Viridina pot

Pred več kot šesto leti je v svojen gradiču na Pristavi nad Stično preživljala svoje umaknjeno življenje Virida Visconti. V ljudskih srcih je znana kot dobrotnica, ki je pomagala revnim in ubogim. Bila je premožna in zagotovo je pomagala okoliškemu revnemu prebivalstvu, še najbolj pa je pomagala tedanjemu razsipnemu opatu stiškega samostana Albertu Lindeškemu, verjetno zato, da si je kupila čim boljši sedež v nebeškem kraljestvu. Kakor koli že, njej v spomin so tukajšnji prebivalci po šeststotih letih naredili krožno pot po krajevni skupnosti Metnaj, po kateri vsako leto tudi organizirajo pohod.

Proti Pristavi

Pristava

Že spet v spremenljivem vremenu z grožnjo dežja parkiram na parkirišču pod Gradiščem, ki sem si ga izbral za štart moje krožne ture po Viridini poti. Gradišče z Lavričevo kočo ta pot izpusti, nimam pojma zakaj, sumim pa da ne sodi pod krajevno skupnost Metnaj. Začnem se vzpenjati po gozdu proti Dobravi in Pristavi, v nasprotni smeri, kot sem po tem območju tekel že prejšnji teden po Lavričevi poti. Kljub bolj ali manj deževnemu vremenu pot ni več tako blatna, kot prejšnji teden, zato je tek po gozdni potki zelo prijeten. Na Dobravi malce zavijem na asfalt potem pa zopet v gozd, ki je letos prav pravljično zelen in me zelo hitro pripelje na Pristavo. Vetrovno in oblačno vreme deluje nekako osvežilno in daje pridih divjine, ki naredi to pokrajino še bolj pristno in odmaknjeno od sodobne civilizacije.

Mlin na potoku Bukovica

Zakaj se je treba tepsti, če pa je svet tako lep

Mimo cerkvice sv. Lamberta, v bližini katere je imela svoj gradič Virida Visconti, se hitro spustim globoko v dolino potoka Bukovica in jo mimo domačije z  nekdanjim mlinom ucvrem v novi klanec proti cesti, ki pelje od gradu Bogenšperk skozi Javorje in Debeče na Obolno. Na cesti končno zapustim Lavričevo pot in zavijem levo proti Obolnemu. Spust iz Pristave je tako hiter, da imam občutek, da tudi vzpon do Obolnega ne more biti nekaj velikega. Ne bi se mogel bolj motiti. Do Obonega, ves čas po cesti, moram še nekajkrat gor in dol, preden prispem do najvišje točke občine Ivančna Gorica.

Obolno

Obolno

Obolno je na polovici poti, po višinskih metrih pa že na treh četrtinah. Od tu me čaka prijetno tekanje po hriboviti pokrajini in spust skozi Poljane v dolino Stiškega potoka. Poznana pokrajina in pot iz premnogih tekov in sprehodov po tem območju. Najlepši mesec maj jo je obdal v pravljično zelenje. Z zahoda se podijo grozeči deževni oblaki, katerih kapljice veter posuši še preden padejo na tla. V Poljanah me napadejo kar trije psi. Na srečo ja najbolj grozen privezan na debeli verigi. Mimo nasada breskev se spustim v gozd in kmalu sem na makadamski cesti ob Stiškem potoku, ki me spremlja naslednji kilometer poti. 

Razgled proti Pristavi iz Obolnega

V čarobnem gozdnem vzponu proti Metnaju

Iz doline se je treba povzpeti nazaj na planoto do Metnaja. Ko gledaš te hribe iz doline, si ne predstavljaš da tam gori leži taka prostrana skoraj ravninska pokrajina. Zadnji vzpon na poti doda sto petdeset strmih višinskih metrov skozi prijeten gozd, ki zadrži nekaj dežnih kapelj, ki se ravno ta trenutek spustijo iz oblakov proti zemlji. Metnaj je že skoraj na koncu moje poti. Preseneti me prijetna gozdna potka do Mekinj, malce nad cesto pod Brezovcem, edini meni še nepoznani delček današnje poti. Kar prehitro sem v Mekinjah in krog je zaključen.

Lepo speljana potka v osrčju hribovite pokrajine nad Stično je celovito doživetje narave, divjega gozda in prostranih travnikov hribovite kmečke pokrajine z dvema spustoma v divjino potoka Bukovica in na drugi strani Stiškega potoka. Najbolj adrenalinsko doživetje na poti pa so še neukročeni nešolani psi, ki ponosno varujejo domačije svojih lastnikov, pogumni pa so samo do konca svoje verige.