MIA VOJO
sobota, 17. februar 2024
Parenzana Ultra Trail
sobota, 6. januar 2024
Knap Trail 2024
sobota, 2. december 2023
Velenje Trail
Zadnji kilometer je ob jezeru. Ravnina. Moral bi sprintat do cilja, pa vendar komaj vzdržujem tekaški korak. Podhlajene in utrujene mišice preprosto ne zmorejo več. Če kdaj, se zdaj pozna, da veliko bolje delujem na vročini, kakor na mrazu. Pa ni pretirano mraz. Kakšna stopinja nad ničlo, v visoki vlagi in šest ur zalivanja s hladnim dežjem. Preveč učinkovito hlajenje mišic, v mokrih tekaških pajkicah, je te toliko podhladilo, da zdaj komaj še delujejo. Tudi prsti na rokah so popolnoma otrpli, ampak oni nimajo kakšnega posebnega dela, da me privedejo do cilja. Začudeno gledam sotekača, ki lahkotno teče mimo mene. Ne vem, kako bi bilo, če bi bila takšna tekma daljša. Mogoče 50, 60 kilometrov bi še zmogel v takem ekstremnem vremenu. Kaj pa stotka? Ali pa sto milj? Kaj, če bo pomladi v Vipavi takšno vreme? Popolnoma jasno mi je, da moram trenirat tudi to in zato sem vesel, da danes ni bilo sončno in lepo. Moram pa priznati, da se niti slučajno ne bi spravil ven v tem vremenu, če ne bi bil že prijavljen na tekmo. Pravzaprav sem celo okleval, če bi sploh šel, vendar bolj zaradi razmer na cesti, če bi bilo slučajno veliko snega pri vračanja domov.
Začelo se je ob pol osmih zjutraj. Zaradi slabega vremena je bila skoraj še tema. Dve minuti pred startom smo se še vsi skrivali pod streho. Z neba se je ulival hladen dež. Komaj sem čakal starta, ker ko enkrat tečeš, te dež ne moti več. Brez rokavic so se roke zelo počasi ogrele. Čez prve nižje klančke ni bilo pretiranega mraza, samo močan dež, luže in blato so bili ovire, ki so zahtevale stalno previdnost. Ampak, ti prvi kuceljčki so bili samo za ogrevanje. Po prvi okrepni postaji na trinajstem kilometru pa je bil čisto resen strm in blaten vzpon na Radojč, od tam pa mrzlo, mokro in tudi vetrovno pohajkovanje po grebenu proti Ramškovemu vrhu. Prsti na rokah so mi toliko otrpli, da sem si komaj uspel natakniti rokavice na njih, ogreti pa jih nisem uspel več vse do naslednjega spusta v toplejšo dolino, ki pa je bil od tu še daleč naprej. Trasa se je po hribovju obrnila proti Paškemu Kozjeku na sever in vetra tu ni bilo več. Spust v dolino reke Pake je bil dolg in raznolik. Najzahtevnejši deli so bili danes vsekakor tiste blatne drsalnice, za katere nimam pojma, kako so nekateri zmogli brez palic.
V dolini nikakor ni bilo toplo, je bila pa kakšna stopinja vseeno dovolj, da je nehalo zebst prste v premočenih rokavicah. Po kratkem odseku na kolesarski stezi se je začelo strmo konstantno vzpenjanje v enakomernem ritmu, ki me je počasi pripeljalo na Stropnik. Vrh za katerem je krajši spust do zadnje okrepčevalnice in potem še enkrat gor. Nato pa dolgo potovanje, večinoma v spustu in ravnini, po blatu in lužah. Prsti na rokah, v mokrih rokavicah so spet in dokončno otrpnili. Vmes začne padati tudi ledeni dež in malo pred ciljem se pojavijo prve snežinke. Preden sem končno prikorakal do jezera, sem se komaj prebil še čez zablatiran zadnji kuceljček. Spominjam se, kako sem pred mnogimi leti užival v blatu na Rock Otočcu, danes pa sem bil v teh okoliščinah bolj podoben invalidu. Seveda pa je bil Rock Otočec sredi poletja in takrat ni bilo sledu o mrazu, danes pa luža v supergah pomeni podhladitve.
Presrečen, podhlajen in izčrpan prikorakam čez ciljni slavolok. Kako zelo drugače bi bilo v lepem vremenu! Mrzla, vlažna, blatna avantura je bila to. Preoblačenje v avtu je zaradi otrplih prstov zelo oteženo in počasno. Nabijem gretje do konca, ki ga ne zmanjšam v dolgi vožnji do doma. To je bila zares najzahtevnejša ekstremna avantura do sedaj. Tekel sem že v ekstremnem mrazu in vetru, ampak ta vlaga je nekaj najzahtevnejšega. Če je par stopinj hladneje, voda zmrzne in vse postane veliko bolj preprosto. Zdaj pa je bilo vse razmočeno in premočeno, telo pa kljub stalnemu gibanju, podhlajeno. Še par takih treningov in telo bo postalo neuničljivo. Zima je še dolga! Avanture Čakajo!
sobota, 4. november 2023
Obala Ultra Trail – 65
Na zelo lep sončen dan, ki se je sicer naredil v obdobju deževnega vremena, prav med dvema vremenskima frontama, potujem skupaj z ostalimi stezičarji po čudoviti obalni avanturi, ki je večji del speljana po zaledju slovenske obale. Hribčki in dolince; stezice, potke in cestišča; po suhem, blatnem in mokrem. Skoraj čarobno. Nikakor ne pretežko, sploh ne zaradi terena; blato, mokrota in ne pripravljeno telo so vse, kar otežuje napredovanje. Ampak komu bi se sploh mudilo iz te brezčasne začarane pokrajine. Samo redke asfaltne ceste, pa še te skoraj da brez avtomobilov, pričajo da nisem zašel v času nekam daleč v preteklost. Istrski gozdički, pašniki, vinogradi, oljke in njivice, ter vasice s kamnitimi hišami. Skoraj kot začarano se ves čas izmenjujejo podobne si pokrajine in starodavne vasice. Šele daleč proti cilju, v bližini obale, se bom iz preteklosti vrnil v sodobno civilizacijo.
Start zjutraj je pod kraškim robom v vasici Hrastovlje, pri znameniti cerkvici Svete trojice, ki je svetovno znana po freskah, poimenovanih Mrtvaški ples. Srednjeveška kulisa na majhnem gričku je prepojena s sodobno, glasno rock muziko, ki jo pred startom prekine slovenska himna. Vsi resno in mirno stojimo, preden startamo ob glasnem nabijanju ene najboljših metal skladb, Enter Sandman od Metallice in navdušenem navijanju mojih navijačic.
Po prvih lužah in prvem klancu se znajdemo na trasi lanske stotke, ki se je na tem območju že prav počasi približevala cilju. Prav smešno je, ko danes s spočitimi nogami drvim po klancu navzdol, po katerem sem lani komaj korakal. Lansko leto so mi tukaj delali preglavice številni majhni klančki in spusti, letos pa se zdi vse bolj lahkotno, samo razmočenost terena otežuje vzpone, medtem ko mi na spustih superge odlično držijo tudi po blatnem terenu. Tečem za dvestodvaindvajsetko, ker napreduje z meni pravim tempom, sploh ker je v klanec previdno počasna, na ravnini in položnih spustih pa kar hitra, kar da neko enakomernost mojemu srčnemu utripu. Na nekem klančku me potem spusti naprej in nadaljevanje je spet v mojem nepredvidljivem ritmu, odvisnem od trenutnega počutja in lepote terena. Lužam in blatu se izogibam, kolikor se da, ko pa je treba prečkati pol metra globoko reko, mi je jasno, da je to popolnoma nesmiselno. Prav smili se mi dekle, ki se po prečkanju reke preobuva v suhe nogavice, ne da bi se zavedala, da jih bo čez en kilometer zopet zmočila. Za takšne primere je zagotovo bolje, če se sezuješ pred vodo in jo prečkaš bos. Jaz temu ne posvečam pretiranih skrbi in čisto normalno napredujem tudi z mokrimi nogami.
Ko se trasa začne prevešati v drugo polovico, telo počasi preide v rezervno napajanje, oziroma strokovno rečeno, v bolj počasno maščobno presnovo. Lansko leto smo tu nekje po bližnjici zavili proti Kopru, letos pa so pred mano še dolgi ovinki proti Izoli, oplemenitenimi s številnimi vse manjšimi kuceljčki. Na nekem izredno spolzkem klančku me v lahkotnem ritmu prehiti dvestodvaindvajsetka, kar me spodbudi, da se malce bolj potrudim in ji sledim v njenem ritmu. Na okrepčevalnici, na petdesetem kilometru me presenetijo moje punce, ki jih tako blizu cilja sploh nisem pričakoval. Karla teče z mano do okrepčevalnice, Brina pa me spremlja del poti naprej. Med tem crkljanjem mi dvestodvaindvajsetka dokončno uide, s čemer izgubim tempo tekača, ki bi me gnal proti cilju. Že zdavnaj sem opustil težko dosegljiv cilj, da pretečem traso v osmih urah, ampak se bom moral truditi, da mi uspe pod devetimi urami. Nekje nad Lucijo prvič ugledam morje, nekoliko pozneje pa zrem že proti cilju v Izoli, jaz pa napredujem še čez en hribček proti Strunjanu, kjer že po sončnem zahodu pozdravim prostovoljce na zadnji okrepčevalnici.
Cilj je neverjetno blizu. Samo še čez hribček ob Strunjanskih pečinah nad Mesečevim zalivom in na drugi strani nekje je Izola. Nekje ob klifih me dokončno ujame čarobnost noči. Ker sem vedel, da me čaka smo krajši nočni odsek, sem sabo vzel lažjo čelko, ki mi zdaj zelo slabo osvetljuje pot, zato sem zelo previden, da se ne spotaknem ob kako korenino. Vonj morja, bučanje valov, plaža globoko pod pečinami in še redki nočni sprehajalci, ki izven varne civilizacije uživajo v sanjskem kotičku narave, je vse in več kot rabim v tem trenutku. Čeprav se mi mudi proti cilju, bi najraje še dolgo taval po tem čarobnem svetu. Kar nekako vesel sem, da nisem bil prehiter in lahko ta delček poti zaužijem v nočnem času. Pri Belvederu se počasi, po asfaltu spustim nazaj v dolino, kjer me čaka še kakšen kilometer lahkotnega teka po betonski obali.
Na cilju sem par sekund pod devetimi urami. Nič izjemnega, ampak dovolj v redu, da si izpolnjena duša lahko privošči še malo praznovanja. Telo je utrujeno, nikakor pa ne iztrošeno. Pred prihajajočim poslabšanjem vremena, ki mu ne bodo ušli nekateri na stotki, je tudi vreme presenetljivo mirno in prijetno. Praznično dogajanje na cilju popestri ali pa moti umirjen jesenski večer na obali, tak čisto drugačen od poletnega vrveža. Posamezni turisti posedajo po na pol praznih lokalih in uživajo v prijetni umirjenosti, ki se jo začuti takoj, ko se oddaljiš od dogajanja na ciljnem prireditvenem prostoru. Mi pa si v prazničnem vzdušju nazdravimo ob Stezičarju.
sobota, 9. september 2023
Sky Trail
Dolga kolona stezičarjev, kot en organizem, se vije iz Žirovnice navzgor proti Stolu. Jaz sem samo celica dolge kače istomislečih junakov, ki se je podala na to avanturo z veličastnimi razgledi. Občutek enosti z vsemi temi prijatelji iz celega sveta me občasno spravlja v evforijo. Pogled naprej in nazaj na kolono me navdaja s ponosom. Zares sem delček veličastne celote, ki sestavlja pravi slovenski UTMB. Konji, ki dirkajo v galopu z nami, naredijo sceno že skoraj filmsko. Simultano smo se porazporedili glede na svojo hitrost, tako da so potrebni samo manjši popravki med boljšimi in slabšimi tekači. Priznam, da sem se vrinil kar malce bolj v ospredje, ker vem da mi bo to dalo hitrejši tempo na začetku, kar mi pozneje rezultira v motivacijo za nadaljevanje. Kolona se zelo počasi razteguje po načelih gaussove krivulje, kar pomeni da se kolona najprej trga čisto spredaj in čisto zadaj. Prvi klanec, še ni zaresen vzpon na Stol, kot sem mislil, ampak je samo prehod čez manjši kucelj v dolino Završnice, kjer se začne dolgo plezanje proti najvišji točki današnje avanture. Na spustu se kolona že malce raztegne in hitrejši spustaši že hitijo naprej, počasnejši pa previdno stopajo navzdol.
V dolini Završnice, ob jezeru, se začne resno spogledovanje z najvišjo točko za nas in tudi za tiste, ki tečejo na daljših razdaljah. Do Valvasorjeve koče je pot večinoma po gozdu. Tempo je idealen, samo potujem v ritmu skupine, ki ne daje več tako veličastnega občutka neskončne kolone enosti. Zdaj, v zavetju gozda, potujem v bolj intimnem vzdušju skupinice, katero določa razgledanost gozda in ali počasen posameznik, ki ga je na ozki strmi stezici težko prehiteti. Strmina pri Valvazorju začasno popusti in tukaj vsi malo pretegnemo noge pred strmim zahtevnim naskokom proti vrhu. Nad gozdno mejo se spet odpre razgled na zdaj že zelo razvlečeno in raztrgano kolono. Tempo skupine mi je tukaj postal prepočasen, občasno prehitevanje pa mi zakisli noge in ni najbolj ekonomično. Ko proti vrhu postane pot širša in teren vsepovsod lepo prehoden, pa je napredovanje v svojem tempu smiselno in lahkotno. Razgled v dolino, proti Julijcem in tudi na vzhod proti Košuti je prava pravljica. Dve uri in pol po štartu sem v dopoldanskem soncu in prijetnem višinskem zraku prikorakal do gužve na prvi okrepčevalnici pri Prešernovi koči na Stolu.
Ne da se mi prerivati za hrano. Na hitro dotočim bidone, zgrabim par piškotov in odbrzim dalje. Kratek spust do prijetne potke ob travnatem grebenu je malo neprijeten, potem pa se začne uživaško tekanje po razgledni potki na južni strani grebena Belščice. Zares me prevzame evforija pri doživljanju nebeškega stezičenja ob množici sotekmovalcev iz celega sveta, ki so navdušeni nad visokogorsko potko s pogledom proti Blejskemu jezeru z otočkom, proti Triglavu, ki kraljuje nad drugimi vrhovi v Julijcih in seveda tudi naprej po grebenu Karavank, z Golico nekje daleč spredaj, kamor se bo treba povzpeti v naslednjih urah. Sprememba terena v moker skalnat spust skozi ruševje me zopet upočasni in spravi iz evforije v popolno previdnost. Po mokrih skalah mi superge močno drsijo, zato sem iz zasanjanosti prešel v čisto prisotnost, kjer pazim na vsak korak. Zahtevnega terena je na srečo hitro konec. Srečam punco, ki vsa živčna odmika svojega kosmatinca iz poti, da mi lahko tečemo mimo. Svetujem ji, naj hodi svojo pot in se ne ozira na nas, ker drugače bo zgubila živce, preden se bo izognila kakšnim tisoč tekačem, vsak iz med nas mora pa samo enkrat mimo nje, kar bodo z lahkoto preživeli tudi najbolj nestrpni. Nadaljevanje, do Koče pod Golico, je po razgibanem in raznolikem srednjegorskem terenu. Razgledi so zdaj malo bolj skrivnostni. Pot do Golice pa se v vročem vremenu kar vleče in tekočine v bidonih počasi zmanjkuje. Rahla dehidracija bo očitno realnost današnje poti.
Okrepčevalnica pri Koči na Golici ni nič bolj nezasedena od tiste na Stolu. Tukaj je še večja gužva, ker imajo tudi kuhano hrano, zato se nekateri dlje zadržijo. Jaz ponavadi na postojankah ne izgubljam preveč časa, sploh pa ne danes, ko nisem ravno na neki ultra razdalji. Komaj se prerinem do pijače. Kakšen liter spijem na mestu, potem pa natočim bidone, vzamem velik kos kruha, ki ga močno posolim in se zapodim v klanec proti vrhu. To je zopet moj teren. Strm, ne predolg naskok na vrh, še daleč pred polovico današnje avanture, v tempu, ki zakisli noge, ni najbolj pametna poteza, ampak duša uživa v tem in zahteva od telesa ta napor v osvežujočem ozračju prevetrene Golice. Do cilja je še veliko kilometrov, ampak z višinci sem po večini že opravil. Samo ogromno spusta in ravnine, ter par kratkih vzpončkov. Takole na oko bi rekel, da sem po času nekje na polovici.
Seveda ne sme biti prelahko. Majhni detajli, skoraj nevidni na profilu, začinijo pot z vzpončki in spusti od Dovjega do Belce, preden se končno spustimo čisto v dolino, do kolesarske poti proti Kranjski Gori. Vmes še zanimiva potka po gozdu in potem čisto zares dolgo potovanje proti Gozdu Martuljku po kolesarski stezi. Vroče je. Hodim, ko je senca, po soncu pa tečem. S takšnim pristopom sem nekoliko dlje v hladni senci, kar me bolje osveži za hitrejše napredovanje. Dolga ravnina se sicer vleče, vendar mi presenetljivo hitro mine in ne da bi se sploh zavedal kdaj sem prekorakal vse te kilometre, se znajdem na še zadnji okrepčevalnici, pri kampu Špik v Gozdu Martuljku, kjer imamo postavljen šotor. Počutim se že kot doma, v bistvu moram pa še čez en vzpon in nekaj kilometrov tavanja po gozdu do cilja v Kranjski Gori.
Korakanje proti Srednjemu vrhu, ki je čisto zares zadnji današnji vzpon, z utrujenim telesom in glavo, ki ga bodri, da zdaj pa res čisto še malo, se zaključi z veličastnim razgledom na drugo stran doline proti mogočnim očakom Martuljške skupine. Sem v majhni vasici nad dolino in sem presunjen nad stvaritvijo narave. Cilj me čaka par kilometrov naprej, ampak v duši sem danes že našel in doživel vse. Potujem dalje. Spust je lahkoten, skoraj neopazen, nadaljevanje ob hladni reki pa po razgibani potki v prijetni osvežujoči senci. Mimo golf igrišča in v loku naokrog, da človek nima pojma, ali bo kmalu cilj, ali pa se bo trasa še dolgo vila nekje okoli njega. Kar naenkrat pa navijaška množica in cilj v centru Kranjske Gore.
Navdušen sem nad sam sabo, nad doživetji, nad izvrstno traso in odlično organizacijo. Navdušen sem nad množico izpolnjenih duš, zadovoljnih z doživetji. Navdušen sem, da smo v Sloveniji dobili to epsko prireditev, katere se lahko udeležujem. Navdušen sem nad Stezičarjem, ki mi steče po grlu. In seveda sem navdušen nad mojimi ponosnimi punčkami, ki mi čestitajo in praznujejo z mano. in potem sem navdušen tudi nad osvežujočim kopanjem v Jasni. Skratka, navdušen sem nad celotnim dogodkom in vsemi doživetji. To je 60 kilometrski Sky Trail na Julian Alps trail run, ki se ga teče po Karavankah.
sobota, 19. avgust 2023
Laufar
S ponosom in zanosom stojim pod startnim slavolokom, na mestnem trgu v Idriji, da se podam na edinstveno dogodivščino po čudoviti naravi okrog tega nekdaj rudarskega mesta polnega zgodovine. Odmaknjenost od večjih središč in zaprtje rudnikov to področje spreminja v oazo neokrnjene narave z bogato kulturno dediščino. Poleg rudnikov so prava znamenitost tudi klavže. Cel svet pa že pozna idrijske čipke in seveda okusne žlikrofe.
Narava okrog doline pa je kot ustvarjena za trail tek. Takoj zagrizeno v hribe. V gozdu je precej vlage, tako da skoraj dežujejo kaplje iz dreves, še malo višje pa se skozi razkošno vejevje odpirajo fenomenalni razgledi proti zamegljeni dolini in na s soncem obsijane hribe na drugi strani. Okrepne in vodne postaje so na gosto razporejene, zato ni nobene bojazni, da bi v vročem poletnem vremenu zmanjkalo tekočine. Po začetnem vzponu sledi prijetno pohajkovanje po planoti. Nekje na dvajsetem kilometru pa končno globok spust v dolino, nazaj v Idrijo.
Potovanje gor dol se iz pretežno gor počasi prevesi v pretežno dol. Vsakih nekaj kilometrov me pričaka dobra volja na okrepni ali vodni postaji, potka pa iz SSP zavije, po dolgih ovinkih, nazaj proti Idriji. Bližino cilja pa omejuje še ena prepreka, globok jarek, spust in še en vzpon. Izkaže se, da je vseeno lepše kot na profilu, že marsikaj težjega smo dali čez. Vsekakor pa je tudi to potrebno prekorakati z lastnimi nogami. Nekaj strme ceste in gozdnat greben, pa se znajdem še na zadnjem vrhu današnjega potepanja.
In tudi je. Tekoča cesta, potka, stezica in mulatjera, ali karkoli že je ta prijetna, skoraj vodoravna zaraščena nekdanja cesta. Po takem prijetnem terenu bi človek z lahkoto tekel še dolge kilometre. Dolg, lepo tekoč spust se malce popestri samo tik pred ciljem, kjer je rahel vzponček do kapelice in spust po križevem potu navzdol. Potem pa malce labirinta po ulicah in kar naenkrat sem na cilju.
S ponosom in hvaležnostjo za lepo preživet dan prevzamem finišersko medaljo. Žlikrofi so odlični.
sobota, 1. julij 2023
Po sedmih letih spet na Soča Trail
I Feel Slovenia je tokat uradno ime najdaljše, kraljevske dirke okrog Tolmina. Dolgo sem se veselil te tekme, ker je to nek povratek k koreninam in hkrati nov začetek. Nekoč sem tu dobil krila in zdaj se vračam, da zopet vzletim. Pred devetimi leti sem bil tukaj na svoji prvi trail tekmi in potem sem se vračal še dve leti zapored. Zdaj sem po sedmih letih spet tukaj kot izkušen maček, ki je pretekel že kar nekaj ultra trailov in, ki zdaj kljub pomanjkanju treninga, misli da zmore vse.
Nekaj dežnih kapelj se do štarta posuši in z lahkotnim tempom stečemo avanturi naproti. Prvih dvajset kilometrov je razgibanih in telo dokaj lahkotno potuje skozi pokrajino. Ta del zaznamujeta dva krajša vzpona in spusta, skupno kakšnih 1000 višincev. Naloga tega dela je, da iztrošijo telo in tako poskrbijo, da glavni vzpon ne bo prelahek. Podlaga je mokra. Po razmočeni zemlji mi superge dobro držijo, po mokrih skalah pa pač ne, zato moram na spustih paziti na vsak korak. Družbe se predvsem na drugem hribu, kjer se nam pridružijo tekmovalci iz krajših razdalj, ne manjka.
Nekje na ravnini med Sočo in grajskim hribom se ta dolga trasa zopet odcepi od ostalih in zdaj tečem sam. Tu je dolga ravnina in hvaležen sem za sveže oblačno vreme. Nekaj kilometrov ravnine je vsaj tekočih, ko pa se začne dolg položen vzpon visoko pod Krn, do planine Pretovč pa zgodba postane moreča. Preutrujen in predaleč od cilja, da bi tekel. Kakšnih deset kilometrov in tisoč višincev se zato neskončno dolgo vleče. Zgodba je še bolj moreča, ker se na vzponu ves čas geografsko oddaljujem od cilja. Neskončno korakanje navzgor me toliko utrudi, da ne verjamem več v svoje zmogljivosti. Vem da sem se pred pol leta bolje počutil na osemdesetemu kilometru, kot se zdaj na tridesetemu, vzpon pa se kar nadaljuje in nadaljuje. Ne ni težak, je pa zato toliko daljši in vem, da če bi bi bolje pripravljen bi ga dobršen del lahko pretekel, zdaj pa to počasno korakanje...
In potem končno spust. No ja, malo zapleta še mora bit. Planino Pretovč zapustim kmalu za tekmovalci pred mano in jim, nič hudega sluteč, samo sledim. Nekdo je sfalil pot in vsi smo mu samo sledili in se zato malo izgubili. Nič posebnega. Tega sem že vajen in po kakšnih desetih minutah smo spet na pravi poti. Spust je tekoč in noge so spet presenetljivo lahkotne. Samo ura kaže kruto realnost - moj povprečni tempo je daleč od najboljših časov. Ko se znajdem v dolini, tam nekje na 44 kilometrih z grozo ugotavljam da sem na trasi že skoraj sedem ur. Pred sedmimi leti pa sem bil, na takratni 45 kilometrov dolgi preizkušnji, na cilju že v petih urah in pol.
Cilj pa se tokrat še kar oddaljuje. Okoli grajskega hriba in v Tolminska korita, potem pa daleč navzgor in še malo vijuganja mimo okoliških vasic, preden se končno spustimo proti Soči in po kolesarski stezi do Tolminke.
Pred ciljem pa za mene prvič tudi znamenito prečenje Tolminke, kar malce ohladi, kljub svežemu vremenu, pregreto telo. Na nasprotnem bregu me bodrita moji navijačici, zato kar pohitim in se ne prepustim uživanju v hladni vodi.
Po malici in pivu seveda odtečem še krog na otroškem teku s Karlo.
Pozneje na Stravi malo preverjam svoje sotekmovalce in ugotavljam, da trenirajo 2x ali tudi 4x več kot jaz in da je težko konkurirati s tako majhno količino treninga. Tako da, samo da je zabava, potem pa že nekako na silo pririnem do cilja.