nedelja, 06. november 2016

UTKG

Potopis Matjaža Čampe in Tonija Vencelja: »Ultra-Trail du Mont-Blanc – 170 kilometrov teka okrog Mont Blanca«


Komaj smo se vrnili iz Dalmacije, že sem dobil povabilo na naslednji stezičarski dogodek, ki ga organizira Matjaž. Čeprav sem imel za preostanek leta v mislih bolj počivanje, kar se tiče stezičarskih dogodkov, sem se odzval vabilu. Z Matejo sva se odpeljala v Kranjsko Goro, da petkov večer in sobotno dopoldne preživiva v stezičarski družbi. Bistvo dogodka je obisk potopisnega predavanja, oziroma kar gledališke predstave Matjaža in Tonija o stezičenju in predvsem o UTMB-ju. Okoli tega dogodka v okviru Lavtižarjevih dnevov v Kranjski Gori, pa je Matjaž pripravil še natrpan tekaški urnik in izjemno gostoljubno druženje v domu Viharnik.

Z Matejo se ob 18-ih pripeljeva v Kranjsko Goro. Z ostalo družbo se dobimo v domu Viharnik. Že od začetka mi ni bilo jasno, kaj je ta dom viharnik, da imamo zdaj tam zastonj prenočišče in hrano. Pričakoval sem, da bomo za stroške pač pobirali denar pozneje, zato se glede tega nisem obremenjeval. Pripeljeva se tja po navodilih in zares se čudiva, ko vidiva napis ''dom za ostarele''. Viharnik je torej dom za ostarele. Malo čudno, ampak, greva notri in ničesar ne sprašujeva. Kot, da stezičarji vedno spimo po domovih za ostarele. Deležna sva izjemne dobrodošlice in kmalu tudi večerje. Zdaj se že malo sprašujem, koliko vse to košta in zakaj nam Matjaž in Helena vse to častita. Ko grem v vrsti po večerjo, me Helena dobrodušno spusti. Pravi, da imajo gostje prednost. Mislim, nič mi ni jasno. Kako, da ona ni gost. Pa saj ne more živeti v domu za ostarele. Ne, to ne. Je pa njen, oziroma njun. Pa še enega imata v Rogaški. No super. Zdaj mi ni več tako čudno, da smo se dobili tukaj.

Takoj po večerji se odpeljemo do centra Kranjske Gore in si v Ljudskem domu ogledamo izvirno odigrano potopisno predavanje v obliki predstave, v kateri sta glavna lika Matjaž in Toni, pomaga pa jima simpatična deklina, sicer zaposlena v Viharniku, v več osebni vlogi. Skratka super predstava, veliko informacij o UTMB-ju in stezičenju (trail running). Ogromno smeha, komičnih situacij in zanimivih pogovorov. Pa da ne pozabim vključevanja občinstva, predvsem najboljših stezičarjev na slovenski trail running sceni, ki nam v živo predstavijo, kaj pomeni udeležba na UTMB-ju in podobnih trailih.

Mala nočna vertikala


Po predstavi se takoj odpeljemo na start male nočne vertikale. Tečemo do vrha Tromeje, izpod zadnje strmine. Dober kilometer in dobrih 300 višincev. Startamo posamično, na pol minute. Najprej najslabši in nazadnje najboljši, glede na ITRA točke. Poleg absolutne razvrstitve imamo še dodatno tekmovanje po korekciji, glede na ITRA točke. To pomeni, da imajo na tem tekmovanju tudi najslabši veliko možnosti za dober rezultat. Ker sem se jaz letos udeležil kar nekaj trailov, kjer so podeljevali ITRA točke, sem na tej lestvici kar visoko, zato startam bolj pri zadnjih in tudi nimam najboljših možnosti za dober rezultat v korigirani razvrstitvi.

Starter je Mateja. Kakšnih deset do petnajst minut traja, da sem na vrsti jaz. Mateja mi da lubčka za doping in.. gasaaa... V počasnem tekaškem koraku se zaženem v strm klanec. Za mano starta Matej in takoj za njim njegov brat Miha Markovič, potem jih je še nekaj, čisto na koncu pa starta Toni. Moj cilj, ki se mi zdi kar težko uresničljiv, je, da me nihče ne prehiti. Kmalu postane še bolj strmo, ampak jaz se ne dam in grem na polno. Kmalu začnem prehitevat dekleta in tudi fante. Samo pozdravljamo se in drvim naprej. V temi od zadaj ne prepoznam vseh, zato šele ko se oglasijo, vem kdo so. Mimo Matjaža zdrvim z veliko hitrostjo, ravno ko se malce izravna. Karla pohvali mojo lučko, s katero sem ji razsvetlil pot. Čutim mrzel zrak, ki ga vdihavam in me je strah morebitnega prehlada. Pozimi se ponavadi izogibam dihanja na polno, da si ne prehladim dihal, ampak tekma je tekma. Pogledujem nazaj in ni videti, da bi se mi katera lučka prav hitro približevala. Še malo in sem na vrhu, kjer čestitamo drug drugemu.

Takoj si privoščim skodelico kuhanega vina in potem še dve ali tri. Hitro se preoblečem v sveža oblačila in dam na sebe vse kar imam, da tako preprečim morebiten prehlad. Samo zebsti me ne sme. Kmalu gor priteče tudi Toni. Povprašam, ga po času. Tekel je 13'44''. Pogledam na svojo uro in mi kaže 23:18. Kaj, a tolk sem bil počasnejši'. Ne, to ne more bit? Toliko je zdaj ura. Malo potipkam in vidim, da je moj čas 14:40. Vau! Samo slabo minuto za Tonijem. Ni slabo. Ko pijem tretjo skodelico kuhanega vina, mi pride čestitat Miha. Najprej sem mislil, da mi čestita samo za vzpon, tako kot pač čestitamo vsi vsem, potem mi pa le razloži, da sem drugi in da je on tretji. Ja, tega sem pa zares vesel. Čeprav, ko malo razmislim, saj sem itak vedno dober v klanec. Sploh pa med temi ultraši, ki me verjetno večina od njih prehiti na dolge proge, sem v klanec med najboljšimi in ker sem se tudi močno potrudil, mi je uspelo priti na drugo mesto. Malo še razmišljam, kateri sem v korigirani razvrstitvi. No gotovo slabši, saj imam preveč ITRA točk, korekcije so pa kar velike.

Spustimo se nazaj do avtomobilov. Tam še malo podebatiramo in pomalicamo. Toni je prinesel na novo zvarjene čelkarje (Temno pivo stezičar). Malce mu še fali pene, ampak je že zdaj odličen. Čakamo na uradne rezultate iz korigirane razvrstitve, ki pa jih žal ne dočakamo. Ali jih Leon noče izdat, ali pa mu jih ne uspe izračunat. Malo še popijemo in pojemo, potem pa se kar kmalu odpeljemo nazaj v Viharnik, kjer se kmalu odpravimo spat, saj nas čaka naporna nedelja. No, vsaj v naši sobi vsi pridno spimo. V sosednji sobi pa so pokonci do 4-ih in popijejo kar nekaj stezičarjev.

Stezičenje okrog Kranjske Gore


Zjutraj vstanemo ob sedmih. Hitro si privoščimo zajtrk in se pripravimo za na pot. Razdelili smo se v dve skupine. Eni gremo na 20 km bolj tekaško stezičenje, drugi pa na 10 km bolj pohodniško stezičenje. Jaz se pridružim tistim, ki gremo po daljši poti, Mateja pa gre raje na desetko. Vreme je bolj kislo, vendar zaenkrat še ne pada, razen kakšne kapljice. Tokrat to ni tekma, ampak prijetno sproščeno stezičenje s s starimi in novimi prijatelji.

Iz Kranjske Gore se počasi dvigujemo po južnem pobočju Karavank, najprej proti Zahodu, po kakšnih dveh kilometrih pa se obrnemo proti vzhodu. Kakšne 4 km se počasi dvigujemo po gozdni cesti, potem pa zavijemo na stezico naravnost v hrib. Kmalu se spet obrnemo proti vzhodu in se ne vzpenjamo več. Na sedmem kilometru se v vasi Srednji vrh obrnemo proti dolini. V dolino pridemo pri Gozdu Martuljku, kjer prečkamo Savo in glavno cesto. Podamo se proti Martuljskim slapovom. Počasi pričenja rahlo deževati. Skozi sotesko in mimo spodnjega Martuljskega slapa je pot zelo slikovita. Pozneje pa se po severnem gozdnatem pobočju Rušice vračamo proti Kranjski Gori. Po treh urah prijetnega stezičenja se počasi vrnemo v dom Viharnik.

V času našega tekanja naokoli je Leon končno preračunal rezultate nočne tekme po korigiranih časih, v kateri je zmagal Peter. Zdaj Leon že veselo peče kostanj in komaj čakam, da si ga privoščim, ker sem velik ljubitelj pečenega kostanja. V Viharniku ostanemo še kakšno urico ali dve. Dobimo še slastno kosilo, ki ga je začinil Borut s svojimi slastnimi pekočimi omakicami in na koncu še z dvema tortama, eno za Leona, ki je pred kratkim praznoval rojstni dan in drugo za Matjaža in Heleno, ki sta nas tako veličastno gostila. Leon še predstavi rezultate nočne tekme, Matjaž pa naredi lep zaključek našega druženja in čas je za odhod, da pustimo Viharnik temu, čemur je namenjen.

Takole. To je bil lep petkov večer in sobotno dopoldne. Pred nami je še več kot pol vikenda, pa že toliko smo doživeli. Res se mi zdi potrebno, da pohvalim odlično organizacijo in prijetno gostoljubje, z odlično hrano in nobene možnosti za dolgčas v tako odlični družbi stezičarjev.