Laufar

S ponosom in zanosom stojim pod startnim slavolokom, na mestnem trgu v Idriji, da se podam na edinstveno dogodivščino po čudoviti naravi okrog tega nekdaj rudarskega mesta polnega zgodovine. Odmaknjenost od večjih središč in zaprtje rudnikov to področje spreminja v oazo neokrnjene narave z bogato kulturno dediščino. Poleg rudnikov so prava znamenitost tudi klavže. Cel svet pa že pozna idrijske čipke in seveda okusne žlikrofe. 

Narava okrog doline pa je kot ustvarjena za trail tek. Takoj zagrizeno v hribe. V gozdu je precej vlage, tako da skoraj dežujejo kaplje iz dreves, še malo višje pa se skozi razkošno vejevje odpirajo fenomenalni razgledi proti zamegljeni dolini in na s soncem obsijane hribe na drugi strani. Okrepne in vodne postaje so na gosto razporejene, zato ni nobene bojazni, da bi v vročem poletnem vremenu zmanjkalo tekočine. Po začetnem vzponu sledi prijetno pohajkovanje po planoti. Nekje na dvajsetem kilometru pa končno globok spust v dolino, nazaj v Idrijo.

Prijetna senčna potka ob vodnem kanalu me spominja na levado, kot se imenujejo poti ob vodnih kanalih na Madeiri. Spodaj nižje teče Idrijca, katero zdaj že tretjič prečkam po par kilometrih razvajanja ob levadi. Za tem razvajanjem pa sledi čisto nasprotje, strm klanec direktno navzgor proti planoti na vzhodni strani Idrijce. Ne predolg vzpon me popelje proti razgledni panoramski potki visoko nad dolino. Prepadnost ob potki me spet malce spominja na Madeiro, kjer imajo levade marsikje speljane po takih prepadnih stenah. Po tem razvajanju pa me preseneti in spravlja v obup strm spust v dolino do ceste v Idrijsko Belo. Skratka dinamično in raznoliko, vseskozi zanimivo in prav nič dolgočasno.

 

Še enkrat prečkam Idrijco in potem po lažjem uvodu spet vertikalen naskok direktno v višave, kjer me čaka daljše potepanje po prijetnem svetu nad dolino. Nekako se začne pačasi slutiti pred sabo, čez dolge ovinke, še zelo oddaljen cilj. Pri koči na Hleviški planini je precej živahno, naprej pa potujem po že poznani poti. Tu se namreč priključim na Slovensko planinsko pot. Ravno po tem odseku sem pred leti spremljal Katko na njeni epski avanturi po celotni transverzali. Spominjam se, da je takrat lilo kot iz škafa, pa sem bil kljub temu navdušen nad potko in pokrajino. Od vrha Hleviške planine je pot speljana proti Vojskemu po prijetnem, z gozdom poraščenem grebenu. Danes je kljub vročinskemu valu, na tej nadmorski višini, v senci dreves in rahlem vetriču, prav prijetno teči. 

Potovanje gor dol se iz pretežno gor počasi prevesi v pretežno dol. Vsakih nekaj kilometrov me pričaka dobra volja na okrepni ali vodni postaji, potka pa iz SSP zavije, po dolgih ovinkih, nazaj proti Idriji. Bližino cilja pa omejuje še ena prepreka, globok jarek, spust in še en vzpon. Izkaže se, da je vseeno lepše kot na profilu, že marsikaj težjega smo dali čez. Vsekakor pa je tudi to potrebno prekorakati z lastnimi nogami. Nekaj strme ceste in gozdnat greben, pa se znajdem še na zadnjem vrhu današnjega potepanja.

Tu gor je tudi vodna postaja, kjer me prijazen prostovoljec na vsak način hoče hladiti z vodo. Tudi že na predhodnih okrepnih so me to spraševali, ampak ta je pa kar malo vsiljiv. Dobro prenašam vročino in tudi mraz, kadar je potrebno. Vsekakor je škoda vode iz plastenke za to nesmiselno polivanje. Razloži mi tudi, da me čaka samo še pet kilometrov spusta do cilja. V moji glavi pa gori močno upanje, da bo ta spust lep in tekoč.

In tudi je. Tekoča cesta, potka, stezica in mulatjera, ali karkoli že je ta prijetna, skoraj vodoravna zaraščena nekdanja cesta. Po takem prijetnem terenu bi človek z lahkoto tekel še dolge kilometre. Dolg, lepo tekoč spust se malce popestri samo tik pred ciljem, kjer je rahel vzponček do kapelice in spust po križevem potu navzdol. Potem pa malce labirinta po ulicah in kar naenkrat sem na cilju.

S ponosom in hvaležnostjo za lepo preživet dan prevzamem finišersko medaljo. Žlikrofi so odlični.