sobota, 5. november 2022

Obala Ultra Trail

Spirala časa se je zopet obrnila. V preteklost, v prihodnost? Ni pomembno. Samo da se vrti. Obdobje med leti 2015 do 2019 je bil čas ultra trail teka. Tek po stezicah proti meji zmogljivosti in še čez. Pomikanje te meje vedno dlje, nekam v območje spremenjenega dojemanja resničnosti. Po tisti ta dolgi ultri, Krpanu, so se zgodile življenjske spremembe. Telo je zahtevalo počitek in od vesolja izpogajalo, da me povede v tri leta bolj umirjenega življenja. Ne, nisem prenehal s tekom in prijetnim pohajkovanjem po stezicah. Bilo pa je veliko manj izčrpavanja in veliko več poživljajočega gibanja v naravi, s pomočjo katerega se je odlično regeneriralo telo, duša pa je samo prepevala. Delno načrtovan počitek je bil sicer tudi malce prisiljen, saj so bile tekme skoraj da prepovedane, življenje pa je najbolj polepšala nova družinska članica. Vmes so bili neki prebliski, predvsem Triglav Trail Run je bil čisto ta prava ultra. Na startu stotke pa sem, po Krpanu, prvič. Telo je malo iz prave kondicije, ampak bo zmoglo, duša je navdušena nad novo dogodivščino, ego se hoče dokazati, nekje v glavi pa mi neki strah dopoveduje, da je to neumnost, ki jo ne bom zmogel in da naj že preneham s tem in počnem kaj bolj normalnega, za ta nenormalni svet.

Start je v Dekanih. Spet je čutiti tisto ta pravo stezičarsko vzdušje. Objemi s prijatelji, s katerimi se že dolgo nismo videli. Nora muzika nabija iz zvočnikov. Še vedno je tema, zato si namontiramo čelke in točno ob 6-ih, ob žarjenju bakel, poletimo skozi vas proti Tinjanu. Spet so vsi zelo hitri. Kot da nismo na ultri, pospešeno tečejo v klanec. Na drugem kilometru nastane manjša zmeda zaradi oznak v napačno smer. Spet se je neki nepridiprav poigral z nami. Zadevo s skupnimi močmi hitro rešimo in že letimo dalje. Proti vrhu klanca ni nobene več gneče in kmalu že letim navzdol proti Ospu in potem čisto do stene, kjer smo pred leti plezali s prijatelji. Tudi to je bilo zelo lepo življenjsko obdobje in samo čakam, da mi ga časovna spirala zopet ponudi. Pot se nadaljuje mimo stene naprej po stezici in potem počasi navzgor proti Socerbu. 10 kilometrov. Samo še 10x toliko pa smo na cilju. Burja je počistila ozračje in naredila razkošne razglede.

Poberem se dalje. Prijetnih tekaških 9 kilometrov ravninskega traila po kraški pokrajini me pomakne skoraj v cono udobja. Proga odlično označena in človek lahko kar malo zameditira v teku po zasanjani jesenski pokrajini. Na odprtem se čuti rahla burja, v zavetju dreves, skozi kraško gmajno pa je vse mirno in sproščujoče. Kar malo sumljivo lepo in lahkotno je, preveč da bi lahko trajalo in tam nekje spredaj se prav ponosno bohoti Slavnik. Ampak, do tam gor je še daleč. Najprej me sploh prvič na ultra trail tekmi preseneti že večkrat tako željena ponudba kave na okrepčevalnici. In to se zgodi ravno danes, ko imam sabo gele s kofeinom? Seveda si privoščim poln lonček kave. Hvala vam, okrepčevalnica Prešnica. Čeprav iz smotanega, mehkega lončka, ki ga tovorimo sabo, je bila kavica odlična in poživljajoča.

Slavnik napademo po položni poti, ki je speljana po zahodnem pobočju. Tu se poleg tekačev pojavljajo tudi pohodniki, od katerih nekateri postanejo odlični navijači. Potka je lepa in prijetna in tudi burja nam v zavetrni strani in v zavetju dreves ne more do živega. Kmalu sem nekje visoko na grebenu in vrh je že čisto nekje blizu. Ampak Slavnik, kot najvišji vrh trase se ne da tako zlahka. Sploh ne vem, zakaj sem upal, da je na profilu trase, špička pred Slavnikom samo pomota. V resnici je še kako natančna. Visoko z grebena se moram zdaj spustiti globoko v dolino na drugo stran hriba. Tek navzdol ne povzroča kakšnih težav, vseeno pa močno zbija voljo. Slavnik je zopet vse bolj oddaljen. Napredovanje, ki te oddaljuje od cilja ni nikoli dobro za motivacijo. Bolj pogledujem navzgor, bolj se spuščam navzdol. Kako bedno bi se šele počutil, če bi bilo kaj takega bližje cilja, ko so noge in telo že izčrpane in vsaka izguba motivacije pomeni veliko nazadovanje. Tam nekje pri lovski koči, malce nad vasjo Skadanščina, se končno obrnemo nazaj navzgor. Pa tudi ta navzgor nikakor ni naravnost navzgor. Ne, ne bom se pritoževal, saj se vzpenjam po položni gozdni cesti, ki me v spirali še enkrat počasi popelje okrog hriba na južno travnato pobočje. Tukaj pa udari burja z vso svojo brutalnostjo. Prsti se mi skoraj zanohtajo, ko poizkušam fotografirati od burje počiščene razglede skozi morje še daleč proti oddaljenim goram. Na tej okrepčevalnici najbolj paše vroč čaj, da se prsti pogrejejo ob vročem lončku.

Podgorje je vasica pod Slavnikom in najbolj običajno izhodišče za pohodniški pristop na goro. Več poti je od tu speljanih navzgor. Tudi mi smo pred leti, ko so bili otroci še zelo majhni, a že preveliki za nosilke, šli na izlet na Slavnik. Takrat smo za navzgor izbrali malce bolj strmo pot, dol pa smo se raje vrnili po položni, 6 km dolgi gozdni cesti. Dve družini, s takrat štirimi vrtčevskimi otroki, ki lahko zelo hitro menjajo razpoloženje. Čeprav je vsak večino časa dobre volje, imate veliko verjetnost, da bo večino časa vsaj eden iz med njih slabe volje in posledično ne bo hotel naprej. Za otroka je vzpon na tak hrib cela ultra. Zdaj pa si predstavljate, da ste na ultri proti svoji volji. Ko postane zares težko in čisto brez veze, se pač utrmiš in ne greš naprej. Prisila in grožnja s kaznimi sicer delujejo, ampak kaj to naredi iz otroka, iz človeka? Presuni me, ko se zavem, da svet temelji na takem sistemu. Družba, službe, šole, promet in velikokrat tudi odnosi; upoštevaj pravila ali pa boš kaznovan, izobčen, uničen! In potem delujemo tako z odporom, da zadovoljimo nek minimum in so gospodarji zadovoljni. Gospodarji, ki se sploh ne zavedajo, česa smo zmožni doseči s pravo motivacijo in svobodno voljo. Ultra traili so dokaz in sporočilo, kaj lahko naredi svobodna volja in to brez kakršnekoli proti usluge ali plačila. Spust po gozdni cesti iz Slavnika do Podgorja je hiter in tekoč. Tudi naši otroci so nam takrat pri sestopu v galopu pobegnili v dolino tako hitro, da so zaskrbljene mame že tuhtale, kako jih ustaviti. Ja, šefi nikoli niso zadovoljni, če ni vse po njihovo.

V Podgorju že slutim cilj nekje v daljavi, pa čeprav je za mano komaj dobra tretjina trase. Um je prepričan, da je najtežje že mimo. Naslednji odsek je samo en hribček in potem malo uživanja po razgledni planoti in spust v dolino na drugo stran, si mislim. Prijeten tek po kraški gmajni se hitro obrne v strm, poraščen vzpon na Kojnik, na vrhu katerega začutim orkansko burjo, ki je tu precej toplejša, kot na Slavniku, ampak ne popušča. Dolgo potovanje po travnatem grebenu Goliča prav do Hrvaške meje je brutalno. Večino energije porabljam, da se obdržim pokonci, napredovanje naprej pa je težko dosegljiv bonus. Bojim se celo, da mi veter izpuli palice iz rok in jih komu zapiči v glavo. Lepi razgledi in sonce, skoraj idealna vremenska napoved, če preskočiš podatek o vetru. Pa tudi glede tega, površna vremenska napoved omenja šibko burjo na primorskem, nihče pa ne omenja orkanske burje na nekem nepoznanem obmejnem kuclju. Potem pa človek zaide v tole mučilnico. Še dobro, da po tem prečenju ne gremo več tako visoko in naprej ni pričakovati tako močne burje. Vseeno pa se moram zdaj deset kilometrov prebijati po tej travnati pustinji skozi orkanski veter. Greben se nadaljuje proti Žbevnici na Hrvaški strani, mi se pa na meji obrnemo nazaj, ampak travnate pokrajine z burjo še ne zapustimo tako kmalu. Ima, da nas prepiha do konca! Prav počasi se trasa začne spuščati navzdol proti severozahodu. V zavetrni strani burja popusti in postane precej toplo. Zdaj že čisto zares sanjam, da je skoraj vse za mano. Prehitim še skupinico prestrašenih, začudenih migrantov, kar me kar malce prestavi v kruto realnost sodobnega sveta, od katerega odmik so ravni takšni dogodki, katerega se udeležujem danes. V vasi Zazid ujamem še Darinko, s katero skupaj pritečeva do okrepne postaje, kjer me čaka pravo presenečenje.

Na polovici proge me pozdravijo moje navijačice, Karla, Brina in Mateja. Kako lepo presenečenje. To me tako napolni z energijo, da takoj pozabim na do tu prigarano utrujenost in posledice od bojevanja z burjo. Prijazen prostovoljec tudi Karli in Brini podari energijske čokoladice, potem pa jaz, napolnjen z energijo, kar prehitro odbrzim dalje. Do tranzicije na Kubedu imam devet kilometrov zmerno težkega stezičenja po zelo raznolikem terenu, Gor po kolovozu, dol po gozdni cesti, spet gor, pa čez pašnike in tek nekje po robu, pa v gozd in malo zahtevnega kamnitega spusta. Ljudje me prehitevajo, moje noge nočejo več sodelovati. Povprečna hitrost začenja padati, Počasi sem se pomaknil v kurjenje rezervne energije. Nekaj časa bom malo upočasnjen. Pred mano je še maraton in kar nekaj višincev. 

Neko upanje, da bo trasa v drugi polovici lažja, se sploh ne uresničuje. Že res, da ni več zelo dolgih klancev in orkanske burje, je pa zato malo več nerodnega kamnitega terena. Kilometri se zelo vlečejo po tem raznolikem terenu, ki nikakor ni dolgočasen. Hribčki, dolince, gmajne in vasice in kot da sem povsod že bil se vse ponavlja, da več ne vem kaj je spredaj in kaj zadaj. Dan gre počasi h koncu. Sonce vse bolj tone proti morju in ozračje se malce ohlaja. Trmasto poizkušam vztrajati brez lučke do naslednje postaje. Vem, da bo proti koncu trasa čisto zares lažja zato mi še relativno velika oddaljenost od cilja ne povzroča sivih las.

Na okrepni postaji Truške si namontiram čelko in odkorakam naprej v ugašajoči dnevni svetlobi. V soju svetilke se oznake svetijo daleč naprej po poti. Nikjer ni nikogar. Najlažje je oznakam slediti po gozdu in polju, skozi vasice pa se povsod nekaj sveti in moraš biti bolj previden pri navigaciji. Kar veliko asfalta, makadama in lepih poljskih poti mi daje upanje na lep tekoč spust, ki je nekje pred mano, pa se ta potem izkaže za enega bolj smotanih na celotni poti. Nekakšna kamnita mulatjera ne dopušča tekočega enakomernega korakanja. Na srečo nižje postaja pot vse bolj podobna pravemu makadamu. Še kakih 20 kilometrov nočnega kolovratenja in še en, zdaj pa res verjamem, da ne preveč zahteven hrib, pa bom na cilju v Kopru. Ja zmatran sem, ampak ko razmišljam, če bi zmogel še enkrat toliko, da bi naredil 100 milj, se mi to ne zdi čisto neizvedljivo. Ponavadi sem na 80 kilometru razmišljal samo o cilju, zdaj pa kljub utrujenemu telesu, duša uživa pri vandranju po nočni istrski pokrajini. Mudi se mi samo zato, da me moja dekleta ne bi predolgo čakala na cilju v mrzli noči. Še en klanček na Šavrinsko gričevje, za katerim se že voha morje, kar še bolj poveča občutek bližine cilja, ki je v resnici še precej daleč. Iz predzadnje okrepčevalnice Pomjan, pa se že sliši glasno navijanje. Lepo je pri vas in želim vam zabavno dežuranje skozi noč, meni pa se mudi naprej.

Samo še navzdol in po ravnem. Preseneti me lepo urejena, prečna potka proti zahodu s fenomenalnim razgledom na nočni Koper, ne prav daleč spodaj. Cilj tako blizu, kilometrov pa še tako veliko? Tukaj bomo morali iti enkrat na družinski izlet (pot Vinka Lovrečiča), da tudi naše punce spoznajo vsaj majhen delček mojega vandranja, po tej prvinski pokrajini.  Prijetno razgledno pohajkovanje se na hitro konča po še vedno lepo urejeni serpentinasti potki, ki me v hitrem spustu navzdol, samo enkrat prekinjenem pri izviru pitne vode, pripelje skozi majhno vasico v območje Kopra. Po poljih, travnikih in močvirjih se pot potem v loku ovija okrog Kopra nekam proti neskončnosti. Tečem s palicami v rokah. Ravnina in mehka nezahtevna travnata podlaga. Kaj bi sploh hotel zdaj lepšega. Potovanje v neskončnost. Nekje v bližini je čutiti razvrat civilizacije, nad mano pa se razprostira neskončno vesolje, po katerem zdaj, skozi korakanje telesa po zemlji, potuje zasanjana duša. Skoraj polna luna in soj svetlobe mesta dovolj osvetljujejo pot, da bi z lahkoto tekel brez čelke, če ne bi rabil stalne pozornosti za oznakami. Dolga, dolga je pot. Samo korakanje osamljene lučke v noči. Tam je šotor okrepne postaje. Zadnje. In tam so tudi Karči, Brinči, Coltika. Pa tudi vaflje imajo. Kratek preblisk nekega drugega sveta, ki je v resnici še pet kilometrov naprej.

Pločnik. Zdaj sem v mestu. Dolge ravne pločnike na vsakih nekaj časa prekinjajo krožišča. Tečem. Noge in telo sodelujejo. Na zadnji okrepčevalnici so punce v meni prebudile skrite zaloge energije, zato zdaj tečem še lahkotnejše in hitreje. Nekdo koraka pred mano. Šele po nekem času se zavem, da je to sotekmovalec in da se mu približujem. Prehitim ga in še hitreje odbrzim dalje. Bližje proti centru mesta se začnejo pojavljati še navijači, zaradi česar moj tek postaja vse hitrejši, skoraj normalen. Skozi labirint med stavbami pogledujem za zadnjimi oznakami. Potem pa, čisto iznenada, se zasliši noro navijanje iz ciljne ravnine. Z M A G A 

Objemi, čestitke...; lepo je bilo priti sem, pa čeprav je bila dolga pot. Konec lepega se začne z navdušenjem in srečo. Bilo je noro. Odlična organizacija je omogočila skoraj brezskrbno vandranje po obalnem hribovju. Prostovoljci in navijači pa ste itak del zgodbe. Brez vas ne bi šlo. Ni mi čisto jasno, kako sem ob odličnem, rekordnem času 15:19:30, šele 34. Ponavadi sem se ob precej slabšem času veliko bolje uvrstil. Res da je bila trasa dokaj lahka, ampak tudi na lažji sem bil počasnejši. Najbrž so se ultratraili že tako udomačili med ljudstvom, da imamo zdaj že več vrhunskih atletov v tem norem športu. Nima veze. Tu smo vsi zmagovalci. Čestitke vsem!

Tako, zdaj pa plavat, morje je blizu😉



sobota, 4. junij 2022

Bear trail

Kočevsko outdoor festival


Neka nepoznana močna privlačnost iz jezera ali samo potreba telesa, da se ohladi? Sploh ni pomembno! Vem samo, da sem hotel takoj v vodo in to sem tudi naredil. Preseneti me, da voda niti slučajno ni hladna, je pa vseeno prav prijetno osvežujoča. Kar plaval bi in čofotal. Večkrat se potopim in priplavam nazaj na površje. Posušeni ostanki znoja se počasi spirajo iz telesa. Izkušnja je intenzivno nasprotna napornemu teku po vročem soncu v zadnjih kilometrih. Če sem se moral še malo prej prepričevati, da sem se sploh premikal naprej, zdaj v popolnosti občutim enost duše in telesa. Če sem si prej govoril ''kaj mi je tega treba'', mi je zdaj popolnoma jasno, da ni mogoče občutiti te ekstaze brez vloženega truda. Kaj bi sploh pomenil skok v vodo za leno in spočito telo v primerjavi s tem, kar doživljam zdaj? Kaj sem sploh počel, da sem prišel do tega? Neka zmedena celota današnjega dolgega teka se je zasidrala v spominu kot mešanica neskončne lepote v enosti s čudovito naravo in, predvsem v zadnjem delu poti, mukotrpnega pomikanja naprej.

Kočevsko Outdor Festival je prijetna osvežujoča novost v slovenski stezičarski ponudbi. Magični gozdovi so tista privlačnost, ki mi je najljubša pri tem in podobnih trailih. Tekel sem že po gozdovih Notranjske, Kozare in seveda širom po domačih gozdovih na vseh treningih. Kar dela razliko od drugih trailov je, da tukaj ni dolgih in zahtevnih vzponov, pa tudi ravnine ni. Vseskozi gor in dol se počasi nabere za debelih dva jurja višincev. Razgibanost, ki počasi in nezavedno iztroši premalo trenirano telo. Organizacija je vrhunska, prostovoljci pa srčni in neskončno ustrežljivi. In potem sledi nekako logično nadaljevanje dogodka; Bear trail se prelevi v Beer fest.

Kako naj sploh opišem današnjo pot? Gozd, ki se vseskozi prekinja z manjšimi in tudi večjimi jasami. Labirit gozdnih cest, vlak in potk ki zahteva stalno pozornost za oznakami. Spominjam se tudi jutranjega dolgega teka čez lepe razkošne pašnike, preden smo končno zavili v gozd. Že takrat me je bilo strah morebitnega podobnega terena v zelo oddaljenem popoldnevu, v žgočem sončnem obsevanju pred ciljem. Spominjam se podrasti in zavedanja, da najbrž nabiram četico klopov, ki se bodo prisesali na mene. Spominjam se dišečih polj čemaža pod najvišjo točko poti, Velikim Rogom. Spominjam se mehkega, vendar za že utrujeno telo, precej zahtevnega terena skozi Rajhenavski pragozd. Spominjam se ptičjega petja. Tudi kukavica se mi je dvakrat oglasila. Ne, nisem imel sreče, da bi videl medveda, ali celo volka ali risa. Imam pa v spominu dve košuti, ki sta mi prekrižali pot. Aja, ne! Če dobro premislim, je bilo to že zjutraj na cesti, ko sem se še z avtom vozil proti Kočevju. Spominjam se neskončnih gozdov s kratkimi prekinitvami. Vse skupaj se je začaralo v neko neskončno zanko. Duša bi skoraj postala eno z gozdom, ampak stalna pozornost za oznakami tega ni dovoljevala. Kar trikrat sem moral reševati druge udeležence, ki so pred mano odtavali naravnost naprej, namesto da bi zavili za oznakami. Trasa je zares posrečena in čeprav se včasih zdi vseskozi enaka je obenem tudi vseskozi spreminjajoča. Ves čas menjavanje terena; iz makadama na zaraščene potke, gor in dol in občasna prekinitev divje narave z zametki civilizacije in tudi starodavnimi ostanki Kočevarjev, ki so nedavno prebivali v teh krajih. In seveda se spominjam zadnjih napornih kilometrov, ki so z zavedanjem bližine cilja postali spet čudežno vsaj malce lahkotnejši. Žgoče sončno obsevanje nima več tolikšne moči ob misli na osvežujočo vodo v jezeru in zasluženo pivo na Beer festu.