Viridina pot

Pred več kot šesto leti je v svojen gradiču na Pristavi nad Stično preživljala svoje umaknjeno življenje Virida Visconti. V ljudskih srcih je znana kot dobrotnica, ki je pomagala revnim in ubogim. Bila je premožna in zagotovo je pomagala okoliškemu revnemu prebivalstvu, še najbolj pa je pomagala tedanjemu razsipnemu opatu stiškega samostana Albertu Lindeškemu, verjetno zato, da si je kupila čim boljši sedež v nebeškem kraljestvu. Kakor koli že, njej v spomin so tukajšnji prebivalci po šeststotih letih naredili krožno pot po krajevni skupnosti Metnaj, po kateri vsako leto tudi organizirajo pohod.

Proti Pristavi

Pristava

Že spet v spremenljivem vremenu z grožnjo dežja parkiram na parkirišču pod Gradiščem, ki sem si ga izbral za štart moje krožne ture po Viridini poti. Gradišče z Lavričevo kočo ta pot izpusti, nimam pojma zakaj, sumim pa da ne sodi pod krajevno skupnost Metnaj. Začnem se vzpenjati po gozdu proti Dobravi in Pristavi, v nasprotni smeri, kot sem po tem območju tekel že prejšnji teden po Lavričevi poti. Kljub bolj ali manj deževnemu vremenu pot ni več tako blatna, kot prejšnji teden, zato je tek po gozdni potki zelo prijeten. Na Dobravi malce zavijem na asfalt potem pa zopet v gozd, ki je letos prav pravljično zelen in me zelo hitro pripelje na Pristavo. Vetrovno in oblačno vreme deluje nekako osvežilno in daje pridih divjine, ki naredi to pokrajino še bolj pristno in odmaknjeno od sodobne civilizacije.

Mlin na potoku Bukovica

Zakaj se je treba tepsti, če pa je svet tako lep

Mimo cerkvice sv. Lamberta, v bližini katere je imela svoj gradič Virida Visconti, se hitro spustim globoko v dolino potoka Bukovica in jo mimo domačije z  nekdanjim mlinom ucvrem v novi klanec proti cesti, ki pelje od gradu Bogenšperk skozi Javorje in Debeče na Obolno. Na cesti končno zapustim Lavričevo pot in zavijem levo proti Obolnemu. Spust iz Pristave je tako hiter, da imam občutek, da tudi vzpon do Obolnega ne more biti nekaj velikega. Ne bi se mogel bolj motiti. Do Obonega, ves čas po cesti, moram še nekajkrat gor in dol, preden prispem do najvišje točke občine Ivančna Gorica.

Obolno

Obolno

Obolno je na polovici poti, po višinskih metrih pa že na treh četrtinah. Od tu me čaka prijetno tekanje po hriboviti pokrajini in spust skozi Poljane v dolino Stiškega potoka. Poznana pokrajina in pot iz premnogih tekov in sprehodov po tem območju. Najlepši mesec maj jo je obdal v pravljično zelenje. Z zahoda se podijo grozeči deževni oblaki, katerih kapljice veter posuši še preden padejo na tla. V Poljanah me napadejo kar trije psi. Na srečo ja najbolj grozen privezan na debeli verigi. Mimo nasada breskev se spustim v gozd in kmalu sem na makadamski cesti ob Stiškem potoku, ki me spremlja naslednji kilometer poti. 

Razgled proti Pristavi iz Obolnega

V čarobnem gozdnem vzponu proti Metnaju

Iz doline se je treba povzpeti nazaj na planoto do Metnaja. Ko gledaš te hribe iz doline, si ne predstavljaš da tam gori leži taka prostrana skoraj ravninska pokrajina. Zadnji vzpon na poti doda sto petdeset strmih višinskih metrov skozi prijeten gozd, ki zadrži nekaj dežnih kapelj, ki se ravno ta trenutek spustijo iz oblakov proti zemlji. Metnaj je že skoraj na koncu moje poti. Preseneti me prijetna gozdna potka do Mekinj, malce nad cesto pod Brezovcem, edini meni še nepoznani delček današnje poti. Kar prehitro sem v Mekinjah in krog je zaključen.

Lepo speljana potka v osrčju hribovite pokrajine nad Stično je celovito doživetje narave, divjega gozda in prostranih travnikov hribovite kmečke pokrajine z dvema spustoma v divjino potoka Bukovica in na drugi strani Stiškega potoka. Najbolj adrenalinsko doživetje na poti pa so še neukročeni nešolani psi, ki ponosno varujejo domačije svojih lastnikov, pogumni pa so samo do konca svoje verige. 

Lavričeva pot

Vozim se proti Šentvidu pri Stični, kjer se ravno zdaj bohoti črn nevihtni oblak, ki se pomika proti vzhodu. Občutek imam, da bom moral še nekoliko počakati v avtu, da gre nevihta mimo, preden se poženem v tek. Spremenljiva majska nedelja, ko se ves čas izmenjavata dežne kaplje in sonce, se je izkazala prav primerna, da se končno spravim na Lavričevo pot. Pogledam na uro... opa.. ni ure! Očitno sem doma pozabil GPS uro, na kateri imam naložen GPX sled poti, kar mi bo olajšalo navigacijo. Tudi zaradi nevihte se odločim, da se vrnem domov po uro. V tem času se nevihta poleže in vsaj začetek poti bo po suhem.

Hribovje nad Stično dobro poznam. Tamkajšnje poti sem že precej prehodil, pretekel in tudi prekolesaril. Kljub dobremu poznavanju območja, pa še vedno nikoli nisem pretekel nobene vezne poti v celoti. Tri znane poti so speljane po teh hribovjih. Ravno prav dolge za dvo ali tri urni tek oziroma tak prijeten pohod. Trojček o katerem govorim so Lavričeva pot, Viridina pot in Romanova pot. Po vseh treh poteh so vsako leto tudi organizirani pohodi. Danes bo moja najvzhodnejša iz med njih, to je Lavričeva pot.

Nekdanja tovarna Zmaj v Šentvidu pri Stični

Začnem v centru Šentvida. Mimo nekdanje tovarne Zmaj zapustim naselje in že uživam v naravi. Nekako mimo Češnjic in Malega Kala zapustim Šentvidsko dolino. Ves čas se sliši brnenje motokros motorjev iz Cukarce pri Velikem Kalu. Zdaj mi je jasno, zakaj tukajšnji prebivalci časovno močno omejujejo dovoljenja za treniranje motokrosistov na tem poligonu. Hrup preveč moti mirno podeželsko življenje. Del poti iz Šentvida do Bukovice se pokriva tudi s Potjo Prijetno domače, ki sem jo že nekajkrat pretekel in prehodil, zato ta del poti dobro poznam, ampak prvič grem v tej smeri.

Markaciji Poti Prijetno domače in Lavričeve poti, katerih uradni potek je v nasprotni smeri

Iz Bukovice proti Felič vrhu je prvi resen vzpon, ki pa je precej razvlečen in raznolik. Izmenjujejo se asfalt, makadam in planinske poti. Še vedno sem na že poznani poti, saj smo pred nekaj leti že obiskali Felič vrh družinsko. Razgledi proti dolenjski razkrivajo posamezne deževne celice, ki predstavljajo morebitno grožnjo suhemu potepanju. Največje razočaranje je, da na Felič vrhu ni več razglednega stolpa. Po kilometrini je tukaj že polovica poti, čaka me pa še strm vzpon na Pristavo in prav tako strm, vendar kratek vzponček čez Kačje rede na Gradišče.

Ostanki razglednega stolpa na Felič vrhu

Razgled proti dolenjski pokrajini iz Felič vrha

Spust iz Felič vrha proti Debečam je, razen kratkega strmega odseka, hiter in tekoč. Tudi ta del poti ni nekaj novega, saj smo po tem odseku tekli pred leti, ko smo praznovali Katkin 30 rojstni dan. Pri Debečah se spustim zopet v dolino do potoka Bukovica, kjer me pri domačiji ozmerja pes na verigi. Pristava je blizu, ampak nekje visoko gor proti nebu. Vzpon je čisto drugačen, kot na Felič vrh. Tukaj grizem direktno v strmino, zato zelo hitro pridobivam na višini. To je tudi edini košček poti, ki ga še ne poznam. Na Pristavi obiščem še cerkev sv. Lamberta in park Turistična vas Pristava. Kar naenkrat se počutim že zelo blizu cilja, dežne celice pa se me še vedno izogibajo. 

Pristava nekje visoko nad dolino Bukovice

Turistična vas Pristava

Cerkev sv. Lamberta

Pot od Pristave do Gradišča je sestavljena iz dolgega položnega spusta in kratkega strmega vzpona. Spust je najprej po razgledni cesti, ki se ji pod vasjo Dobrava z veseljem umaknem v gozd, ker mi razgled preveč grozi z dežjem. Potka po gozdu čez Srednji hrib bi morala biti prijetna, vseskozi v rahlem spustu. Vsaj tako imam v spominu od že premnogih tekanj po tem območju. Tokrat pa se moram prebijati po pravi blatni drsalnici. Nič drugače pa ni na strmem vzponu čez Kačje rede proti Gradišču. Poligon za intervale je tokrat prebijanje po drsečem ovinkastem blatnem toboganu navzgor. Ampak do Gradišča ni daleč in kmalu sem pri cerkvici sv. Miklavža. 

Cerkev sv. Miklavža

Pohodniki na organiziranem pohodu imajo ponavadi pri Lavričevi koči na Gradišču zaključek poti in pogostitev, jaz pa se moram spustiti še do mojega izhodišča v Šentvidu. Ja, uganili ste. Spet drsam navzdol po blatu in mokrem kamenju. Zadnji del poti pa končno začini nekaj dežnih kapljic, ki pa nit švic ne sperejo iz mene.

Bom dodal samo še to, da Lavričeva pot ponuja lepo krožno turo in prijetno potepanje po dolenjski pokrajini. Mogoče je malce dolga za majhne otroke, ampak prave avanturistične družine jo sigurno zmorejo. Na koncu ali pred koncem pa seveda pripada tudi zasluženo kosilo in pivo, pa da ne pozabim okusne pite, na Lavričevi koči.