sobota, 29. april 2017

Vipava ultra trail

Rimska utrdba Castra v Ajdovščini je prizorišče, kjer bomo zdaj zdaj startali dolgo avanturo po hribih okrog Vipavske doline. Hladno je in burja neusmiljeno piha po naših, bolj poletno oblečenih telesih. Bomo videli, če bo tudi letos burja odločala o zmagovalcih današnje bitke. Leta 394 je tukaj burja odločila bitko med cesarjem Teodezijem in upornikom Evgenijem, tako da je preusmerila puščice in zlomila moč nasprotnika. Danes sicer pričakujemo lepo vreme. Burja je že pometla vse ostanke vremenske fronte in pričakuje se, da bo počasi slabela, tako da naj nam ne bi povzročala preveč težav, razen zdaj zjutraj in pa predvsem proti koncu čez Nanos.

Komaj čakam, da se končno poženemo v klanec proti Podrti gori. Dovolj imam že tega čakanja in zmrzovanja v tem vetrovnem vremenu. Noč sem bolj slabo prespal v šotoru v kampu Tura, na samem prizorišču dogajanja. Burja je celo noč grozila, da nam bo odnesla šotor. Brina in Mateja se zdaj še vedno stiskata v šotoru, kjer ju greje kaloriferček, ki nas je grel celo hladno noč. Zjutraj sem bil že zgodaj pokonci. Avtobus nas je že 40 minut pred startom pripeljal v vetrovno Ajdovščino, kjer smo se kar nekaj časa skrivali v zavetju hiš, zdaj pa že čakamo, da cesar Teodezij da znak za start.

Cesar Teodezij bo dal znak za start

Končno startamo. Vsi so nekam hitri, kot da ne gre za sto kilometrsko dirko, ampak nas za vogalom že čaka cilj. Tudi jaz se zaženem, saj nočem, da me na vzponu proti Podrti gori čaka gužva, ki jo na ozki, strmi stezici ne bom mogel prehitevati. Do izvira Hublja je trasa še bolj ravninska, vendar mi vseeno postane vroče in si slečem vetrovko. Po včerajšnjem obilnem deževju so slapovi Hublja veličastni. Narava nam je že na začetku pokazala, da nas čaka prelepa avantura. Prvi vzpon je precej v zavetju Podrte gore in zato tukaj ni pretirano čutiti burje. Vzpni so za mene že od nekdaj najljubši del proge, predvsem pa ti začetni, ko sem še zelo svež. Na podrti gori sem že v dobri uri. Tukaj se vse zelo na hitro spremeni. Iz gozdnatega, senčnega in zavetrnega vzpona se trasa zdaj spremeni v sončno, s sunkovito burjo prežeto avanturo po robu Trnovskega gozda. Čeprav je to baje le šibka burja, me nekateri sunki skoraj poderejo in sem kar malo previden, da me slučajno ne bi kakšen sunek pahnil čez rob. Sicer pa je tek tukaj, v tem vremenu zares lep in energičen. Sonce in burja skupaj me prežemata z neko posebno, pozitivno energijo.

Podivjani Hubelj

Bolj ali manj po robu, visoko nad Vipavsko dolino, tečemo kakšnih deset kilometrov. Malo bolj se odmaknemo robu samo pri prvi uradni okrepčevalnici na Otlici, potem pa zopet nazaj k razgledom, vse do Predmeje. Tukaj smo tekači že dovolj razredčeni, da ni več gužve in je prijetno vsake toliko časa srečati kakšen znan obraz. Razgledi so veličastni. Deževje je spralo ozračje, tako da se vidi še daleč čez Tržaški zaliv in izliv Soče v morje. Na Predmeji pa se končno preusmerimo v gozd in proti Golakom, najvišji točki današnjega traila. Kar naenkrat se ni treba več boriti z burjo in šele zdaj se zavedam, kako zelo me je ovirala. Čeprav je Golak najvišja točka, vzpon gor ni nič posebnega. Trasa se vmes večkrat poravna in po gozdu se kar naenkrat znajdem na vrhu. Vem, da sem tukaj najbrž malo prehiter, saj sem prehitel, kar nekaj tekmovalcev, za katere vem, da bi morali biti hitrejši od mene. Ampak, kaj češ? Naval energije je treba izkoristit, takrat ko pride.

Burja na robu planote

Spust z Golakov me spomni na Dalmacijo. Mojo prvo stotko pred dobrega pol leta, ko sem se skoraj celih 100 km boril z Dalmatinsko kamnito pokrajino, kjer so stezice prekrite s kamni in mora biti vsak korak pripravljen, da se izogne brci v skalo na poti. Nekaj kilometrov takega terena, je samo popestritev na progi, ampak v Dalmaciji pa je bila to prava borba za vsak uspešen korak skozi celotno progo. Moje še spočite noge zdaj na polno letijo po tem težavnem terenu do koče pod Golaki. Od tu dalje je lep, netežaven, gor-dol teren po Trnovskem gozdu v smeri proti Čavnu. Vrh Čavna kar nekako spustimo in na spustu proti koči na Čavnu uživam v vonjavah Čemaža, ki ga je tukaj ogromno. Najraje bi se kar malo napasel, ampak ne vem, kako bi na to reagirala prebava. Rajši ne! Spust mimo koče in dalje, vse do roba planote je prijeten, sončen ter z ogromno navijači - planinci, ki se vzpenjajo na Čaven. Sledi zopet zelo razgleden del trase po robu, proti Mali Gori.

Pogled proti Julijskim Alpam

Na Mali gori je naslednja okrepčevalnica, kjer nas pričaka razigrana vesela druščina. Z veseljem si privoščim tudi prvi dcl piva na današnjem trailu. Potem pa jo hitro popiham dalje. Pri cerkvici sv. Marije nad Vitovljam me že pričakujeta Mateja in Brina in pohiteti moram do tja. Najprej sledi še nekaj tekanja po robu in strm vzpon na Kucelj. Spust s Kuclja je precej strm in težaven. Teren je kamnit in razdrapan, zato sem malce bolj previden. Malce pozneje pa se preusmerimo na prijetno stezico po gozdnatem pobočju. Malo se razgledujem, če bom kje zagledal hribček s cerkvico, ki jo že poznam, saj smo bili tam na izletu že pred tremi tedni. Cerkvico kmalu zagledam. Sledi še nekaj spusta in strm vzponček, na katerem že slišim navijanje Brine in Mateje, ki mi skočita v objem. Na hitro se pocrkljam in okrepčam, potem pa je že treba nadaljevati. Čaka me še dolga pot.

Pogled proti morju

Spust v dolino je do Raven hiter in netežaven, potem pa sledi nekaj adrenalina po soteski potoka Konjščak. Po strmem travnatem spustu je celo napeljana statična vrv. Potem pa samo še nekaj tekanja po ravnini, čez dolino proti Vipavskim Brdom na južnem koncu doline. Vmes je še prva tranzicija, kjer se preoblečem in dopolnim zaloge. Prvi, najtežji del proge je za mano. Ampak, tako je samo na papirju. Najtežje sledi na koncu, ko primanjkuje energije in se je potrebno še privleči čez Nanos v verjetno že nočnem času. Bo pa takrat občutek lepši, ker bom že blizu cilja.


Tek gor-dol po Vipavskih Brdih je lep in prijeten. Na okrepčevalnicah so prijetni ljudje, otroci navdušeno navijajo, ob progi so tudi že zrele češnje. Vzponi in spusti niso težavni in po tem delu tečem tudi v najlepšem delu dneva v prijetnem sončnem vremenu. Ves čas tečem sam, kar mi je tudi najlepše, se pa na vseh okrepčevalnicah srečamo z drugimi tekači, kar mi daje vedeti, da si nismo veliko narazen. Ta del trse tudi že poznam od lanskega leta, ko sem tekel na 50 km razdalji in tako zdaj že točno vem, kaj me še čaka. Na okrepčevalnici v Vrtovčah se najem odličnih palačink z meliso. Izumil sem tudi novo vrsto sendviča; rezino salame med dvema koščkoma čipsa, ki že ob delnem pomanjkanju elektrolitov in ostalih hranil, zelo paše. Sicer pa ni kaj dodati. Lepo počasi tečem dalje proti naslednji preizkušnji... 

Njam, njam... ČEŠNJE

Vzpon proti Štjaku. Kar nekakšna predpriprava za Nanos. 400 višincev strmega vzpona mi pokaže, da še zdaleč ni več svežine v nogah. Saj vzpon ni nič posebnega, ampak jasno mi je, kaj me še čaka do cilja. Do tukaj mi je šlo odlično in če bi lahko še pospešil, bi bil v cilju mogoče že v 16-ih urah, zdaj pa vem, da lahko realno pričakujem tam nekje 17 ali 18 ur, kar bo pa še vedno veliko bolje, kot v Dalmaciji pred dobrega pol leta, ko sem zares težko traso pretekel v slabih dvajsetih urah.


Pravzaprav mi ni bilo jasno, kaj naj danes pričakujem v primerjavi z Dalmacijo. Ko sem se prijavil, sem se zavedal, da je Vipava lažja in da bi moral biti veliko hitrejši. Potem pa so sledile razne informacije o tem, da je Vipava zelo težka, da je veliko več višincev. Nekako sem spregledal, da so mi to govorili ljudje, ki se Dalmacije niso udeležili  in se zato ne zavedajo, kako težaven teren je tam. Samo številke, kot je dolžina in višinci, še zdaleč ne povejo vse o težavnosti trase. Tukaj je trasa v glavnem zelo lepa in tekoča, tako da kilometri in višinci z lahkoto letijo mimo. 

Na okrepčevalnici na Štjaku se zopet okrepčam z domačimi dobrotami. Sledi nekaj kilometrov po asfaltu, po planoti še malce višje. Pred spustom proti Podnanosu zavijemo še v gozd, kjer si na neuradni okrepčevalnici privoščim še drugi požirek piva. Tukaj druščina prostovoljcev na okrepčevalnici uživa in se greje ob ognju. Spust proti Podnanosu sicer ni nič kaj zahteven, ampak moj korak je že bolj počasen in previden, zato se mi kar vleče. Po tem spustu me čaka samo še veliki finale današnje avanture. Vzpona na Nanos se ne bojim, bi bil pa čisto zadovoljen, če bi bil cilj na vrhu. Spust v dolino se mi zdi kar nekako odveč. Ampak pot je treba opraviti v celoti in tudi spusti so del poti. No, spust proti Podnanosu je zdaj mimo in znajdem se v prijetnem mestecu Podnanos, ki se ga še lepo spominjam od lani.

Zdaj pa dobrega jurja višincev do Nanosa. Do tukaj je bilo višincev za dobrega 4 jurje, toliko kot v Dalmaciji na celotni trasi. Tako da, glede na višince, me zdaj čaka pot v neznano. Ampak ni panike, čutim da bo šlo. Noge so malce bolj počasne, glava pa je na pravem mestu. Na pravem mestu, pomeni to, da gre, kolikor telo zmore, in ne rine skozi zid. Vzpon je razdeljen na dva dela. Najprej do Lovske koče, malo po planinski poti in malo po asfaltni cesti. Vseskozi ne preveč strm vzpon. Gre počasi, ampak brez težav. Od Podnanosa do Lovske koče v uri in petnajst. Mislim, da bi bil v tem času na vrhu, če bi spodaj startal popolnoma spočit in svež in bi imel za cilj samo vzpon. Zdaj sem pa komaj na polovici. Pri Lovski koči imamo še drugo tranzicijo, kjer imam tudi zimsko opremo. Preoblečem se v dolge pajkice, vetrovke pa še ne oblečem. Bolje, da ne zašvicam, se bom že oblekel, ko bom prišel do vršnega vzpona, kjer burja menda zaenkrat še ne popušča. S sabo vzamem tudi rokavice in kapo in odtečem po planoti dalje.

Ko se planota prevesi v vzpon in se gozdnata pokrajina spremeni v travnato, takoj začutim mrzlo burjo. Oblečem si vetrovko, rokavice in kapo ter rinem proti burji navzgor. Zopet čutim burjo, kot vir energije in ne kot oviro, pa čeprav piha skoraj v nasprotni smeri od mojega napredovanja. Pravzaprav piha od spredaj s strani. Včasih smo veliko jadrali in vem, da so v proti vetru s strani jadrnice najhitrejše. Kaj če tudi jaz zdaj tako izkoriščam nasprotni veter. Najbrž je to samo v moji glavi, ampak dejansko mi pomaga napredovati. Občudujem razgled proti morju, kamor se je sonce že potopilo. Hitim proti vrhu. Upam, da mi čelke ne bo treba montirati na glavo pred okrepčevalnico na vrhu. Na vrhu je TV stolp, ki je močno razsvetljen. Odsevne zastavice, s katerimi je označena trasa, se že svetijo, pa čeprav napredujem brez čelke. Verjetno odsevajo svetlobo od stolpa, ali pa od pojenjajoče sončne svetlobe. Še eno uro porabim, da se skozi burjo prebijem od Lovske koče do Pleše. Na vrh prispem še ravno v pravem času, da sem vseskozi imel dovolj svetlobe brez čelke.

Sonce je utonilo v morju, jaz pa se z burjo borim za Nanos

Do cilja je še 14 kilometrov spusta. No, kar nekaj ravnine in tudi še malo vzponov je vmes, ampak recimo, da je to v glavnem spust. Na okrepčevalnici povprašam, če imajo mogoče kaj kave in navdušen sem, ko dobim nekaj mrzlih ostankov. Bila je prava poživitev in zares hvala za to! Montiram si čelko, malo popijem in pojem ter odhitim v temno, hladno noč. Malce sem se že ohladil in me na spustu malo zebe. Kmalu pa pridem v zavetje in v brezvetrju mi je občasno tudi vroče. Najprej je nekaj hitrega spusta po cesti, potem pa ovinek in zopet navzgor po stezici. Nekaj kilometrov teka po stezicah, visoko po Nanoški planoti, malo gozda, malo pašnikov; malo burje, malo brezvetrja. Sem izčrpan, ampak ne vidim večjih ovir na poti do cilja. Teh zadnjih 10 km ne bo noben problem. So pa v moji glavi drugačne misli. Za mano je dobrih 90 km in če bi šel mogoče, enkrat, nekoč, nekje, na sto milj dolg trail, bi bil sedaj šele na dobri polovici. Ne tega pa ne bi bil zmožen. Moje telo pravi, da ne. Ali mi to pravi moj um? Moji možgani? No, ne vem kdo? Kozmološko je itak veliko večja verjetnost, da možgani prosto lebdijo v vesolju in si vse samo domišljajo, kot pa, da bi bilo naše življenje resnično. Jaz pa mislim, da potem niti možgani ne obstajajo. Recimo, da zdaj sanjam, da v resnici ne tečem. Kako, naj to vem? Vse so samo informacije, ki se pretakajo po možganih, ali kjerkoli že. Samo vibracije strun skozi.. hm.. zavest, mene, ki se vendarle zavedam samega sebe, tukaj in zdaj... in..., ki torej v resnici tečem, če tako čutim. In ja, vpliv imam na to valovanje strun, na ta pretok informacij, in zares lahko naredim, da z lahkoto napredujem in da bom kmalu v cilju, srečen in vesel, skupaj z ostalimi, ki se s svojimi umi, istega sveta zavedajo na svoj način.

V soju svetilke pritečem do zadnje okrepčevalnice pri Abramu. V eni iz med tukajšnjih hiš je žurka z glasno, živo muziko. Ima me, da bi zavil tja na kozarček piva ali vina, ampak ni treba, sigurno me v cilju pričakuje tudi Toni s Čelkarjem (temno pivo Stezičar). Na okrepčevalnici samo nekaj popijem in odbrzim dalje. Sledenje trasi je ponoči še lažje, saj se oznake lepo bleščijo že daleč naprej. Vem, kaj me še čaka, ampak bom z lahkoto preživel. Nekaj lepega teka po prijetni stezici po planoti, potem pa grd, kamnit spust, ki se v zadnjih dveh,  treh kilometrih spusti za cca 500 višincev. Na tem spustu sem zelo previden, ampak proti koncu, ko se že sliši ciljno navdušenje, mi pa požene adrenalin po žilah in po kamnih drvim na polno navzdol. Dodatni zagon mi da še pogled na uro, ko vidim, da lovim čas pod 17-imi urami, kar je zame izjemen rezultat.

V cilju so vsi navdušeni. Vse je nabito s čustvi. Počutim se izjemno, pa čeprav ne tako, kot v Dalmaciji. Prva stotka je le prva, pa čeprav sem zdaj čas izboljšal za tri ure. No, trasi nista ravno primerljivi in zame je bila Vipava lažja, čeprav mogoče za koga, zaradi višincev, tudi ne. Brina in Mateja mi skočita v objem in skupaj se veselimo mojega prihoda v cilj. Potolažijo me, da tuši delajo, ampak samo z mrzlo vodo. Vsi mi čestitajo, Toni mi prinese čelkarja. Jaz pa si želim čim prej topel, kaj topel - vroč tuš. Odkrijem ga zunaj. Sredi Vipavske burje se uspem stuširati z vročim tušem. Spet posebno doživetje, kot se spodobi za današnji dan. In kaj sledi...praznovanje?..niti ne....počitek in spanje seveda.

Podelitev in praznovanje pa so na vrsti naslednji dan. Zelo lep, odlično organiziran dogodek, ki je kar nekako kriv, da sem se podal v svet ultra traila. Pred dvema letoma, ko so dogodek organizirali prvič, sem sprejel odločitev in strateški načrt. Prvo leto grem na 25-ko, drugo leto na 50-ko in potem je letos na vrsti stotka. Vmes še veliko drugih tekov in nabiranja kilometrov in zadeva mora uspeti. Načrta sem se držal, oziroma sem ga prekršil samo v tej meri, da sem šel na stotko že malce prej, v Dalmaciji. Pa kaj naj, sem se pač počutil sposobnega. V Vipavo še pridem. Če ne tekmovat, pa vsaj navijat, ali pa mogoče kaj pomagat. Čestitke vsem, ki ste zmogli preteči to traso in posebne čestitke organizatorjem in vsem prostovoljcem. Super ste bili.! Super je bilo! Še se vidimo!


Srečni skupaj v cilju













nedelja, 09. april 2017

4. Istrski maraton


Menda obstaja nekakšen zid. Je neviden. Imenujejo ga tudi tekaški zid. Če tečeš nekaj kilometrov, se ti ne bo nastavil. 10 ali 21 kilometrov ni noben problem - nobenega nevidnega zidu, da bi se človek zaletel v njega. Tudi na ultratrailih tekaški zid ni nekaj zelo pogostega. Na maratonskih prireditvah pa je zgodba povsem drugačna. Prireditelji postavijo nevidne zidove in potem se tekači zaletavajo v njih. To ni nekakšna trdna stena, kamor se močno zabiješ. Pravzaprav sploh ne čutiš, kdaj se zaletiš, samo korak postane bolj težaven in malce se upočasniš. Ko se enkrat zaletiš v zid, nimaš druge izbire, kot da ga rineš do cilja ali pa odstopiš. Večina se ne vda, tako da ga bolj ali manj počasi in z več ali manj truda nekako pririne do cilja. Velikokrat ima človek tudi to srečo, da zid skrivnostno izgine kakšen kilometer ali vsaj par sto metrov pred ciljem. Tako razbremenjen tekač takrat lahko sprinta skozi cilj z neverjetno hitrostjo.

Tečem po Senčni poti v Luciji, ulici ki je malce dvignjena nad Portoroško plažo in pelje proti predoru Valeta. Sem na 28. kilometru Istrskega maratona in počasi se mi zazdeva, da sem se zaletel v t.i. tekaški zid. Še malce prej sem lahkotno tekel po Portoroški plaži, zdaj pa nogi s težavo prestavljam eno pred drugo in le upam lahko, da bo malce lažje, ko se bo ta rahli klanček prevesil navzdol. Ogromno navijačev po Portoroški plaži mi je dvignilo adrenalin, da sem kar poletel mimo njih. Že tam sem imel občutek, da je to energija na kredit, ki jo bom moral vračati v naslednjih kilometrih in to se zdaj že dogaja. Počasi se priplazim do tunela. Tema mi zaslepi sončne svetlobe vajene oči. Na slepo se izogibam lužam v tunelu. Vse skupaj postane toliko zanimivo, da začasno pozabim na težave.

Istrski maraton je najlepši in najtežji cestni maraton pri nas. Ima okrog 280 višincev, z ne prav lahkimi klanci. Pred tremi leti je bila prva izvedba. Prekršil sem svojo zaobljubo iz Ljubljanskega maratona 2010, da na maraton ne grem nikoli več, in sem se prijavil. Takrat sem bil zelo navdušen nad traso, saj še nisem poznal (ali pa jih sploh še ni bilo) zares lepih in veliko bolj prijetnih trailov; tekov po stezicah v bolj naravnem okolju in z veliko manj neprijetnega nabijanja po asfaltu. Trasa Istrskega maratona ostaja ista in še vedno je lepa. Vsako leto se prestavlja organizacija iz enega mesta v drugega, zato se spreminja tudi kraj starta in cilja, celotna proga pa za enkrat ne kaj veliko, razen da se je tudi obrnila smer teka. 

V Koper sva prišla skupaj z Davidom. Ne bom našteval koliko prijateljev in znancev sem srečal, ker bi sigurno koga pozabil. Čeprav je večina Slovenske trail scene v Umagu na 100 milj Istre, tudi tukaj ne manjka znanih obrazov. David teče na 21 km progi, kjer so startali pol ure za nami. Vreme je zares lepo in prijetno, za maratonce pa kar prevroče.


Start je bil ob desetih. Najprej smo naredili krog po Kopru, potem pa smo tekli po obalni cesti proti Izoli. Tu je kar preveč letelo in sem se moral celo malo bremzat. Skozi Izolo mi je dalo dodaten zagon ogromno gledalcev, potem pa je sledil prvi klanec proti Parenzani. Tu sem šel dovolj počasi, da nisem pokuril preveč energije. Na vrhu klanca je bil še prvi tunelček, potem pa spust proti Strunjanu. Parezana je speljana malce stran od obale, po lepi pokrajini v zaledju. V Strunjanu pa smo se vrnili k obali. Spil sem požirek piva, ki ga je na svoji privat okrepčevalnici delil Dušan Mravlje in dobre volje odtekel dalje. Sledil je vzpon proti Pacugu, ki je bil veliko lažji kot lani, ko so bili tam zadnji kilometri maratona, potem pa tek po prelepi gozdni stezici visoko nad obalo, z čudovitim razgledom in nato spust po Klancu Ljubezni proti Fiesi. Tam so bile noge še lahkotne in zato sem se spustil navzdol brez zavor. Potem prijetno tekanje po sprehajalni potki proti Piranu in naprej proti Portorožu. Po tem delu je bilo ogromno gledalcev, ki so dajali krila. Po Portoroški plaži sem bil nabit z energijo, ki pa je začela popuščati, ko se je v Luciji proga obrnila navzgor.


Ven iz Valeškega tunela tečem rahlo navzdol proti Strunjanu. Hitrost se je, po težavnem vzpončku, malenkost povečala, ampak čutim, da ni več svežine v nogah. Od Strunjana sledi dolg vzpon skozi Dobravo proti Jagodju in nato spust proti Izoli. V klanec je naporno. Ni mi jasno, kako bom preživel še deset kilometrov, sploh pa mi ni jasno, kako bom čez tri tedne preživel sto kilometrov v Vipavi. Ne smem mislit preveč naprej. Teči moram tukaj in zdaj, pa bo šlo z lahkoto. Kar malce nerodno mi je, ko me prehitevajo prijetna, mlada dekleta, jaz pa jim le z velikim trudom sledim. Končno sem v predoru in upam na malce hitrejši spust proti Izoli. Ampak nič ne pomaga, tudi spust je zdaj težek in koraki niso prav nič lahkotni, kot bi človek pričakoval za pot navzdol. Pa kakorkoli, če sem zid prerinil do tukaj in ga stlačil čez tunele, ga bom pa zrinil še do cilja.

Ko tečemo skozi Izolo nazaj proti Kopru, ne gremo po obali, ampak bolj po notranjosti, zato je nekoliko manj gledalcev. Pa zdaj tudi nočem preveč navijanja in je čisto kul, če ima človek tudi malo miru. Končno se prebijem skozi Izolo in raje sploh ne pomislim, kaj me čaka zdaj. Še dobro se spominjam, kako se je obalna cesta iz Izole proti Kopru vlekla pred tremi leti in tokrat ni pričakovati nič kaj bolj prijetnega. Vročina je dosegla višek, vetra je ravno toliko, kot je moja hitrost, pa še v isti smeri, zato sem v totalnem brezvetrju s sončno pripeko, po cesti, ki se vleče 5 kilometrov. Občutek imam, da capljam na mestu. Obala, vmes sprehajalna potka, po kateri tečem in na drugi strani obalna cesta, ki je zdaj zaprta za promet in so jo zasedli raznovrstni rekreativci in izletniki. Do Žusterne je en sam naporen dolgčas, edino morje daje vsaj nekaj pozitivne energije, ki mi pomaga vleči se naprej proti cilju. Kako prijetno je bilo tukaj teči pred tremi urami, svež in spočit z ogromno energije, v nasprotno smer. Lepa tekaška steza ob morju, kaj ni to čista uživancija. Zakaj se zdaj mučim, namesto da bi užival. Malo takih in drugačnih misli zamoti moje možgane, da pozabijo na mučenje telesa. Končno se znajdem v Žusterni. Tukaj je še zadnja okrepčevalnica, potem pa samo še dober kilometer do cilja. Svet kar naenkrat postane precej lepši. Pozabil sem na zid, ali pa je on pozabil na mene. Tek postaja zopet bolj lahkoten. Po promenadi proti cilju dobim dostop do vseh zalog energije v telesu, tako da z lahkoto šprintam mimo napol pohabljenih tekačev, ki jih zdaj z lahkoto prehitevam z veliko hitrostjo. Nekdo še poizkuša s šprintom, ampak nima šans proti moji izstrelitvi skozi ciljni slavolok.


V cilj pritečem v treh urah in 44 minutah. Čas v bistvu ni tako slab, čeprav sem si želel malce več. Dve minutki slabše kot lani pač ni napredek. Ampak ni panike. Bil je lep, prijeten tek po čudoviti trasi z nekaj mučenja v zadnjih kilometrih. Brez tega pač ne gre, če si človek želi narediti rezultat. Tisti, ki mu ni bilo težko, se pač ni potrudil z vsemi svojimi močmi. Pa niti slučajno ne mislim, da je s tem kaj narobe. Lepo je teči z užitkom in se imeti fajn. Jaz sem bil tokrat nekje vmes. Ko sem videl, da nimam šans priteči v cilj v treh urah in pol, sem odnehal bolj, kot bi bilo nujno potrebno.

Tukaj sem tekel vsa štiri leta do zdaj in upam da bom s tem še nadaljeval. Obljubim pa ne. V življenju je preveč stvari, ki bi jih rad počel in povsod človek ne more biti.