sobota, 17. februar 2018

8 ur Slivnice

Ne, ne bom 8 ur. Štirje vzponi bodo za danes dovolj. Zmagala je lenoba. Ne da se mi več. Pred tremi leti sem naredil sedem vzponov, in tudi danes bi šlo, če bi se potrudil. Ampak,.. samo ponoviti takratni rezultat? Mogoče kdaj drugič, ko bom pripravljen za 8 vzponov. Ego je preplavil mojo bit in se vdal. Najboljši punci sta me že prehiteli za en krog. Raje izginem domov in si ne delam sramote! Bolje se sliši, da sem bil štirikrat gor v štirih urah, kot pa šestkrat v osmih urah. Priznam, tretji vzpon sem lovil Damjana in se skuril. Zadnji vzpon pa lepo počasi in spet z užitkom. Ura je dvanajst in ne bi bilo težko še malo nadaljevati, ampak za danes sem končal...

Zakaj sploh kolovratiti po hribu gor in dol? Kateri hormoni so preplavili naša telesa? Kaj se dogaja v naših možganih, da zdaj brez vsake koristi zapravljamo energijo in se sprehajamo po hribu gor in dol. Ali smo zgrešili bistvo naših življenj in močno upamo, da bomo tukaj doživeli razsvetljenje? Razumem Jasmino in Mojco, ki se borita za zmago, ampak kaj za vraga je meni in vsem ostalim. Nekateri izkoriščamo prireditev za dober trening, ampak...ali se je za to potrebno pripeljati tako daleč. Koraki po globokem snegu so težki. Utrjeno gaz smo s svojimi hitrimi spusti razkopali. Sneg zajemam v superge, kjer se topi in poskrbi, da nogavice ostajajo neprijetno vlažne. Po ozki stezici se je pri srečevanju potrebno ves čas umikati v globok sneg... Še in še je razlogov, da bi to imenoval mučenje, pa vseeno na polno uživam.


Sonček sveti na polno. Snežna belina je neizmerna. Zimska idila je zmagala. Kristalno bel, čist sneg, obsijan s soncem je spremenil čarovniški hrib v pravljično deželo. Najraje bi se vrgel v sneg in kotalil po hribu navzdol. Malce mi je žal, da nimam smuči na nogah. Tečem po stezici in iz za ovinka se mi nasmeje še eno sonce. In po tem še in še. Na stotine nasmejanih sonc, ki tečemo gor in dol po hribu, kot ena družina. Sprašujem se, kam so izginile čarovnice, ki domujejo na tem hribu? Ali bo katera zajahala svojo metlo in vzletela. Ni je videti, danes je zmagala pozitiva. Nasmejani obrazi, ki vas ves čas srečujem, oprostite mi, ker vas zapuščam. Zares mi je lepo pri vas. Tudi starejše gospe pozdravljam z 'živjo', upam da vam je to kul. Tudi meni je fajn, če me mlade punce pozdravijo z 'živjo'. Ne maram vikanja, pa čeprav je to izraz spoštovanja. Tukaj smo vsi ena družina, nobeden ni več ali manj vreden, vsi smo enaki. Vsi navijamo za vse. Bravo Jasmina, zares si vrhunska in zaslužiš si, da zmagaš. To nikakor ne gre brez izjemnega truda. Mojca, tudi tebi privoščim, da si najboljša, tako kot ti iskreno čestitaš Jasmini, ki je danes nepremagljiva. Borite se, vztrajajte in uživajte do konca... Pa se vidimo spet na enem iz med naših norih praznikov prvinskega norenja po čim bolj divji  in kolikor je možno, neokrnjeni naravi.

četrtek, 8. februar 2018

Prešern(ov)a avantura

Slovenci smo pripadniki zelo posebnega naroda. Preživeli smo več kot tisočletno zgodovino pod različnimi tujimi oblastmi. Za tako majhen narod to ni samoumevno. To lahko uspe samo narodu, ki neguje svojo kulturo in spoštuje svojo zgodovino. To Slovenci imamo, pa čeprav se tega včasih niti ne zavedamo. Imamo razgledanost, dobro poznamo zgodovino in kulturo, svojo in drugih ljudstev. In seveda smo tudi športen narod. Šport postaja naš najboljši ambasador v svetu, še zdaleč pa ni edini in seveda, tudi šport je samo del naše kulture. Ljudje s celega sveta prihajajo v naše kraje, da si ogledajo par nezanimivih stavb, neko čisto običajno jezero z otočkom, jamo po kateri se peljejo z vlakcem, obiščejo kakšno goro z neugledno višino in pridejo celo na naše morje, ki se ga mi izogibamo. Zakaj vse to? Zato ker tukaj živimo srčni ljudje, ki imamo radi svojo deželo in negujemo svojo kulturo.

Država nam je dala prost dan za kulturni praznik. Prost dan, za katerega dobimo plačilo, kot da bi bili v službi, zato je prav, da ga počastimo, kot se spodobi. Bi moral zdaj recitirati Prešernove Poezije? Ali obiskovati muzeje? Ali pa je prav, da danes počnem nekaj, kar pač najraje počnem? Zagato nam je že spet rešil Leon s Prešern(ov)o avanturo. Sicer pa, kaj sploh je kultura? Kaj na naši avanturi vse je povezano s kulturo in je tako v simbiozi z današnjim praznikom? Narava, gola narava, tisto, kamor se najraje odmikamo, je nekaj čistega in ni okužena s kulturo. Tega tukaj ni. Kultura je vse tisto, kar se nanaša na človeške dejavnosti. V sloveniji je večji del narave v resnici kulturna krajina, ki jo je preoblikoval človek s svojo dejavnostjo. Tega ponavadi sploh ne opazimo. V smislu kulture nas na današnji poti bolj zanimajo zgodovinski spomeniki, ki so del naše preteklosti in v to je vključen tudi France Prešeren, ki je krivec, da je naš kulturni praznik na današnji dan. Najbolje in v najčistejši obliki pa se kultura kaže skozi umetnost. In naš France je bil velik umetnik, ki je v veliki meri zaslužen, da danes še imamo svoj jezik in tako kot narod obstajamo.

Kopanj je griček okrog katerega leži Radensko polje in na katerem je dve leti svojega otroštva preživel France Prešeren, kar je izgovor, da na današnji dan tečemo po tej poti. Po ljudski pripovedki naj bi nekoč na bližnjem Limberku živel velikan, ki je enkrat v silni jezi odtrgal vrh Limberka in ga vlekel po hribu, potem pa pustil sredi Radenskega polja in nastal je Kopanj. Tu, na Kopanju imamo, skoraj na polovici naše poti, bogato obloženo 'samooskrbno' okrepčevalnico. Dobrodošlica je taknša, da bi šel najrajši kar še nekajkrat nazaj, da bi večkrat prišel. Mastimo se in čakamo Tonija, da nam pripelje še pivo. Pot do tukaj je, v najboljši družbi na svetu, hitro minila. Kar žal mi je, da je pol že za nami in bo avanture prehitro konec. Pritekli smo iz Grosuplja, skozi Spodnjo Slivnico in po brezpotju čez gozdove Gričev do Predol in od tam skozi Veliko Račno do sem. Leon žreba nagrade, knjige in startnine na traile. Skoraj neverjetno, kaj vse dobiš za brezplačno startnino. Ko že začne zebsti, počasi odbrzimo dalje. Res počasi, saj je treba gaziti proti zdravilnemu izviru, kjer si bomo natočili zdravilni napitek za domov. Sprašujem se, od kje priteče voda, ki izvira na majhnem hribčku sredi ravnic Radenskega polja in ki nikoli ne presahne. Zdravilnega napitka vseeno ne dobimo, saj je dostop onemogočen zaradi podrtih dreves.

Nadaljujemo proti jugu, do zatočnih jam, kamor se stekajo vode iz Radenskega polja in butnejo ven kakšnih deset kilometrov stran kot reka Krka. Dovolj zanimiva pokrajina, da se človek lahko spozabi in misli odtavajo stran od napornega teka po visokem mokrem snegu. Vzpon do gozdne ceste je po stopnicah, mimo še ene jame. Nato pa dolga ravna pot proti severozahodu po pobočju Rebri. Počasno napredovanje po mokrem snegu je težavno, pa smo vseeno vsi p(P)rešerno razposajeni. Vmes nas še enkrat pozdravi razgled na Kopanj. Po nekaj kilometrih se pri Zagradcu spustimo nazaj na Radensko polje in se malce naprej povzpnemo še na Boštanj, kjer si ogledamo ostanke renesančnega trdnjavskega gradu. In samo še pot do cilja in kulturno obarvane tekaške avanture je skoraj konec. Skoraj, ker nas čaka prisrčna dobrodošlica na cilju in z dobrotami založena okrepčevalnica...❤❤❤


Po brezpotjih Gričev

Mateja pozvoni pri Sv. Antonu puščavniku

Cerkev Marijinega vnebozetja na Kopanju

Okrepčevalnica na Kopanju

Lazarjeva zatočna jama

Razgled nazaj na Kopanj

Radensko polje

Ostanki gradu na Boštanju