Savinjski K6 Trail

Na pravljično lepem prireditvenem prostoru Limberk v Grižah, v navdušujočem vzdušju, zaenkrat še v jutranjem hladu, z velikim spoštovanjem pred zahtevno traso, čakam na start hribovitega traila s šestimi vzponi. Vidi se, da smo na štajerskem koncu in da tukaj nikogar ne poznam. Čisto drugi ljudje, kot pred dvema tednoma na Naj naj 21. Čaka nas vroč dan z rekordnimi temperaturami, ampak jaz se tega ne bojim. Rad imam toplo vreme; prav pretirano vroče pa aprila tudi ne more biti.

Ob devetih startamo. Po rahlo vzpenjajoči asfaltni cesti skozi vas so vsi precej hitri. Meni se nikamor ne mudi, vseeno pa nočem da bom nekje na kakšni ozki stezici ostal zadaj v gužvi, zato vzamem neki srednji tempo. Prvi vzpon na Bukovico je samo za ogrevanje. Kratek strm klanček po že ozelenelem bukovem gozdu na vrh hriba in potem tudi precej strm spust je samo za poizkušino.

Čisto druga zgodba pa je Gozdnik. Najdaljši vzpon danes. Umirjeno, pa vseeno tudi odločno in z enakomernim ritmom zakorakam navzgor. Najprej je vzpon še po asfaltni cesti, ko pa končno zakorakamo na strmo stezico, počasi postane jasno, kdo kam paše. Prehitim tiste ki odpadajo. Počasi se pojavljajo tudi zadnji pohodniki, ki so startali dve uri pred nami. Sprašujem se, kako bom po teh ozkih stezicah uspel prehiteti 350 pohodnikov. Upam, da mi ne bodo delali preveč gužve. Okrepčevalnica je že proti zgornjemu delu vzpona. Od tu naprej je na stezici zares vse več pohodnikov, ki pa ne predstavljajo nikakršne ovire, ampak so prav prijetni navijači. Sonce že počasi začenja pripekati. Na tej višini gozd še ni ozelenel, zato ne nudi kakšne prijetne sence. Je pa pobočje na gosto poraščeno s čemažem in čutiti je prijeten in spodbuden vonj, ki dodaja energijo razigranemu telesu. Zgornji del vzpona sicer že dobro poznam iz Knap traila pred leti, ko sem se tukaj gor vzpenjal precej izmučen. Danes gre veliko bolj lahkotno. Na vrhu me tokrat pričaka prijetno vzdušje z množico navijačev - pohodnikov, ki uživajo v odmoru na vrhu hriba.

Spust iz Gozdnika je na nekaterih odsekih precej zahteven in tudi nevaren. Grem precej previdno. Vidim okrvavljena tla; očitno je, da je nekdo padel in se poškodoval. Vmes je še kratek zanimiv vzponček na Mali Gozdnik. Tu prehitim precej obtolčenega sotekmovalca, ki s težavo napreduje naprej. Prepriča me, da bo vse v redu z njim in da lahko nadaljujem s svojim tempom. Spodnji del spusta je veliko bolj lahkoten in tekoč. Srečam tudi zdravniško ekipo, ki hiti na pomoč ranjenemu tekaču. Sem na prijetnem razgibanem terenu, ki se zares nedolžno vzpne do planinskega doma na Kalu. Tukaj je že približno polovica poti, pred mano pa so samo še trije strmi, vendar ne predolgi vzponi.

Mrzlica je najvišja točka tega traila. Po že precej znani trasi od Kala do Mrzlice odločno napredujem v svojem ritmu. Vzponček je kratek in strm. Navijačev - pohodnikov je ogromno. Vročina nabija bolj, kot sem mislil, da je aprila možno. Ampak, ko pomislim, kako sem zmrzoval na Velenje trailu, mi ta sonček daje prav prijeten občutek. Na vrhu navdušeno navijajo. Malce nižje pri Domu na Mrzlici je zares ogromno ljudi. Izletniki izkoriščajo zares lep sončen dan v teh čudovitih hribih. Spust iz Mrzlice je po poti, kjer sem nekoč na Knap trailu lezel navzgor. Je strm, ampak precej lepše speljan, kot tisti iz Gozdnika.

Za strmino je še nekaj kilometrov lahkotnega spusta in prijetnega tekanja v osrčju teh Zasavsko - Savinjskih hribih. Pred sabo gledam strmo špico, ki se dviga naravnost navzgor. Kamnik postreže z ne preveč dolgim in strmim vzponom. Stezica je dokaj ozka, vmes je treba skoraj malo poplezati in prav tukaj se na poti gužva največ pohodnikov, ki pa so izjemno uvidevni do tekačev in se pridno umikajo in navdušeno navijajo. Sonce sicer nabija v hrbet, ampak na srečo je gozd že dokaj ozelenel, da se da v delni senci prav prijetno splezati do vrha. In potem še spust, ki je na detajlih tudi precej navpičen in zahteven. Do plezališča, kjer sva z Matejo plezala že pred kakimi petnajstimi leti, sem precej previden. Zopet se v meni obujajo romantični časi športnega plezanja in alpinizma, ko smo takole uživali pod stenami in na stenah. Danes pa samo hitim mimo plezalne druščine navzdol do vasi Matke za Homom.

Zadnji vzponček me sicer malo straši, ker sem predzadnjega tako na hitro naskočil, da se malo bojim posledic v telesu, ampak se izkaže za lažjega od vseh pričakovanj. Hom je samo griček s cerkvico in okrepčevalnico. Vročina pa sedaj že pribija na polno in pomanjkanje tekočine za dehidrirana telesa ni ravno najboljša novica. Do cilja je samo še lahkoten spust in ravnina, vseeno pa to znese dobrih pet kilometrov po vročem sončnem vremenu. Kljub temu, da se zadnja dva vzpončka nisem šparal mi lepo uspeva proti cilju pospeševati tempo, nad čemer sem kar malo presenečen in seveda tudi navdušen. vsekakor dober znak pred UTVV Emperor. 

Malo pod štirimi urami od starta pritečem na cilj v pravljični gozdiček z amfiteatrom. Zares čarobno je tukaj. Drevesa nudijo prijetno senco. Odlična malica, prijazni domačini ter množica zadovoljnih tekačev in pohodnikov. Vsekakor ena najlepših trail prireditev, ki jo lahko nudi samo prijetno lokalno okolje. Vedno znova se na takih prireditvah počutim, kot član plemena - trail plemena - plemena stezičarjev, kjer smo vsi enaki; od zmagovalca, do zadnjega ter tudi tistih, ki jim ni uspelo priti do cilja, vsi smo si bratje in sestre.

 

Najlepši in najtežji mali maraton 2024

Kot že nekajkrat, se tudi letos Naj naj 21 poklapa z velikonočno soboto. Seveda Naj naj praznik zaradi tega ni nič kaj drugačen, razen da se na okrepčevalnicah najde tudi kakšen kos potice in celo šunka in jajčka dobijo svoje mesto na obloženih mizah. Naj naj 21 se je malce spremenil. Ista trasa, enaka prireditev, ampak drugačni tekači. Pozna se velikanski vpliv Trail plemena. Pred leti tu ni bilo nikogar s tekaškim nahrbtnikom in le redki so imeli palice, danes pa je vse več polno opremljenih trail tekačev. Jaz še vedno ostajam minimalist in, roko na srce, tu ne rabiš nobene opreme. Res, da so tudi okrepčevalnice malo razredčili, ampak še vedno jih je dovolj, da ne rabim sabo vleči še svoje vode in hrane.

Do Tošča, najvišjega vrha Polhograjcev, gre dokaj lahkotno in zdi se mi da moram samo poleteti še do cilja. Na spustu sem še hiter, potem pa me kratki vzpončki, ki sledijo eden za drugim vse do Osolnika, počasi precej izčrpajo. Toplo je in kljub deževju iz pred nekaj dni, ni nikjer nikakršnega blata. Tudi začetek spusta iz Osolnika, ki je bil v preteklih letih velikokrat prava drsalnica, je tokrat suh in tekoč. Vseeno sem počasen in previden. Nikamor se mi ne mudi. Hitri spustaši letijo mimo mene. Še vedno imam dokaj dober čas, čeprav se bil pred leti že precej hitrejši. 

Ampak, Naj naj 21 ni eden iz med tisti trailov, ki imajo start in cilj v dolini. Tukaj se vse to dogaja tam gor pri svetem Andreju. To pomeni, da je treba zdaj še enkrat preizkusiti svoje telo in preplezati še zadnji klanec. Na delih je precej strm, sicer pa vmes veliko položne tekaške potke, ki pa jo izmučeno telo težko premaguje. Še dobro, da je cilj že za ovinkom.

Pričaka me praznik in množica navijačev. Predzadnji pripravljalni trail pred 100 milj na UTVV je odkljukan. Zdaj pa še malo navijanja za ostale tekmovalce in druženje s prijatelji. Otroci pa uživajo na igralih. Lep sončni pomladni dan je postal zares čudovit.

Parenzana Ultra Trail

Po trasi, kjer je pred sto in več leti čihapuhal vlak, zdaj nekam v neskončnost tečemo osamljeni popotniki. Tanka vijugasta nit nas vodi iz Poreča okrog Motovuna, do Lucije. Vlak pa je včasih vozil še naprej do Trsta. Kot se za železnico spodobi, so klančki in spusti tako položni, da so praktično samo del dolge ravnine. Primerno železnim kočijam, so tudi ovinki skoraj povsod na široko zaobljeni, razen na delčkih, kjer se je trasa morala posodobiti zaradi raznoraznih novogradenj. Kot še nikoli do sedaj, me torej tokrat stezice vodijo po dolgi ravninski progi, kjer pa se vseeno pridela nekaj višincev.

Start je ob šestih zjutraj, v na nič stopinj Celzija ohlajenem Poreču, poln pričakovanja in z malce nervoze pred neznanim dolgim tekaškim potovanjem se pozdravimo s starimi kolegi, katere po dolgem času spet vidim na startu. Ponavadi nas na trailih pričakajo mučni, strmi klanci, katere se predvsem na daljših preizkušnjah večina prehodi. In prav ti težki vzponi na nek način poskrbijo za počitek, nekakšno pavzo teka, ki ga zamenja hribolazenje. Za samo telo vsekakor še večji napor, ki pa kljub temu s tem poskrbi za počitek nekaterih mišičnih vlaken in aktivacijo drugih. Danes pa 88 kilometrov čistega teka - vsaj če ne bom omagal. Začnem lepo počasi. Vsako pretiravanje s hitrostjo je zdaj popolnoma nepotrebno. Lepo tekoče in lahkotno. Nekje po petih kilometrih se počasi začne daniti in po dobrega pol ure razsvetljevanja terena pospravim svetilko. Sončni vzhod me veličastno razsvetli pod mestecem Višnjan. Izmenjavajo se gozdički in travniki, potka spominja na neko preteklost, občasno prečkanje sodobnih cest pa me vrže nazaj v sodobnost. Po tej neskončni ravnini se do Vižinade pridela kakšnih 300 višincev. Dan je lep in iz mrzlega jutra se prav počasi spreminja v zares lep, prijetno topel sončen dan.

Korakam po neskončni potki. Razgled na Motovun me spremlja skoraj 40 kilometrov, saj proga v dolgem ovinku okrog tega znamenitega mesteca preči dolino Mirne. Prijetna pot od Vižinade, okrog Motovuna, do Livade je en sam dolg položen spust, ki poskrbi za zares lahkotno tekanje, tako da telo niti po štiridesetem kilometru ni pretirano utrujeno in je pripravljeno na lahkoten naskok na Grožnjan, kjer me čakajo navijačice. To zdaj pomeni dvajset kilometrov lahkotnega vzpenjanja. Podobno kot prvih dvajset kilometrov, s to razliko, da prvega vzpona sploh nisem opazil, tega pa konstantno čutim ves čas in do vrha telo prav počasi opeša. Na tem delu je ogromno viaduktov in tunelov in večji del tudi prijeten gozdiček na pobočju nad dolino Mirne. Občasno pridrvijo nasproti hitri kolesarji, ki jih tudi tako neznaten spust zelo pohitri. Postalo je prav prijetno toplo, sploh glede na to, da je zima. Po kakih šestih urah in pol pritečem na najvišjo točke današnje avanture. V objem mi pritečejo moje navijačice in zdi se, da je pred mano samo še dolg lahkoten spust in ravnina proti cilju.

Že mora biti tako, da če nisem občutil prvega vzpona, zdaj ne občutim drugega spusta. Dolg vzpon brez klanca, me je vseeno toliko zmatral, da se zdaj vlečem naprej. Seveda tečem in si dopovedujem, da je to vseeno spust. Tek je zdaj po bolj odprti pokrajini, nekje po planoti. Ovinkov je manj, sonce pa prijetno ogreva telo. Samo tečem, kilometer za kilometrom se pomikam naprej in se približujem Slovensko - Hrvaški meji. Od Kanegre proti meji je spust nekoliko bolj izrazit, ozračje postane malce hladnejše in odpre se veličasten razgled na Piranske soline. Tam nekje, zgleda da neskončno daleč, na drugi strani solin je cilj. Čaka me še neskončno dolg ovinek okrog solin. Rahlo zamegljeno ozračje nad morjem samo še ojača občutek neskončnosti razdalje, ki jo moram še preteči do cilja. Tokrat je pogled na uro tisti, ki je veliko bolj prijazen - številke ne lažejo, vem da je do cilja samo še kakšnih deset kilometrov, z vsakim korakom pa še manj. Spust do meje je dokaj hitro mimo, cilj pa je tam nekje, skrit za ovinkom. Kako je mogoče, da tečem ob morju, meni pa se zdi, da ves čas tečem v rahel klanček? Samo pogled na morje me prepričuje, da se nikamor ne dvigam. Nekakšen občutek, da se ti kilometri zelo vlečejo, se tako zasidra v možgane, da je pravo presenečenje, ko se cilj vseeno dokaj hitro približuje.

Deset ur in sedemnajst minut po startu, ob štirih popoldne navdušeno prikorakam skozi cilj v Luciji s Karlo v naročju, ki mi je pritekla nasproti. Kako lepo je življenje! Potovanje po teh potkah vedno poskrbi za odkrivane novih pokrajin, ki postanejo priložnosti za izlete v prihodnosti. Tokrat me čaka še pet dni prijetnega dopusta z družino. Tekaška vrnitev na tole traso pa z veseljem še kdaj - tako kot vedno. Deset dolgih ur požiranja pokrajine v nekem ritmu, ki počasi postane zahtevno za telo, človeka nekako spoji s to pokrajino, tako da potem v spominu ostane kot eno doživetje, razpotegnjeno tako v času kot tudi prostoru čez celotno avanturo. In tako tudi je. Neka celota in seveda vmes posamezni prebliski, ki se čisto posebej vžgejo v spomin. 

Knap Trail 2024

Uresničuje se vremenska napoved. Celodnevno deževje. V spominu se mi vrtijo doživetja na Velenje trailu, kjer sem se skrajno podhlajen, premočen in zares preobjeden blatnega terena, komaj prebil do cilja. Vseeno pa je tokrat nekaj bistveno drugače. Temperatura je vsaj pet stopinj Celzija višja. Dobro se spominjam, koliko topleje mi je bilo v Velenju, ko sem se spustil v dolino, pa čeprav je bilo samo dve stopinji topleje, kot na hribu. Tam je svoje dodal tudi veter, ki ga danes v Zasavju ni pričakovati. Skratka, tolažim se, da mogoče pa res ne bom zmrznil. Ob vsej množici, ki je prišla na to tekmo, bi bilo zares čudno, da se nihče ne bi zavedal nevarnosti, da bomo vsi pomrznili. Tudi ko čakamo na start, me prav nič ne zebe, kar je čisto nekaj drugega, kot v Velenju. Predvsem pa je tukaj ogromno starih prijateljev iz skoraj nekih drugih romantičnih časov trail teka. Kako lepo je spet videti stare face.

Start je v temi. V dežju in po gozdu si moramo pot razsvetljevati skoraj do osme ure. Ker je šele začetek deževja, potke zaenkrat niso preveč blatne. Tudi mraza ni. Pod dežno jakno se v bistvu ravno prav prijetno kuham, da mi ni ne mrzlo ne vroče. Ne pretiravam. To je tekma za trening in vseeno to tukaj niti slučajno ni moje vreme. Jaz se še vedno najbolje počutim na prijetnem, toplem in sončnem vremenu. Teren ni naporen. Mrzlica je na dvanajstem kilometru. Počasen vzpon od starta, s kakšnim strmim odsekom, nekaj spusti in ravnine in z okrepčevalnico na Kalu na devetem kilometru. Tudi nekaj blata se že zasluti kje vmes, ampak nikakor me še nič, razen deževja, ne spominja na velenjski trail. Z vrha Mrzlice se odpre celo nekaj razgleda globoko dol v dolino, kar me spomni na to, da smo že opravili z enim težkim vzponom.

  

Dolg položen spust iz Mrzlice do okrepčevalnice na Podmeji je pravi blagič. Veliko po cesti s kakšnim ovinkom na stezice v gozdiček. Še ne utrujene noge lahkotno ubirajo korake. Kmalu za okrepčevalnico opravim z nekakšno daljšnjico, ker se je nekdo poigral z oznakami, potem pa na veselo pohajkovanje proti Sveti planini. Gozdne stezice postajajo vse bolj spolzke in ponekod prekrite tudi z globokimi lužami, zato prav paše kakšen kos ceste vmes. Vidljivost zaradi megle postane omejena do ene oznake naprej. Z nekaterimi sotekmovalci se ves čas prehitevamo, ker nekaterim pašejo eni tereni drugim pa drugačni. Na Sveti planini me pričaka žurka. Seveda se morajo tudi prostovoljci z nečim zabavati. V tem vremenu je vsekakor lažje potovati po terenu, kot biti prostovoljec. To je glavna okrepčevalnica, skozi katero gredo tudi vse krajše trase in moja pot se bo počasi prevesila v drugo polovico.

Nekaj minut bi človek z veseljem ostal v takem prešernem vzdušju, po drugi strani pa se mi mudi proti cilju. Naslednjih nekaj kilometrov je najlažjih danes. Dolg prijeten, lahkoten in položen spust do vznožja vzpona na Čemšeniško planino. Kilometri se hitro nabirajo. Na sploh se mi teren zdi danes lahek, so pa razmere tiste, ki ga močno otežujejo. Čeprav bi bilo v snegu napredovanje še precej bolj počasno, sta dež in blato za psiho veliko bolj naporna. Že daleč po tridesetem kilometru se končno začne dolg vzpon na Čemšeniško planino. Pot je speljana v tako zložnih ključih, da skoraj ni občutka o vzpenjanju na tako mogočen hrib. Ampak danes, v teh razmerah, lahko rečem samo hvala prednikom, ki so speljali to potko na ta hrib v tem prijetnem sprehajalnem načinu. Se pa zato vzpon vleče. Po tako dolgem sprehodu noge pozabijo, da so na teku. Pa bo treba še teči po vsej dolgi razgibani poti do cilja tam daleč nekje v dolini, ki ni pod tem hribom. Kmalu za vrhom pa še prijetno okrepčilo pri domu na Čemšeniški planini.

Drsališče po blatnem toboganu strmo navzdol bi bilo danes še najbolj primerno poimenovanje za tale spust iz Čemšeniške planine. Z rokami se upiram na palice zapičene v blato, ki so edina opora. Superge ne držijo nič. Kakšnih dvesto višincev tega nerodnega spusta pa mi zaenkrat ne more spiti volje, saj vem da me potem čaka bolj prijetno potovanje daleč proti Trbovljam s samo dvema nezahtevnima klančkoma in potem globokim spustom, ki je še uganka. Dež neusmiljeno lije in ne preneha niti za trenutek. Tudi po gozdni vlaki so vsepovsod luže in blato. Na srečo pa še ni ne duha ne sluha o napovedani ohladitvi, tako da nekega mraza ni čutiti. Po okrepčevalnici Znojile podlaga začasno postane bolj prijazna. Makadam je v teh razmerah olajšanje, saj je napredovanje manj drseče in tudi vode je nekoliko manj v supergah. 

Zadnji spust se začne nekje pod Sveto planino. Ja, zdaj sem čisto blizu kraja, kjer sem tekel par ur nazaj in samo še nekaj kilometrov spusta in bom na cilju. Čofotanje po blatu tu dosega vrhunce, na srečo pa ni take strmine, da bi se skotalil navzdol. Nekako mi počasi uspe pričofotati do Planinske vasi, kjer me pričaka prava evforija in privoščim si šilce žganega, ki ga strežejo prikupna dekleta. Cilj že skoraj voham. Spust v dolino ni prezahteven, čisto zadnjo najtežjo strmino pa so na srečo nedavno bogato obložili z makadamom, kar je danes tukaj verjetno rešilo marsikatero težavo. Po dolgih deževnih urah potepanja se zelo na hitro znajden v mestu in takoj za tem tudi na cilju.

Počutje je precej evforično. 51 kilometrov po tem terenu in v teh razmerah ni mačji kašelj. Vesel sem, da sem premagal strah pred dežjem, ki v resnici ni noben bav bav, če je temperatura nekaj stopinj nad ničlo. Velike pohvala za odlično organizacijo Anji in Iztoku z vso prijazno, ustrežljivo in dobrovoljno ekipo. Zaradi takih ljudi radi hodimo na te dogodke. Še se vrnem! Se pa vsem opravičujem, ker mi v zadnjem času ne uspeva več zmanifestirati lepega vremena za tekme, na katere pridem. Pred leti mi je to neverjetno dobro uspevalo tudi ob najbolj mračnih vremenskih prognozah 😉.

Velenje Trail

Zadnji kilometer je ob jezeru. Ravnina. Moral bi sprintat do cilja, pa vendar komaj vzdržujem tekaški korak. Podhlajene in utrujene mišice preprosto ne zmorejo več. Če kdaj, se zdaj pozna, da veliko bolje delujem na vročini, kakor na mrazu. Pa ni pretirano mraz. Kakšna stopinja nad ničlo, v visoki vlagi in  šest ur zalivanja s hladnim dežjem. Preveč učinkovito hlajenje mišic, v mokrih tekaških pajkicah, je te toliko podhladilo, da zdaj komaj še delujejo. Tudi prsti na rokah so popolnoma otrpli, ampak oni nimajo kakšnega posebnega dela, da me privedejo do cilja. Začudeno gledam sotekača, ki lahkotno teče mimo mene. Ne vem, kako bi bilo, če bi bila takšna tekma daljša. Mogoče 50, 60 kilometrov bi še zmogel v takem ekstremnem vremenu. Kaj pa stotka? Ali pa sto milj? Kaj, če bo pomladi v Vipavi takšno vreme? Popolnoma jasno mi je, da moram trenirat tudi to in zato sem vesel, da danes ni bilo sončno in lepo. Moram pa priznati, da se niti slučajno ne bi spravil ven v tem vremenu, če ne bi bil že prijavljen na tekmo. Pravzaprav sem celo okleval, če bi sploh šel, vendar bolj zaradi razmer na cesti, če bi bilo slučajno veliko snega pri vračanja domov. 

Začelo se je ob pol osmih zjutraj. Zaradi slabega vremena je bila skoraj še tema. Dve minuti pred startom smo se še vsi skrivali pod streho. Z neba se je ulival hladen dež. Komaj sem čakal starta, ker ko enkrat tečeš, te dež ne moti več. Brez rokavic so se roke zelo počasi ogrele. Čez prve nižje klančke ni bilo pretiranega mraza, samo močan dež, luže in blato so bili ovire, ki so zahtevale stalno previdnost. Ampak, ti prvi kuceljčki so bili samo za ogrevanje. Po prvi okrepni postaji na trinajstem kilometru pa je bil čisto resen strm in blaten vzpon na Radojč, od tam pa mrzlo, mokro in tudi vetrovno pohajkovanje po grebenu proti Ramškovemu vrhu. Prsti na rokah so mi toliko otrpli, da sem si komaj uspel natakniti rokavice na njih, ogreti pa jih nisem uspel več vse do naslednjega spusta v toplejšo dolino, ki pa je bil od tu še daleč naprej. Trasa se je po hribovju obrnila proti Paškemu Kozjeku na sever in vetra tu ni bilo več. Spust v dolino reke Pake je bil dolg in raznolik. Najzahtevnejši deli so bili danes vsekakor tiste blatne drsalnice, za katere nimam pojma, kako so nekateri zmogli brez palic.

V dolini nikakor ni bilo toplo, je bila pa kakšna stopinja vseeno dovolj, da je nehalo zebst prste v premočenih rokavicah. Po kratkem odseku na kolesarski stezi se je začelo strmo konstantno vzpenjanje v enakomernem ritmu, ki me je počasi pripeljalo na Stropnik. Vrh za katerem je krajši spust do zadnje okrepčevalnice in potem še enkrat gor. Nato pa dolgo potovanje, večinoma v spustu in ravnini, po blatu in lužah. Prsti na rokah, v mokrih rokavicah so spet in dokončno otrpnili. Vmes začne padati tudi ledeni dež in malo pred ciljem se pojavijo prve snežinke. Preden sem končno prikorakal do jezera, sem se komaj prebil še čez zablatiran zadnji kuceljček. Spominjam se, kako sem pred mnogimi leti užival v blatu na Rock Otočcu, danes pa sem bil v teh okoliščinah bolj podoben invalidu. Seveda pa je bil Rock Otočec sredi poletja in takrat ni bilo sledu o mrazu, danes pa luža v supergah pomeni podhladitve. 

Presrečen, podhlajen in izčrpan prikorakam čez ciljni slavolok. Kako zelo drugače bi bilo v lepem vremenu! Mrzla, vlažna, blatna avantura je bila to. Preoblačenje v avtu je zaradi otrplih prstov zelo oteženo in počasno. Nabijem gretje do konca, ki ga ne zmanjšam v dolgi vožnji do doma. To je bila zares najzahtevnejša ekstremna avantura do sedaj. Tekel sem že v ekstremnem mrazu in vetru, ampak ta vlaga je nekaj najzahtevnejšega. Če je par stopinj hladneje, voda zmrzne in vse postane veliko bolj preprosto. Zdaj pa je bilo vse razmočeno in premočeno, telo pa kljub stalnemu gibanju, podhlajeno. Še par takih treningov in telo bo postalo neuničljivo. Zima je še dolga! Avanture Čakajo!

Obala Ultra Trail – 65

Na zelo lep sončen dan, ki se je sicer naredil v obdobju deževnega vremena, prav med dvema vremenskima frontama, potujem skupaj z ostalimi stezičarji po čudoviti obalni avanturi, ki je večji del speljana po zaledju slovenske obale. Hribčki in dolince; stezice, potke in cestišča; po suhem, blatnem in mokrem. Skoraj čarobno. Nikakor ne pretežko, sploh ne zaradi terena; blato, mokrota in ne pripravljeno telo so vse, kar otežuje napredovanje. Ampak komu bi se sploh mudilo iz te brezčasne začarane pokrajine. Samo redke asfaltne ceste, pa še te skoraj da brez avtomobilov, pričajo da nisem zašel v času nekam daleč v preteklost. Istrski gozdički, pašniki, vinogradi, oljke in njivice, ter vasice s kamnitimi hišami. Skoraj kot začarano se ves čas izmenjujejo podobne si pokrajine in starodavne vasice. Šele daleč proti cilju, v bližini obale, se bom iz preteklosti vrnil v sodobno civilizacijo.

Start zjutraj je pod kraškim robom v vasici Hrastovlje, pri znameniti cerkvici Svete trojice, ki je svetovno znana po freskah, poimenovanih Mrtvaški ples. Srednjeveška kulisa na majhnem gričku je prepojena s sodobno, glasno rock muziko, ki jo pred startom prekine slovenska himna. Vsi resno in mirno stojimo, preden startamo ob glasnem nabijanju ene najboljših metal skladb, Enter Sandman od Metallice in navdušenem navijanju mojih navijačic.

Po prvih lužah in prvem klancu se znajdemo na trasi lanske stotke, ki se je na tem območju že prav počasi približevala cilju. Prav smešno je, ko danes s spočitimi nogami drvim po klancu navzdol, po katerem sem lani komaj korakal. Lansko leto so mi tukaj delali preglavice številni majhni klančki in spusti, letos pa se zdi vse bolj lahkotno, samo razmočenost terena otežuje vzpone, medtem ko mi na spustih superge odlično držijo tudi po blatnem terenu. Tečem za dvestodvaindvajsetko, ker napreduje z meni pravim tempom, sploh ker je v klanec previdno počasna, na ravnini in položnih spustih pa kar hitra, kar da neko enakomernost mojemu srčnemu utripu. Na nekem klančku me potem spusti naprej in nadaljevanje je spet v mojem nepredvidljivem ritmu, odvisnem od trenutnega počutja in lepote terena. Lužam in blatu se izogibam, kolikor se da, ko pa je treba prečkati pol metra globoko reko, mi je jasno, da je to popolnoma nesmiselno. Prav smili se mi dekle, ki se po prečkanju reke preobuva v suhe nogavice, ne da bi se zavedala, da jih bo čez en kilometer zopet zmočila. Za takšne primere je zagotovo bolje, če se sezuješ pred vodo in jo prečkaš bos. Jaz temu ne posvečam pretiranih skrbi in čisto normalno napredujem tudi z mokrimi nogami. 

Ko se trasa začne prevešati v drugo polovico, telo počasi preide v rezervno napajanje, oziroma strokovno rečeno, v bolj počasno maščobno presnovo. Lansko leto smo tu nekje po bližnjici zavili proti Kopru, letos pa so pred mano še dolgi ovinki proti Izoli, oplemenitenimi s številnimi vse manjšimi kuceljčki. Na nekem izredno spolzkem klančku me  v lahkotnem ritmu prehiti dvestodvaindvajsetka, kar me spodbudi, da se malce bolj potrudim in ji sledim v njenem ritmu. Na okrepčevalnici, na petdesetem kilometru me presenetijo moje punce, ki jih tako blizu cilja sploh nisem pričakoval. Karla teče z mano do okrepčevalnice, Brina pa me spremlja del poti naprej. Med tem crkljanjem mi dvestodvaindvajsetka dokončno uide, s čemer izgubim tempo tekača, ki bi me gnal proti cilju. Že zdavnaj sem opustil težko dosegljiv cilj, da pretečem traso v osmih urah, ampak se bom moral truditi, da mi uspe pod devetimi urami. Nekje nad Lucijo prvič ugledam morje, nekoliko pozneje pa zrem že proti cilju v Izoli, jaz pa napredujem še čez en hribček proti Strunjanu, kjer že po sončnem zahodu pozdravim prostovoljce na zadnji okrepčevalnici.

Cilj je neverjetno blizu. Samo še čez hribček ob Strunjanskih pečinah nad Mesečevim zalivom in na drugi strani nekje je Izola. Nekje ob klifih me dokončno ujame čarobnost noči. Ker sem vedel, da me čaka smo krajši nočni odsek, sem sabo vzel lažjo čelko, ki mi zdaj zelo slabo osvetljuje pot, zato sem zelo previden, da se ne spotaknem ob kako korenino. Vonj morja, bučanje valov, plaža globoko pod pečinami in še redki nočni sprehajalci, ki izven varne civilizacije uživajo v sanjskem kotičku narave, je vse in več kot rabim v tem trenutku. Čeprav se mi mudi proti cilju, bi najraje še dolgo taval po tem čarobnem svetu. Kar nekako vesel sem, da nisem bil prehiter in lahko ta delček poti zaužijem v nočnem času. Pri Belvederu se počasi, po asfaltu spustim nazaj v dolino, kjer me čaka še kakšen kilometer lahkotnega teka po betonski obali. 

Na cilju sem par sekund pod devetimi urami. Nič izjemnega, ampak dovolj v redu, da si izpolnjena duša lahko privošči še malo praznovanja. Telo je utrujeno, nikakor pa ne iztrošeno. Pred prihajajočim poslabšanjem vremena, ki mu ne bodo ušli nekateri na stotki, je tudi vreme presenetljivo mirno in prijetno. Praznično dogajanje na cilju popestri ali pa moti umirjen jesenski večer na obali, tak čisto drugačen od poletnega vrveža. Posamezni turisti posedajo po na pol praznih lokalih in uživajo v prijetni umirjenosti, ki se jo začuti takoj, ko se oddaljiš od dogajanja na ciljnem prireditvenem prostoru. Mi pa si v prazničnem vzdušju nazdravimo ob Stezičarju.

 

Sky Trail

Dolga kolona stezičarjev, kot en organizem, se vije iz Žirovnice navzgor proti Stolu. Jaz sem samo celica dolge kače istomislečih junakov, ki se je podala na to avanturo z veličastnimi razgledi. Občutek enosti z vsemi temi prijatelji iz celega sveta me občasno spravlja v evforijo. Pogled naprej in nazaj na kolono me navdaja s ponosom. Zares sem delček veličastne celote, ki sestavlja pravi slovenski UTMB. Konji, ki dirkajo v galopu z nami, naredijo sceno že skoraj filmsko. Simultano smo se porazporedili glede na svojo hitrost, tako da so potrebni samo manjši popravki med boljšimi in slabšimi tekači. Priznam, da sem se vrinil kar malce bolj v ospredje, ker vem da mi bo to dalo hitrejši tempo na začetku, kar mi pozneje rezultira v motivacijo za nadaljevanje. Kolona se zelo počasi razteguje po načelih gaussove krivulje, kar pomeni da se kolona najprej trga čisto spredaj in čisto zadaj. Prvi klanec, še ni zaresen vzpon na Stol, kot sem mislil, ampak je samo prehod čez manjši kucelj v dolino Završnice, kjer se začne dolgo plezanje proti najvišji točki današnje avanture. Na spustu se kolona že malce raztegne in hitrejši spustaši že hitijo naprej, počasnejši pa previdno stopajo navzdol. 

V dolini Završnice, ob jezeru, se začne resno spogledovanje z najvišjo točko za nas in tudi za tiste, ki tečejo na daljših razdaljah. Do Valvasorjeve koče je pot večinoma po gozdu. Tempo je idealen, samo potujem v ritmu skupine, ki ne daje več tako veličastnega občutka neskončne kolone enosti. Zdaj, v zavetju gozda, potujem v bolj intimnem vzdušju skupinice, katero določa razgledanost gozda in ali počasen posameznik, ki ga je na ozki strmi stezici težko prehiteti.  Strmina pri Valvazorju začasno popusti in tukaj vsi malo pretegnemo noge pred strmim zahtevnim naskokom proti vrhu. Nad gozdno mejo se spet odpre razgled na zdaj že zelo razvlečeno in raztrgano kolono. Tempo skupine mi je tukaj postal prepočasen, občasno prehitevanje pa mi zakisli noge in ni najbolj ekonomično. Ko proti vrhu postane pot širša in teren vsepovsod lepo prehoden, pa je napredovanje v svojem tempu smiselno in lahkotno. Razgled v dolino, proti Julijcem in tudi na vzhod proti Košuti je prava pravljica. Dve uri in pol po štartu sem v dopoldanskem soncu in prijetnem višinskem zraku prikorakal do gužve na prvi okrepčevalnici pri Prešernovi koči na Stolu.

Ne da se mi prerivati za hrano. Na hitro dotočim bidone, zgrabim par piškotov in odbrzim dalje. Kratek spust do prijetne potke ob travnatem grebenu je malo neprijeten, potem pa se začne uživaško tekanje po razgledni potki na južni strani grebena Belščice. Zares me prevzame evforija pri doživljanju nebeškega stezičenja ob množici sotekmovalcev iz celega sveta, ki so navdušeni nad visokogorsko potko s pogledom proti Blejskemu jezeru z otočkom, proti Triglavu, ki kraljuje nad drugimi vrhovi v Julijcih in seveda tudi naprej po grebenu Karavank, z Golico nekje daleč spredaj, kamor se bo treba povzpeti v naslednjih urah. Sprememba terena v moker skalnat spust skozi ruševje me zopet upočasni in spravi iz evforije v popolno previdnost. Po mokrih skalah mi superge močno drsijo, zato sem iz zasanjanosti prešel v čisto prisotnost, kjer pazim na vsak korak. Zahtevnega terena je na srečo hitro konec. Srečam punco, ki vsa živčna odmika svojega kosmatinca iz poti, da mi lahko tečemo mimo. Svetujem ji, naj hodi svojo pot in se ne ozira na nas, ker drugače bo zgubila živce, preden se bo izognila kakšnim tisoč tekačem, vsak iz med nas mora pa samo enkrat mimo nje, kar bodo z lahkoto preživeli tudi najbolj nestrpni. Nadaljevanje, do Koče pod Golico, je po razgibanem in raznolikem srednjegorskem terenu. Razgledi so zdaj malo bolj skrivnostni. Pot do Golice pa se v vročem vremenu kar vleče in tekočine v bidonih počasi zmanjkuje. Rahla dehidracija bo očitno realnost današnje poti.

Okrepčevalnica pri Koči na Golici ni nič bolj nezasedena od tiste na Stolu. Tukaj je še večja gužva, ker imajo tudi kuhano hrano, zato se nekateri dlje zadržijo. Jaz ponavadi na postojankah ne izgubljam preveč časa, sploh pa ne danes, ko nisem ravno na neki ultra razdalji. Komaj se prerinem do pijače. Kakšen liter spijem na mestu, potem pa natočim bidone, vzamem velik kos kruha, ki ga močno posolim in se zapodim v klanec proti vrhu. To je zopet moj teren. Strm, ne predolg naskok na vrh, še daleč pred polovico današnje avanture, v tempu, ki zakisli noge, ni najbolj pametna poteza, ampak duša uživa v tem in zahteva od telesa ta napor v osvežujočem ozračju prevetrene Golice. Do cilja je še veliko kilometrov, ampak z višinci sem po večini že opravil. Samo ogromno spusta in ravnine, ter par kratkih vzpončkov. Takole na oko bi rekel, da sem po času nekje na polovici.

Spust v Jeklov graben je malce strm in zahteva kanček previdnosti, vzpon iz njega pa je eden iz med zadnjih naporov pred dolgim spustom do Dovjega.  Raznolik teren v planinah nad Jesenicami potem poskrbi za težave s še enim zahtevnim kratkim spustom, sicer pa je tu prava uživancija, ki se proti koncu prelevi v dolg cestni spust do Dovjega. Kilometri zdaj hitro letijo mimo, ampak v bidonih vseeno spet zmanjkuje tekočine, kar pa se da urediti ob številnih potočkih, ki prečkajo cesto in hitijo v dolino. Dovje je prva vas na poti, odkar smo, kmalu po štartu, v koloni zapustili Zabreznico. Prvič danes se pojavi množica navijačev. Okrepčevalnica je malce bolj prepustna, zato sem lahko še hitreje mimo nje.

Seveda ne sme biti prelahko. Majhni detajli, skoraj nevidni na profilu, začinijo pot z vzpončki in spusti od Dovjega do Belce, preden se končno spustimo čisto v dolino, do kolesarske poti proti Kranjski Gori. Vmes še zanimiva potka po gozdu in potem čisto zares dolgo potovanje proti Gozdu Martuljku po kolesarski stezi. Vroče je. Hodim, ko je senca, po soncu pa tečem. S takšnim pristopom sem nekoliko dlje v hladni senci, kar me bolje osveži za hitrejše napredovanje. Dolga ravnina se sicer vleče, vendar mi presenetljivo hitro mine in ne da bi se sploh zavedal kdaj sem prekorakal vse te kilometre, se znajdem na še zadnji okrepčevalnici, pri kampu Špik v Gozdu Martuljku, kjer imamo postavljen šotor. Počutim se že kot doma, v bistvu moram pa še čez en vzpon in nekaj kilometrov tavanja po gozdu do cilja v Kranjski Gori.

Korakanje proti Srednjemu vrhu, ki je čisto zares zadnji današnji vzpon, z utrujenim telesom in glavo, ki ga bodri, da zdaj pa res čisto še malo, se zaključi z veličastnim razgledom na drugo stran doline proti mogočnim očakom Martuljške skupine. Sem v majhni vasici nad dolino in sem presunjen nad stvaritvijo narave. Cilj me čaka par kilometrov naprej, ampak v duši sem danes že našel in doživel vse. Potujem dalje. Spust je lahkoten, skoraj neopazen, nadaljevanje ob hladni reki pa po razgibani potki v prijetni osvežujoči senci.  Mimo golf igrišča in v loku naokrog, da človek nima pojma, ali bo kmalu cilj, ali pa se bo trasa še dolgo vila nekje okoli njega. Kar naenkrat pa navijaška množica in cilj v centru Kranjske Gore.

Navdušen sem nad sam sabo, nad doživetji, nad izvrstno traso in odlično organizacijo. Navdušen sem nad množico izpolnjenih duš, zadovoljnih z doživetji. Navdušen sem, da smo v Sloveniji dobili to epsko prireditev, katere se lahko udeležujem. Navdušen sem nad Stezičarjem, ki mi steče po grlu. In seveda sem navdušen nad mojimi ponosnimi punčkami, ki mi čestitajo in praznujejo z mano.  in potem sem navdušen tudi nad osvežujočim kopanjem v Jasni. Skratka, navdušen sem nad celotnim dogodkom in vsemi doživetji. To je 60 kilometrski Sky Trail na Julian Alps trail run, ki se ga teče po Karavankah.