Dolga kolona stezičarjev, kot en organizem, se vije iz Žirovnice navzgor proti Stolu. Jaz sem samo celica dolge kače istomislečih junakov, ki se je podala na to avanturo z veličastnimi razgledi. Občutek enosti z vsemi temi prijatelji iz celega sveta me občasno spravlja v evforijo. Pogled naprej in nazaj na kolono me navdaja s ponosom. Zares sem delček veličastne celote, ki sestavlja pravi slovenski UTMB. Konji, ki dirkajo v galopu z nami, naredijo sceno že skoraj filmsko. Simultano smo se porazporedili glede na svojo hitrost, tako da so potrebni samo manjši popravki med boljšimi in slabšimi tekači. Priznam, da sem se vrinil kar malce bolj v ospredje, ker vem da mi bo to dalo hitrejši tempo na začetku, kar mi pozneje rezultira v motivacijo za nadaljevanje. Kolona se zelo počasi razteguje po načelih gaussove krivulje, kar pomeni da se kolona najprej trga čisto spredaj in čisto zadaj. Prvi klanec, še ni zaresen vzpon na Stol, kot sem mislil, ampak je samo prehod čez manjši kucelj v dolino Završnice, kjer se začne dolgo plezanje proti najvišji točki današnje avanture. Na spustu se kolona že malce raztegne in hitrejši spustaši že hitijo naprej, počasnejši pa previdno stopajo navzdol.
V dolini Završnice, ob jezeru, se začne resno spogledovanje z najvišjo točko za nas in tudi za tiste, ki tečejo na daljših razdaljah. Do Valvasorjeve koče je pot večinoma po gozdu. Tempo je idealen, samo potujem v ritmu skupine, ki ne daje več tako veličastnega občutka neskončne kolone enosti. Zdaj, v zavetju gozda, potujem v bolj intimnem vzdušju skupinice, katero določa razgledanost gozda in ali počasen posameznik, ki ga je na ozki strmi stezici težko prehiteti. Strmina pri Valvazorju začasno popusti in tukaj vsi malo pretegnemo noge pred strmim zahtevnim naskokom proti vrhu. Nad gozdno mejo se spet odpre razgled na zdaj že zelo razvlečeno in raztrgano kolono. Tempo skupine mi je tukaj postal prepočasen, občasno prehitevanje pa mi zakisli noge in ni najbolj ekonomično. Ko proti vrhu postane pot širša in teren vsepovsod lepo prehoden, pa je napredovanje v svojem tempu smiselno in lahkotno. Razgled v dolino, proti Julijcem in tudi na vzhod proti Košuti je prava pravljica. Dve uri in pol po štartu sem v dopoldanskem soncu in prijetnem višinskem zraku prikorakal do gužve na prvi okrepčevalnici pri Prešernovi koči na Stolu.
Ne da se mi prerivati za hrano. Na hitro dotočim bidone, zgrabim par piškotov in odbrzim dalje. Kratek spust do prijetne potke ob travnatem grebenu je malo neprijeten, potem pa se začne uživaško tekanje po razgledni potki na južni strani grebena Belščice. Zares me prevzame evforija pri doživljanju nebeškega stezičenja ob množici sotekmovalcev iz celega sveta, ki so navdušeni nad visokogorsko potko s pogledom proti Blejskemu jezeru z otočkom, proti Triglavu, ki kraljuje nad drugimi vrhovi v Julijcih in seveda tudi naprej po grebenu Karavank, z Golico nekje daleč spredaj, kamor se bo treba povzpeti v naslednjih urah. Sprememba terena v moker skalnat spust skozi ruševje me zopet upočasni in spravi iz evforije v popolno previdnost. Po mokrih skalah mi superge močno drsijo, zato sem iz zasanjanosti prešel v čisto prisotnost, kjer pazim na vsak korak. Zahtevnega terena je na srečo hitro konec. Srečam punco, ki vsa živčna odmika svojega kosmatinca iz poti, da mi lahko tečemo mimo. Svetujem ji, naj hodi svojo pot in se ne ozira na nas, ker drugače bo zgubila živce, preden se bo izognila kakšnim tisoč tekačem, vsak iz med nas mora pa samo enkrat mimo nje, kar bodo z lahkoto preživeli tudi najbolj nestrpni. Nadaljevanje, do Koče pod Golico, je po razgibanem in raznolikem srednjegorskem terenu. Razgledi so zdaj malo bolj skrivnostni. Pot do Golice pa se v vročem vremenu kar vleče in tekočine v bidonih počasi zmanjkuje. Rahla dehidracija bo očitno realnost današnje poti.
Okrepčevalnica pri Koči na Golici ni nič bolj nezasedena od tiste na Stolu. Tukaj je še večja gužva, ker imajo tudi kuhano hrano, zato se nekateri dlje zadržijo. Jaz ponavadi na postojankah ne izgubljam preveč časa, sploh pa ne danes, ko nisem ravno na neki ultra razdalji. Komaj se prerinem do pijače. Kakšen liter spijem na mestu, potem pa natočim bidone, vzamem velik kos kruha, ki ga močno posolim in se zapodim v klanec proti vrhu. To je zopet moj teren. Strm, ne predolg naskok na vrh, še daleč pred polovico današnje avanture, v tempu, ki zakisli noge, ni najbolj pametna poteza, ampak duša uživa v tem in zahteva od telesa ta napor v osvežujočem ozračju prevetrene Golice. Do cilja je še veliko kilometrov, ampak z višinci sem po večini že opravil. Samo ogromno spusta in ravnine, ter par kratkih vzpončkov. Takole na oko bi rekel, da sem po času nekje na polovici.
Seveda ne sme biti prelahko. Majhni detajli, skoraj nevidni na profilu, začinijo pot z vzpončki in spusti od Dovjega do Belce, preden se končno spustimo čisto v dolino, do kolesarske poti proti Kranjski Gori. Vmes še zanimiva potka po gozdu in potem čisto zares dolgo potovanje proti Gozdu Martuljku po kolesarski stezi. Vroče je. Hodim, ko je senca, po soncu pa tečem. S takšnim pristopom sem nekoliko dlje v hladni senci, kar me bolje osveži za hitrejše napredovanje. Dolga ravnina se sicer vleče, vendar mi presenetljivo hitro mine in ne da bi se sploh zavedal kdaj sem prekorakal vse te kilometre, se znajdem na še zadnji okrepčevalnici, pri kampu Špik v Gozdu Martuljku, kjer imamo postavljen šotor. Počutim se že kot doma, v bistvu moram pa še čez en vzpon in nekaj kilometrov tavanja po gozdu do cilja v Kranjski Gori.
Korakanje proti Srednjemu vrhu, ki je čisto zares zadnji današnji vzpon, z utrujenim telesom in glavo, ki ga bodri, da zdaj pa res čisto še malo, se zaključi z veličastnim razgledom na drugo stran doline proti mogočnim očakom Martuljške skupine. Sem v majhni vasici nad dolino in sem presunjen nad stvaritvijo narave. Cilj me čaka par kilometrov naprej, ampak v duši sem danes že našel in doživel vse. Potujem dalje. Spust je lahkoten, skoraj neopazen, nadaljevanje ob hladni reki pa po razgibani potki v prijetni osvežujoči senci. Mimo golf igrišča in v loku naokrog, da človek nima pojma, ali bo kmalu cilj, ali pa se bo trasa še dolgo vila nekje okoli njega. Kar naenkrat pa navijaška množica in cilj v centru Kranjske Gore.
Navdušen sem nad sam sabo, nad doživetji, nad izvrstno traso in odlično organizacijo. Navdušen sem nad množico izpolnjenih duš, zadovoljnih z doživetji. Navdušen sem, da smo v Sloveniji dobili to epsko prireditev, katere se lahko udeležujem. Navdušen sem nad Stezičarjem, ki mi steče po grlu. In seveda sem navdušen nad mojimi ponosnimi punčkami, ki mi čestitajo in praznujejo z mano. in potem sem navdušen tudi nad osvežujočim kopanjem v Jasni. Skratka, navdušen sem nad celotnim dogodkom in vsemi doživetji. To je 60 kilometrski Sky Trail na Julian Alps trail run, ki se ga teče po Karavankah.
