nedelja, 24. julij 2016

18. Gorski tek na Grintovec

Ob pol osmih zjutraj se pripeljemo v Kamniško Bistrico. Nebo je kristalno jasno, prav pravljično modro. Vremenska napoved predvideva poslabšanje popoldne, še par dni nazaj pa je bila napoved za danes precej slabša, ampak so zdaj poslabšanje prestavili vsaj za nekaj ur. Jaz sem se letos prijavil na Tek na Grintovec z mislimi, da bo lepo vreme in ta ključni dejavnik so vremenarji pozabili upoštevat in so napovedovali poslabšanje. Seveda bo to poslabšanje prišlo potem enkrat z zamudo, mi pa bomo vse skupaj odtekli v čudovitem vremenu. Z mano sta tudi Mateja in Brina, ki me bosta počakali v Kamniški Bistrici, kjer se bosta sigurno lepo imeli. Kmalu, ko parkiram se pripelje Barbara, ki je tudi prišla na tekmo. Malo zgleda nesigurna, ampak prepričam jo, da ji bo uspelo v limitu priteči do vrha. Pripeljejo se tudi Slavka, Borut in Zdravko. Ja, očitno bo spet kar nekaj znane družbe. Hitro grem po štartno številko, potem pa se z Brino še malo igramo na igrišču. Kar naenkrat zagledam Markota Adamiča, kar me niti ne preseneti, ker že vem da je postal pravi ekstremni športnik. Vse več ljudi, ki jih poznam iz drugih okolij, se zdaj ukvarja s športom in to je res lepo videti.

Start je ob devetih. Nekaterih je strah, da bo prevroče, kar je za mene samo plus, sploh na taki tekmi, ki ni predolga in se ni bati dehidracije. Postavim se bolj zadaj, ker je prvih tri kilometre po cesti, kjer se nameravam malo šparat, potem pa na polno v strmino. Približno že vem kaj me čaka, ker sem šel pred dobrim letom na poizkusno turo. Takrat sem prišel na vrh v dveh urah in osmih minutah, zato mi je zdaj veliki cilj, da mi uspe v dveh urah. Nisem čisto prepričan, če mi to lahko uspe, malo zaradi moje kondicije, malo pa zaradi gneče na progi. Moja taktika, da grem po cesti počasi in potem po klancu na polno je za mene odlična, ima pa eno slabo lastnost; po stezi navzgor bo kolona, kjer prehitevanje ne bo ravno preprosto.

Končno startamo. Počasen začetek bolj v ozadju, je kar prepočasen, zato že po cesti prehitevam folk. Cesta se v treh kilometrih dvigne za kakih tristo metrov, kar niti ni tako položno. Tečem v takem tempu, da se ne zadiham. Tu gneča ne dela še nikakršnih problemov, tako da lahko tečem v svojem tempu in zelo hitro pritečem do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer se začne vzpon proti Kokrskemu sedlu. Od tu naprej prestavim v hiter pohodni korak. Okoli mene nekateri še tečejo, vendar so vseeno počasnejši od mene. Izkoristim vsak prostorček, kjer se da prehitevat. Zaradi tega je moj vzpon nekoliko intervalen, ampak, če želim biti hiter, ni druge možnosti, kot da v hitrih skokih prehitevam, se malo nadiham in spet prehitevam. Če bi spodaj po cesti tekel na polno, bi sicer zdaj imel več prostora, vendar vem, da bi se s tem prekuril in vprašanje, kako bi prišel do vrha. Na prvem delu vzpona, mi je malce vroče, sploh ker moram ravno po tem soparnem okolju največ prehitevati, ko pa pokukamo ven iz gozda se lepo začuti hladen vetrič in svež zrak v pljučih mi da novo energijo. Do Kokrskega sedla tako v svojih intervalnih skokih prehitim sigurno kakih 50 ljudi, mene pa ne prehiti niti eden. Očitno so vsi boljši spredaj, kar je tudi za pričakovat. Že globoko pod sedlom se sliši bučno navijanje navijačev na sedlu. Tu imajo cilj mladinci, starši pa navijajo za njih in za nas in ta navijaški val me lahkotno popelje čez najhujšo strmino pod sedlom.

Na uri gledam predvsem višince in pazim, da sem nekje na šestih minutah za sto metrov višine, v povprečju seveda. Na začetku, po cesti sem bil malo v minusu, ampak sem do Kokrskega sedla to kar dobro nadoknadil in pridobil še nekaj rezerve. Ura in sedem minut do tu je tudi za osem minut bolje, kot na lanski probi, kar pomeni, da sem že pridobil tistih osem minut, ki so me lani ločile od dveh ur. Kmalu za Kokrskim sedlom je daljša izravnava. Tukaj me prehitijo edini trije, ki so me sploh prehiteli na tej tekmi, pa nič ne de. To je moja tekma, z strmino, ki kmalu spet pride in tam jih bom že prehitel. Na tisti izravnavi sem zopet začel izgubljati svojo tekmo z višinci in na vzponu proti strehi sem kar nekaj časa lovil nazaj svoj zastavljen višinski tempo. Proti vrhu malo preverjam, ali se res pozna pomanjkanje kisika na višini, pa se mi zdi, da s tem nimam nekih problemov. Sicer postaja malce težje, ampak je to lahko tudi zaradi utrujenosti, ki se počasi pojavlja. Proti vrhu je spet ogromno navijačev in tudi tekmovalcev, ki so že v cilju. Ta navijaški val me popelje do cilja, brez da bi se zavedal kakšne pretirane utrujenosti. Moj čas je 1:54:32, s katerim sem precej zadovljen, saj globoko presega zastavljen cilj in ga zdaj postavlja na višjo raven.

Na vrhu, na okrepčevalnici, na hitro nekaj pomalicam, potem pa svoj tek nadaljujem še navzdol. Priložnost za trening je pač treba izkoristiti. Navzdol se da lepše teči, kot sem mislil, tako da lepo poskakujem po skalah in skoraj ves čas tečem. Kmalu srečam Boruta, ki se vzpenja navzgor. Malce pozneje srečam še Barbaro, ki me sprašuje koliko je še. Pogledam na uro in ji rečem, da ima še dvajset minut in da ji bo ravno uspelo v limitu, če se potrudi. V resnici se mi zdi, da ji bo uspelo z lahkoto, ampak nekaj motivacije, ji je pa treba dat. Nižje srečam še Slavko, ki je že odnehala in samo še čaka Boruta, da se vrne do nje. Do tukaj priteče navzdol tudi Lucija Krkoč, ki je bila druga med ženskami in potem oba tečeva do Kokrskega sedla kjer si privoščim malico in zasluženo pivo.

Po SMSu me Mateja sprašuje, če sem v redu, ker naj bi nekdo omedlel. Sploh ne vem, od kje ji pade na misel, da bi bil lahko to jaz. Seveda, skrbi jo za mene in takrat človek pomisli na marsikaj. Sporočim ji, da se vračam in odhitim navzdol. Potka je zdaj lepo tekoča, spominjam pa se lanskega spusta, ko je bila tu zaradi plohe prava drsalnica. Pravzaprav je bil to glavni razlog, da nisem prišel na tekmo že lansko leto. Ob potki navzdol prostovoljci že pospravljajo trakove, ki jih pomagam nesti v dolino. Na cestnem delu spusta srečam še profesorja in mojega mentorja za diplomo, ki se z gorskim kolesom pelje navzgor. Je že precej v letih in še vedno zelo športno aktiven, za sabo ima pa kar nekaj ekstremnih preizkušenj. Taki ljudje so mi zares prava inspiracija.

Kmalu zadovoljen pritečem nazaj v Kamniško Bistrico. Najprej se osvežim v ledeno mrzli reki, potem pa gremo z Matejo in Brino na sladoled. Malo se pogovarjam z drugimi tekači in vsi govorijo o ekstremni vročini. Nič mi ni jasno. Velikokrat mi je že bilo vroče med tekom, ampak tokrat je bilo vreme res idealno. Ob devetih dopoldne v Kamniški Bistrici še ne more biti vroče, ob enajstih na vrhu Grintovca pa še manj. Pravzaprav je bilo vreme zares prijazno do konca tekme. To smo lahko videli popoldne, ko so se nad gorami nabirali grozeči črni oblaki. Tako da sem zelo vesel, da je bilo vreme tako, kot je bilo in da je dež počakal do popoldneva. Lahko povem, da bom še prišel tečt na te konce, mogoče raje sam, včasih pa tudi na tekmo.




nedelja, 10. julij 2016

Kukova Špica

Ura je pol petih zjutraj in počasi se dani. Z Matejo sva prespala v avtu na majhnem parkirišču pod plazom Črlovec v dolini Vrata od koder bova počasi startala na Kukovo Špico. Kmalu bo čas, da zbudim Matejo, potem pa se zrihtava in odpraviva. Po cesti se je peljal šele en avto, jaz pa sem mislil, da bo zjutraj kolona proti dolini Vrata, ki je izhodišče za Triglav in druge očake. Vse je lepo mirno, samo ptički glasno žvrgolijo. Ko pogledam skozi okno sem obkrožen z gorami. Čisto drug pogled, kot včeraj zvečer, ko sva se pripeljala v temi. Direktno nad plazom Črlovec se visoko gor bohotita, na levi Škrnatarica in na desni Kukova Špica.

Jutranji pogled iz avta proti Triglavu

Pogled proti Kukovi Špici iz parkirišča
Cel teden je bil nekam čuden in ni bilo čisto jasno, kaj bo uspelo za vikend s sicer odlično vremensko napovedjo. Kukovo Špico sva imela z Matejo že dolgo v načrtu in končno pade odločitev za to soboto. Potem pa kar naenkrat ostanem brez glasu in nisem več prepričan, če bom za vikend dovolj zdrav za Kukovo Špico. Ne maram klimatiziranih prostorov, ker povzročajo prehlade sredi poletja. Pravzaprav me močno skrbi za ljudi, ki postajajo tako degradirani, da se normalno počutijo samo pri 22 stopinjah. Najbolj pa me čudi, da so za to udobje pripravljeni tvegati svoje zdravje. Pred petnajstimi leti nisem nikoli videl prehlajenega človeka sredi poletja, danes pa vsi nekaj kihajo, kašljajo in smrkajo. Prostor kjer delam je vroča, od sonca razbeljena kovinska škatla, v kateri piha mrzel zrak. Notri je zelo nenaraven občutek, ko ti je zelo vroče, se močno potiš, po tebi pa piha ledeno mrzli zrak iz klimatske naprave. Tako me je v sredo malce bolelo grlo, vendar sem mislil, da ne bo težav. Malo ingverja pa bo hitro bolje. Zvečer, potem, kar nekaj časa Brini glasno berem pravljice, kar je bilo, zgleda, za glasilke preveč. V četrtek nisem mogel govoriti. Glas je preprosto izginil. V petek dopoldne sem bil še hripav, popoldne pa sem že normalno govoril. Z Matejo se tako dogovoriva, da gremo v soboto na družinski pohod po peti etapi poti Prijetno domače, potem bomo pa videli. kako bo v nedeljo. Načrt je Kukova Špica, če ne pa kolesarjenje.

V soboto sem zgodaj zjutraj zbudil Matejo in Brino. Peta etapa poti Prijetno domače je ena izmed težjih. Poteka od Krke do Ambrusa z vmesnim vzponom na Korinjski hrib. Trasa se od Krke do vrha Korinjskega hriba vseskozi, v glavnem rahlo dviga, tako da niti ni čutiti pretiranega vzpona. Na poti do vrha sem našel tudi enega jurčka, ki pa sem ga potem pozabil na vrhu Korinjskega hriba. Upam, da ga je tam kdo našel in vzel. Dober tek mu želim. Na Korinju smo obiskali prijatelje, tako da smo imeli kar dolg počitek. Potem pa smo imeli s seboj do Ambrusa še povečano četico otrok, tako da smo bili dovolj razposajeni in je bili tudi za Brino lušten, čeprav kar naporen pohod. V Ambrusu pa smo dobili zasluženo kosilo.

Pozno popoldne sva se z Matejo odpravila proti Gorenjski. Sva šla na Bled, navijat za Davida in druge prijatelje, ki so nastopali na Nočni desetki. Redkokdaj grem na kakšno tekaško prireditev kot navijač, ponavadi vedno tečem, tokrat pa sva z Matejo izkoristila to priložnost in sva šla malo pogledat. David je v teku vse boljši in zopet je izpolnil svoj cilj. Teklo je veliko prijateljev in znancev. Tako da sem navijal za Davida, Sašo, Ano, Nežo, Lucijo, Nejo, Tejo, Aljaža, Jožeta, Pavleta... In sigurno je bil še kdo, ki ga nisem srečal. Takoj, ko so odtekli prvi krog, sva z Matejo odšla in se odpeljala do parkirišča pod plazom Črlovec v dolini Vrata, ki je najino izhodišče za turo. V avtu sva si na hitro uredila ležišče in zaspala. Družbo je nama delalo nekaj vešč, ki so v času odprtih vrat in prižganih luči vdrle v avto. Dobrih pet ur spanca naj bi bilo še dovolj, da se kolikor toliko spočijeva za turo.


In zdaj, ura je 5 a.m. in midva se vzpenjava po plazu navzgor. Uživava v pogledih na okoliške vršace in ni nama dosti mar, da se morava vzpenjati po sitnem melišču iz katerega kmalu zavijeva v gozd. Po gozdu je lepo zložno speljana potka navzgor, ki postane malce bolj strma na grebenčku med dvema hudourniškima plazoma Mali in Veliki Črlovec. Malce višje se greben razširi v gozdno pobočje, po katerem je potka speljana v ključih, prav pretirano zložno. Sploh nimam občutka, da hodim v klanec, vendar višince vseeno kar pridno pridobivava. Na tem delu se mnogo potk ves čas križa med sabo, ki vse, bolj ali manj, vodijo na isti cilj. Kar precej hitro prispeva na prečno pot Poldov rovt - Vtaško sleme, kjer bi morala zaviti levo in prečkati plaz Veliki Črlovec. Tam se meni še ne zdi, da sva že prišla do te poti, zato nadaljujeva desno, ker ta potka vodi navzgor. Vmes je še nekaj potk, potem pa kar naenkrat opazim, da se ta potka spušča v plaz Mali Črlovec. Postne mi jasno kje sva. Greva malo nazaj, vendar se nočem spuščati preveč v dolino, zato pri prvem odcepu zavijeva navzgor. Ta potka naju še v nekaj ključih pripelje do plazu Veliki Črlovec, ki pa ga je na tem mestu potrebno prečkati skozi strmo peščeno brežino, ki je zelo nevarna za zdrs. Znotraj plazu se morava po snegu spustiti do  prave prečne potke in zopet sva na varnem območju in na pravi poti do najinega cilja.






Prvi skalni skok






Pogled s sedla Čec Gulce proti Martuljku

Prečno potko kmalu zapustiva in se po melišču začneva dvigati navzgor proti sedlu Čez Gulce. Pozneje se izkaže, da bi bilo bolje, če bi šla navzgor kakšnih 50 metrov pozneje, za naslednjim pasom rušovja. Tukaj morava navzgor gristi po melišču. Vmes kolikor se le da iščem travnate prehode, da se izognem težavnemu napredovanju po melišču. Prideva do prvega skalnatega skoka, ki se ga skoraj da prehodit, če se ga pravilno lotiš. Od skoka navzgor se zopet vzpenjava deloma po melišču, deloma po travah in skalah. Iščem čim lažje prehode s trdno podlago. Do sedla se sedaj še kar nekaj časa vleče. Začnejo se dvigovati tudi meglice in občasno hodiva v megli. Tudi vrhovi nad nama so občasno zaviti v meglo in samo upava, da bova na vrhu deležna kaj razgleda. Zavedava se, da morava biti čim hitrejša, če želiva imeti na vrhu lepo vreme. Čisto pred sedlom je še en skok, ki je na levi zelo lahko prehoden, midva pa se odločiva za malo plezanja in ga raje preplezava čez krušljivo grapco na desni (III). S sedla se nama odpre pogled proti Martuljku in Martuljškim očakom v novi perspektivi.

Kdo bo zmagal; sonček ali megla

Mateja pleza po grapci čez skalni skok pod sedlom




Dodajanje kamenčkov na možice



Od tu naprej je do najinega vrha kakšne pol urce hoda in kakšnih tristo višincev. Najin vrh se lepo vidi na levi. Orientacija je kar težavna, saj je potka težko sledljiva, redki možici pa so zelo majhni in jih je težko opaziti na daleč. Seveda na vsakega možica dodam kakšen kamen, da bodo za druge tako bolje vidni. Vzpon je na tem delu tiste vrste, ki se ga da lepo prehoditi, če pravilno najdeš prehode, lahko pa se tudi zaplezaš, kar je posebej nevarno v megli. Midva imava srečo in megla naju do vrha ne ujame. Na vrh prispeva v lepem, malce vetrovnem vremenu. Občasno meglice zakrivajo sonce in razglede, najinega vrha pa se v času najinega obiska ne dotakne. Na vrhu opaziva tudi tisto miško, ki jo omenjajo na forumu portala hribi.net. Občudujeva razglede na vse Martuljške vrhove z vrhunske perspektive in Amfiteater, ki se sramežljivo kaže iz za Škrnatarice, ter v dolino Martuljka in oddaljene vrhove v Avstrijskih Alpah. Pogled proti Triglavu in Rjavini ter drugim vrhovom na tem območju, pa je žal zakrit z meglo, ki se dviga po južnem pobočju Kukove špice. Naužijeva se lepot vrha, malo pomalicava, spijeva pivo in se preprosto imava fajn tu gor. Prej je za nama hodilo nekaj gornikov, ki pa jih zdaj ni od nikoder, tako da je vrh samo najin in od male miške, ki se potika naokoli.

Mateja in Amfiteater v ozadju


Ooo, kaj sem najdu...

Martuljške gore in Amfiteater


Počasi se zadovoljna odpravljava navzdol. Do sedla spet lepo iščeva prehode. Vmes srečava tisto skupino gornikov, ki niso tako uspešni pri sledenju poti in vsak na svojem koncu nekaj poplezavajo, ampak zgleda da se imajo fajn. Samo da se ne izgubijo v megli, ki se počasi bliža. Čez skok iz sedla se zdaj spustiva po lažji poti, nato se po melišču na hitro spustiva do snega na dnu melišča, po snegu oddrsava navzdol in že sva pri prvem skalnem skoku. Od tu navzdol greva bolj po desni, tako da malo raziščeva področje in ugotoviva, da tukaj vodi zelo lepa potka, ki bi bila veliko primernejša za navzgor, kot melišče, ki sva ga grizla. Ampak, ni nama žal za to, sva pač imela težji trening. Plaz Veliki Črlovec prečkava zdaj tam, kjer se šika. Spust od tu navzdol pa postaja že malce odveč in pot se že malo vleče. Nižje je vse bolj vroče in soparno. Sem pa zdaj zelo vesel, da je potka tu zložno speljana in ni treba po strmini nabijat kolena.

Drsanje po snegu

Tako. Za nama je lepa gorska tura. Prva v brezpotnih Martuljških gorah in še se bova vrnila na to območje. Prelepo je tukaj in predvsem mirno, brez množice planincev, kar je skoraj največ vredno. Turo sva zaključila, tako kot se spodobi, pri Firerju na temnem pivu.












sobota, 02. julij 2016

Soča trail tretjič

V okviru Soča Outdoor Festivala je letos že četrtič na sporedu tudi Soča trail, ki je tokrat dobil povsem novo, daljšo traso in novo komercialno ime. Nič nimam proti, če neko podjetje da denar, da se potem zadeva imenuje po njihovi znamki, ampak ker meni ni nihče plačal nič, jaz za njih pač ne bom delal reklame. Zame je to še vedno Soča trail. V preteklih letih sem se že dvakrat udeležil Soča Traila. Obakrat smo šli v Tolmin družinsko, na daljše počitnice, enkrat za podaljšan vikend, drugič pa celo za cel teden. Malo smo planinarili, kolesarili, plezali in se kopali v Soči in precej bolj topli Nadiži. V preteklih letih je bil Soča Trail 28 kilometrov dolg tek z 800 višinci. Trasa je bila izredno lepa, zato sem se kar malo bal, da letos ne bo več tako lepa. Obakrat sem s traso opravil v približno treh urah, enkrat malo bolje, drugič malo slabše. 

Letos se v Tolmin odpraviva skupaj z Davidom, v petek popoldne po službi. Prvič grem v Tolmin brez družine. Čeprav nam je tam zelo všeč, se ne izplača samo za en dan, vsem skupaj voziti tako daleč. Ker nisem imel rezerviranega prenočišča, sem si doma že dan prej, uredil ležišče v avtu, ki se je izkazalo za odlično, in ga bom lahko še večkrat uporabil. Do prizorišča na Sotočju se pripeljeva ravno prav zgodaj, da si najdeva super lokacijo za avto in šotor, ki si ga David postavi poleg avta. Kmalu je že čas, da dvignem startno številko. Tam srečam Kristija in Anžeta, ki bosta tudi tekla.

Zvečer se odpravimo na Sotočje, da si ogledamo nekaj oudoor predstavitev ali bajke za outdoor freeke. Takoj, ko zaide sonce se poletna pripeka spremeni v prijeten hlad, in kmalu nas začne zebsti, nad Tolminko in naprej po Soči pa nastanejo meglice. Najprej kajakaš Rok Rozman zares izvrstno predstavi njihovo kajakaško potovanje po Balkanu z namenom, da protestirajo proti uničenju rek, torej proti gradnji jezov. Zares izvrstna predstavitev požanje bučen aplavz in vsem je jasno, da ostali štirje nimajo šans, da naredijo tako dobro predstavitev. Drugi je na vrsti jadralni padalec Primož Suša, ki je s prijateljem jadral nad Balkanom. Potem pa Anže Česen predstavi svoj tek iz Goričkega v Piran. Ker vse skupaj precej dolgo traja, sem med tem časom popil tri pive, kar je že preveč, glede na to, kaj me čaka jutri. Je tudi že kar pozno in se zato odpravim spat.

Ležišče v avtu je res boljše, kot bi človek pričakoval, vendar zaradi popitih piv moram ponoči dvakrat lulat, kar mi že tako kratek spanec še skrajša. Zjutraj vstanem okrog petih in se počasi pripravljam za tek. Nikjer ni videt še nobenega folka, čeprav bo ob šestih že odpeljal avtobus na start v Bovec. Jaz izkoristim čas, da se v miru pripravim in se šele malo pred šesto odpravim proti prizorišču. Tam srečam še kar nekaj prijateljev in znancev in kaže da bo kar močna konkurenca. Avtobus odpelje z rahlo zamudo, tako da v Bovec prispemo komaj malo pred sedmo, ko bi moral biti start. Start zato prestavijo za pet ali deset minut.

Končno startamo. Na začetku tečemo v zaprti skupini, da nas iz centra Bovca varno povedejo na traso. Najprej je na vrsti 25. etapa Alpe Adria Traila, ki se izkaže za zares lepo in zelo lahko, skoraj brez klancev. Okrog petdeset tekačev, kolikor nas je startalo, se na začetku nekako razdelimo v dve skupini. Jaz tečem na repu hitrejše skupine, ki pa se mi zdi kar malo hitra. Na nekaj manjših strmih klancih so zame seveda vsi prepočasni in tam jih prehitevam. Začetni kilometri meni zelo hitro bežijo in tukaj se mi zdi, da bo to zelo hiter in lahek tek. Ko prečkamo glavno cesto in tečemo ob Soči, vse skupaj postaja samo še lepše in v tem trenutku zares uživam v teku. Tempo je hiter in zdi se mi, da bom, če se malo potrudim, lahko končal v petih urah. Kmalu spoznam, da so tudi drugi zelo hitri, saj me kar nekaj tekačev prehiti. Proti vasi Drežnica, me ujme velika skupina Korošcev, med katerimi sta tudi Kristi in Anže. Zdaj tečemo po asfaltu. Nekaj časa tečem z njimi, potem pa raje zaostanem in tečem s svojim tempom. Proti vasi je vzpon in tam se njihova skupina precej razbije, jaz pa enega za drugim ujamem in prehitim. 

V vasi Drežnica se konča 25. in začne 26. etapa AAT, kar je zame prehod v drugi del teka in v mislih že imam cilj. Takoj za vasjo se začne vzpon proti planini Kuhinja. Vzpon je tisti smotani, ko ne vem ali bi hodil ali bi tekel. Glede na utrujenost, ki se počasi pojavlja, velik del tega vzpona prehodim, zato me Korošci počasi, eden za drugim, ujamejo in nekateri prehitijo. Na srečo vzpon proti koncu postane bolj pokončen, kar imam rajši, ker je pridobivanje na višini tako hitrejše. Tudi glede na ostale sem tu boljši. Na vrhu se trasa poravna in kar nekaj časa tečemo po planoti, malce po gozdu in nato po prelepi travnati pokrajini pod Krnom. Krn je na žalost zavit v meglo, vseeno pa so razgledi veličastni.

Vzpon me je toliko utrudil, da vem, da bo spust težaven in ne bom mogel dirjati navzdol. Do vasi Krn je spust po asfaltu, kar me dokončno utrudi in zbije moralo. Korošci mi vsi pobegnejo naprej in do cilja bom tekel sam. Od vasi Krn naprej je zelo dolg spust, po prijetni gozdni mulatjeri, z občasnimi veličastnimi razgledi. Če bi imel več energije, bi tu letelo na polno, zdaj pa ravno toliko, da tečem s počasnimi koraki. Na zadnji okrepčevalnici me v malo boljšo voljo spravi prijeten starejši prostovoljec. Kmalu pridem v dolino in vidim, da me čaka kakih šest ali sedem kilometrov ravnine po vročem, soparnem vremenu, kjer je le občasno malo sence. V tolažbo mi je samo še to, da je cilj relativno blizu. Vročina, sopara in sonce, ki pribija v glavo, onemogočajo karkoli več, kot da se vlečem proti cilju. Tekaški korak občasno zamenja hoja. Ko se pojavi kakšno drevo, grem po njegovi senci čim bolj počasi, potem pa se skušam čimprej privleči do naslednje sence in tako dalje. Ti zadnji kilometri postanejo pravo preizkušanje volje, ampak ni druge, kot da se privlečem do cilja. Dobra dva kilometra pred ciljem, se trasa končno malo bolj približa hladni Soči, zato postane za odtenek prijetneje. Neka navijačica ob poti mi reče, da zgledam poln energije in da so vsi ostali zgledali veliko slabše. Ne vem, kaj na si mislim na to, ker se počutim komaj živ. Najbrž sem tako zgledal samo zato, ker sem se nasmejal njenim otrokom, ki so glasno navijali. Otroci, navijači me vedno znajo spraviti v dobro voljo.

V cilj pritečem po dobrih petih urah in pol, brez ciljnega finiša. Pravzaprav cilj komaj najdem, saj ga je organizator zopet prestavil. Čisto vsako leto je drugje. Letos so ga postavili kar na plažo na Sotočje, kar je super ideja. Seveda, jaz sem jaz, čist skurjen in vajen da je cilj gor na prireditvenem prostoru, zato tečem kar mimo. Seveda ne ovinkarim preveč, ker me hitro spravijo na pravo pot. Z rezultatom pet ur in pol sem zadovoljen, z uvrstitvijo pa sigurno ne. Ne vem, ali so danes prišli sami dobri, ali pa je trasa vseeno lažja in bi tudi jaz moral biti hitrejši. Seveda, slaba regeneracija po GM4O in tudi nikakršnih resnih priprav, pa še preveč piva dan prej, ni bila najboljša popotnica. Na cilju se počutim čist fertik, zato se grem v avto takoj preobleč v kopalke in se vržem v ledeno hladno Sočo. Osvežitev je takojšna. V trenutku se počutim odlično. Bil sem pač pregret in tudi dehidriran. Zadovoljen z opravljenim si privoščim še malico, nato pa se vrnem na plažo, kjer si z Davidom privoščiva še kakšno pivo, Tudi David je dobro tekel na 15 km progi.

Naslednje leto upam da se spet vrnem na Soča Outdoor Festival. Je eden najboljših dogodkov na najlepšem prostoru. Če bodo organizatorji uresničili idejo o tridnevnem Alpe Adria Cros Run-u, bom tam. Trasa Soča Traila je hkrati tudi zadnja etapa predvidenega tridnevnega tekmovanja, zato je bil letošnji Soča Trail tudi izvidnica za predvideno etapno tekmo.



petek, 01. julij 2016

GM4O

Bilo je kakih dvanajst let nazaj. Takrat sva z Matejo veliko planinarila. Tisti vikend sva šla na Porezen. Moralo je biti kar zgodaj pomladi, ker se spominjam ogromno kronc, ki so cvetele po pobočju. Ne spominjam se več prav dobro poti, po kateri sva sestopala, dobro pa se spominjam oznak 'maraton štirih občin'. Malo začudeno sem gledal, kaj to je? Ali tudi po teh hribih kdo teče maraton? Saj ga je še po ravni cesti težko preteči. Pozneje sem o tem izvedel veliko več in od takrat dalje sem na ta tek gledal s strahospoštovanjem. Seveda pa z mislijo, da enkrat bom tudi jaz pretekel GM4O.

V naslednjih letih sem kar precej tekel, še več pa hodil v hribe in plezal. Malo daljše tekaške razdalje pa so za mene novost zadnjih dveh let, če ne štejem Ljubljanskega maratona leta 2010. In počasi je dozorel čas tudi za GM4O. Začuda, zdaj kar naenkrat to ni več nekaj tako ekstremnega, saj je v okviru iste prireditve tudi 100 kilometrski ultra pušeljc trail. Pa za mano so tudi že malo daljši traili, s podobno razgibano traso. Poleg tega se je vse obrnilo tako, da je GM4O samo še zadnje opravilo pred odhodom na morje.

Teden dni pred startom sem malo pregledal moj Movescount profil. Jasno je bilo videti, da že od Vipavske petdesetke nisem tekel daljših tekov. Za nedeljo nisem imel nobenih drugih načrtov, razen mogoče kakšen tek za trening. Vremenska napoved je bila srednje slaba, to pomeni oblačno s plohami. Tako mi je padlo na um, da če ne drugega, lahko odtečem krog po PST-ju. To je sicer ravninskih 33 km z enim hribčkom, ampak se mi je zdelo kar pravšnje za teden dni pred GM4O. Vreme je bilo potem boljše od napovedanega, oziroma kar odlično za tek. Pot je sicer zelo dobro označena, na parih odsekih pa se zdi, kot da je ni. Sigurno se bi kar malo zgubljal, če ne bi imel gps tracka na uri. Dobre tri ure za lahkoten tek, ki ni prinesel pretirane izčrpanosti, malce pa, je pokazal realno sliko moje trenutne pripravljenosti. Že celo zimo in pomlad pridno tečem, ampak prekratke razdalje in premalo tekov v klanec, tako navzgor kot tudi navzdol. Tako da nekega dobrega rezultata na GM4O ni bilo pričakovati.

Petek, dan pred tekmo, je bil full naspidiran. Najprej ogromno dela v službi, popoldne pa priprave za počitnice na morju. Vse že spakiramo v avto, da se zjutraj samo še odpeljemo. Pripravim še opremo za tek in čimprej spat. Spim malo bolj slabo, pa se zjutraj vseeno zbudim svež in poln energije. Skuham si kavo in pojem dve banani. Zbudim še Matejo, Brino pa spečo v pižami odnesem v avto in gasa za Podbrdo.

V Podbrdo prispemo dovolj zgodaj, da lahko avto parkiram pri železniški postaji, v bližini prireditvenega prostora. Brina se ravno zbudi, ko parkiramo. Jaz skočim po startno številko, Mateja pa v tem času uredi Brino. Ob železnici srečam Slavko, kjer sta z Borutom postavila šotor. Povprašam jo glede palic in mi, tako kot vsi ostali, priporoči da naj jih oddam za vzpon na Porezen. Posodi mi še lepilni trak, da kar na palice nalepim gele, ki smo jih dobili. Pri avtu nas najde še Katka, ki ne bo tekla, gre pa na Porezen navijat za Tonija, ki teče na stotki. Pred startom se srečamo še z ogromno prijatelji in znanci in v zraku se čuti lep in uspešen dan.

Polubčkam še Brino in Matejo in čas je za start. Godba zaigra himno in nato kmalu startajo tekmovalci za svetovno prvenstvo in za njimi, čez par minutk, še vsi ostali. Prvih nekaj kilometrov proge mi je poznane od lanskega Graparskega trimčka. Pot se vse do Koble v glavnem zložno vzpenja, tako da ves čas tečem. Ko gledam na uro, se mi zdi tempo zelo hiter, tako da če se ne prekurim, mi pa mogoče res uspe teči pod šestimi urami, kar je bolj sanjski cilj. S Koble se spustimo na planino Kal. Potem pa kmalu sledi najstrmejši vzpon prvega dela trase. Vzpon na sedlo Čez Suho. Tukaj so tekmovalci v počasni koloni, jaz pa skačem mimo njih in jih prehitevam. Zaradi neenakomernega ritma med prehitevanjem, sem občasno zelo zadihan. Kar malo me je strah, koliko je še do vrha. Na vrhu vzpona, na sedlu, sledi presenečenje, saj se proga začne spuščati navzdol. Očitno sploh ne gremo do vrha Črne Prsti, ampak je tu najvišja točka maratona. Pogledam na uro. Dve uri za 14 km je tempo 6 ur za 42 km. Tempo je pravi, oziroma najbrž zelo prehiter, glede na to, da je bil do sedaj samo vzpon in smo trenutno dober kilometer nad startom oz. ciljem.

Gledalcev je tu ogromno. V prvem delu spusta, ki je zelo strm, leti kot pri norcih. Očitno sem kar hiter, saj me prehiti le nekaj tekmovalcev. Nekatere še jaz prehitim. Ko pa postane spust manj strm in se tudi moje zavorne mišice že malo utrudijo, me prehiti še nekaj tekmovalcev. Počasi se pokaže, da pač nisem spustaš. Okrepčevalnic ob progi je ogromno in ves čas veliko pijem, največ izotoničnih napitkov ali cedevite. Po začetnem strmem spustu s Črne prsti je trasa proti Hudajužni bolj razgibana. Malo gor, veliko dol. Malo potk, malo asfalta. Ves čas se pojavljajo navijači, sploh v vaseh. Kar naenkrat se sliši neka muzika in na daleč vidim dekle, ki pleše ob  tej muziki. Zazdi se mi, da je to Cici. Dobim zagon in v klanček prehitim vse, ki so trenutno ob meni. Ja, res je Cici in glasno navija. Malo mi je čudno, ker se mi zdi, kot da tukaj čaka na Mucki, ampak saj ona ne more bit za mano. Z Cici si dava petko in letim dalje. Pred zadnjim, asfaltnim spustom proti Suhajužni na okrepčevalnici spijem dva kozarca tekočine. Počasi tečem navzdol, da preveč ne nabijam po asfaltu, ko me prehiti Mucki. Očitno je bila res za menoj. Nekaj časa tečem navzdol z njo, ampak kmalu začutim nabijanje prej popite tekočine v želodcu,  zato upočasnim. V Hudajužni je moj čas 3 ure in pol, kar pomeni da sem v spustu malce hitrejši, kot na vzponu, ne pa veliko. Razen tega nabijanja v želodcu se počutim super in še poln energije, tako da se vzpona na Porezen ne bojim, me je pa malo strah spusta, ki pa menda ni težak. Na tej točki se mi zdi, da bo težko biti na cilju pod šestimi urami.

V Hudajužni poberem palice, ki sem jih na startu oddal organizatorju, da jih dostavi do sem. Asfaltna podlaga se kmalu spremeni v strm drseč beton, po katerem ne primejo ne palice, ne superge. Na srečo je tega betona kmalu konec in pot se nadaljuje po strmi stezi. Kmalu mi postane jasno, zakaj se je na prvem delu proge Mucki tako šparala. Vzpon proti Poreznu je zelo pokončen. No, meni je ta pokončna proga kar pisana na kožo. Na najbolj strmih delih proge prehitevam največ tekmovalcev, samo Mucki mi pobegne in jo do cilja ne ujamem več. Nekateri se še komaj vlečejo navzgor. Vzpon je najbolj strm do Durnika (1150 mnv), potem pa se za nekaj časa precej položi. Na žalost mi zdaj ravnina sploh ne odgovarja. Noge nočejo steči in rajši bi grizel v strmino. Ko malo stečem, ponovno začutim želodec in zopet me postane strah spusta. Ogromno tekočine in gela, ki sem ju pojedel na vzponu, ne vplivajo najbolje na moj želodec, ki ni preveč vajen umetne športne prehrane. Počasi mi le uspe steči. Do naslednje okrepčevalnice je trasa dokaj ravninska z nekaj bolj položnega vzpona. Tu kar naenkrat nekdo vpije 'dajmo dolenc'. Spoznam, da je to namenjeno meni. Z žganjem v roki navija Tomaž, s katerim smo dve leti nazaj kolesarili na Rekreaturu. Ko pridem ven iz gozda že vidim vrh daleč pred sabo. Trasa zopet ne gre čez vrh, ampak samo mimo koče, ki je par deset metrov nižje od Porezna. Za vzpon sem porabil uro in pol.

Z vrha pokličem Matejo, da ji sporočim, da se bližam cilju. Reče mi, da se vidimo čez 45 minut. Ne vem, od kje ji ta informacija, ampak če je to res imam še nekaj rezerve, da mi uspe priti v cilj pod šestimi urami. Spust ni pretežek in mi gre kar dobro. Če sem prehiter, začutim rahlo nabijanje v želodcu, vendar ni panike. Ne pustim se motiti. Zdaj mi je vseeno, koliko tekmovalcev me prehiti in koliko jih prehitim jaz. Imam svojo tekmo z uro. Glede na kilometrino po moji uri, se bojim, da to bitko zgubljam.  Ura mi kaže 5:45' in 38 km, kar pomeni da ni mogoče priti do 42 km pod šestimi urami. Vendar imam močno na sumu, da bo cilj že malo prej, ker se že močno sliši direndaj od tam. Zadnji del spusta mi je zopet poznan od lanskoletnega Graparskega trimčka, ko sem tu navzdol zares drvel na polno. Tudi v mojem spominu je cilj že zelo blizu. Kar naenkrat sem ven iz gozda in gozdna pot se spremeni v asfaltno cesto. Zdaj mi je jasno, da mi je uspelo. Moja ura kaže 5.54' in 40 km, na uradnem rezultatu pa je celo 5:48', ker smo imeli leteči start, jaz pa sem začel štopat že prej.

Vesel sem in zadovoljen, ampak ni časa za proslavljanje. Grem samo na hitro pod tuš in nato po šestih urah teka, za pet ur sedet v avto. Malo me je strah, kaj bodo na to, v naslednjih dneh, rekle noge, ampak na morju se bom že pocajtov. Mateja in Brina mi čestitata in me pohvalita. Pred tekmo sem jima rekel, da bom v cilju tam nekje v sedmih urah, zato se jima zdi, da sem zelo dober. Dobrih pet ur v avtu kar hitro mine. Samo enkrat smo se za deset minut ustavili na kavi, tako da smo bili že pred osmo v Šimuniju na Pagu. Potrudimo se da Brina ujame mini disco, jaz pa si končno privoščim pivo. Pa ne smo enega. Čas je za proslavljanje in uživanje na dopustu.

V nedeljo ima Boris rojstni dan, mi pa smo prvi dan na morju. Dan po GM4O. Vreme je malo bolj kilavo, tako da smo na plaži bolj malo, ravno toliko, da malo zaplavamo. Noge so še čisto normalne in razmišljam o teku na Sveti Vid, najvišji vrh Paga. Boris nas povabi na večerjo, na kateri spijemo kar nekaj vinčka, ki ga zalijemo s travarco. Tega ponavadi ne počnem, ampak če praznuje prijatelj in sem na dopustu, pa res lahko sodelujem. V noči na ponedeljek celo noč dežuje in še v občasnem dežju in vetru zjutraj tečem na Sveti Vid. Isti dan grem na Sveti Vid še enkrat z Brino in Matejo in šele s tem sem dokončno razdražil noge, da sem naslednja dva dni komaj hodil. Proti koncu tedna pa sem šel spet vsak dan odtečt kakšen kilometer. Drugače pa itak, cel teden morje, plavanje in uživanje na dopustu.

Na morju malo razmišljam o svoji prvi stotki, ki jo želim preteči v bližnji prihodnosti. Nekako imam v mislih letošnjo jesen ali prihodnjo pomlad. Variante so SLO100, Dalmacija ultra trail, Vipava valley ultra trail in pa tudi Ultra pušeljc trail in 100 milj Istre. Prvi dve sta letos jeseni, druge tri pa prihodnjo pomlad. Pa da ne pozabim, pomladi je tudi Madeira ultra trail, na katerega si tudi želim. Nisem čisto siguren, če bi šel že letos jeseni na stotko. SLO100 se bom verjetno udeležil, ampak mogoče samo petdesetko. Dalmacija me zelo mika, ampak bomo videli kako bo. Je le tolk daleč, da se je treba organizirat za malo več dni. Ker se bom moral kar zelo kmalu prijaviti na SLO100, je pravzaprav vse odvisno od trenutka, ko se bom prijavljal. Mogoče se prijavim na 50, mogoče na 100. Bomo videli. Zdaj grem najprej še na Soča Trail, kjer me čaka 46 km in 1450 višincev, potem pa se bo treba odločit glede stotke.

15151