sobota, 23. september 2017

SLO 50

Spet sem tukaj. Že tretje leto zapored. Na 50 kilometrskem trailu po notranjski v okviru prireditve SLO 100. Če je bila pretekla leta petdesetka najkrajša razdalja, je letos najdaljša, saj stotke letos ni na programu, poleg tega pa so uvedli še 25 km trail. Verjetno je uvedba še krajše razdalje dobra poteza, saj se je na to tekmo prijavilo največ ljudi, na 50 km pa nas letos teče samo petnajst, od tega tri ženske. Ampak manjša udeležba sploh ne pomeni slabše konkurence, ker so letos prišli sami hudi. Če sem se lansko leto uspešno boril za drugo mesto, letos v generalni razvrstitvi nimam šans za stopničke. Trasa je zelo podobna lanski, z malenkostnimi spremembami. Jutro je relativno hladno, ampak obeta se lep dan in ko nam Srečko dodobra opiše traso in razmere na progi, je čas za start.

Iz centra Postojne smo po parih stopničkah in ozkih ulicah že na sprehajalni poti po Soviču. Sledi skoraj osem kilometrov razgibane ravnine do vasi Studeno. Lepa tekoča trasa z nekaj makadama, asfalta in poljskih poti, je toliko raznolika, da niti slučajno ni dolgočasna. Že tukaj je hitro jasno, kakšno je razmerje moči. Jaz tečem na šesti poziciji, malce pred vasjo pa me celo ujame Igor. Takoj za Studenom se začne precej strm vzpon proti Sv. Lovrencu. Igorju tukaj z lahkoto pobegnem, ne ujamem pa nobenega drugega pred sabo. Bolj kot ne zgleda, da bo šesto mesto danes nekaj realnega, saj je jasno, da je tudi Žiga zelo močan na vzponih. Bomo videli; do Javornika je še daleč. Na kontrolni točki imam dve minutki hitrejši čas kot lani, kar pomeni, da sem dobro na poti.


Okrog Sv. Lovrenca je še nekaj kucljev, kar pomeni, da ni še čas za dolg spust, ampak se bo treba še malo vzpenjati. Čez Špilnik ob poti raste toliko marel, da se mi cedijo sline in postanem lačen. Še dobro, da imam nekaj zalog s sabo in si privoščim eno ploščico, marele pa bom šel nabirat jutri, da si jih privoščimo za kosilo. Po malce divjem spustu sem hitro na makadamski cesti, kjer sem se lani izgubil, zato sem letos precej pozoren na oznake. Spust proti Planini je hiter in letos na tem delu tudi ni manjkajočih oznak (še noben gozdni škrat jih ni odstranil), zato ni nepotrebnega izgubljanja in vračanja nazaj po hribovitem terenu. Moj čas na kontrolni točki Planina je za dvanajst minut boljši, kot lani, kar pa moram pripisati predvsem lanskemu izgubljanju in iskanju na tem delu trase.



Zdaj pa tek do Rakovega Škocijana. Trasa je še vedno identična lanski, pozicije pa so ravno obrnjene. Lansko leto sem tukaj jaz bežal pred zasledovalcem, letos pa jaz lovim. Na nekaterih delih trase, kjer se vidi daleč naprej, sem namreč opazil, da Žiga teče samo par sto metrov pred mano. Trasa je tukaj večinoma makadamska in malce gor - dol. Vem, da nekateri temu rečejo kar ravnina, ampak meni so ti položni vzponi najbolj smotani in na takih terenih tudi najbolj izgubljam proti konkurenci. Tečem ves čas sam in tudi Žiga mi izgine izpred oči. Kakšen kilometer pred okrepčevalnico trasa iz makadama zavije po skoraj brezpotnih vlakah. Kar naenkrat se Žiga vrača nazaj. Ja, ravno tukaj je tisti zeleni škrat pokradel zastavice in še dobro, da naju prostovoljec opozori, kje morava zaviti levo, drugače bi še dolgo lutala po notranjskih gozdovih. Na okrepčevalnico prideva skupaj, ampak Žiga je očitno borbeno razpoložen, zato hitro pobegne dalje. Tudi meni ni vseeno, ker se mi močno zazdeva, da so v igri stopničke v kategoriji. Sem se pa do zdaj že naučil, da se ne smem pustiti sprovocirati, in da se najboljši rezultati dosežejo, če tečem v svojem ritmu.


Od tu dalje sledi še osem kilometrov podobne ravninske trase. Lani sem imel na tem delu malce krize, zato mi kar prav pride, da je tukaj trasa čisto druga. Na žalost letos ne tečemo po učni poti skozi Rakov Škocijan, ker je poplavljena, zato pa se malce naprej izognemo dolgočasnemu makadamu, tako da do okrepčevalnice pred vzponom pridemo po razgibani gozdni vlaki. Časov, zaradi drugačne trase, na žalost ne morem več primerjati z lanskimi, pa tudi na dvoboj z Žigom poizkušam pozabiti. Najlepše je teči sam s sabo in pozabiti na tekmo, na cel svet. Biti ujet tukaj in zdaj. Včasih mi to za nekaj trenutkov uspe, in za to se izplača garati dolge ure. Ampak, tekma je tekma in ker je to boj s časom, se prehitro iztrgam iz te nirvane in se mučim dalje. Kmalu se znajdem na okrepčevalnici Polana. Da bi me še bolj prizemljil v tekmo, mi možakar pove, da je Žiga samo kakšne tri minutke pred menoj, zato naj grem kar v akcijo.

Oh, ja. Zgleda da bo spet isto kot lani. Najbrž ga bom prehitel do vrha, potem pa bom moral na vso moč bežati na dolgem spustu. In Žiga je dober na spustih. Odlomim si dve leskovi palici, da si z njima poizkušam malce pomagati na vzponu. Gledam naprej, koliko pred mano je Žiga, pa ga kar nikjer ni. Očitno je močan tudi v klanec. Napredujem lepo počasi in konstantno. Prav žal mi je, da ni cilj na vrhu, ker potem bi tukaj dal vse od sebe, tisti spust pa me prav živcira. Skoraj se že sprijaznim, da bom ostal na šestem mestu, ko kar naenkrat zagledam Žigo pred sabo. Pa je situacija res čisto identična lanski. Prehitim ga kakšnih sto metrov pred vrhom in potem se ne obotavljam, ampak na polno navzdol. Najprej malce brezpotja, ki zahteva močno koncentracijo za sledenje zastavicam, potem pa kombinacija dolgih makadamov in divjih zaraščenih gozdnih vlak, vmes pa po jasi hitri spust, ki ne dovoli počivanja. Iz velike verjetnosti, da me Žiga ujame, mi počasi postaja jasno, da iz tega ne bo nič. Terena se še dobro spominjam od lani, kar mi daje tudi taktično prednost, ker vem kje se je dobro malce odpočiti, da potem še hitreje napadem. Ko se zasliši avtocestni hrup, je Postojna blizu in potem kmalu tudi cilj. Ciljni vzpon čez Sovič je letos bolj polovičen in potem samo še po znani potki skozi ulice in stopnice do cilja.




To je to. Super je blo. Žigu sem pobegnil kar za dvanajst minut. To se zgodi, če ima človek v glavi, da je nekdo čisto za petami in je treba ves čas bežati na polno. Leon mi takoj porine pivo v roko, šele potem sledi medalja in čestitke. Izkaže se, da so bile moje slutnje o borbi za tretje mesto v kategoriji pravilne. V cilju me je pričakal tudi David, ki se je odlično odrezal na petindvajsetki. Sledi še par ur prijetnega druženja, navdušanja ob prihodu preostalih tekačev v cilj, čestitk in dobre volje, vse do konca podelitve. Ni kaj, spet odlična organizacija maloštevilne, srčne ekipe. Vesel sem, da sem del vaše zgodbe. Lepo se je vračati sem.







sobota, 16. september 2017

Red Bull 400 Planica

Takole! Po štirih letih sem spet tukaj. Dež lije na polno. Na prireditvenem prostoru je vse zalito in ni mogoče hoditi po suhem. Čakam na start tretje moške kvalifikacijske skupine, v katero so me uvrstili. Ne razmišljam o nekih realnih možnosti uvrstitve v finale. Ne poznam se dovolj dobro, da bi sploh znal oceniti, s kakšnim tempom naj rinem navzgor, da bi optimalno pokuril svoje telesne zmožnosti in dosegel kar se da dober čas. V zadnjem času sem se bolj posvečal daljšim trailom in za takele kratke izbruhe moči trenutno nisem najbolje adaptiran. Nekateri pravijo, da je tole najtežjih 400 m na svetu, po drugi strani pa to pot vsak dan opravi ogromno turistov, ki so tukaj samo na izletu. Priti na vrh skakalnice ni nič posebnega in zame so veliko večji norci tisti, ki se pozimi po njej spuščajo dol. Ampak..., ko pa gre za tekmovanje in hočeš zares dati vse od sebe in priti v čim krajšem času na vrh, takrat pa tole postane mučenje. Edina tolažba je, da je vrh zelo blizu, tako da vse skupaj traja samo nekaj minutk. Po koncu kmalu začneš razmišljat, zakaj ni šlo še hitreje. Mislim, teh nekaj minutk bi pa že potrpel in dal še malo več od sebe.


V glavnem. Čas je za start. Kljub dežju sem se nekaj poskušal ogrevat, vendar me na startu še vedno zebe, zato komaj čakam, da se poženem v strmino. Dež je čudežno, ravno za start naše skupine, skoraj ponehal. Vsi se poženejo s polno močjo navzgor. Po 50 metrih sem med zadnjimi in še me prehitevajo. Vzpenjam se v svojem tempu, za katerega si vsaj približno mislim, da bi moral zdržati do vrha. Po 100 metrih je ta tempo izenačen z vsemi okrog mene. V največji strmini pazim na vsak korak. Gledam za vsako jamico ali karkoli zgleda čim bolj stabilno, da mi koraki ne spodrsavajo. Pomagam si z rokami, tako da se vlečem za travo navzgor. Nenadoma opazim, da so se vsi skoraj da ustavili in da prehitevam vse po vrsti z ogromno lahkoto. To mi doda volje za majčken pospešek. Že pred štirimi leti sem opazil, kako se na začetku vsi poženejo in potem omagajo, danes pa je to še bolj očitno. Ozrem se proti doskočišču in vidim, da pred mano počasi zmanjkuje ljudi. Daleč zgoraj so prvi trije in potem kmalu še trije, vse ostale pa prehitim po najlažjem delu proge, tik pred in za odskočiščem, kjer imam čudežno še dovolj moči, da celo malo stečem. Spet pričenja močneje deževati. Po strmini zaletišča navzgor je lažje. Na vsak meter je kovinska prečka, ki nudi močno oporo. Druga trojica je kakih petnajst sekund pred mano in nekaj časa upam, da jih morda celo ujamem in se pomešam v boj za direktno uvrstitev v finale. Izkaže se, da imajo premočno bitko med sabo, saj nihče noče izpasti iz prve peterice, zato so prehitri, da bi jih ujel. Samo prvih pet se namreč uvrsti direktno v finale. Jaz prisopiham navzgor kot sedmi.


Seveda sem močno zadihan in zdelan, ampak kmalu pridem k sebi. Sedem na sedežnico in se odpeljem navzdol. Spet na polno uliva dež. Počasi začnem razmišljat, da se mogoče uvrstim v finale po času, ampak...ali ima smisel čakati dve uri, v takem vremenu, da to izvem. Danes sem svoje odtekel. Če bi bilo lepše vreme bi čakal, zdaj pa mislim da se ne izplača. Tudi če se bom uvrstil, bi bil verjetno v finalu med zadnjimi. Pa še Brina in Mateja sta z mano in res nima smisla, da se tukaj močimo še nadaljnje tri ure. Tudi oni dve se strinjata, da je bolje, če čimprej gremo. Raje bomo poizkusili dan preživeti kako lepše, mogoče z ogledom planinskega muzeja v Mojstrani... Razmišljam pa še vedno, kako bi bilo, če bi treniral malo bolj specifično in se bolje pripravil za to tekmo. Koliko še lahko pridobim? Uvrstitev v finale je trenutno nekje na mojem dosegu. Ampak, ali je smiselno potem prisopihat med zadnjimi navzgor? Ja, n'č, trenirat bo treba!




sobota, 2. september 2017

Krevsov tek

Stojimo na startu 13. Krevsovega teka na Polževem. Že zelo dolgo me na tekmi ni pral dež, tokrat pa zgleda, da ne bo milosti. Dež na polno uliva. Ampak ni panike. Smo še v poznem poletju in zato ni prehladno. Pred startom sem se dobro ugrel in nič me ne zebe. Slekel sem svojo dežno jakno, ker se bojim, da bi v njej zakuhal, pa še Petra mi bo hvaležna, da sem ji jo posodil. Elektronika za merjenje časov se tudi upira in noče sodelovati v tem vremenu, zato start malce zamuja. Udeležba je zaradi vremena malce okrnjena, ampak vseeno je prišlo kar nekaj prijateljev in znancev in pričakovati je zanimivo hitro tekmo po razgibanem terenu na Polževski planoti.

Moji sodelavci v službi me imajo za čudnega. Večina jih raje na deževno soboto nabija nadure in služi denarce, jaz pa se v dežju mučim in zapravljam denar. Na nek način imajo prav. Res je lažje soboto preživeti v službi in zraven še nekaj zaslužiti, kot pa se matrati in trpeti tukaj po dežju. Ampak, ali je to življenje? Ne vem! Imam telo homo sapiensa, vrste ki se je razvila pred kakimi sto tisoč leti in to telo je prilagojeno na surove pogoje v naravi, na boj za preživetje. Neskončno borbo za obstanek, ali si plen ali plenilec. Danes takšnega življenja seveda nimamo več, ampak si, tisti ki si to lahko privoščimo, raje poiščemo instant zadovoljitve. Nekateri so zadovoljni s televizijo, knjigami, zgodbami in igricami, drugi pa si želimo prave avanture zunaj. Ta kratek tek v dežju je sicer daleč od tega, ampak za eno urco se pa vseeno počutim zares živ, tukaj in zdaj, v boju samim s sabo, v surovem vremenu, ki ga ponuja narava.

Višnjegorski šerif končno ustreli s startno pištolo in tekači se poženemo iz smučišča po asfaltu navzdol proti Zavrtačam. Ta začetni spust je zelo hiter in mi zato ni nič všeč. Borim se, da ostanem kar se da spredaj, ker bom potem tudi po ravnini držal tempo s hitrimi tekači. Dež še vedno uliva. Tričetrt kilometra do Zavrtač je v trenutku mimo, sledi pa dvokilometrska asfaltna ravnina do Vrhov. Iz krošenj dreves padajo debele kaplje, vendar mi je kljub temu že malce vroče. Tečemo hitro in kar naenkrat sem iz gozda ven in nato kmalu že na Vrhih. Zdaj pa najtežji, ampak meni najljubši kilometer. Vzpon iz Vrhov do cerkvice Sv. Duha, ki stoji na najvišji točki Polževske planote. Dober kilometer in dobrih sto višincev. Dež je zdaj začuda ponehal in dušim se v soparni razmočeni majici. Nekdo me z napadi poizkuša prehitet. Nekajkrat me prehiti in zopet zaostane, jaz pa se ne dam in lepo tečem s svojim tempom. Kmalu utrujen odneha in zaostane. Zadihan, moker in vroč sem hitro že na najvišji točki proge.

Sledi lahkoten in razgiban del proge po razmočenih planinskih poteh in kolovozih. Ni počitka. Teči je treba na polno, ker konkurenca ves čas grozi, da me kdo prehiti. Ne bojim se luž in blata, ampak vseeno pazim na vsak korak. Izbiram kar se da trd in stabilen teren. Skoraj sem že pozabil, s kakšno hitrostjo se da teči po teh terenih. Na daljših trailih sem pač vedno počasnejši. Na okrepčevalnici v Novi vasi na hitro zvrnem vase kozarec vode. Tudi tega nisem vajen. Iz trailov sem vajen kar krajših počitkov na okrepčevalnicah, tukaj pa se tako mudi dalje. Teren, kljub močnemu deževju, ni tako hudo razmočen in blaten, zato lepo tekoče napredujem po razgibanem terenu proti Kriški vasi. Kriška vas je na osmem kilometru in cilj postaja vse bližje. Še nekaj asfalta od Kriške vasi do Pristave potem pa po makadamu, ki ga zelo dobro poznam, skozi gozd do Zavrtač. Lovim tekača pred sabo, pa mi ga ne uspe ujeti. Ozrem se nazaj, pa vidim, da sta mi dva tik za petami. Treba bo pospešit. Kar naenkrat sem že v Zavrtačah in sledi samo še vzpon do cilja, po tistem klancu, po katerem smo se spustili na začetku. Na vzponu mi uspe uiti zasledovalcema in potem kmalu veselo pritečem v cilj.

Saj ne vem, ali se je spet ulilo še med tekom, ali tik za tem ko sem prišel v cilj, ampak zdaj spet na polno lije. Sem že preoblečen in tudi malico sem že pojedel, samo čakam še na podelitev. Dosegel sem tretje mesto v kategoriji in osemnajsto skupaj, kar me uvršča nekam proti koncu najboljše tretjine. Recimo, da moram biti s tem zadovoljen, pa čeprav je moj čas za več kot minuto slabši, kot leta 2010, ko sem tekel celotni dolenjski pokal. Mislim, da rabim več takšnih hitrih tekem, da se občasno znorim z malce hitrejšim tempom. Čestitke organizatorjem, ki so v tem vremenu odlično izpeljali dogodek, in čestitke vsem tekačem, še posebej najmlajšim, ki ste se v tem vremenu pogumno podali na progo in vsak za sebe dosegli odličen rezultat.