nedelja, 06. oktober 2019

Krpan


Korakam. Samo korakam nekam naprej proti neskončnosti. Pozabil sem že, kam me vodi pot in ne vem več, kje sem. Skoraj nezavedno sledim zastavicam, ki so zanesljiv znak, da sem na pravi poti (če jih seveda ni kakšen nepridiprav zanalašč prestavil, da me spelje na napačno pot - ja, tudi to se dogaja). Poizkušam se skoncentrirati na tukaj in zdaj, da mi kilometri, ki so še pred mano, ne poberejo vse volje, pa se ta new-agevski pristop nekako ne obnese. Kako naj bom tukaj in zdaj, če pa moram vendar naprej? Kje sploh je točno ta 'tukaj' in kdaj je 'zdaj'? Življenje vendar obstaja samo, če se premikamo v času in prostoru. Namesto, da se bi skrčila v eno točko, se mi prostor in čas počasi razširjata. Nekje sredi gozda, po dolgih kilometrih korakanja, končno spoznavam, da je 'tukaj in zdaj' zelo omejen pristop do razsvetljenja. Vedno in povsod, v neskončni večnosti, se skriva skrivnost vesolja. Kako kar naenkrat to vem? Vem, ker korakam po half-kilometru proti Javorniku, po skoraj brezpotni planinski poti nekje v območju grebena in v lahkotnem drncu po hitrem makadamskem spustu do zaselka Laze. Mučim se po križevem potu proti Križni gori in od tam dol čez divji spust. Lutam nekje po notranjskih gozdovih, sam s sabo in to se mi zdi čisto kul. Korakam čez vzpon na Slivnico, ki je presenetljivo lažji, kot sem si ga predstavljal, spust pa je spet dokaj divji. Prebijam se tudi čez goščavo proti neverjetno pokončnemu vzponu na Špičko in od tam po prijetnem tekaškem spustu v dolino, kjer se izgubljam v makadamskih križiščih proti Rakeku. O tem, kaj se mi dogaja v labirintu potk po Rakovem Škocjanu, sploh ne bom izgubljal besed. Celotna pot je postala del mene in jaz sem postal del poti. Sploh ni pomembno, ali sem v prvem, drugem, tretjem ali kateremkoli krogu že, ker sem v vseh naenkrat. Pot je postala smiselna zaradi nje same in ne zaradi cilja. Tisti mali košček, ki se mu reče tukaj in zdaj se je v resnici razširil v vedno in povsod. Postal sem del večne neskončnosti. 

Ampak, to časovno - prostorsko zmešnjavo moram sestaviti nazaj v red, pa če je še tako fino biti v njenem zapeljivem raju. Počasi se zavem, da sem nekje na območju Javornika in da me je tretji vzpon do sem popolnoma izčrpal, zdaj pa nekako spet prihajam k sebi. Nekaj kilometrov korakanja po slabi potki ali skoraj brezpotju, ki pa ni nič zahtevnega, me kar nekako regenerira. Če sem prekorakal že dobrih 120 kilometrov, bom pa še teh 50. Želja priti čimprej v cilj, se zopet prebuja v meni. 

Vse skupaj se je začelo že skoraj cel dan v preteklosti. Samo sedem nas je startalo na Krpanu (171 km) in še pet na Erazmu (114 km). Z Mano sta prišli tudi Brina in Mateja, ki me ves čas lahko spremljata s pomočjo Sportotime GPS tracking-a. Krožna trasa, dolga 57 kilometrov se imenuje Uršula in na njo se bodo tekmovalci podali šele v nedeljo. Po isti trasi, samo da jo je treba preteči dvakrat je speljan 114 kilometrski Erazem, Krpan pa je dolg tri iste kroge (171 km). Lahko bi se ustavil že po prvem krogu in Uršula bi bila osvojena, ampak to bi bilo prelahko. Obstajala je verjetnost, da se ustavim po dveh krogih in se zadovoljim z Erazmom. Tega sem se zelo bal. Prav dobro sem se zavedal, kako izčrpan sem že nekajkrat končal stotke in takrat si niti predstavljati nisem mogel, da bi lahko tekel še sedemdeset kilometrov več. Moral sem izumiti psihološki trik, ki mi ne bi pustil popuščanja. Vem komu sem pripravljen darovati vse v svojem življenju in še več. Odločil sem se, da prvi krog posvetim Mateji, drugega Brini in tretjega mali, drobni, še ne rojeni Karli. Takoj, ko sem se tega domislil, sem vedel, da ne bom popustil. Bal sem se samo, da ne bi bilo kakšne poškodbe ali katerekoli druge sile, ki bi mi preprečila dosega cilja. Nikakor se ne smem ustaviti v tretjem krogu, ker bi se  počutil, kot da sem izdal Karlo.

Razgled z Javornika proti dolini Cekniškega jezera

Cerkev na Križni Gori

Prvi krog sem poizkušal čimbolj varčevati z energijo. Predvsem prvi vzpon na Javornik sem miril konje. Cilj se je zdel še nedosegljivo daleč. Skozi celoten prvi krog na cilj sploh nisem pomislil. Nekje na polovici vzpona na Javornik sem si namontiral lučko. Sledilo je dolgo nočno kolovratenje, v glavnem po gozdovih notranjske. Samo slediti sem moral rdečim lučkam, ki so se bleščale na zastavicah in pa čim manj mislit, kaj se skriva v očkah, ki se vsepovsod svetijo v temi. Čeprav je bil prvi krog, moj najhitrejši krog, se mi je vseeno na nekaterih delih zelo vleklo. Makadamski spust z Javornika pa se mi je kar nekako priljubil. Kako bi bilo lepo, če bi bil tudi v tretjem krogu čez ta spust še zmožen teči! Majhen kratek strm vzponček na Križno Goro je bil mala malca v primerjavi s spustom z nje, ki pa tudi ni pretirano dolg in sem ga skoraj pretekel. Polharji v gozdu proti Bločicam so ponujali žurko in prevoz. Seveda sem se obojemu odrekel. Nekje do Slivnice sem prehitel vse, ki so potem ostali za mano, tako da sva se samo še z Dejanom občasno srečevala. Spust s Slivnice je malce divji in dolg, ampak sem ga kar lepo pretekel. Najtežji del pa je bil že v prvem krogu vzpon na Špičko. Pa ne tisti del spodaj po goščavi, ampak zgoraj nad cesto, po strmini naravnost navzgor nekam v neskončnost. Tu gor mi je Dejan pobegnil in dolgo se nisva več videla. Ostal sem potrpežljiv, nikamor se mi ni mudilo. Spust s Špičke sem pretekel v lahkotnem drncu. Na okrepčevalnici v Bezuljaku sta me pričakali Olga in Slavka, ki sta izgledali zelo premraženi. Šele takrat sem se zavedal, da je postalo kar hladno. Še dolgih enajst kilometrov razgibane ravnine se je mogoče malce vleklo. Makadam do Rakeka in potem po začaranem gozdu proti hotelu v Rakovem Škocjanu so bili tisti neskončni zadnji kilometri. Krog posvečen Mateji sem pretekel z odliko. Umirjeno, brez pretirane razsipnosti z dragoceno energijo. Takoj sem dobil SMS od Mateje in  - presenečenje - tudi od Kristija s čestitkama za prvi krog. Mateja, ta krog je bil res posvečen tebi, ampak vseeno bi lahko spala. Kristi, tebi pa res hvala, da si med delom najdeš čas tudi za prijatelja.

Križev pot proti Križni Gori

Zastavica kaže pravo pot

Mali naravni most v Rakovem Škocjanu

Drugi krog bil je tisti, ki sem se ga najbolj bal. Če bi omagal v tem krogu, potem bi bilo zelo težko najti voljo še za tretji krog. Začetek je bil lepo počasen in umirjen že sam po sebi. Nič več ni bilo potrebe po umirjanju. Bil je čas za napredovanje v naravnem tempu, kar pomeni hojo že pred začetkom vzpona na Javornik. Strmina proti Javorniku niti približno ni bila tako lahka, kot v prvem krogu. Na uri sem lepo videl rahlo zaostajanje v tempu, glede na prvi krog, ki pa ni bilo pretirano. Brezpotje po Javorniku se mi je vleklo kot jara kača. Ko sem že mislil, da sem končno na makadamskem spustu, sem moral še enkrat zaviti v gozd. Po spustu je potem letelo še bolj kot prvič in kar naenkrat sem se znašel na okrepčevalnici v Lazah, kjer me je Srečo že vzpodbujal, da je Dejan samo dve minutke pred mano. Sploh me ni zanimalo. Nisem se še obremenjeval z uvrstitvijo, pomembno mi je bilo samo, da čim bolj svež oddelam še ta krog. Zdanilo se je. Dolgo potovanje od Laz do Slivnice zajema raznolike terene in tudi moje počutje se je ves čas spreminjalo. Spuste sem še vedno lahkotno tekel in tudi po ravninah mi ni bilo problema teč. Kljub temu pa mi je bil v tem obdobju najljubši teren rahel vzpon, po katerem sem potoval s hitrim pohodnim korakom. Že zgodaj zjutraj sta sestopali planinki s Križne Gore in me spodbijali. Hvala vama punci! Vse te stvari so dodale kamenček v mozaik k mojemu uspehu. Ubogi polharji so se mačkasti prebujali, ne zavedajoč se, da sem jaz že drugič maširal mimo njih. Vzpona na Slivnico se nisem več bal, pa čeprav je še vedno drugi najtežji na trasi. Spet je minil kar nekako lahkotno. Krog se je vse bolj bližal h koncu. Seveda se je občasno pojavljala izčrpanost in nejevolja, ampak energija se mi je potem vsakič znova spet nekako povrnila. Zloglasna Špička me je popolnoma izčrpala, ampak na vrhu je bila nagrada - navijaška družinica in kozarček piva so bili dovolj za ponovni zagon motorja po prijetnem terenu proti Bezuljaku. Krog posvečen Brini se je potem seveda še zelo vlekel v zadnjih kilometrih. Brina me je, kot da bi vedela, da sem ta krog posvetil njej, pričakala pri mostičku, malce pred ciljem v Rakovem Škocjanu in zadnje metre pretekla skupaj z mano.

Točno dvajset ur sem potreboval za dva kroga. Tretji bo počasnejši, o tem ni dvoma. Nisem imel pojma kaj me čaka. Ob dveh popoldne je bilo v Rakovem Škocjanu malce bolj živahno, kot po prvem krogu, ki sem ga končal sredi najbolj trdnega spanca normalnih ljudi - malce pred četrto zjutraj. Vsi so se posvečali meni, da se pripravim še za zadnji krog. Kar poln energije sem se počutil ob vsem tem živžavu. Pa kako sta me bili veseli Brina in Mateja! In seveda, ko sem se spomnil na Karlo, kateri posvečam ta zadnji krog, sem kar poskakoval od energije. Vedel sem, da bo še dolga. Najbolj sem se bal, kaj mi bo sredi noči povzročalo pomanjkanje spanca, ker še nikoli nisem šel v drugo noč brez spanca. Pač, mudilo se mi je, ker sem imel v glavi samo cilj. Ko sem na poti, me sama pot dostikrat prevzame, če pa se ustavim, mi cilj ne da miru in me hitro začne vabiti k sebi. Odkorakal sem, že tretjič proti Javorniku.

Za gozdom se skriva Cekniško jezero

Po 120-ih kilometrih imam še vedno dovolj energije, da lahko tečem po rahlem makadamskem spustu iz Javornika proti Lazam. Ne vem, ali je to posledica skrbne taktike, pravilnega vnašanja energije (hrane) v telo, ali pa je izvor v tem, da krog posvečam Karli. Verjetno bo držalo kar vse troje skupaj. Potem pa se pojavi še četrta motivacija. Pred sabo zagledam Dejana, ki se komaj vleče po makadamu navzdol. Kar malo hudo mi je za njega, ampak sem tudi dovolj sebičen, da sem takoj pomislil na morebitno možnost za zmago. Pred nekaj leti, ko smo navijali, ne vem več točno ali za Tonija ali Katko, mi je Brina rekla, da si želi, da bi jaz enkrat zmagal na sto milj. Jaz sem ji čisto brez razmisleka odgovoril, da se bom za to pa res potrudil. Taka želja od majhnega otroka se mi zdi tako krepostna. Ni si želela nekaj za sebe, ampak da bi jaz zmagal in bi bila potem ponosna na mene. Seveda mi je bilo kmalu jasno, da bom tako preprosto željo svojemu otroku res težko uresničil. Zdaj pa se mi ponuja priložnost. Pritečem do Dejana, da nekaj časa napredujeva skupaj. Vidim, da bo vse v redu z njim, ampak jasno mi je tudi, da me bo težko lovil, če le ne bom tudi jaz pretirano omagal. Zdaj imam še energijo, zato izkoristim kilometre makadamskega spusta za tek. Imam občutek, da so to zadnji tekaški koraki danes. V Lazah me pričaka Srečo z gospodom, ki je bil tam že včeraj. Lepo me oskrbita in spodbujata za naprej. Proti Križni Gori se trasa vseskozi v glavnem počasi vzpenja, zato sem na tej točki za danes končal s tekom. Prestavim v hiter pohodni korak. Tempo mi vseskozi počasi pada, zato na razglednih delih pogledujem nazaj, če me Dejan slučajno lovi, pa ni videti sledu o njem. Križev pot na Križno Goro tokrat opraviči svoje ime, ampak na srečo je kratek in tudi zahteven spust je dokaj hitro mimo. Kilometri po gozdu proti Bločicam se kar nekam vlečejo. Ko mi zmanjkuje volje samo pomislim na mojo Karlo, ali na to da bom Brini izpolnil željo in vesolje me takoj napolni z energijo. Pašniki nad Bločicam so v tej noči močno oroseni in v copate mi vdre vlaga. Sledi nekaj spusta, takega lahkega, ampak teči se ne da več. Samo korakam. Občutek imam, kot da nekaj manjka. Seveda - eureka - ni zastavic!!! Grem naprej. Ni zastavic po gozdni potki, ni jih naprej na makadamu in niti na začetku vzpona proti Slivnici. Nekdo si je vzel čas in odstranil oznake na skoraj treh kilometrih trase. Pokličem Srečota in ga obvestim o tem, potem pa zagrizem v klanec proti Slivnici. Karla moja, ko bom tukaj gor tebe nesel čez kakšno leto, bo sigurno veliko lažje! Klanec se je tokrat zares podaljšal in postavil bolj pokonci. Na vrhu se je nabrala še megla, tako da s težavo sledim zastavicam. Končno se znajdem pri žuristično razposajeni mladini, ki dežura na Slivnici. Na aplikaciji mi pokažejo, da je Dejan komaj začel z vzponom, zato se kar naenkrat počutim že zmagovalec. Samo do cilja moram priti, nikamor se ne mudi, razen mogoče v posteljo. Potovanje v dolino je dolgo in naporno, vzpon čez goščavo prav tako. Na vrsti pa je pokončna, neskončna, špičasta gora. Neskončno strm klanec. Pogledujem navzgor in komaj dojemam, kako visoko se svetijo oznake pred mano. Če to ne bi bil zadnji vzpon (spredaj je samo še nekaj klančkov), bi mogoče res obupal. Tudi sem te bom nesel, Karla, da boš videla, kam me je pripeljala volja, ki si jo ti vzbudila v meni. Postalo je precej hladno. Na vrhu Špičke si oblečem vetrovko in končno odkorakam iz tega neskončnega hriba proti Bezuljaku. Tudi tu se pot vleče v neskončnost in vmes se pojavljajo kar novi težki vzponi. Potem pa dol, dol, dol. Daleč v neskončnost. Začela se je že nedelja. Ob 0:30 se končno pojavim na okrepčevalnici v Bezuljaku. Olga in še en gospod me prijazno oskrbita. Potolažim ju, da sem v redu in da bom teh 11 km že še prekorakal, pa čeprav se bo še zelo vleklo. Proti Rakeku začutim rahlo bolečino spredaj nad gležnjem. Nič pretiranega, vem pa, da naznanja možnost rahle poškodbe nekje v notranjosti. Bolečine se ne bojim. Žulji in odpadli nohti me ne motijo, nočem pa resnih poškodb, ki prinašajo posledice v telesu za prihodnost. Rahel, čuden občutek bolečine me prav nič ne moti, zato vem da bom s tem z lahkoto prišel do cilja. Sem pa zelo hvaležen, da je telo zdržalo do tukaj, ker če bi se kaj takega pojavilo prej, bi bilo nadaljevanje preveč nezdravo za telo. Od Rakeka do cilja je samo še dobrih štiri kilometre, ampak ti se po labirintičnih gozdnih potkah vlečejo v neskončnost. Lepote Rakovega Škocijana me napadajo iz vseh strani in hočejo, da se za vedno izgubim v njih. Rdeče lučke na zastavicah pa mi vztrajno kažejo neskončno pot. Zadnji mostiček je bil v prejšnjih krogih tik pred ciljem, zdaj pa moram kar še nadaljevati po nekih neznanih poteh. In potem končno zagledam hotel in mojo Matejo ki me pričakuje sredi noči v tem mrazu. In v sebi nosi tudi mojo Karlo, ki me je tako tudi pričakala v cilju svojega kroga.

Totalno izčrpan končno zelo vesel dosegel cilj

Izpolnjeno je! Zmago posvečam Brini, ker si jo je ona zaželela. Jaz sem si samo želel preteči ta trail. Neka prelomnica se je s tem dejanjem zgodila v mojem življenju in prihodnost od tu naprej bo nekaj novega. Karla, zdaj lahko prideš na svet; čakamo te! Če zmorem 100 miljske traile, bom tudi tebi lahko vodič skozi življenje. Dolga je bila pot do tukaj. Začela se je že davno v preteklosti, ključno pa je bilo celo letošnje leto. Pomlad mi je naznanila Karlo in zagnal sem se proti rekordom na krajših tekih, ter se do konca izmučil čez stotke na Kozari in Pušeljcu. Skozi poletje ni bilo počitka; dopust sem izkoristil tudi za težke treninge. Začetek jeseni je minil v napetem pričakovanju. In zdaj sem kar naenkrat tu. Na cilju, tukaj in zdaj. Pa hkrati tudi vedno in povsod, nič se ni izbrisalo, vse ostaja del večne neskončnosti.

Dogodek SLO 100 2019 bo za vedno ostal del mene. Hvala Srečo, Olga in hvala celi vajini družini in prijateljem, ki so pomagali. Borut in Slavka; vidva sta prav neverjetna, kako se razdajata za nas, ko bi morala mislit predvsem na sebe. Mala organizacija z velikim srcem. Na dogodku ste uspeli pričarati tisto najlepše domače počutje. Niti za trenutek se nisem počutil ogroženega zaradi morebitne slabosti v organizaciji.  Upam in želim, da bo v prihodnosti več ljudi znalo najti veselje v udeležbi na tem prijetnem trailu, ki je nekako še najbolj značilno slovenski. Jaz sem doma iz podobnih krajev, kjer lahko tečem po gozdovih in travnikih, čez strme klance in spuste ter čez dolge razgibane terene, kjer včasih zaidem v neprehodne goščave. Tisti ki nagajate in pobirate zastavice; skoraj bi bilo preveč popolno, če vas ne bi bilo. Prav želim vam, da se nekoč nekje izgubite zaradi napačnega kažipota. Karma deluje in morali boste plačati. In če bom mogel, vam bom jaz prišel pokazat pravo pot. Ker, mi smo se zaradi vas zgubljali na poti, vi pa ste zgubljeni v sebi, zato se mi zdite zares ubogi. Vesel sem, da sem svoj prvi sto miljski trail opravil na Slo 100. Saj veste; prvega ne pozabiš nikoli.



Dejan in jaz na podelitvi                                Ponosna Brina s pokalom