sobota, 15. september 2018

Red Bull 400 2018

Sobota pozno popoldne v Planici. Stojim na startu finala Red Bull 400 med najboljšimi 70 norci, da se še enkrat poženem po velikanki navzgor. Malo treme je. Nisem čisto prepričam, če sodim med to elito. Srce bije v divjem ritmu. Nočem biti zadnji! Nimam pojma, koliko moči je še v nogah, pa čeprav sem imel od kvalifikacijskega nastopa kar nekaj časa za regeneracijo. Punce ravnokar tečejo navzgor v svoji finalni dirki in Barbara z naskokom vodi. Bravo Barbara! Komaj čakam starta, da mine to nervozno čakanje na divjo, težko dirko. Strmina pred mano grozi in nočem jo več gledati z mesta, čim prej jo hočem naskočiti.

Trenutno pa bijem še eno bitko. Pred meseci sem dobil injekcijo od klopa; dozo zdravih, močnih in nikakor ne oslabljenih bakterij Borrelia burgdorferi sensu lato, ki povzroča Boreliozo. Mojemu imunskemu sistemu ni bilo to prav nič všeč, zato je organiziral vojsko. Začela se je bitka. Bakterije so bile obkoljene, kar se je pred dnevi lepo pokazalo na koži, kjer se je naredil obroč. Ampak bilo so močne in se nikakor niso hotele vdati. Obroč se je širil in grozilo je, da se bakterije podajo na uničevalni pohod po telesu. Seveda se s tem nisem strinjal, zato sem šel k zdravniku. Dobil sem močne antibiotike, ki naj bi pometli z bakterijami, hkrati pa ogrozili tudi druge funkcije telesa. Od zdravstvenega osebja sem dobil navodila z nekaterimi omejitvami, ki pa ne vključujejo omejevanje fizične aktivnosti. Kljub temu sem se odločil, da naslednji vikend ne grem na 100 km trail, red Bull 400 pa ostane na mojem repertoarju.


V Planico smo se pripeljali z Matejo in Brino že dopoldne. Ponoči je deževalo, nato pa se je naredil lep dan. Po prevzemu startne številke sem se našel na seznamu četrte kvalifikacijske skupine. To je pomenilo urco ali dve zabave v Planici in potem še kakšen izlet kje naokoli. Pojma nisem imel, kaj lahko pričakujem. Ali je moje telo oslabljeno zaradi antibiotika? Ali je to morda celo (bognedaj) doping? Mateja in Brina sta se s sedežnico odpeljali na vrh velikanke, da bosta navijali tam, kjer bo najtežje. V kvalifikacijah mi je šlo podobno kot lani. Na začetku sem bil med zadnjimi, v največji strmini, ko so nekateri začeli popuščati, sem se počasi približeval sredini, ko se je malo bolj zravnalo sem poizkušal celo malo teči, ampak noge so pekle in ni šlo. Potem pa po doskočišču, po čedalje večji strmini, samo na polno, kolikor je telo dalo, mimo vseh obnemoglih. Vmes sem komaj opazil Matejo in Brino, ki sta glasno navijali. Do vrha sem se uspel prebiti na osmo mesto. Pogled na uro pa mi je bil prav neverjeten. Pod sedmimi minutami! Več kot pol minute boljši od lani! Vesel in zadovoljen ter popolnoma izmučen sem še vedno upal, da mi ne bo treba še enkrat čez ta naporen klanec, hkrati pa sem si želel finala. Ko so pozneje izobesili rezultate, je bilo jasno, da bo treba še enkrat. Prevzela so me vsa mogoča čustva; od strahospoštovanja do veselega zadovoljstva. Brina se je lepo zabavala, tako da ni bilo težko počakati par urc na finale.


Startna pištola končno poči. Vsi se zaženejo bliskovito naprej. Jasno, zdaj je tu samo elita najboljših. Ne pustim, da me povleče množica; lepo napredujem v svojem ritmu. Gledam okrog sebe in vidim, da sem čisto zadnji, ampak večina ni daleč spredaj. Tudi čez največjo strmino sem še zadaj, potem pa počasi začnem prehitevati enega za drugim. Nekateri me čudno gledajo, od kje zdaj nekdo s tako lahkoto mimo. Pa ni ravno lahko, čeprav malo pa res lahko stečem pa najmanj strmem delu. Po rampi do odskočišča se povlečem z rokami, nato pa samo še po zaletišču navzgor. Pred mano je še množica, prava gužva in težko se prebijam naprej. Nekateri se vlečejo po levi drugi po desni, jaz pa, če hočem mimo, moram po sredini. Nekdo na desni me odrine z roko, ko poizkušam mimo. In potem še enkrat! ''Hej mojster, jaz sem vajen, da se odmikam, če je kdo hitrejši, ti pa takole!?''. Ima me, da bi ga prijel in odrinil navzdol, ali pa močno klofutnil, pa se mi zdi škoda energije za obračunavanje z bedakom. Raje se z vso možno močjo poženem navzgor in pri tem odrivam roke, ki me ovirajo z obeh strani. Nekako mi uspe prehiteti celo skupinico, v kateri je največja gneča. Zagledam znak 20 metrov. Izčrpanost je na višku, ampak še to moram dati čez. Z nogami in rokami se vlečem navzgor. Še zadnje stopnice in cilj je tu. Uspelo mi je! Čas je podoben kot v kvalifikacijah. Srce divje bije. To je totalno noro. 

Nadiham se, napijem in že se peljem s sedežnico navzdol. Ko pridem dol so že izobesili rezultate. Štirideseto mesto mogoče ni slabo, je pa še daleč od najboljših. Ura gre že proti šesti. Mateja in Brina sta že cel dan z mano in sta sigurno že zelo lačni, saj v Planici ni mogoče dobiti nič pametnega za pojest. Tekmovalci smo vsaj dobili malico, navijači pa kakor se kdo znajde. Mi pa bomo rekli: ''adijo Planica''. Lepu je tukaj, ampak lačni pa nočemo bit. Gremo rajši v kakšen kraj, kjer imajo gostilne.