6. Tektonik tek - 2. etapa

Tečemo. Zadnji kilometri so po asfaltu. Z Damjanom sva v ozadju. Najraje bi hodil do cilja, ampak vseeno pospešim, ker bo tako cilj prej. Vsi nekam hitijo. Očitno so se naveličali lepega prijetnega teka po stezicah Prijetno domače in na tem zadnjem asfaltnem odseku se vsem mudi na zaključek in družabni večer. Katja je vodja in prav njej se najbolj mudi domov k svoji Hani. Jaz sam sebi ne morem verjeti, zakaj se zdaj komaj vlečem proti cilju.

Že od tretje izvedbe Tektonik teka dalje, se redno udeležujem prireditve v celoti (manjkal sem samo na 1. etapi 4. Tektonik teka), letos pa malce stavkam in se udeležujem samo 2. etape. Celodnevna etapa skozi Suhokranjški konec občine in skozi gozdove do cilja v Šentvidu mi vseeno ponuja vse, kar potrebuje duša in telo - druženje s prijatelji in nova poznanstva, kot tudi dober zimski trening za nabiranje baze. Druščina je raznolika in številčna, tako da je tole zopet ena najlepših dogodivščin nasploh.

Začetek je bil zjutraj na Krki. Do Korinja sem bil jaz vodja odprave, zato sem skakal naprej in nazaj, saj sem moral poskrbeti, da so šli spredaj po pravi poti in da zadaj ni nekdo zaostajal. Treki na urah tekačem na tem delu niso kaj prida pomagali, ker smo se odločili, da gremo čez Korinjski hrib, na pa po poti čez Jauhe, ki nam jo je narisal Toni. Počutil sem se svež in močan, zato mi skakanje naprej in nazaj ni delalo kakšnih preglavic. V Lazah se nam je pridružil še Toni in četico sem uspešno popeljal  skozi zimsko idilo, do prelepih razgledov na Ciganovem vrhu (Korinjski hrib). Spust na jugovzhodno stran je bil bolj blaten in spolzek, ki pa je bil že v pričakovanju Lizine okrepčevalnice na Korinju. Bogato obložena miza, od katere smo težko odpotovali naprej po stezicah Prijetno domače, do prve KT v Ambrusu.

V Ambrusu smo se razdelili v dve skupini. Glavnina nas je šla po poti prijetno domače, mimo Petrovke, skozi Brezovške vinograde in nazaj na Kamni vrh, ter od tam proti Drašči vasi; počasnejši pa so šli po bližnjici do Kamnega vrha, tako da so bili v Drašči vasi, pri naslednji okrepčevalnici že pred nami. Tukaj nam je Škufc z družino pripravil svojevrstno dobrodošlico, kjer smo se najedli, napili in nasmejali in nekateri so se od tu odpeljali z avti, za ostale pa je bila tu komaj dobra polovica poti. Nadaljevanje je bilo pravljično, ob reki Krki do jame, vzpon na Valično vas in še dolga pot do druge KT v Zagradcu.

Ob 'reki ljubezni'

Udeleženca lanskega Tor Des Geants navdušena počivata ob napisu TDG (turistično društvo Grča)

Od Zagradca dalje sem že čutil rahlo utrujenost, ki me je presenetila. Ali je za to kriva začetna razigranost in razsipanje z energijo, ali pa preveč kuhanega vina pri Škufcu. Toni nas je z naslednjo okrepčevalnico počakal na Kitnem vrhu. Nadaljevanje po prijetnih gozdovih do Lučarjevega Kala, in še malce izgubljanja po gozdu proti Rdečemu Kalu mi je pobralo zaloge energije, zato mi je ta zadnji asfaltni del popolnoma odveč in zelo sem vesel, ko z Damjanom končno zakorakava v klubske prostore Tektonik, kjer se ostali že gostijo.

Večer pa tak, kot mora bit; stezičarski. Damjanova predstavitev Madeire je za nas zelo zanimiva, ker letos potujemo tja in smo željni informacij. Potem pa še Matjaževa premiera Diagonale norcev na Reunionu. Občudujem voljo in trmo, ki jo ljudje vložijo, da pretečejo in prehodijo take nore poti. Ko bom velik, bom tudi jaz sčaral kakšno tako tapravo, ta težko ultro.

4. Knap trail - Forhajerska

Tri stotke so že za mano, vse v obdobju zadnjih petnajstih mesecev, zato tale Forhajerska na Knap trailu ne more biti nič posebnega, pa čeprav zadnja dva meseca praktično nisem nič treniral, razen nekaj vsiljenih tekov v zadnjih tednih. Ko sem doma pregledal profil trase, sem se malce zamislil; madonca, saj je več višincev kot na Jahorini na stotki. Mislim, da bo tole prava knapovska avantura. Treba je lepo počasi in s pametjo, pa se bom spravil čez traso v primernem času. Nekega dobrega rezultata danes niti slučajno ne pričakujem.

V neverjetno toplem vremenu, ko se ravno dela dan, startamo po klancu navzgor. Z asfalta kmalu zavijemo na zahteven blaten teren. Če bo cela pot po takem terenu, bo tole zares zahtevna avantura. Višje gori proti Planini je na terenu vse več težkega snega, ki ga topi jugozahodni veter, ob katerem na vrhovih nastaja gosta megla iz katere se izloča vlaga. Dobro se spominjam lanskega Knap trail-a v ekstremnem mrazu, ko sem sicer tekel na krajši razdalji, vendar je bil ta del proge isti, pa vseeno v tej gosti megli nikakor ne prepoznam terena. Neverjetno hitro se znajdem na Planini in na prvi okrepčevalnici.

Nadaljevanje je precej lažje. Nisem si mislil, da bom kdaj vesel asfalta, ampak po čmokotanju in drsanju po blatu in snegu, sem zares vesel malo bolj trde podlage. Asfalta je sicer za kakšen kilometer, potem pa sledi še zelo dolg makadamski odsek, večinoma v spustu proti severnemu vznožju Čemšeniške planine. Naskok proti Čemšeniški planini je čisto drugačen od pričakovanj. Tukaj ni prav nič blata, ampak lepa, skoraj suha planinska potka, ki je po strmem terenu speljana pretirano zložno, mestoma čisto ravninsko. Nič kaj všeč mi niso ti položni vzponi, raje imam strme vertikale, kjer lahko hitro pridobivam na višini. Višje gori se spet pojavi gosta megla in veter, v katerem škripajo drevesa, da me je kar malo strah, če bo kaj priletelo na mene. Kar naenkrat je za mano že dvajset kilometrov in koča na Čemšeniški planini, kjer imamo drugo okrepčevalnico. To je skoraj tretjina proge in občutek imam, da gre vse skupaj hitro in tekoče in da mogoče pa le ne bo pretežko.

Spust iz Čemšeniške planine je strm in blatno drseč, ampak zato zelo hiter. Potem pa dolgo potovanje po razgibani in tekoči trasi proti Planinski vasi in tretji okrepčevalnici. Na takem lahkotnem odseku, ko ni ničesar, kar bi oteževalo napredovanje, si glava vzame dopust in odpotuje v svoje pokrajine. Zamišljam si, kako bi takole potoval, skupaj s svojo družino, po skoraj neskončni poti, neobremenjen s časom in z vedno novimi razgledi in doživetji. Dohitim in prehitim gospo, ki teče na krajši trasi in se zavem, da skoraj ves čas tečem sam, kar mi pravzaprav čisto paše, ker je to prav prijeten umik v svoj svet, daleč od norega sveta.

V Planinski vasi je tista prijetna okrepčevalnica, kjer si vsako leto privoščim en'ga takratkega. Sem sredi dolgega spusta proti Trbovljam in vsaj po razdalji, polovici proge. Tukaj je malce bolj živahno, ker je tu skupni odsek vseh treh razdalj. Razmerje moči je popolnoma jasno; mi iz ta dolge prehitevamo tiste iz ta srednje, uni iz ta kratke, pa prehitevajo vse. Ta del trase tudi zelo dobro poznam, saj sem v preteklih letih pretekel že vse krajše razdalje, zato mi poznana pot do četrte okrepčevalnice Pekarna, ki je že na naslednjem vzponu, spet neverjetno hitro mine.

Utrujenost se me že počasi loteva. Pred mano je še en kratek odsek do Kala. Na lepem zložnem vzponu se me malce loteva zaskrbljenost. Pogled na profil kaže nazobčano žago s tremi strmimi vzponi. Kal, Gozdnik in Mrzlica so špice, katere moram še osvojiti, vmes pa globoki spusti, v najnižje ležeče doline. Na Kalu me za dobrodošlico pozdravi močan veter z gosto meglo. Okrepčevalnico imajo notri, v toploti koče, kjer mi hitro postane prevroče, zato takoj odbrzim dalje.

V kako globoko dolino bom moral zdaj? Na drugi strani se mi že kaže špičast hrib, za katerega sumim, da je Gozdnik - naslednja špica, ki jo moram osvojit. Počasi se zavedam, da bi moral mogoče za tole pa vseeno malce več trenirat. Komaj dobrih štirideset kilometrov je za mano, jaz pa tako zmatran. Sploh si ne predstavljam, da bi bil zdaj na stotki. Po kratkem gozdnem spustu sledi dolg makadam, ki najprej pelje globoko v dolino in potem še visoko ob vznožju Gozdnika, do severo-vzhodnega grebena. Položen makadam se mi zelo vleče. Ne gre, da bi tekel, pohodni korak pa je prepočasen, zato sem zelo vesel strmega grebena, po katerem hitro in tekoče osvojim predzadnjo špico - Gozdnik, kar pa me dokončno izmuči. In naprej? Strm počasen, mestoma blaten spust globoko v dolino. V moji glavi se porajajo dvomi, ali bom zmogel priti do cilja pred temo, to je cca v desetih urah. Pred sabo imam še ta spust, potem pa še dolg pohod do cilja čez Mrzlico.

Okrepčevalnica Pongarc je sredi ničesar, ampak prostovoljci tukaj znajo nasmejati in spraviti v dobro voljo tudi najbolj utrujenega človeka. Dobre volje odtečem dalje po makadamu, še globje v dolino. Globoko spodaj trasa končno zavije navzgor proti Mrzlici, še naprej v položnem Makadamskem vzponu. Počasen sem in utrujen. Planinci sestopajo iz Mrzlice in mi kličejo 'bravo'. Vrh se skriva visoko v oblakih in ko zagrizem v strm vzpon po planinski poti, sem na koncu z močmi, tako da mukoma rinem dalje. Že kar precej višje se mi pred očmi prikaže velika stavba in zelo sem presenečen, ko ugotovim, da je to že dom na Mrzlici. To je bilo pa presenetljivo hitro in izmučenost me v trenutku mine. Devet ur sem na poti in mislim, da bi v eni uri moral biti v cilju.

Na okrepčevalnici se najem pomaranč, potem pa hitro dalje. Zdaj, ko vidim, da zmorem priti v cilj pred temo, nameravam to tudi narediti. Prva ovira so poledenele stopnice, po katerih grem tako rekoč  po štirih. Sledi spust po cesti do lovskega doma. Cesta je najprej precej poledenela, nižje pa se da prijetno teči. Tukaj sem spet na poznani poti iz prejšnjih let, zato mi kilometri lepo hitro minevajo in sploh ne vem, zakaj sem se bal tega spusta. Od lovske koče naprej je trasa spet bolj gozdna, mokra in blatna. Počasi se temni in v gostem gozdu je vidljivost zelo slaba, ampak sem trmast in si ne nadenem čelke. Dobro vem, da je že čisto blizu pred mano samo še strm asfaltni spust proti cilju. 

9:55'47'' je moj čas v cilju. Zmatran in uničen, kot da bi v tem času pretekel vsaj 20 km več. Saj res, da je težka trasa, ampak vseeno, to ni to. Nisem prišel s tekmovalnimi nameni, ampak sem želel počasi in uživaško prepotovati ta lep knapovski trail, v kar pa sem moral vložiti malce več truda, kot sem mislil.

Bravo Leon, Tanja in vsi ki ste zraven, za odlično organizacijo. Večina nas tega ne zmore ali pa si sploh ne upamo poizkusiti. Smo pa zelo hvaležni, da ste ljudje, ki to zmorete in organizirate, da se na vaših prireditvah lahko družimo z najbolj srčnimi ljudmi na svetu. Vedno znova me na teh prireditvah prežema pozitiva iz vseh strani. Po dolgih urah truda ljudje srečni in nasmejani v cilju, vsak s svojimi dogodivščinami.