SLO100 50km - Jakob

Lansko leto je bila prva izvedba SLO100. To je ultratrail po notranjskih hribih. Jaz sem se že lani udeležil 50 kilometrske tekme. Poleg te pa je še 100 kilometrska razdalja in najdaljša na 100 milj, oziroma lani je bila kar 184 kilometrov dolga preizkušnja. Po lanski petdesetki sem se tudi letos odločil za to razdaljo, čeprav sem razmišljal tudi o stotki, ki sem jo po premisleku prestavil na malce pozneje in malo južneje. Lanskih petdeset kilometrov je bila ena najdaljših in predvsem tudi najtežjih trailov, za mene, do takrat. Letos pa sem na podobnih razdaljah že kar nekajkrat nastopil in bo to za mene predvsem dober trening. Letos so za 50 km organizatorji pripravili čisto novo traso, ki naj bi bila še veliko bolj atraktivna kot lanska, ki je bila v glavnem po makadamskih cestah in malo po planinskih poteh. Letošnja trasa pa je malce bolj divja, bi lahko rekel temu. Lani smo se počasi dvigali na Nanos, od koder je sledil divji spust. Letos pa nas čakata dva strma vzpona; Lovrenc in Veliki Javornik, oba z bolj položnimi spusti, ki so tudi deloma brezpotni. Mislim, da mi je letošnja trasa bolj pisana na kožo, predvsem pa je bolj zanimiva, kar je zelo pomembno, saj dolgočasna trasa, v kombinaciji z utrujenostjo, pomeni slab rezultat. Že lani je bilo to tekmovanje bolj slabo obiskano, čeprav ne vem za kaj, saj je vse odlično organizirano in tudi trase so zelo lepe in zanimive, letos pa je prijav še manj, tako da so morali sto miljsko preizkušnjo, zaradi premalo prijav, odpovedati. Majhna udeležba pa ima eno posebno značilnost, to je, da se tudi jaz lahko borim za najvišja mesta. Po lanskoletnem četrtem mestu, si letos drznem razmišljati o stopničkah v skupni razvrstitvi. Glede na konkurenco, se mi to zdi dosegljivo, ampak treba se bo borit.

V Postojno se pripeljem okrog pol šestih zjutraj. Hočem zaviti v bar Bor, da prevzamem startno številko in potrdim svoj prihod, pa je zastražen s policijo. Startni komplet zato prevzamem kar na mestu starta, kjer mi povejo, da so v bar Bor ponoči vlomili in je zato zaprt, dokler traja policijska preiskava. Hm, torej zadaj ne morem na kavo. Srečko mi svetuje, da grem na kavo lahko na pumpo, kar tudi naredim. Tam srečam Darinko in Petra, prijazna korošca, s katerima se večkrat vidimo na kakšnem trailu in danes bosta tudi tekla. Darinka ima po moje velike možnosti za zmago v okrnjeni ženski konkurenci. Na startni prostor pridem malo pred sedmo, kjer je Slavka vsa navdušena, da sem prišel. Pove mi, da že pet dni bolj malo spijo, vsi ki skrbijo, da tekmovanje nemoteno poteka. Vsaka čast vsem, ki se tako trudijo, da organizirajo to prijetno tekmovanje. Pred startom Srečko pove še par besed o tekmi, predvsem nam naslika potek trase in na kaj moramo biti pozorni. Potem naredimo še skupinske fotografije in čas je za akcijo.

Začetek je po stopnicah navzgor po hribu in ozkih ulicah. Tu tečemo v zaprti skupini. Vodi nas Borut. Kmalu se ulica prelije v stezico in kar naenkrat smo v gozdu. Najprej gremo čez Sovič, manjši hribček nad Postojno. Borut teče z nami do mesta, kjer se odcepi stezica, po kateri bomo pritekli nazaj. V tem skupinskem teku tečem v ospredju. Malo pogledujem po sotekmovalcih in razmišljam o svojih možnostih glede stopničk. Startalo nas je 18, od tega 6 žensk in 12 moških. Torej se kar spodobi, če bi bil med prvimi tremi od dvanajstih, oziroma kar od vseh osemnajstih. Ko Borut odvije na stran, se kmalu pokaže bolj realno razmerje moči. Najprej poizkušam teči na tretjem mestu, vendar raje popustim in tečem v svojem tempu. Kmalu padem na peto mesto in tudi šesti in sedmi sta mi tik za petami. Razmišljam, ali je to to. Se bom torej moral boriti za peto mesto, ali pa so se oni spredaj preveč zagnali in jih bom še prehitel. Do vasi Studeno je proga tekoča, v glavnem po gozdnih stezicah in poljskih poteh. Zaenkrat mi še uspeva držati peto mesto. Kmalu za vasjo se začne strm travnat vzpon na tisoč metrov visoki Lovrenc. Klanci so vedno moj teren in tudi ta je. Že daleč pred vrhom zaslišim Boruta, ki iz megle glasno navija. Do vrha se uspem prebiti na četrto mesto, ne da se bi preveč prekuril. Celo obratno, zdaj začutim dodatno energijo in na polno letim po kolovozu navzdol do prve okrepčevalnice, kjer nas oskrbita Slavka in Rafael. Od starta so morali vsi trije pohiteti do tu gor, da so pripravili okrepčevalnico in označili del proge, da mi ne bi zavili na traso stotke. Jaz jim v svoji nerodnosti celo uspem politi kokakolo po avtomobilu, zato sem kar malo vesel, da je napovedan dež, da bo to spral. Na hitro se okrepčam, potem pa že tečem dalje, saj vidim, da za mano že prihajajo ostali tekmovalci.

Naslednji del proge, med prvo in drugo okrepčevalnico naj bi bil spust do Planine, ampak je veliko več kot zgolj to. S kolovoza kmalu pritečem na makadamsko cesto, ki se rahlo spušča. Tu se že uspem v hitrem spustu prebiti na tretje mesto in potem kmalu še na drugo. Z makadama kmalu zavijemo na kolovoz in potem po zaraščenem brezpotju, kjer sicer so neke markacije, navzgor, še enkrat malo čez jurja, na vrh Špilnik. Po tem brezpotnem zaraščenem terenu se dokončno uspem znebiti zasledovalcev, predvsem Francija Sveta, ki mi je bil do tu za petami. Spust s Špilnika je najprej zelo zahteven, pozneje pa preide na pašnik in tekoč kolovoz in pozneje še na makadamsko cesto, po kateri močno drvim. Pogledujem nazaj, da vidim, če so zasledovalci slučajno kje blizu. Kar naenkrat pritečem do križišča, kjer ni nobene oznake. Ne vem v katero smer naj grem. Najprej grem preverit desno cesto, ki pripelje do lovske koče in nikjer ni videti oznak naprej. Hitro se vrnem in tečem po levi cesti dalje. Po kakih petsto metrih mi ni nič več jasno, saj še vedno ni videti nobene oznake. Raje se še enkrat vrnem nazaj. Do križišča ne srečam nobenega tekmovalca in zdaj se mi že svita, da sem falil že nekje prej. Odločim se teči nazaj, dokler ne zagledam kakšne oznake. V glavi že razmišljam, kaj sem naredil. Počasi se poskušam sprijaznit, da sem najbrž zapravil dober rezultat. Končno pritečem do klanca, kjer sem prej navzdol drvel in pri tem zgrešil zelo dobro označen odcep na gozdno vlako na desni. Malce potolažen, da sem spet na pravi poti, se poženem navzdol. Zopet je pred mano križišče z dvema vlakama, ki vodita, ena levo druga desno, obe močno navzdol. Na vsaki strani leži ena zastavica na tleh in ne vem, kam naj grem. Najprej se spustim navzdol po levi strani za kakih sto metrov, vendar ko ne vidim nobene oznake, se raje začnem vračati navzgor, da preverim še levo pot. Pa saj to ni res. S tem izgubljanjem bom zares popolnoma zapravil dober rezultat. Na desni poti kmalu zagledam oznake in končno se samozavestno in na polno spustim navzdol. Spust je tu precej hiter in kmalu čez kamnolom pritečem do asfaltne ceste in druge okrepčevalnice. Tu me postreže skupina mladih punc. Presenečen izvem, da sem še vedno na drugem mestu. Očitno tudi zasledovalcem ne gre vse po načrtih. Zelo verjetno, da so zalutali na tistem križišču na spustu, kjer sem se jaz hitro vrnil preverit še drugo pot. Punce kmalu začnejo vpiti, da še dva prihajata, zato hitro pobegnem naprej, da jim uidem iz vidnega polja.

Tretji del proge, od Planine do Rakovega Škocjana se začne po asfaltu, kmalu pa zavije na gozdno makadamsko cesto, katera je malo gor-dol, nekih pretiranih težav pa tu ni. Trasa se po razgibanem makadamu vleče kar nekaj kilometrov, vmes po krajšem asfaltnem odseku prečka avtocesto, potem pa zopet po makadamu naprej. Opazim, da mi Svet Franci sledi približno na distanci minute ali dve. V glavnem se ne vidiva, razen na odsekih, kjer se vidi malo dlje. Že blizu Rakovega Škocjana trasa zapusti cesto in zavije na gozdno vlako, pozneje pa celo na zaraščeno gozdno brezpotje. Po tem delu pridobivam sekunde, saj sem že opazil, da je Franci najboljši na makadamu, po brezpotju, pa mu ne gre tako dobro. Z brezpotja padem skoraj direktno na tretjo okrepčevalnico, kjer me pričaka skupina mladih deklet in fantov. Tu si dolijem pijačo v bidone, nekaj pojem in izvem, da sem bil na odseku od Planine do tu enako hiter kot Andi Mamič, ki teče kakšnih 20 minut pred mano. Mislim, da je predaleč in predober, zato sem zdaj skoncentriran na branjenje drugega mesta. Ko odbrzim dalje, že vidim, da Franci Svet prihaja proti okrepčevalnici.

 

Tečem po potki rahlo navzdol do glavne makadamske ceste, kjer oznake kažejo oster ovinek v desno, kamor takoj po križišču zavija cesta. Za ovinkom pa so takoj oznake na levi, kamor nas zdaj trasa vodi po učni poti skozi Rakov Škocjan. Jaz v svojem divjanju zopet spregledam odcep in tečem po makadamu dalje. Po kakšnih 500 metrih se mi zdi čudno, da ni nobene oznake, zato grem nazaj preverjat in hitro najdem pravo traso. Zdaj sem zopet pretekel en dodaten kilometer in spet ne vem več, ali me je Franci prehitel, ali ne. Trasa tukaj je zelo lepa, zato se ne obremenjujem preveč in v svojem hitrem tempu tečem po prijetni naravi in mehki, z lubjem posuti potki. V nogah imam že okoli 35 kilometrov in počasi se bo najbrž pojavila rahla izčrpanost, ki pa se v tej prelepi naravi še ne izrazi. Ko pa zapustim učno pot in tečem naprej po makadamu, začutim da je svežina v nogah pošla. V vsak lažji makadamski klanček zdaj hodim in v enem iz med njih me Franci prehiti z veliko hitrostjo, da mi pokaže, kako je še močan. Nima smisla, da ga lovim. Dobro se zavedam, da moram zdaj naprej s svojim tempom, ki pa ne sme biti prepočasen. Franci bo sigurno še upočasnil, ker če bi bil tako dober, bi bil že zdavnaj daleč spredaj. Čaka naju še vzpon čez Veliki Javornik, kjer se bo pokazalo, kdo je danes boljši. Zdaj pa je pred menoj še nekaj kilometrov makadama do zadnje okrepčevalnice in z muko se vlečem naprej s kolikor toliko spodobnim tempom. Začelo je deževati, zato si oblečem jakno v upanju, da dež kmalu preneha, saj si ne želim vzpona, še manj pa spusta v mokrem. Ko končno pritečem do okrepčevalnice, je Franci še tam, dež je že davno ponehal, deležen pa sem odlične oskrbe Boštjana Zrimška in njegove družine. Pripravili so celo lesene palice, ki si jih lahko vzamemo z pomoč na vzponu.

Skupaj s Francijem na zadnji okrepčevalnici, pred vzponom na Veliki Javornik

Vzpon na Veliki Javornik začnem s hitrim pohodnim tempom v klanec. Malce nad sabo vidim Francija, ki je precej hiter in ga ne dohitevam. Poizkušam se ne preveč obremenjevati z njim, ampak grem raje s takim tempom, da bom zdržal do vrha in da mi bo ostalo še dovolj moči za hiter spust in tek do cilja v Postojni. Franci me zaenkrat drži na distanci. Še vedno grem lepo umirjeno navzgor. Če ga ne ujamem tukaj, je pač predober za mene. Kar naenkrat opazim, da se je ustavil in da lovi zrak. Potem spet nadaljuje z istim tempom naprej. Jaz se lepo enakomerno vzpenjam, z enako hitrostjo se on vzpenja pred mano, ampak vsake toliko časa se ustavi in lovi zrak in zato sem mu vse bližje. Prehitim ga kakšnih deset minut pred vrhom, do vrha pa si priborim kakšno minutko prednosti, kar se mi zdi premalo in bojim se da bo kmalu zdrvel mimo mene. Malo se tolažim, da bo tudi tretje mesto vredu, če ne bo šlo drugače. Za prvim ovinkom grem odtočit in čakam, kdaj bo zdrvel mimo mene, pa ga kar ni. Zdaj jaz hitro odbrzim naprej. Če ga še ni, pomeni da je precej zdelan, in zdaj se potrudim, da me ne dobi v vidno polje. Pot navzdol se kmalu spremeni v brezpotje, kjer se trudim čim bolj lahkotno teči mimo vseh naravnih ovir. Po nekaj minutah pridem na makadamsko gozdno cesto. Pogledujem nazaj, ampak Francija nikjer ne vidim za sabo. Borim se za drugo mesto, katerega zaenkrat trdno držim v rokah. S tem zavedanjem na polno drvim navzdol. Pozabil sem na to, da sem utrujen in da nimam več energije. Če se tukaj ne bi boril za tako dober rezultat, bi se sigurno komaj vlekel proti cilju, zdaj pa je glava prevzela komando nad nogami in jih prepričala, da niso utrujene in da je treba dati vse od sebe. Po nekaj kilometrih iz makadama zavijem po strmem travnatem spustu z bolj slabim kolovozom navzdol. Tukaj grem na polno in prepričan sem, da spet pridobivam. Vidi se daleč nazaj in Francija ni videti za mano, ampak ne popuščam. Ko se teren zravna je zopet nekaj makadama in tudi malo klanca. Potem zavijem levo. Teren je zdaj skorajda brezpoten, malo gor, malo dol. Kmalu že slišim hrup iz avtoceste, zato vem, da se približujem Postojni. Sledi še strm spust po kamniti gozdni cesti, potem pa že asfalt in prečkanje avtoceste. Zdaj sem že prepričan, da bom drugi, pa če tudi me Franci ujame. Ga bom pa našprintal. Kakšen kilometer po ulicah Postojne mi je precej težaven, potem pa sledi še vzponček na Sovič in spust po že znani potki do cilja. Na vzponu še malo pogledujem nazaj, na spustu proti cilju pa tečem v umirjeno hitrem tempu, kot bi šel teči samo čez ta hribček.

Na cilju me pričakata Brina in Mateja. Seveda so vsi navdušeni, da sem drugi. Tudi jaz sem zelo zadovoljen. Čutim prijetno utrujenost in zadovoljstvo z rezultatom, nikakor pa nisem pretirano skurjen in zato mislim, da sem pripravljen na stotko, ki me čaka čez dober mesec v Dalmaciji. Franci pride v cilj 12 minut za mano, kar pomeni da sem bil v spustu z Velikega Javornika več kot za min/km hitrejši od njega. Zadovoljen sem, ker sem to hitrost dosegel na spustu, ki ni moj teren in da me v zadnjih kilometrih ni premagala izčrpanost.

Zadovoljen v cilju

Kmalu po prihodu v cilj je pričelo deževati. Ob štirih popoldne grem na podelitev, ki je zaradi dežja kar pod podstreškom pred barom Bor. Poleg drugega mesta sem prejel še nagrado za prvo mesto v kategoriji. Res je, da danes nisem imel veliko konkurence, ampak za svoj dosežek se se moral vseeno zelo boriti. Med ženskami je zmagala Darinka, ki je zelo lepo razporedila svoje moči. Začela je počasi in napredovala proti cilju. Čestitke za tak pameten tek. Čestitke pa tudi vsem, ki so pretekli 100 km trail, posebej tudi edini ženski; Maji Sakač Rožmanec.

Prvi trije na sto kilometrov

Maja Sakač Rožmanec - zmagovalka in edina ženska, ki je pretekla 100 km

Prve tri ženske na 50 km

Srečko mi čestita za drugo mesto

Čestitke prvouvrščenemu 

Na zmagovalnem odru

Zdaj pa še nekaj pohval največjim zmagovalcem te prireditve. Organizatorjem in vsem prostovoljcem ki pomagajo. Vem, da so nekateri iz med njih zadnji teden skoraj brez spanca skrbeli, da je vse tako, kot mora biti in prireditev odlično izpeljali. Nekatere iz med njih poznam, še več jih ne, zato ne bom nikogar omenjal, ker potem sigurno koga pozabim. Vem, koliko truda je potrebno, da se označi tako dolge proge in potem preverja, če so oznake še na mestu, ker se na žalost dogaja tudi to, da oznake pobirajo, ali iz nevednosti, ali pa tudi nalašč. Zares je samo z velikim entuziazmom mogoče s tako majhno ekipo izpeljati tako zahtevno prireditev. Škoda, da je tako malo prijav, pa ne zaradi mene, jaz lahko tečem tudi sam in tako z lahkoto zmagam, ampak zaradi organizatorjev, ki bi z več startninami dobili vsaj malo več stroškov povrnjenih. Jaz se bom še vračal sem, na to prireditev, tako da močno upam, da se bo uveljavila in postala malo bolj množična. Na svidenje prihodnje leto, sedaj pa novim ciljem naproti.

http://slotrail.si/slo50_2016/
http://sportotime.com/slv/dirka/541/skupni_rang

Šiht + PST

Prolog

Ultra šiht na Planini nad Vrhniko je tak prijeten dogodek, kjer 8 ur tečeš gor in dol po hribu. Prijeten je za to, ker ves čas srečuješ ostale udeležence z nasmejanimi obrazi in ki vsi spodbujamo drug drugega. Cilj je v osmih urah narediti čim več vzponov. Nekateri, ali pa kar večina, so tukaj samo zaradi dogodka in da se imajo fajn. Drugi pa se borijo, da dosežejo čim več vzponov in za čim boljšo uvrstitev ali pa da izboljšajo svoj rezultat iz prejšnjih let. Jaz sem se odločil udeležiti tega dogodka predvsem zaradi treninga, vem pa da bom užival v vseh osmih urah, ko se bom podil po hribu gor in dol. Ne vem, ali bom dal vse od sebe, da dosežem čim več vzponov, ali pa se bor raje na vrhu večkrat odpočil ob pivu in razgledu z vrha stolpa. Tukaj sem bil že lansko leto, ko sem dosegel devet vzponov, za katere sem se moral kar precej potruditi in ne vem, če to lahko ponovim ali celo izboljšam.

Pred nekaj dnevi, mi je David sporočil, da v nedeljo lahko tečeva po PST-ju, kar že dolgo načrtujeva. Jaz potrdim, da sem za, čeprav ne vem, če bom po "šihtu" tega sploh sposoben. Če ne bo šlo drugače, ga bom pa spremljal s kolesom. Sicer pa potrebujem takšen dolg, naporen dvodnevni trening, zato se že veselim vikenda. Ta krog je tudi za Davida pomembna preizkušnja pred Ljubljanskim maratonom, zato upam, da bom v redu spremljava za njega, ne pa da se bom komaj vlekel za njim. Pred nekaj meseci sem ta krog že pretekel sam, in takrat nisem bil preveč navdušen nad njim. Zdaj načrtujem, da ga pretečeva v nasprotni smeri, tako da se čez Golovec zapičiva takoj po pretečeni ravnini iz Viča proti Rudniku. Čez to ravnino sem se takrat komaj privlekel, ko sem se, že malo načet, dokončno uničil čez Golovec.

Šiht

Pri štirni (parkirišče pod Planino nad Vrhniko) je že pestro ko se pripeljem. Parkiram in grem na prizorišče dogajanja, kjer ima organizator dogodka, Marko že vse pod nadzorom. Poskrbljeno je za startne številke, identifikacijo čipov, okrepčilo in super družbo čez celotno dogajanje. Dan bo lep, verjetno pozneje tudi malo prevroč, ampak september je, tako da full prevroče pa res ne more več bit. Ljudi je veliko in še prihajajo, pa tudi čez cel dan jih bo še prišlo. Zaradi množice pride do manjše zamude, ker je vrsta za prijave, pa je lepo, če se jih počaka, da startamo skupaj. Marko med tem časom razloži pravila in deset čez osem začnemo s štempljanjem, kar moramo potem ponavljat vsakič na vrhu in spodaj, da nam tako beležijo število vzponov.

Po stezici grem počasi za kolono, potem pa po makadamski cesti stečem mimo skupine naprej. Zdaj ko sem spočit, moram to izkoristit in se ne pretirano šparat. Pozneje bom pa že videl, če mi bo šlo dobro, bom dal proti koncu vse od sebe. Prvi del poti je precej položen in sploh zdaj, ko sem še svež, zelo tekoč. Najprej makadamska cesta, potem pa potka, ki je sredi travnika močno osenčena z grmovjem. Pravzaprav je to kar nekakšen tunelček iz grmovja, kar je res prijetno za vročino, ki se obeta. Na zgornjem delu sta dve poti, ena je krajša in bolj strma, druga je daljša in bolj položna. V praksi se izkaže, da po nobeni pretirano ne pridobiš, ne gor ne dol. Meni se zdi še najbolje po strmi gor in položni dol. Lansko leto sem s tem malo eksperimentiral in vem, da je tako najbolje. Zdaj sem šele prvič na vzponu in zato z lahkoto opravim z strmino. Na vrhu sem pod petindvajsetimi minutami, kar se mi zdi res odličen čas. Tudi prvi spust je lahkoten in hiter. Izračun spodaj mi pokaže, da s tem tempom z lahkoto naredim enajst vzponov, kar je tudi rekord. Jasno mi je, da takega tempa ne bom zdržal, ampak mogoče pa mi le uspe narediti deset vzponov, kar je veliki cilj. 

Samo nadaljujem s tekom gor in dol v svojem razigranem ritmu in z nasmehom vračam pozdrave in nasmehe ostalim tekmovalkam in tekmovalcem na progi, ki jih ves čas srečujem. Spodaj in zgoraj vsakič nekaj popijem in občasno tudi kaj pojem. Na vrhu mojster neutrudno peče palačinke, ki jih lahko pojemo kolikor hočemo, tako da se lakote ni bati. Pogledujem na uro in skrbim, da si naberem ravno prav rezerve za težke čase, ki me sigurno čakajo proti koncu dirke. Po petih vzponih jem že tretjo palačinko in ugotovim, da palačinke niso najboljše za hiter spust, ker pride do nabijanja v želodcu, palačinka pa si, zdaj ko je že preživela hudo vročino v ponvi, želi malo miru, da se pravilno prebavi in se na ta način učinkovito spremeni v energijo, ki jo potrebujem za dober rezultat. Po spustu imam že kakih dvajset minut rezerve v času, da dosežem svoj cilj, zato si privoščim petminutno pavzo. Preobujem se v superge z več blaženja in preoblečem v majico brez rokavov, ker vročina zdaj že kar pritiska.

Šesti vzpon zdaj naskočim z jasnim ciljem, ki sem si ga dokončno ugnezdil v glavo, da ga moram izpeljati. Pred mano je še pet vzponov in en spust manj, če ne štejem vrnitev do avta po tekmi. Še vedno mi gre dobro navzgor, samo včasih se mi zdi, da nekdo naskrivaj vsakič malo podaljša pot. Če prav bi moral zdaj poznati že vsak kamenček, se vsakič pojavi kakšna nova strmina, ali pa se podaljša obstoječa. Na vrhu si naslednje tri vzpone ne privoščim palačink, ampak raje spodaj kaj pojem. Na spustu srečam Simona, ki je šele zdaj prišel na tekmo. Moj osmi vzpon startava skupaj z Simonovim drugim. Nekaj časa grem počasi z njim, potem pa kmalu pospešim. Čisto zares čutim, kako sem dobil dodatno energijo, ki mi jo je dal ta pozitivni človek. V najbolj strmem delu kar zdrvim mimo Marjana, s katerim imava do sedaj enako vzponov in me zdaj začudeno gleda, kam tako divjam. Zdaj že tudi drugi vejo, kaj je moj cilj in deležen sem veliko spodbude. Do sedaj je bilo veliko tekmecev, ki smo imeli podoben rezultat, oziroma so bili celo malo pred mano, zdaj pa so zaradi vročine počasi obupovali, razen najboljšega, ki je že daleč pred vsemi. Na predzadnjem vzponu imam še vedno dobro uro časa za spust in zadnji vzpon, zato v miru pojem še zadnjo palačinko, saj se mi nikamor ne mudi.

Po zadnjem spustu si pri avtu naprtam nahrbtnik, da imam nekaj za preobleč in vzamem si palice, s katerimi si bom pomagal na zadnjem vzponu. Izčrpanost je že precejšna, ampak časa je dovolj, tako da grem navzgor lepo počasi v hitrem pohodnem koraku. Srečam Mateja, ki mi pravi da bom z desetimi vzponi najbrž drugi, on pa da ima pred sabo še dvanajstega. Ta dobra novica, ki ni čisto taprava, mi zelo polepša to zadnje mučenje navzgor. Je težko, malo se mučim, ampak ne pretirano, ker imam časa dovolj. Spet so se pojavili novi ovinki in strmine, zato je vrh vedno bolj oddaljen. Ne vem, ali se sploh približujem cilju, ali pa mogoče skrivnostni podaljševalec poti hitreje ustvarja nove odseke in se zato oddaljujem od cilja. Pogled na uro me nekoliko potolaži, ker se očitno ti novi odseki ne štejejo v čas, tako da ničesar ne zamujam in se v predvidenem času pojavim na cilju.

Gor mi povejo, da je crknilo elektronsko beleženje vzponov, zato zdaj ročno beležijo in preverjajo, kaj je kdo opravil. Na koncu ugotovimo, da sva dva z desetimi vzponi in da sem jaz na tretjem mestu in zato na stopničkah. To sva s Simonom primerno proslavila. Kar nekaj začudenih ultrašev, ki me še ne poznajo, zanima od kje sem se pojavil in kar naenkrat prišel med najboljše. Meni pa se sploh ne zdi, da sem naredil kaj posebnega. Po moje so drugi tisti, ki se jim danes ni pretirano ljubilo dati vse od sebe. Seveda pa smo vsi navdušeni in presenečeni nad zmagovalcem Matejem, ki še nikoli v življenju ni tekel več kot dve uri skupaj, je pa bivši reprezentant v smučarskih tekih. Pozneje se je izkazalo, da smo bili trije z desetimi vzponi, tako da nisem več čisto prepričan, če sem bil res tretji, ampak nobeden me ni obvestil, da bi moral vrniti nagrado. Sicer pa mi uvrstitev ni pomembna, bolj važno je, da mi je za sebe uspelo narediti, to kar sem si zastavil za cilj.

Vse pohvale Markotu in vsem ostalim, ki so sodelovali pri organizaciji in odlično pripravili dogodek ter poskrbeli za težek in prijeten šiht, na katerega, upam, da se še vrnem v naslednjih letih. Velika zahvala tudi oskrbniku zavetišča, ki je za vse udeležence poskrbel za zastonj palačinke med dogotkom in pasulj na koncu. Z veseljem sem nekaj prispeval za izgradnjo nove koče, za katero zbirajo denar.

PST

Zjutraj se počutim super. Posledice šihta so še nekje potuhnjene v telesu, zato sem jim zdaj pripravljen dodati še malo družbe. Septembrska vročina še ne popušča in zopet se obeta vroč dan. Tukaj ne bova imela okrepčevalnic, razen če se ustaviva v gostilni, zato morava vso tekočino za pitje nositi sabo. Napolnim si dva bidona in v nahrbtnik dodam rezervno čutarico vode. Vzamem sabo tudi dovolj za jesti, saj nekih rezerv v telesu zdaj nimam.

Začneva z Viča proti Rudniku. Vem da je PST dobro označena pot, ki pa je mestoma popolnoma neoznačena in to prav tam, kjer ni nobene logike, ki bi nakazovala pravo smer. Na uri imam gpx track, ampak se odločim, da poizkusiva brez njega, vendar zaideva že pred vzponom na Golovec, zato raje vklopim sledenje, da ne bo še kakšnih ovinkov, kje po mestu. Prvo ravnico, po kateri se mi je prejšnjikrat proti cilju tako vleklo, zdaj hitro pretečeva. Tudi za Golovec sva še zelo sveža in z njim z lahkoto opraviva, čeprav v strmejše odseke, iz previdnosti, raje hodim. Srednji del poti od Bizovika pa tja do BTC-ja in čez Žale se nekoliko vleče in tudi pokaže, da bova najbrž imela manjše težave s pomanjkanjem tekočine. Čez Bežigrad in Šiško je pot speljana v glavnem čez strnjeno naselje in ne primanjkuje lokalov, zato se odločiva, da se na hitrico ustaviva na radlerju. Kot nalašč, so sedaj vsi lokali, mimo katerih tečeva, ob nedeljah zaprti in sem že mislil, da bo treba do cilja zdržati ob nekaj kapljah vode. Tolaži me, da bo to že čez osem kilometrov. Potem pa le zagledava odprt lokal, kjer na hitro poskrbiva, da čez najini telesi shlapi radler in nekoliko osvežena tečeva dalje. Od Kosez naprej je zopet malo bolj naravno okolje. Cilj je v bližini in kar malo s ponosom ugotavljam, da mi tale PST ni delal kakšnih hudih težav, kljub včerajšnjem šihtanju, in da sem v odlični formi. Sicer tri ure in pol ni ravno dober rezultat, vendar sem to naredil skoraj zlahka, bi rekel. Saj vem, da bom v naslednjih dneh najbrž čutil posledice, ampak ta vikend sem opravil odličen trening.

Epilog

Naslednji vikend grem na 50 km tekmo SLO50km-Jakob. V luči tega je bilo tole ta vikend popolnoma nepotrebno pretiravanje. Imam pa v načrtu še nekaj drugega, za kar je tole vse skupaj, upam da, odličen trening. Cel teden ne mislim nič teči, samo kakšen sprehod in joga ter seveda veliko zdrave, kvalitetne hrane, da se čim bolje regeneriram do nedelje. Na koncu je bil to predvsem sladoled. V torek že vidim znake pretreniranosti. Dobil sem herpes, ki se mi včasih pojavi po hujših naporih. Noge pa so začuda cel teden zelo v redu, nobenih bolečin v mišicah. Prvih nekaj dni se počutim malce izčrpan, potem sem pa kmalu kot nov. Glede na to, da sem v dveh dneh pretekel 80 km in naredil dobrih 4 km višincev, se mi zdi, da sem počasi pripravljen na 100 km dolg trail. Ampak o tem več kdaj drugič. Samozavest se mi je dvignila, vem da sem marsičesa sposoben. Se pa zavedam, da po takšnih večjih naporih sledi nekaj dni časa za regeneracijo.

23. gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst

Startamo direktno v klanec po strmi asfaltni cesti navzgor. Tokrat sem se na startu postavil čisto v ospredje, da mi višje ne bo treba preveč prehitevat po kakšnih ozkih stezicah. Zdaj pa so se po asfaltu vsi tako zagnali v breg, da me skoraj zgazijo. Sploh ne vem, ali naj grem v svojem ritmu, ali naj sledim pobesneli množici. Tečemo skozi vas Trtnik, ki je v bistvu strma ulica iz Podbrda navzgor proti Črni prsti. Z asfalta kmalu zavijemo na bližnjico po ozki stezici in postane mi jasno, zakaj so se tako zagrebli. Tukaj je namreč nastala gneča, zato se težko prebijam mimo, zdaj precej upočasnjenih sotekmovalcev. Še enkrat se za kakšnih sto metrov vrnemo na asfalt, kjer ne dovolim nikomur več, da me prehiti. Potem pa po stopnicah in po strmi travnati brežini navzgor. Tukaj gre stezica skoraj naravnost po strmini navzgor, brez ključev, zaradi česar je to najbolj strm odsek proge. Potem kmalu pridemo v gozd, kjer strmina večkrat popusti za par korakov. V teh kratkih manj strmih odsekih se odločim za tekaški korak, v strmino pa v glavnem hodim. Tako po manj strmem delu ne izgubim preveč časa, pa tudi za mišice se mi zdi v redu, če malo spremenim način gibanja. Je pa res, da s to taktiko ni nikjer nič počitka, vendar se mi proga zdi dovolj kratka, da bi moral zdržati. Gledam tempo vzpona, ki ga držim približno pet minut za sto metrov vzpona, kar zadostuje za uro in šest minut do vrha. To sem si tudi zadal za glavni, realno dosegljiv cilj, za katerega se pa moram kar precej potrudit. Pritečem do gozdne ceste, ki je precej položna in tu začnem malce izgubljati svojo borbo z višinci. Preden to cesto zapustimo, se še okrepčam na prvi okrepčevalnici.

Od okrepčevalnice navzgor se strmina neusmiljeno vrne. Zopet sem na svojem terenu. Kmalu prepoznam, da sem po tej stezi tekel navzdol pred nekaj meseci na GM4O. Od tu dalje progo že poznam. Prav dobro se spominjam strmega spusta iz Črne prsti, zdaj pa tukaj grizem navzgor. Moj vzpon ostane konstanten. Stezica ima še vedno kratke, manj strme odseke. Vsake toliko časa koga prehitim, mene pa ne prehiti nihče, saj so boljši od mene že daleč spredaj. Ko prehitim Mihaelo, že razmišljam, če sem za sabo pustil vse punce, ampak kmalu zagledam daleč pred sabo še eno postavo s čopom, ki mi maha. To je Tina, ki jo prehitim malce pod gozdno mejo. Takoj, ko pritečem ven iz gozda, se pokaže Črna prst pred mano, nesramno blizu, ampak daleč zgoraj. Od tukaj pa do vrha je ob poti precej navijačev, ki dajejo vzpodbudo. Pogled na uro mi pove, da še vedno malce zaostajam za svojim zastavljenim tempom. Druga okrepčevalnica je že precej visoko. Popijem kozarec vode, več pa do vrha ne bom rabil. Bi bila zdaj vsaka dodatna obtežitev čisto odveč.

Po travnat brežini navzgor je potka najprej speljana v ključih, višje gori proti sedlu, pa poševno po pobočju navzgor. V želodcu mi kruli, kar se mi zdi kar malo čudno, saj se mi to med tekom ni še nikoli dogajalo. Zjutraj sem pojedel štručko s semeni in banano pred startom. To kruljenje imam za znak, da prebavila še dobro delujejo in da ni vsa kri v nogah, kar pomeni, da imam še rezerve. Mogoče pa je to samo zaradi vode z veliko magnezija, ki jo imajo na okrepčevalnicah. Zdaj se ne šparam več in prestavim v malce višji tempo, kolikor pač gre. Ko prehitevam druge, se vedno počutim močan in to mi da še dodaten pospešek. Pred sabo zagledam dva tekmovalca, približno enako stara, kot jaz. Lahko da sta iz moje kategorije, zato se potrudim in enega za drugim prehitim ravno do sedla. Od sedla do vrha je manj kot sto višincev, za razdaljo pa ne vem, saj cilja od tu ne vidim. Na vzponu ob grebenu navzgor zopet na polno prehitevam še dva tekača podobne starosti. Na vrhu strmine opazim kočo in cilj, do njega pa še dolga ravnina in kratek vzponček. Uf, zdaj pa moram šprintat po tej ravnini, saj me eden od prehitenih z vso močjo lovi. Šprintam kolikor se da. Navijači vpijejo 'daj, daj, daj!' in pa 'pazi zadaj!', jaz pa sploh ne gledam nazaj in poganjam noge kolikor se da. Pritečem na cilj, zadihan in izčrpan grem naravnost naprej do ciljne okrepčevalnice. Pogledam na uro in ugotovim, da mi je s tem dirkanjem proti vrhu uspela tudi moja dirka z višinskim tempom. Moj čas je ura, pet minut in trideset sekund.

Proti vrhu, visoko nad Baško Grapo

Ko se malo nadiham in napijem, vzamem sadno kupo in se usedem malce stran, na travi in čakam ostale tekmovalce. Pogledat grem še razgled iz vrha proti Bohinjski strani. Med tem časom sta v cilju tudi Borut in Zdravko. Skupaj čakamo še na Slavko, ki kmalu vsa zadovoljna pride do cilja. Potem nazdravimo na uspešen tek s pivom in pojem še eno okusno sadno kupo. Organizator je do tu gor dostavil opremo, kdor jo je oddal, ampak jaz nimam ničesar, zato me v prešvicani majici že malce zebe in se raje odpravim navzdol. Nikamor se mi ne mudi, saj me v dolini nihče ne čaka, razglasitev rezultatov bo pa šele po 13-ti uri, zato grem tokrat v dolino počasi, v pohodnem koraku, tako da za dol porabim več časa kot za gor.

Na razglasitvi rezultatov

Pri avtu se preoblečem in grem na izvrstno malico. Kmalu so bili na oglasni deski rezultati. Bil sem štiriindvajseti, v kategoriji pa šesti od šestindvajsetih. Zadovoljen sem, saj končno nisem več čisto v povprečju, ampak malce bolj proti vrhu, v hudi konkurenci gorenjskih in primorskih gorskih tekačev. Vidim, da mi je za tretje mesto v kategoriji zmanjkalo samo tri minutke in razmišljam, ali bi bil zmožen teči toliko hitreje. S pravo taktiko mogoče, z več treninga pa sigurno. Na koncu vseh podelitev smo na vrsti še tisti ki smo naredili cel pušeljc gorskih tekov. To so KBK, Tek na Ratitovec, GM4O in današnji, Tek na Črno prst. Vsi udeleženci vseh štirih tekov smo deležni še posebnega priznanja in majice z logotipom pušeljca gorskih tekov.

Podelitev nagrade vsem ki so naredili pušeljc štirih gorskih tekov.

Pohvalit moram še organizatorje v Podbrdu, ki so se zopet izkazali in na tem težkem terenu izvrstno izpeljali še eno prireditev. Včasih mi je bil Podbrdo kraj nekje v Baški grapi, težko dostopen in neugledno izhodišče za hribe v okolici, zdaj pa se tja vedno raje vračam. Tu živijo ljudje, ki delajo s srcem, zato jim prireditve odlično uspevajo. Poleg Podbrdo trail running festivala v začetku poletja, ki je vrhunec trail teka v Sloveniji je zdaj, konec poletja tu še najstarejši gorski tek v Sloveniji, Tek na črno prst.