nedelja, 04. november 2018

Tek treh vrhov

Lahkotnost v nogah je izginila. Za vsak korak je potrebno pretentati lastne možgane, ki zahtevajo počitek. Energijskih rezerv v telesu je še dovolj, ampak možgani so sebični, in jih hočejo za sebe. Močna volja, zavest ki hoče naprej, do vrha in še dol, v boju z upravljavcem telesa, ki je zaznal upad glukoze v krvi in zato miri konje. Zavest razmišlja, kako pretentati telesni računalnik in dovoliti večji pretok energije. Ugriz v frutabelo - okus po sladkem je signal, da prihaja novo gorivo. Zdaj pa po pameti. Z zmernim tempom navzgor. Naj bo to v spomin na vojake, ki so se tukaj pred več kot sto leti borili z vsaj toliko opranimi možgani, kot jih imamo mi, ki se danes brez razloga mučimo po teh hribih.

Vzpenjam se na Sabotin. Prelep sončen novembrski dan, s septembrskimi temperaturami in podivjano Sočo v dolini. Prva dva hriba sta že daleč za mano. Prehiter začetek je postregel s pričakovanimi posledicami, tako da bo treba čez zadnji hrib v rezervi. Začetek vzpona je težak, ko pa vzpostavim pravi ritem nekako gre počasi proti vrhu razglednega hriba.

Začeli smo ob Soči in se v dolgem ovinku vzpenjali na Škabrijel. Nisem se prav nič šparal. Na ne preveč razglednem hribu, prepredenim z ostanki bitk iz 1. svetovne vojne, sem bil prepričan, da bo to hiter in lahek tek. Težak spust me je malce streznil, vendar je zanimiv vzpon na Sveto goro poskrbel za dobro voljo. Plezanje navzgor skozi tunel, najboljši navijači na vrhu in zemljina energijska točka, pa še lep razgled. Tam mi zares ni nič manjkalo. Pogled na Sabotin, ki je zgledal čisto blizu, ampak z globoko dolino vmes, me je opominjal, da je pred mano še dolga pot. Malce zahtevnega spusta na začetku je bilo hitro konec, potem pa z užitkom po kolesarski progi navzdol. Nekaj kilometrov asfalta po dolini, mi je izbilo energijo in voljo. Začetek vzpona je bil posledično težak in neprijeten.

Vršni del Sabotina, pot po grebenu. Kilometer izjemnega razgleda v dolino reke Soče, ki se v svoji turkizni barvi blešči daleč spodaj. Več kot popolna nagrada za težak vzpon. Zavedam se, da me čaka še dolg, zahteven spust, pa nič zato. Tukaj in zdaj mi je lepo. Sonce, izjemna kulisa in energija, ki se neovirano pretaka skozi telo. Cilj je tam nekje daleč v dolini, ampak nočem še dol, ujet sem tukaj in zdaj. Potem pa samo en ovinek in treba je dol. Počasi in previdno me noge poneso, še enkrat do Soče in čez most proti cilju, kjer končno okrepča se moje utrujeno telo.








sobota, 15. september 2018

Red Bull 400 2018

Sobota pozno popoldne v Planici. Stojim na startu finala Red Bull 400 med najboljšimi 70 norci, da se še enkrat poženem po velikanki navzgor. Malo treme je. Nisem čisto prepričam, če sodim med to elito. Srce bije v divjem ritmu. Nočem biti zadnji! Nimam pojma, koliko moči je še v nogah, pa čeprav sem imel od kvalifikacijskega nastopa kar nekaj časa za regeneracijo. Punce ravnokar tečejo navzgor v svoji finalni dirki in Barbara z naskokom vodi. Bravo Barbara! Komaj čakam starta, da mine to nervozno čakanje na divjo, težko dirko. Strmina pred mano grozi in nočem jo več gledati z mesta, čim prej jo hočem naskočiti.

Trenutno pa bijem še eno bitko. Pred meseci sem dobil injekcijo od klopa; dozo zdravih, močnih in nikakor ne oslabljenih bakterij Borrelia burgdorferi sensu lato, ki povzroča Boreliozo. Mojemu imunskemu sistemu ni bilo to prav nič všeč, zato je organiziral vojsko. Začela se je bitka. Bakterije so bile obkoljene, kar se je pred dnevi lepo pokazalo na koži, kjer se je naredil obroč. Ampak bilo so močne in se nikakor niso hotele vdati. Obroč se je širil in grozilo je, da se bakterije podajo na uničevalni pohod po telesu. Seveda se s tem nisem strinjal, zato sem šel k zdravniku. Dobil sem močne antibiotike, ki naj bi pometli z bakterijami, hkrati pa ogrozili tudi druge funkcije telesa. Od zdravstvenega osebja sem dobil navodila z nekaterimi omejitvami, ki pa ne vključujejo omejevanje fizične aktivnosti. Kljub temu sem se odločil, da naslednji vikend ne grem na 100 km trail, red Bull 400 pa ostane na mojem repertoarju.


V Planico smo se pripeljali z Matejo in Brino že dopoldne. Ponoči je deževalo, nato pa se je naredil lep dan. Po prevzemu startne številke sem se našel na seznamu četrte kvalifikacijske skupine. To je pomenilo urco ali dve zabave v Planici in potem še kakšen izlet kje naokoli. Pojma nisem imel, kaj lahko pričakujem. Ali je moje telo oslabljeno zaradi antibiotika? Ali je to morda celo (bognedaj) doping? Mateja in Brina sta se s sedežnico odpeljali na vrh velikanke, da bosta navijali tam, kjer bo najtežje. V kvalifikacijah mi je šlo podobno kot lani. Na začetku sem bil med zadnjimi, v največji strmini, ko so nekateri začeli popuščati, sem se počasi približeval sredini, ko se je malo bolj zravnalo sem poizkušal celo malo teči, ampak noge so pekle in ni šlo. Potem pa po doskočišču, po čedalje večji strmini, samo na polno, kolikor je telo dalo, mimo vseh obnemoglih. Vmes sem komaj opazil Matejo in Brino, ki sta glasno navijali. Do vrha sem se uspel prebiti na osmo mesto. Pogled na uro pa mi je bil prav neverjeten. Pod sedmimi minutami! Več kot pol minute boljši od lani! Vesel in zadovoljen ter popolnoma izmučen sem še vedno upal, da mi ne bo treba še enkrat čez ta naporen klanec, hkrati pa sem si želel finala. Ko so pozneje izobesili rezultate, je bilo jasno, da bo treba še enkrat. Prevzela so me vsa mogoča čustva; od strahospoštovanja do veselega zadovoljstva. Brina se je lepo zabavala, tako da ni bilo težko počakati par urc na finale.


Startna pištola končno poči. Vsi se zaženejo bliskovito naprej. Jasno, zdaj je tu samo elita najboljših. Ne pustim, da me povleče množica; lepo napredujem v svojem ritmu. Gledam okrog sebe in vidim, da sem čisto zadnji, ampak večina ni daleč spredaj. Tudi čez največjo strmino sem še zadaj, potem pa počasi začnem prehitevati enega za drugim. Nekateri me čudno gledajo, od kje zdaj nekdo s tako lahkoto mimo. Pa ni ravno lahko, čeprav malo pa res lahko stečem pa najmanj strmem delu. Po rampi do odskočišča se povlečem z rokami, nato pa samo še po zaletišču navzgor. Pred mano je še množica, prava gužva in težko se prebijam naprej. Nekateri se vlečejo po levi drugi po desni, jaz pa, če hočem mimo, moram po sredini. Nekdo na desni me odrine z roko, ko poizkušam mimo. In potem še enkrat! ''Hej mojster, jaz sem vajen, da se odmikam, če je kdo hitrejši, ti pa takole!?''. Ima me, da bi ga prijel in odrinil navzdol, ali pa močno klofutnil, pa se mi zdi škoda energije za obračunavanje z bedakom. Raje se z vso možno močjo poženem navzgor in pri tem odrivam roke, ki me ovirajo z obeh strani. Nekako mi uspe prehiteti celo skupinico, v kateri je največja gneča. Zagledam znak 20 metrov. Izčrpanost je na višku, ampak še to moram dati čez. Z nogami in rokami se vlečem navzgor. Še zadnje stopnice in cilj je tu. Uspelo mi je! Čas je podoben kot v kvalifikacijah. Srce divje bije. To je totalno noro. 

Nadiham se, napijem in že se peljem s sedežnico navzdol. Ko pridem dol so že izobesili rezultate. Štirideseto mesto mogoče ni slabo, je pa še daleč od najboljših. Ura gre že proti šesti. Mateja in Brina sta že cel dan z mano in sta sigurno že zelo lačni, saj v Planici ni mogoče dobiti nič pametnega za pojest. Tekmovalci smo vsaj dobili malico, navijači pa kakor se kdo znajde. Mi pa bomo rekli: ''adijo Planica''. Lepu je tukaj, ampak lačni pa nočemo bit. Gremo rajši v kakšen kraj, kjer imajo gostilne.

nedelja, 26. avgust 2018

Tek na Stari Ljubelj

Zjutraj vstanem in pogledam skozi okno. Deževna in hladna avgustovska nedelja se obeta. Ali naj grem teči? Prijavljen sem na Tek na Stari Ljubelj, ampak sem se včeraj skoraj že odločil, da ne grem. Zdaj pa razmišljam, kako mi bo žal, če ne bom šel! Kaj pa naj drugega počnem v tem dežju? Niti slučajno me ne mika, da bi bil cel dan zaprt notri. Gremo! Tudi Mateja se javi, da gre z menoj.

Zadnje dni sem naredil vse kaj drugega, kot da bi se optimalno pripravil za kratek, šprinterski gorski tek. Teden z dvema nočema brez spanca in dolgimi pohodi po Transverzali s Katjo, ni najbolj primeren trening pred današnjim hitrim vzponom na nekdanji mejni prelaz. V noči na sredo, s šerpovskim nahrbtnikom, pohod čez Triglav in še proti Kriškim Podom. Potem pa petkov večer in dolgo potovanje po primorskih hribih skozi noč in daleč v soboto. Včeraj zvečer si niti pomislilti nisem upal, da bi šel danes laufat. Danes zjutraj pa me nekaj piči... in že sem na poti proti Ljubelju.

6°C je na Ljubelju, pada dež. Nič kaj poletna avgustovska nedelja. Norci v kratkih hlačah in majicah se točno ob desetih zaženemo po stari cesti navzgor. Startam nekje v sredini. Nimam pojma, kako se bodo odzvale moje noge. Folk se zažene z veliko hitrostjo, ampak večina že po nekaj minutah začne popuščat. Hitro me neha zebst. Tečem nekje v coni laktatnega praga, s čimer lahko držim enakomeren tempo do vrha in po možnosti na koncu še zašprintam. S svojim enakomernim tempom prehitevam enega za drugim. Vse več tekačev ne zmore svojega zastavljenega tempa in so shodili. ''Catch me if you can'' je napis, ki ga ima Karmen na hrbtni strani majice. Z lahkoto te ujamem in tudi prehitim. Noge me kar nesejo, folk pa zaostaja za mano. Serpentine letijo ena za drugo in po 14-ih minutah, kot sedmi šprintam čez ciljni slavolok.

Potem pa v kočo uživat v odlično izpeljani prireditvi - podelitvi. Čeprav smo kočo nafilali do zadnjega kotička, ni nikjer nobenega gužvanja ali prerivanja. Vsi se lahko lepo normalno preoblečemo in pomalicamo. Na podelitvi me doleti še posebno presenečenje, ko izvem, da sem prvi v kategoriji, za kar prejmem pokal. Vesel sem, da mi je po vseh teh napornih dnevih uspelo kaj takega. Naj bo to za Katjo, ki se vedno bolj približuje svojemu cilju v Ankaranu (oziroma na Debelem rtiču).





sreda, 15. avgust 2018

Grintavec čez Dolge stene

Ker je bila, najbrž da na današnji dan, Marija menda vzeta v nebo, so nam državni organi, verjetno pod vplivom najvplivnejše organizacije na svetu, namenili prosti dan. Pa naj bo. Vsak dela prost dan še kako prav pride. Če je bila Marija vzeta v nebo, pojdimo še mi kolikor se da daleč proti nebu.

Že dolgo me je mikal nezahteven brezpoten pristop na Grintavec čez Dolge stene. Razni opisi po literaturi in internetu prav prestrašijo človeka, da kar malo odlaša za odpravo na tako preprosto in v jasnem vremenu orientacijsko nezahtevno pot. Ni odveč omeniti, da je bil do druge svetovne vojne to čisto običajen markiran pristop na Grintavec, ki je po mojem mnenju precej lepši od mukotrpnega lazenja čez streho.

Z Matejo sva že pred svitom v Kamniški Bistrici in pustim se prepričati, da z avtom potegneva še do Žagane peči, pa čeprav ne maram, da se z jeklenimi konjički rine, kolikor daleč se pač da. Proti Cojzovi koči potegnem naprej. Malce hitrejši tempo prav pride za dober trening, Matejo pa počakam na Kokrskem sedlu. Take poti, ki se rade vlečejo, je treba nažgati s hitrejšim tempom in se hitro vdajo. Na Kokrskem sedlu je že slutiti kakšen dan naju čaka višje gori. Ne prav rahel veter me kar malo prestavlja, ko iščem najboljše kotičke za razglede. Ko pride Mateja si v Cojzovi koči privoščiva še kavico in posladek.



Naprej od sedla je končno na vrsti tisti zanimivi, vznemirljivi del današnje ture. Na razcepu zavijeva proti Skuti. Poti slediva samo do Malih Vratc, kjer končno zavijeva levo po dobro vidni stezici. Pot naju vodi po travnatem grebenu Dolgih sten. Razen, da je zelo vetrovno, je vreme lepo in jasno in ni nobenih problemov z orientacijo. Potrebno je samo slediti grebenu, pot pa kažejo tudi možici in občasno se najde kakšna zbledela markacija. Na desni strani grebena svet strmo pada proti Malim Podom. V teh Dolgih stenah je tudi nekaj plezalskih smeri, naša pot pa samo sledi grebenu, ki je vrh teh sten. Travnata podlaga postaja vse bolj kamnita. Pred nama je Zgornja jama Grintavca. Zdaj zavijeva levo. Prečiva kratko melišče po dobro vidni stezici in zaplezava v steno, ki ne ponuja kakih težavnosti. Nekaj časa uspešno sledim starim markacijam, ko pa jih izgubim samo šibnem po prehodih direktno navzgor. Ni neke nevarnosti, da bi se zaplezal, stena je vsepovsod preplezljiva ali skoraj da prehodljiva. Poti čez streho se priključiva kakih sto metrov pod vrhom, ravno na območju ko zaideva v meglo.



Zaradi megle na vrhu ni razgleda, piha pa orkanski veter iz severne strani, zato se odpoveva načrtu, da bi sestopila če Mlinarsko sedlo, ampak se odpraviva navzdol po najbolj običajnem pristopu čez Streho. Ker se nočem spustiti samo navzdol do avta, premlevam, kako bi začinil tale spust v dolino. Razmišljam, da bi se povzpela še enkrat navzgor čez Mala Vratca na Male Pode in sestopila čez Gamsov Sekret. V sestopu pred sabo opazujem Kalško skupino s Krvavcem v ozadju. Ja, to je to. Greva še na Kalško goro in sestopiva po lovski poti proti Žagani Peči. Majhen problemček je, da je to neoznačena stezica, ki je ne poznam in nimam pojma, kako jo bom našel na vrhu. Na zemljevidu ni vrisana, zato s telefonom pregledam še vse mogoče zemljevide na spletu, kar nekako daje upanje, da se bo stezico dalo najti. Odločiva se, da greva gor, potem pa če ne najdeva lovske stezice, se pač vrneva nazaj.

Po severozahodnem pobočju Kalške gore se iz Kokrskega sedla vzpenjava proti grebenu Kalske skupine. Pot ni dolga. Vmes opazujem grape in možnosti za morebitne prehode čez steno navzgor. Mika ma takšne vrste avantura, ampak me skrbi, da bi se kje zaplezal. Hitro prideva do grebena na neizrazitem sedelcu. Kalška gora je kakih deset minut po grebenu nazaj proti severovzhodu. Moj pogled pogleduje proti pobočjim na drugi strani. Lepo se vidi stezico, ki pelje navzdol, zato nimam več skrbi glede iskanja poti za sestop. Po lepi travnati stezici na grebenu obiščeva Kalško goro.




Sestop je na začetku precej strm. Čez skalni skok pomaga jeklenica. Kmalu zatem zapustiva markirano pot, ki pelje proti Krvavcu in zavijeva naravnost navzdol. Pot se poravna in na visokogorskih podih Kalce se stezica malce izgublja, smer pa lepo nakazujejo možici, dokler ne prideva do izrazite stezice, ki sem jo gledal že iz vrha in po kateri se ne da več izgubiti. Najprej je nekaj ruševja, kmalu pa postaja vse bolj gozdnato. Na levi strani se pojavljajo navpične stene, ki so videti zelo atraktivne. Spust postaja vse bolj strm, dolina pa je videti globoko pod nama. Stezica je prijetno mehka in nezahtevna, kljub strmini, ki ne popušča do konca. Skrb, da naju bi pot pripeljala v dolino predaleč od avta, je odveč, saj prideva točno do parkirišča z najinim avtomobilom.

Lepo izkoriščen prazničen dan. Grintavec čez Dolge stene zelo priporočam vsem, ki se vsaj malo znajo sami orientirati v hribih in se ne bojijo kratke prezpotne plezarije na vršnji stenci, kot alternativo poti čez streho. Lovsko pot na Kalško goro pa prav tako; senčna pot do višine, kjer se ne pričakuje več vročine v poletnih mesecih zagotovo olajša vzpon na to območje.













petek, 06. julij 2018

Madeira

Naša preljuba mati zemlja ima svoje vroče točke. Ena iz med teh točk, daleč v Atlantiku na Afriški tektonski plošči je začetek in vzrok te zgodbice. Zaradi vročine, ki jo vroča točka oddaja, se je  pred 20 milijoni leti pretopila zemeljska skorja in lava je začela uhajati skozi vulkane, ki so nastali. Posledica teh aktivnosti je kopno sredi morja. Tako se je pred nekaj milijoni leti rodila tudi Madeira, ki je najlepši in največji otrok zemlje na tem območju. Poleg Madeire so tu še Porto Santo, Desartas in še nekaj Divjih otokov.

Otočje je precej izolirano od ostalega kopnega. Še najbližje so Kanarski otoki, ki so oddaljeni okrog 500 km. Ko se je rodila Madeira so na naši ljubi zemljici dinozavri že zdavnaj izumrli in na kopnem so že vladali sesalci in v zraku ptice. Kako so raznovrstne živali odkrile in naselile otoke nimam pojma. Verjetno so se najprej naselile ptice, ki so preletavala morja. Mogoče se je s kakšno ptico prešvercal tudi kakšen pajek in seveda raznovrstne žuželke. Na Madeiro so se nekako prešvercali tudi kuščarji, ker tam kar mrgoli martinčkom podobnih živalic. Pred prihodom ljudi je bila cela Madeira poraščena z bujnimi gozdovi, v katerih so živele same prijazne živalice. Na Madeiri ni nevarnih živali, ni strupenih kač, ni velikih zveri, razen psov, ki lajajo po mestih. Še najbolj fino pa je, da na Madeiri ni klopov. Klima na otoku je zelo prijazna, temperature se gibljejo med 16 in 22 ⁰C. Je pa veliko vlage, tako da megla in oblaki pogosto prekrivajo notranjost otoka. Ugodna klima in rodovitnost vulkanske podlage je vzrok za bujno poraščenost otoka in ugodne razmere za kmetijstvo. Vse skupaj z zanimivimi geografskimi značilnostmi pa danes privablja množice turistov.


Funchal

Prvi dan na Madeiri si določimo za ogled glavnega mesta. Včeraj smo cel dan potovali, zato je bolj ležeren sprehod najboljši način za aklimatizacijo. V Funchalu živi okrog 140000 prebivalcev, kar je zelo veliko za tako majhen otok. V resnici je mesto precej manjše, vse ostalo je predmestje, oziroma kar nekakšna velika vas, kjer je ogromno hiš, ki imajo svoje vrtove, njive in predvsem bananine nasade. Pravzaprav je celotna južna stran otoka zelo poseljena in je težko opaziti, kje se konča eno mesto in začne drugo. 

Sprehodimo se po mestnem središču in si ogledamo spomenike in znamenitosti. Seveda se moramo vsaj dotakniti Atlantskega oceana. Brina ne more brez otroškega igrišča in sladoleda. Izpustimo kopanje na mestnih plažah in zelo precenjen vzpon na en hribček z kabinsko žičnico. Stare ulice so polne restavracij in trgovinic z spominki. Biznis cveti, turistov je ogromno, vsepovsod je videti sledi bogastva, ki ga prinaša dobičkonosen turizem. Otok pa s tem izgublja svojo neodvisnost in samozadostnost. Zdaj tujci prinašajo denar, s katerim se da kupiti vse. Zgleda kot da izginjajo neki stari romantični časi. Tržnica na srečo še vedno zgleda takšna, kot v starih časih. Vsaj tam nihče ne prodaja spominkov; dobi se samo sadje, zelenjavo in pa ribe; vse lokalnega izvora. Navdušeni smo nad suhimi limonami.

Po dolgem sprehodu po mestu je še toliko časa, da se odločim za en tekaški krog. Zelo blizu našega domovanja, malce po klancu navzgor odkrijem levado, po kateri tečem kakšnih pet kilometrov proti zahodu. Namesto polnih ulic, po tej dolgi vodoravni progi tečem skoraj da osamljen. Za nazaj si izberem drugo pot po labirintu ulic. Hitro opazim skuliranost voznikov, ki se ustavljajo pred prehodi za pešce, čeprav sem še nekaj metrov oddaljen od njega. Po desetih kilometrih se nekako znajdem na poznanem območju in najdem pot domov. Sledi večerja, kartanje in pa plani za jutri.





Vereda da Ponta de Sao Lourenco

Po kar dolgem spancu se nam zjutraj nikamor ne mudi, saj smo na dopustu. Po zajtrku se odpeljemo proti Canical-u, v bližini katerega je izhodišče za Vereda da Ponta de Sao Lurenco. Nisem omenil, da je Madeira raj za pohodništvo. Imajo dve vrsti pohodniških poti. Levade, ki so speljane ob vodnih kanalih in pa verede, bolj klasične planinske poti, ki pa so precej prilagojene turistom. Vereda da Ponta de Sao Lurenco vodi po skrajnem vzhodnem rtu otoka, kjer vladajo močni vetrovi, zaradi česar je ta del otoka neporaščen. Na izhodišče se pripeljemo točno ob desetih, kar je velika napaka, ker točno takrat avtobus pripelje množico turistov. Gužvo na poti hitro prehitimo po zaslugi Brine, ki je odlično razpoložena in kakšen kilometer skoraj ves čas teče. Verjetno se bo to poznalo pozneje na utrujenosti. Pot je večinoma tlakovana, kar pa zaradi vsiljenega koraka po stopnicah ni vedno najbolj prijetno. Kmalu se pokažejo dih jemajoči razgledi na klife in čeri. Na izpostavljenih mestih je veter zelo močan, pot pa je na nekaterih mestih zelo izpostavljena, zato z Brino hodiva skupaj, da jo kam ne odnese, saj jo veter občasno kar prestavlja. Pred zadnjim vzponom pridemo do nekakšne planinske postojanke, ki pa je zaprta. Zaradi poškodb je zaprt tudi zadnji del poti, na kar pa se nihče ne ozira. Vsi gremo do konca, da ulovimo še zadnje fantastične razglede naprej proti otočkom, ki so nadaljevanje polotoka.

Za povratek še bolj piha. Brino kar prestavlja po poti. Kljub divjemu vremenu se odločim za obvoz skozi en vrh, Mateja in Brina pa gresta počasi po običajni poti. Zelo me začudi, ko na vrhu skoraj ni vetra in uživam v razgledu čez pečine, ki se spuščajo na severno stran. Proti našemu izhodišču se spustim po grebenčku, ki vodi v tisto smer.

Ker je dan še dolg se odpeljemo še do plaže Cristo Rei, do katere se iz pečin spustimo z gondolo. Lepa plaža z vulkansko kamnito podlago. Zaradi velikih valov se samo meni uspe spraviti v vodo, Brina in Mateja pa se zadovoljita z plažo, sladoledom in pivom. Kopanje v sicer ne preveč toplem Atlantiku z visokimi valovi je razburljiva izkušnja.

Proti večeru se s puncama odpravimo še na sprehod po Levadi dos Piornais, ki sem jo odkril včeraj. Kar preveč kilometrov za en dan, pa tudi za jutri imamo spet pohodniške načrte. Zvečer je nekaj čudnega dežja, ki niti ne daje občutka slabega vremena.






Levada das 25 Fontes / Levada do Risco

Levada 25-ih slapov je ena najpopularnejših levad. Ker je precej kratka, smo se odločili za malo daljšo pot, saj smo vendar na pohodniških počitnicah. Zjutraj se odpeljemo proti zahodu, do mesteca Calheta. Cesta do tja je več po podzemlju, kot po površju. Iz tunela v tunel. Začnem se zavedati, koliko so vložili v infrastrukturo, da se gredo lahko množičen turizem. Do popolne divjine se pripelješ praktično po avtocesti. Nek občutek nepristnosti zaradi tega grize v srcu. Za družine z otroci je seveda tak način doživljanja pristne narave idealen, kar mi tudi smo. Ker do levade 25-ih slapov nismo izbrali klasičnega dostopa, je cesta sicer malenkost slabša, ampak samo za Madeirske razmere. Od Calhete moramo skoraj navpično navzgor do jurja nadmorske, kjer parkiramo.

Od parkirišča vodi pešpot do tunela, skozi katerega je speljana levada. Brino na začetku precej zebe. Sonca ni in na tej višini je tudi malce hladneje. Ko zakorakamo v tunel, pa postane dovolj zanimivo ali vznemirljivo, da pozabi na tegobe. Kmalu za tunelom je prvi manjši slap in veselimo se še 24-ih ostalih. Pot je na nekaterih mestih izpostavljena in ozka, vendar ves čas ob levadi in zato praktično brez vzponov in spustov. V daljavi se nekje višje vidi slap Risco, kje pa so vsi preostali slapovi, se nam ne sanja. Kmalu pridemo tudi na uradno pot 25 slapov, ki se začne malce višje gori pri koči. Od tu naprej je precej več gneče. Še kakšna dva kilometra naprej končno pridemo do slapu. Lep visok slap s petindvajsetimi curki. Ja, to je to. Zdaj se tudi spomnim iz Damjanove predstavitve. Na tej poti ni 25 slapov, ampak en slap z imenom 25 slapov. Kera fora, si mislim. Ljudi pa je tu še več, kot curkov slapu. Ob Levadi nadaljujemo še kakšen kilometer naprej, kjer odkrijemo še en majhen slap.

Od tu ni druge izbire, kot da se vrnemo nazaj po isti poti, čeprav smo nekaj sanjali o krožni povezavi. Pri odcepu za Rabacal zapustimo levado in se povzpnemo za kakšnih sto metrov, kjer se sprehodimo še po Levadi do Risco, da še malce od bližje vidimo ta veličastni slap. Čisto do slapu pa pot žal ne vodi. V Rabacalu se ustavimo v postojanki, nekakšni planinski koči, kjer malo pomalicamo. Do naše poti se spustimo po drugi stezi, potem pa že po poznani poti skozi tunel do avtomobila.

Za nazaj se ustavimo v prijaznem mestecu Ribiera Brava. Parkirišče najdemo v parkirni hiši, ki ima izhod direktno na plažo z bazenom. Tu so valovi malce manjši, zato si vsi lahko privoščimo plavanje v morju. Sprehodimo se še po praznično okrašenem mestecu.






Cabo Girao / Levada do Norte

Po dveh kar napornih dneh za še ne sedemletnega otroka je navrsti malce bolj lahkoten dan. Cabo Girao je eden izmed najvišjih klifov na svetu. Na njem so naredili platformo s steklenim dnom imenovano skywalk. Sprehod po steklu, pod katerim je 580 metrov praznine naj bi bil nekaj posebnega, vendar občutek varnosti nekako prepreči strah pred pogledom v globino. Zjutraj, ko se sprehodimo tam, je ozračje še precej megleno, zato se sploh ne vidi do tal.

Odločimo se, da poiščemo Levado do Norte in se za kakšno urco malo sprehodimo ob njej, medtem pa se mogoče megla razkadi. Misija iskanja levade je nemogoča, dokler nam neki taxist ne ponudi vožnje do njenega začetka, od koder bi se sprehodili nazaj. Ker nimamo namena prehoditi cele levade se za to ne odločimo, vseeno pa nam pokaže v kateri smeri je levada. Spuščamo se po cesti navzdol, in kmalu se znajdemo na eni potki, ki ima manjši vodni kanal navzdol. Nadaljujemo po tej poti, ki se imenuje Vereda de Levada de Serra. Ob potki so njive in vrtovi, ki jih namaka levada. Nekatere njive so čisto ob klifu, kjer je samo še globel do morja. Ko se spustimo globoko v dolino, nam je jasno, da smo na napačni poti, zato se vračamo nazaj. Pri odcepu za Vereda da Levada da Facho srečamo dva pohodnika, ki sta prišla iz Levade do Norte. Končno smo na pravi poti. Do znamenite levade pridemo pri tunelu. Sprehodimo se čez tunel in še par kilometrov naprej. Levada do Norte je speljana po podeželskem okolju, kjer lahko občudujemo mnogo cvetlic in različnih sadnih dreves. Nazaj na Cabo Girao se vrnemo po bližnjici čez Verado das Furnas. Megla na Cabo Girau je izginila in pogled globoko navzdol proti morju je zdaj zelo čist. Zopet smo prehodili več kot deset kilometrov, naš otrok pa prav nič ne zgleda utrujen.

Na koncu smo ugotovili, da dan sploh ni bil tako lahkoten, kot smo načrtovali, saj smo prehodili krepko čez deset kilometrov in tudi brez klancev ni šlo. Ampak skrbi so odveč, Brina ima več kondicije, kot sva z Matejo pričakovala. Ker smo ravno na tem koncu, se ustavimo  še v enem praznično okrašenem mestecu Camara de Lobos, kjer si privoščimo izvrstno ribiško kosilo v restavraciji Vila do Peixe, kot nam je predlagal Damjan.







Porto Moniz

Zdaj pa res en ležeren dan. Porto Moniz je majhno mestece na severozahodnem koncu Madeire. Vožnja do tja spet poteka večinoma po predorih. Naredili so tudi dolg tunel pod prelazom, tako da se sploh ni potrebno voziti visoko čez hribe. Severna obalna cesta samo občasno poskrbi za par čudovitih razgledov, drugače pa vseskozi po tunelih.

Vse kar si privoščimo v Porto Moniz-u je sprehod in pa seveda kopanje v naravnih bazenih iz lave. Nivo vode v tolmunih je par metrov nad oceanom, ki s svojimi valovi bučno buta ob skalovje. Tukaj je nemogoče zaplavati direktno v morje, v bazenčkih pa je mirno in zgleda popolnoma naravno, samo vodo umetno prečrpavajo v njih, da ostaja na tej višini. Veliko turistov se samo sprehaja po potkah ob lavi, zato imam občutek, kot da smo kopalci na ogled turistom. Tudi Brina je navdušena, čeprav si srčno želi plažo iz mivke.

Za nazaj si privoščimo malo avanture. Namesto čez tunel se raje zapeljemo čez prelaz Boca da Encumeada, kjer naj bi bilo razgledišče na obe strani otoka, kar pa zaradi megle nam ni dano videti. Na prelazu je manjša okrepčevalnica in velika trgovina s spominki. Sicer pa je tukaj izhodišče za kar nekaj pohodniških poti, ki pa danes niso naša destinacija. Jutri nas čaka naporen dan.





Vereda do Areeiro

Že vse dneve pogledujem nad hribe, kako se gor podijo oblaki. Tudi vremenske napovedi so vse dni malo mešane. Sicer nič dramatičnega, ampak brez oblakov in megle v hribih očitno ne gre. Samo še tri dni imamo, zato ni več časa za odlašanje. Danes gremo v gore. Cilj je najvišji vrh otoka, Pico Ruivo. Izbrali smo si ne najlažjo, zagotovo pa najatraktivnejšo pot Vereda do Areeiro.

Do izhodišča se, razen nekaj tunelčkov na avtocesti, za spremembo vozimo skoraj ves čas po površju. Še vedno me preseneča cestna infrastruktura na Madeiri. Do višine 1817 m, na tretji najvišji vrh Pico do Areeiro, vodi široka dvopasovnica. Na vrhu je veliko parkirišče, planinska postojanka, trgovina s spominki, muzej in pa tudi vojaški radar. Tik pod vrhom se tudi začne pot Vereda do Areeiro, ki je speljana v območju treh najvišjih vrhov Madeire. Zjutraj je vreme rahlo vetrovno, sicer pa kristalno jasno in brez oblačka, razgledi na vse strani pa so že tukaj veličastni.

Kdo bi tlakoval sedem kilometrov poti visoko v gorah, jo urezal v prepadne stene, navrtal tunele in naredil stopnic za 500 višincev gor in dol? Na Madeiri je to nekaj normalnega. Na začetku samo poiščemo smerokaz, potem pa ni nobene markacije več, samo slediti je treba tlakovani poti. Najprej je nekaj spusta, potem pa navzgor do razgledišča Miraduro do Ninho da Manta, od koder občudujemo okoliško gorovje. Pot se nadaljuje globoko navzdol, najprej po izpostavljenem grebenu, potem pa v območju prepadnega drugega najvišjega vrha Pico das Tores. Pot je na tem delu zares atraktivna, vrezana v prepadne stene in skozi tunele. Barvna kombinacija skalovja in rastlinja, skupaj z razgibanim gorskim terenom tvori čudovite razglede. Vse skupaj pokvari samo ogromno smeti, ki jih puščajo turisti. Res žalostno, da ljudje ne znajo spoštovati tako lepe narave in ji pustiti, da ostane lepa tudi za druge. Vreme je še vedno zelo jasno. Nimam pojma kam so izginili vsi oblaki, ki so na območju kraljevali prejšnje dni. Pot ne vodi direktno na Pico Ruivo, ampak ga najprej obkrožimo in nanj naskočimo iz lažje dostopne severne strani. Malo pod vrhom je planinska koča, ki pa je na žalost zaprta. Tukaj se naša pot priključi severni poti Vereda do Pico Ruivo, po kateri je Pico Ruivo najlažje dostopen. Vrh je zelo blizu, tik pod vrhom pa je še priključek poti Vereda da Encumeada, ki pripelje iz prelaza Boca da Encumeada, kjer smo bili včeraj.

Na vrhu so božanski razgledi. Počasi se začenjajo nabirati oblaki. Zgleda da tudi danes ne bo šlo brez njih, smo pa zelo veseli, da smo imeli celo dopoldne lepo in jasno vreme. Čeprav smo bili večina poti sami, je tu gor ogromno ljudi. Očitno jih je večina prišla po lažji poti. Z Brino poiščeva kamne, ki jih vzameva za spomin.

Povratek po isti poti. Vreme se počasi slabša in kmalu se znajdemo v pravljičnem svetu, zavitem v meglo. Pot je v megli popolnoma drugačna, kot zjutraj v jasnini. Čisto drug svet, bolj intimen. Sami z bližnjo okolico, brez razgledov na mogočno gorovje. Hvaležni smo, da smo doživeli obe izkušnji.










Levada do Caldeirao Verde

Namen je, da si za predzadnji dan najdemo lahek in zanimiv pohod. Izberemo Levado do Caldeirao Verde v bližini mesteca Santana. Tudi do Santane se udobno pripelje po podzemlju skozi tunele. Izhodišče za našo pot je Queimadas, do koder pa se ne pride z avtomobilom, ki ga moramo pustiti dva in pol kilometra od tam, kar pa sploh ne vemo, ker je parkirišče označeno kot izhodišče za našo levado. Imamo kar nekaj problemov, da najdemo začetek poti. Šele, ko nam domačin pokaže pot, vemo kam moramo.

Pot je na začetku zelo široka, v območju pragozda, kje rastejo tudi ogromna drevesa. Brina ima neverjetno veliko energije, kar je kar malo presenetljivo. Včerajšnji dan se ji sploh ne pozna. Široka lepa pot se kar vleče. Nikjer ni nobenih sledi o prepadih in tunelih, ki naj bi bili na tej poti. Po dveh kilometrih in pol pridemo do nekakšne planinske postojanke. Tudi ta postojanka je zaprta, kot kar še nekaj njih na Madeiri. Malce nas preseneti, ko opazimo oznako za začetek naše poti. Očitno smo si pot kar precej podaljšali. Pot naprej se kmalu zoži in svet postaja vse bolj prepaden. Po ozki potki med Levado in prepadom se je težko srečevati z množico turistov, ki so se danes že podali na to pot. Med prepadnimi odseki je kar nekaj tunelov s precej nizkim stropom, kjer je treba paziti na glavo. Občudujem grmičasta drevesa, ki gosto poraščajo vertikalo. Že pred ciljem je nekaj slapov, na koncu poti pa občudujemo veličasten 100 metrov visok slap Caldeirao Verde, ki ga obkroža neverjetno lepa divja narava, ki bi bila brez levade, ki so jo urezali v te prepadne stene, popolnoma nedostopna.

Kljub temu, da tu niti slučajno nismo sami, se naužijemo pravljične divjine. Časa imamo še dovolj, čeprav nas čaka dolga pot nazaj, na katero se odpravimo napolnjeni s prvinsko čisto energijo narave. Brina je neverjetna. Mislil sem, da bo po včerajšnjem dnevu precej utrujena, pa je ravno obratno. Veselo hodi in si prepeva pesmice.

Za konec dneva se odpeljemo še v Santano, da nekaj pojemo v kakem prijetnem lokalčku ob morju. Pa nam Santana ni prav nič všeč, ker ima center odmaknjen od obale. Odpeljemo se naprej in odkrijemo prijetno obalno mestece Porto de Cruz, kjer si privoščimo večerjo ob plaži, občudujemo klife in pečine in uživamo ob valovih Atlantika.









Prainha Beach

Zadnji dan naj bo dan za Brino. Zasluži si nagrado. Vse dneve je pridno hodila na pohode, na katerih smo skupaj prehodili več kot 70 km. Pa tudi nama z Matejo bo pasal sproščujoč dan na plaži. Pregledamo vse vodnike in letake, prebrskamo internet in najdemo najlepšo plažo na otoku Prainha Beach.

Prelep majhen peščen zalivček z zlato mivko, obkrožen s pečinami. Brina znori od veselja. Vsi uživamo v vodi in ob vodi. Eden večjih valov zalije Brino, pa ji ne pokvari veselja. V majhnem lokalčku si privoščimo pivo in sladoled. Z Brino gradiva peščeni grad. Lovimo se po plaži. Fajn se imamo. Uživamo še zadnji dan na Madeiri. Jutri pa domov.