petek, 06. julij 2018

Madeira

Naša preljuba mati zemlja ima svoje vroče točke. Ena iz med teh točk, daleč v Atlantiku na Afriški tektonski plošči je začetek in vzrok te zgodbice. Zaradi vročine, ki jo vroča točka oddaja, se je  pred 20 milijoni leti pretopila zemeljska skorja in lava je začela uhajati skozi vulkane, ki so nastali. Posledica teh aktivnosti je kopno sredi morja. Tako se je pred nekaj milijoni leti rodila tudi Madeira, ki je najlepši in največji otrok zemlje na tem območju. Poleg Madeire so tu še Porto Santo, Desartas in še nekaj Divjih otokov.

Otočje je precej izolirano od ostalega kopnega. Še najbližje so Kanarski otoki, ki so oddaljeni okrog 500 km. Ko se je rodila Madeira so na naši ljubi zemljici dinozavri že zdavnaj izumrli in na kopnem so že vladali sesalci in v zraku ptice. Kako so raznovrstne živali odkrile in naselile otoke nimam pojma. Verjetno so se najprej naselile ptice, ki so preletavala morja. Mogoče se je s kakšno ptico prešvercal tudi kakšen pajek in seveda raznovrstne žuželke. Na Madeiro so se nekako prešvercali tudi kuščarji, ker tam kar mrgoli martinčkom podobnih živalic. Pred prihodom ljudi je bila cela Madeira poraščena z bujnimi gozdovi, v katerih so živele same prijazne živalice. Na Madeiri ni nevarnih živali, ni strupenih kač, ni velikih zveri, razen psov, ki lajajo po mestih. Še najbolj fino pa je, da na Madeiri ni klopov. Klima na otoku je zelo prijazna, temperature se gibljejo med 16 in 22 ⁰C. Je pa veliko vlage, tako da megla in oblaki pogosto prekrivajo notranjost otoka. Ugodna klima in rodovitnost vulkanske podlage je vzrok za bujno poraščenost otoka in ugodne razmere za kmetijstvo. Vse skupaj z zanimivimi geografskimi značilnostmi pa danes privablja množice turistov.


Funchal

Prvi dan na Madeiri si določimo za ogled glavnega mesta. Včeraj smo cel dan potovali, zato je bolj ležeren sprehod najboljši način za aklimatizacijo. V Funchalu živi okrog 140000 prebivalcev, kar je zelo veliko za tako majhen otok. V resnici je mesto precej manjše, vse ostalo je predmestje, oziroma kar nekakšna velika vas, kjer je ogromno hiš, ki imajo svoje vrtove, njive in predvsem bananine nasade. Pravzaprav je celotna južna stran otoka zelo poseljena in je težko opaziti, kje se konča eno mesto in začne drugo. 

Sprehodimo se po mestnem središču in si ogledamo spomenike in znamenitosti. Seveda se moramo vsaj dotakniti Atlantskega oceana. Brina ne more brez otroškega igrišča in sladoleda. Izpustimo kopanje na mestnih plažah in zelo precenjen vzpon na en hribček z kabinsko žičnico. Stare ulice so polne restavracij in trgovinic z spominki. Biznis cveti, turistov je ogromno, vsepovsod je videti sledi bogastva, ki ga prinaša dobičkonosen turizem. Otok pa s tem izgublja svojo neodvisnost in samozadostnost. Zdaj tujci prinašajo denar, s katerim se da kupiti vse. Zgleda kot da izginjajo neki stari romantični časi. Tržnica na srečo še vedno zgleda takšna, kot v starih časih. Vsaj tam nihče ne prodaja spominkov; dobi se samo sadje, zelenjavo in pa ribe; vse lokalnega izvora. Navdušeni smo nad suhimi limonami.

Po dolgem sprehodu po mestu je še toliko časa, da se odločim za en tekaški krog. Zelo blizu našega domovanja, malce po klancu navzgor odkrijem levado, po kateri tečem kakšnih pet kilometrov proti zahodu. Namesto polnih ulic, po tej dolgi vodoravni progi tečem skoraj da osamljen. Za nazaj si izberem drugo pot po labirintu ulic. Hitro opazim skuliranost voznikov, ki se ustavljajo pred prehodi za pešce, čeprav sem še nekaj metrov oddaljen od njega. Po desetih kilometrih se nekako znajdem na poznanem območju in najdem pot domov. Sledi večerja, kartanje in pa plani za jutri.





Vereda da Ponta de Sao Lourenco

Po kar dolgem spancu se nam zjutraj nikamor ne mudi, saj smo na dopustu. Po zajtrku se odpeljemo proti Canical-u, v bližini katerega je izhodišče za Vereda da Ponta de Sao Lurenco. Nisem omenil, da je Madeira raj za pohodništvo. Imajo dve vrsti pohodniških poti. Levade, ki so speljane ob vodnih kanalih in pa verede, bolj klasične planinske poti, ki pa so precej prilagojene turistom. Vereda da Ponta de Sao Lurenco vodi po skrajnem vzhodnem rtu otoka, kjer vladajo močni vetrovi, zaradi česar je ta del otoka neporaščen. Na izhodišče se pripeljemo točno ob desetih, kar je velika napaka, ker točno takrat avtobus pripelje množico turistov. Gužvo na poti hitro prehitimo po zaslugi Brine, ki je odlično razpoložena in kakšen kilometer skoraj ves čas teče. Verjetno se bo to poznalo pozneje na utrujenosti. Pot je večinoma tlakovana, kar pa zaradi vsiljenega koraka po stopnicah ni vedno najbolj prijetno. Kmalu se pokažejo dih jemajoči razgledi na klife in čeri. Na izpostavljenih mestih je veter zelo močan, pot pa je na nekaterih mestih zelo izpostavljena, zato z Brino hodiva skupaj, da jo kam ne odnese, saj jo veter občasno kar prestavlja. Pred zadnjim vzponom pridemo do nekakšne planinske postojanke, ki pa je zaprta. Zaradi poškodb je zaprt tudi zadnji del poti, na kar pa se nihče ne ozira. Vsi gremo do konca, da ulovimo še zadnje fantastične razglede naprej proti otočkom, ki so nadaljevanje polotoka.

Za povratek še bolj piha. Brino kar prestavlja po poti. Kljub divjemu vremenu se odločim za obvoz skozi en vrh, Mateja in Brina pa gresta počasi po običajni poti. Zelo me začudi, ko na vrhu skoraj ni vetra in uživam v razgledu čez pečine, ki se spuščajo na severno stran. Proti našemu izhodišču se spustim po grebenčku, ki vodi v tisto smer.

Ker je dan še dolg se odpeljemo še do plaže Cristo Rei, do katere se iz pečin spustimo z gondolo. Lepa plaža z vulkansko kamnito podlago. Zaradi velikih valov se samo meni uspe spraviti v vodo, Brina in Mateja pa se zadovoljita z plažo, sladoledom in pivom. Kopanje v sicer ne preveč toplem Atlantiku z visokimi valovi je razburljiva izkušnja.

Proti večeru se s puncama odpravimo še na sprehod po Levadi dos Piornais, ki sem jo odkril včeraj. Kar preveč kilometrov za en dan, pa tudi za jutri imamo spet pohodniške načrte. Zvečer je nekaj čudnega dežja, ki niti ne daje občutka slabega vremena.






Levada das 25 Fontes / Levada do Risco

Levada 25-ih slapov je ena najpopularnejših levad. Ker je precej kratka, smo se odločili za malo daljšo pot, saj smo vendar na pohodniških počitnicah. Zjutraj se odpeljemo proti zahodu, do mesteca Calheta. Cesta do tja je več po podzemlju, kot po površju. Iz tunela v tunel. Začnem se zavedati, koliko so vložili v infrastrukturo, da se gredo lahko množičen turizem. Do popolne divjine se pripelješ praktično po avtocesti. Nek občutek nepristnosti zaradi tega grize v srcu. Za družine z otroci je seveda tak način doživljanja pristne narave idealen, kar mi tudi smo. Ker do levade 25-ih slapov nismo izbrali klasičnega dostopa, je cesta sicer malenkost slabša, ampak samo za Madeirske razmere. Od Calhete moramo skoraj navpično navzgor do jurja nadmorske, kjer parkiramo.

Od parkirišča vodi pešpot do tunela, skozi katerega je speljana levada. Brino na začetku precej zebe. Sonca ni in na tej višini je tudi malce hladneje. Ko zakorakamo v tunel, pa postane dovolj zanimivo ali vznemirljivo, da pozabi na tegobe. Kmalu za tunelom je prvi manjši slap in veselimo se še 24-ih ostalih. Pot je na nekaterih mestih izpostavljena in ozka, vendar ves čas ob levadi in zato praktično brez vzponov in spustov. V daljavi se nekje višje vidi slap Risco, kje pa so vsi preostali slapovi, se nam ne sanja. Kmalu pridemo tudi na uradno pot 25 slapov, ki se začne malce višje gori pri koči. Od tu naprej je precej več gneče. Še kakšna dva kilometra naprej končno pridemo do slapu. Lep visok slap s petindvajsetimi curki. Ja, to je to. Zdaj se tudi spomnim iz Damjanove predstavitve. Na tej poti ni 25 slapov, ampak en slap z imenom 25 slapov. Kera fora, si mislim. Ljudi pa je tu še več, kot curkov slapu. Ob Levadi nadaljujemo še kakšen kilometer naprej, kjer odkrijemo še en majhen slap.

Od tu ni druge izbire, kot da se vrnemo nazaj po isti poti, čeprav smo nekaj sanjali o krožni povezavi. Pri odcepu za Rabacal zapustimo levado in se povzpnemo za kakšnih sto metrov, kjer se sprehodimo še po Levadi do Risco, da še malce od bližje vidimo ta veličastni slap. Čisto do slapu pa pot žal ne vodi. V Rabacalu se ustavimo v postojanki, nekakšni planinski koči, kjer malo pomalicamo. Do naše poti se spustimo po drugi stezi, potem pa že po poznani poti skozi tunel do avtomobila.

Za nazaj se ustavimo v prijaznem mestecu Ribiera Brava. Parkirišče najdemo v parkirni hiši, ki ima izhod direktno na plažo z bazenom. Tu so valovi malce manjši, zato si vsi lahko privoščimo plavanje v morju. Sprehodimo se še po praznično okrašenem mestecu.






Cabo Girao / Levada do Norte

Po dveh kar napornih dneh za še ne sedemletnega otroka je navrsti malce bolj lahkoten dan. Cabo Girao je eden izmed najvišjih klifov na svetu. Na njem so naredili platformo s steklenim dnom imenovano skywalk. Sprehod po steklu, pod katerim je 580 metrov praznine naj bi bil nekaj posebnega, vendar občutek varnosti nekako prepreči strah pred pogledom v globino. Zjutraj, ko se sprehodimo tam, je ozračje še precej megleno, zato se sploh ne vidi do tal.

Odločimo se, da poiščemo Levado do Norte in se za kakšno urco malo sprehodimo ob njej, medtem pa se mogoče megla razkadi. Misija iskanja levade je nemogoča, dokler nam neki taxist ne ponudi vožnje do njenega začetka, od koder bi se sprehodili nazaj. Ker nimamo namena prehoditi cele levade se za to ne odločimo, vseeno pa nam pokaže v kateri smeri je levada. Spuščamo se po cesti navzdol, in kmalu se znajdemo na eni potki, ki ima manjši vodni kanal navzdol. Nadaljujemo po tej poti, ki se imenuje Vereda de Levada de Serra. Ob potki so njive in vrtovi, ki jih namaka levada. Nekatere njive so čisto ob klifu, kjer je samo še globel do morja. Ko se spustimo globoko v dolino, nam je jasno, da smo na napačni poti, zato se vračamo nazaj. Pri odcepu za Vereda da Levada da Facho srečamo dva pohodnika, ki sta prišla iz Levade do Norte. Končno smo na pravi poti. Do znamenite levade pridemo pri tunelu. Sprehodimo se čez tunel in še par kilometrov naprej. Levada do Norte je speljana po podeželskem okolju, kjer lahko občudujemo mnogo cvetlic in različnih sadnih dreves. Nazaj na Cabo Girao se vrnemo po bližnjici čez Verado das Furnas. Megla na Cabo Girau je izginila in pogled globoko navzdol proti morju je zdaj zelo čist. Zopet smo prehodili več kot deset kilometrov, naš otrok pa prav nič ne zgleda utrujen.

Na koncu smo ugotovili, da dan sploh ni bil tako lahkoten, kot smo načrtovali, saj smo prehodili krepko čez deset kilometrov in tudi brez klancev ni šlo. Ampak skrbi so odveč, Brina ima več kondicije, kot sva z Matejo pričakovala. Ker smo ravno na tem koncu, se ustavimo  še v enem praznično okrašenem mestecu Camara de Lobos, kjer si privoščimo izvrstno ribiško kosilo v restavraciji Vila do Peixe, kot nam je predlagal Damjan.







Porto Moniz

Zdaj pa res en ležeren dan. Porto Moniz je majhno mestece na severozahodnem koncu Madeire. Vožnja do tja spet poteka večinoma po predorih. Naredili so tudi dolg tunel pod prelazom, tako da se sploh ni potrebno voziti visoko čez hribe. Severna obalna cesta samo občasno poskrbi za par čudovitih razgledov, drugače pa vseskozi po tunelih.

Vse kar si privoščimo v Porto Moniz-u je sprehod in pa seveda kopanje v naravnih bazenih iz lave. Nivo vode v tolmunih je par metrov nad oceanom, ki s svojimi valovi bučno buta ob skalovje. Tukaj je nemogoče zaplavati direktno v morje, v bazenčkih pa je mirno in zgleda popolnoma naravno, samo vodo umetno prečrpavajo v njih, da ostaja na tej višini. Veliko turistov se samo sprehaja po potkah ob lavi, zato imam občutek, kot da smo kopalci na ogled turistom. Tudi Brina je navdušena, čeprav si srčno želi plažo iz mivke.

Za nazaj si privoščimo malo avanture. Namesto čez tunel se raje zapeljemo čez prelaz Boca da Encumeada, kjer naj bi bilo razgledišče na obe strani otoka, kar pa zaradi megle nam ni dano videti. Na prelazu je manjša okrepčevalnica in velika trgovina s spominki. Sicer pa je tukaj izhodišče za kar nekaj pohodniških poti, ki pa danes niso naša destinacija. Jutri nas čaka naporen dan.





Vereda do Areeiro

Že vse dneve pogledujem nad hribe, kako se gor podijo oblaki. Tudi vremenske napovedi so vse dni malo mešane. Sicer nič dramatičnega, ampak brez oblakov in megle v hribih očitno ne gre. Samo še tri dni imamo, zato ni več časa za odlašanje. Danes gremo v gore. Cilj je najvišji vrh otoka, Pico Ruivo. Izbrali smo si ne najlažjo, zagotovo pa najatraktivnejšo pot Vereda do Areeiro.

Do izhodišča se, razen nekaj tunelčkov na avtocesti, za spremembo vozimo skoraj ves čas po površju. Še vedno me preseneča cestna infrastruktura na Madeiri. Do višine 1817 m, na tretji najvišji vrh Pico do Areeiro, vodi široka dvopasovnica. Na vrhu je veliko parkirišče, planinska postojanka, trgovina s spominki, muzej in pa tudi vojaški radar. Tik pod vrhom se tudi začne pot Vereda do Areeiro, ki je speljana v območju treh najvišjih vrhov Madeire. Zjutraj je vreme rahlo vetrovno, sicer pa kristalno jasno in brez oblačka, razgledi na vse strani pa so že tukaj veličastni.

Kdo bi tlakoval sedem kilometrov poti visoko v gorah, jo urezal v prepadne stene, navrtal tunele in naredil stopnic za 500 višincev gor in dol? Na Madeiri je to nekaj normalnega. Na začetku samo poiščemo smerokaz, potem pa ni nobene markacije več, samo slediti je treba tlakovani poti. Najprej je nekaj spusta, potem pa navzgor do razgledišča Miraduro do Ninho da Manta, od koder občudujemo okoliško gorovje. Pot se nadaljuje globoko navzdol, najprej po izpostavljenem grebenu, potem pa v območju prepadnega drugega najvišjega vrha Pico das Tores. Pot je na tem delu zares atraktivna, vrezana v prepadne stene in skozi tunele. Barvna kombinacija skalovja in rastlinja, skupaj z razgibanim gorskim terenom tvori čudovite razglede. Vse skupaj pokvari samo ogromno smeti, ki jih puščajo turisti. Res žalostno, da ljudje ne znajo spoštovati tako lepe narave in ji pustiti, da ostane lepa tudi za druge. Vreme je še vedno zelo jasno. Nimam pojma kam so izginili vsi oblaki, ki so na območju kraljevali prejšnje dni. Pot ne vodi direktno na Pico Ruivo, ampak ga najprej obkrožimo in nanj naskočimo iz lažje dostopne severne strani. Malo pod vrhom je planinska koča, ki pa je na žalost zaprta. Tukaj se naša pot priključi severni poti Vereda do Pico Ruivo, po kateri je Pico Ruivo najlažje dostopen. Vrh je zelo blizu, tik pod vrhom pa je še priključek poti Vereda da Encumeada, ki pripelje iz prelaza Boca da Encumeada, kjer smo bili včeraj.

Na vrhu so božanski razgledi. Počasi se začenjajo nabirati oblaki. Zgleda da tudi danes ne bo šlo brez njih, smo pa zelo veseli, da smo imeli celo dopoldne lepo in jasno vreme. Čeprav smo bili večina poti sami, je tu gor ogromno ljudi. Očitno jih je večina prišla po lažji poti. Z Brino poiščeva kamne, ki jih vzameva za spomin.

Povratek po isti poti. Vreme se počasi slabša in kmalu se znajdemo v pravljičnem svetu, zavitem v meglo. Pot je v megli popolnoma drugačna, kot zjutraj v jasnini. Čisto drug svet, bolj intimen. Sami z bližnjo okolico, brez razgledov na mogočno gorovje. Hvaležni smo, da smo doživeli obe izkušnji.










Levada do Caldeirao Verde

Namen je, da si za predzadnji dan najdemo lahek in zanimiv pohod. Izberemo Levado do Caldeirao Verde v bližini mesteca Santana. Tudi do Santane se udobno pripelje po podzemlju skozi tunele. Izhodišče za našo pot je Queimadas, do koder pa se ne pride z avtomobilom, ki ga moramo pustiti dva in pol kilometra od tam, kar pa sploh ne vemo, ker je parkirišče označeno kot izhodišče za našo levado. Imamo kar nekaj problemov, da najdemo začetek poti. Šele, ko nam domačin pokaže pot, vemo kam moramo.

Pot je na začetku zelo široka, v območju pragozda, kje rastejo tudi ogromna drevesa. Brina ima neverjetno veliko energije, kar je kar malo presenetljivo. Včerajšnji dan se ji sploh ne pozna. Široka lepa pot se kar vleče. Nikjer ni nobenih sledi o prepadih in tunelih, ki naj bi bili na tej poti. Po dveh kilometrih in pol pridemo do nekakšne planinske postojanke. Tudi ta postojanka je zaprta, kot kar še nekaj njih na Madeiri. Malce nas preseneti, ko opazimo oznako za začetek naše poti. Očitno smo si pot kar precej podaljšali. Pot naprej se kmalu zoži in svet postaja vse bolj prepaden. Po ozki potki med Levado in prepadom se je težko srečevati z množico turistov, ki so se danes že podali na to pot. Med prepadnimi odseki je kar nekaj tunelov s precej nizkim stropom, kjer je treba paziti na glavo. Občudujem grmičasta drevesa, ki gosto poraščajo vertikalo. Že pred ciljem je nekaj slapov, na koncu poti pa občudujemo veličasten 100 metrov visok slap Caldeirao Verde, ki ga obkroža neverjetno lepa divja narava, ki bi bila brez levade, ki so jo urezali v te prepadne stene, popolnoma nedostopna.

Kljub temu, da tu niti slučajno nismo sami, se naužijemo pravljične divjine. Časa imamo še dovolj, čeprav nas čaka dolga pot nazaj, na katero se odpravimo napolnjeni s prvinsko čisto energijo narave. Brina je neverjetna. Mislil sem, da bo po včerajšnjem dnevu precej utrujena, pa je ravno obratno. Veselo hodi in si prepeva pesmice.

Za konec dneva se odpeljemo še v Santano, da nekaj pojemo v kakem prijetnem lokalčku ob morju. Pa nam Santana ni prav nič všeč, ker ima center odmaknjen od obale. Odpeljemo se naprej in odkrijemo prijetno obalno mestece Porto de Cruz, kjer si privoščimo večerjo ob plaži, občudujemo klife in pečine in uživamo ob valovih Atlantika.









Prainha Beach

Zadnji dan naj bo dan za Brino. Zasluži si nagrado. Vse dneve je pridno hodila na pohode, na katerih smo skupaj prehodili več kot 70 km. Pa tudi nama z Matejo bo pasal sproščujoč dan na plaži. Pregledamo vse vodnike in letake, prebrskamo internet in najdemo najlepšo plažo na otoku Prainha Beach.

Prelep majhen peščen zalivček z zlato mivko, obkrožen s pečinami. Brina znori od veselja. Vsi uživamo v vodi in ob vodi. Eden večjih valov zalije Brino, pa ji ne pokvari veselja. V majhnem lokalčku si privoščimo pivo in sladoled. Z Brino gradiva peščeni grad. Lovimo se po plaži. Fajn se imamo. Uživamo še zadnji dan na Madeiri. Jutri pa domov.