sobota, 29. julij 2017

Jahorina ultra trail

Živel je majhen deček. Še zelo majhen. Komaj se je počasi začel zavedati sveta okrog sebe. Z zanimanjem je opazoval okolico. Živel je v vasici, ki je ležala v dolini, z vseh strani obkrožena z manjšimi hribi. Njegov svet je bila ta vasica, travniki in polja okrog vasice, naprej pa so bili hribi in gozd. Hribi so bili razpeti vse naokrog, naprej v višino pa se je svet nadaljeval z modrino in oblaki, ponoči pa s črnino in zvezdami. To obzorje je bilo zanj cel svet. Nekoč je slišal, da je zemlja okrogla. To mu je bilo čisto logično. Ni se zavedal, da se za tistimi hribi skriva novo obzorje. Okrogel svet je zanj pomenilo, da živi znotraj krogle, znotraj nekakšne velikanske žoge. Spodaj je vasica, ki jo obkrožajo hribi, zgoraj pa je nebo in vse skupaj se mu je zdelo, kot da živi znotraj krogle in to naj bi bil cel svet. To je bila zadovoljiva razlaga, ampak ne za dolgo. Sveta ne more biti kar konec. Zunaj žoge ne more biti kar... nič. Ker, kakšen pa sploh je nič. V mislih si je najprej predstavljal debel zid okrog žoge, ampak... kaj je za njim. Dodal je še en zid, pa še enega. Torej, živel je znotraj žoge, ki je obdana s trojnim neprebojnim zidovjem in to je vse. Toda, kaj pa naprej, tudi če ni nič, prostor je, pa čeprav prazen. Ampak, tudi tega prostora mora biti nekje konec. In kaj je na koncu? Spet zid? Pa za njim? Ujel se je v zanko. Samo dve možnosti sta in obe sta nemogoči. Prostor se nekje konča, ali pa je neskončen. Možgani pravijo, da nekje mora bit konec, da ne more biti neskončen, ampak, kaj pa je od tam naprej?

Po dvanajstih minutah zamujanja končno start Jahorina ultra traila. Tečemo med hiškami in hoteli, po cestah, potkah in travniku proti vrhu smučišča na Jahorini. Pokrajina je taka, kot se za smučišče spodobi. Lepa srednjegorska pokrajina z ogromno infrastrukture. Pri smučišču nikoli ne vem, ali se nahajam v naravnem, ali v urbanem okolju. Z veliko energije in svežine v nogah smo navzgor vsi še precej hitri, zato se kmalu znajdem na vrhu Ogorjelice, kjer se odpre novo obzorje. Tukaj gor ni konca sveta in tudi ni razgleda nekam daleč v dolino, kot sem pričakoval, ampak se v daljave širi velikanska planota, čudovita gorska travnata pokrajina. Mogoče nekaj podobnega, kot Velika planina, samo da popolnoma brez dreves in kakršne koli koče, kolibe, ali česarkoli podobnega. Edine sledi civilizacije so kolovozi, po katerih tečemo in po katerih se vozijo golfi dvojke, ki izpuščajo črno dimno zaveso. Prvinsko gorsko stepo, z obilico borovnic, kmalu zapustimo in tečemo nazaj proti smučišču, kjer se še enkrat srečam z Matejo in Brino, ki me spremljata na tej pustolovščini.

Gorska planota nad smučiščem Jahorina

Na Jahorino smo prispeli že v četrtek, tako da smo se v dveh dneh že malo aklimatizirali Bosne. Pot iz Slovenije do tukaj je dolga in pa, če hočeš, tudi zanimiva. Smo se na poti ustavili v obcestni okrepčevalnici, pa kmalu poleg naše mize sede en Bosanec in malo spregovori z nami. Ko mu povem, da smo iz Višnje gore, mi veselo začne razlagat, da je tam njegov brat, ki dela v slaščičarni in pa tudi sestrična,  ki dela v neki restavraciji. Jaz modro molčim in mu raje ne povem, da v Višnji Gori nimamo ne slaščičarne, ne restavracije. Na poti smo se tudi kmalu naučili, da ne gre preveč zaupati navigaciji, ki te poizkuša do cilja pripeljati po kozjih stezicah, niti ne smerokazom, ki so včasih postavljeni že eno križišče prej. V petek smo si vzeli čas za obisk Sarajeva. Obvezna bosanska kava in čevapi za 'carboloading' ??? pa neverjetno kroženje z avtomobilom, ko nas je navigacija hotela voditi po skoraj navpičnih ulicah v hrib.


Po prvi obkrožitvi vrhnjih pobočjih Jahorine sledi dolg spust globoko v dolino. Najprej po strmih travnatih pobočjih olimpijske smukaške proge, potem pa malo ravnine, malo dol, bolj kot ne po gozdni trasi, samo še enkrat je vmes dolga travnata ravnina, kjer so lani enega tekmovalca napadli biki. Vmes na strmem spustu se spotaknem in poletim z glavo naprej, in skoraj nepoškodovan pristanem na prsih in kolenih. Prav na hitro se poberem in odbrzim dalje. Tekači smo se do tukaj že nekoliko razredči in končno lahko uživam v svojem tempu. Prva okrepna postaja je globoko v dolini, na 19-emu kilometru pri Gondoli. Da je bila trasa do tukaj zelo hitra dokazuje tudi čas, ki sem ga porabil. Dve uri in sedem minut je za skoraj 20 km neverjetna hitrost za 100 kilometrski trail. Sem se pa že pošteno naveličal teka navzdol in komaj čakam na kakšen vzpon.

V najdaljšem tunelu

Tečem po makadamu dalje, do prve vasice in potem čez en griček na glavno cesto, pri kateri me počaka ogromno policajev. Dolgočasen tek po glavni cesti prekine tunel. Cesta gre v nov lepo razsvetljen tunel, jaz pa si namontiram čelko in odpotujem naprej, skozi temno črnino starega tunela. Tunel je dovolj dolg, da na sredini ni slutiti nikakršne sledi naravne svetlobe, samo kakšna čelka sveti kje v daljavi. Ko se vrnem iz podzemlja na svetlo, sledi še malce asfalta potem pa se tek priključi trasi stare ozkotirne železnice, kar pomeni, da me čaka še nekaj predorov in da v naslednjih kilometrih lahko pričakujem ravnino. Zares me veseli, da je takšna trasa še blizu začetka, ko je še dovolj svežine v nogah, da lahko tečem s kar solidnim tempom. Vmes je še nekaj krajših predorov, za katere čelka ni potrebna, se je pa treba v slabi svetlobi znati izogniti kravjim in drugim dregcem. Občasno se zapuščena železniška trasa spremeni v pravo pravljično potko, tako da v tem delu še zelo uživam in ohranjam veliko povprečno hitrost, kljub vročini, ki počasi začenja nažigat. Druga okrepčevalnica je v Podgrabu in slabe štiri ure za 35 kilometrov se mi zdi neverjetno hitro, kar pa  ni nič čudnega, glede na to, da smo do zdaj, razen tistega vzpončka na začetku, imeli samo dolg spust in dolgo ravnino.


Po trasi nekdanje ozkotirne železnice

Ravnine pa še kar ni konec. Iz rahlo padajoče ravnine po nekdanji ozkotirni železnici se trasa zdaj samo prestavi v rahlo vzpenjajočo se ravnino po makadamu, ki pelje nekam proti Romaniji, vzpetemu svetu severno od Jahorine. Čeprav je slutiti hribe v bližini, se zdaj že zelo dolgočasen ravninski tek kar nadaljuje. Vse bosanske, pravoslavne, muslimanske in ne vem še kakšne bogove, ki obstajajo v teh krajih, prosim in preklinjam, naj že prekinejo s to uročeno, dolgočasno ravnino, po kateri neusmiljeno žge vroče sonce, ampak naj traso vsaj malce začinijo s kakšnim vzpončkom. Zgleda, da so me uslišali vsi naenkrat, ali pa jih je močno razjezilo moje nezadovoljstvo z lepo lahko traso, kajti v trenutku moram v skoraj navpičen hrib, naravnost navzgor, brez kakršnekoli serpentine in za nameček, na začetnem delu, še po žgočem soncu. S težavo sopiham navzgor in iščem senco redkih dreves. Na srečo gozd kmalu postane bolj gost in klanec manj navpičen, tako da se po začetnem šoku moje telo navadi klanca in gre lažje navzgor. Dolg vzpon za kratko prekine manjši spust do okrepčevalnice Majdani, kjer se najem lubenic in banan.


Via ferata

Odkorakam proti Romaniji. Z naraščajočo nadmorsko višino in gozdno senco, vročina ni več tako moteč dejavnik, sledi pa še prava osvežitev s hladnim izvirom v gozdovih Romanije. Malce višje me zbegan prostovoljec poizkuša prestrašiti, da me v nadaljevanju čaka via ferata in da moram biti pazljiv. Ko pridem do stene zagledam tanko zajlico, na katero se ne upam obesiti. A to je za Bosance via ferata, al kaj? Tri milimetrska zajlica??? No ni tako hudo, malce višje zajla postane normalna in kar prehitro je konec popestritve z lahko feratko. Hitrost je s tem vzponom precej padla in do naslednje okrepčevalnice je še dolg spust in nato še čez en hrib. Še vedno je povprečna hitrost precej visoka. Prvih štirideset kilometrov mi je minilo zelo na hitro, zdaj pa se mi že počasi vleče in spust proti Palam je kar malo nadležen. V Pale, do tranzicije prispem dobro uro prej, kot sem napovedal Mateji. Okrepčevalnica je tukaj bogato založena z raznovrstno kuhano hrano, tako da si privoščim še makarone za kosilo. Šestdeset kilometrov je že za mano, zdaj pa je pred mano samo še maratonček z veliko višincev.


Dečka je mama nekoč peljala v cerkev. Še pred tem mu je starejši brat povedal, da je ta svet naredil Bog. Povedal mu je tudi, da zemlja ni vse, ampak je okrog še vesolje. Skupaj sta se čudila temu, da tega vesolja mora bit nekje konec, hkrati pa si nista znala predstavljati konca, ker..., nekaj pa mora biti še naprej. Prostora ne more biti kar konec. Na zemlji torej živijo ljudje in živali, nekje v vesolju pa se skriva Bog. V cerkvi ga je bilo grozno strah. Sredi oltarja je stal ogromen kip, ki je bil obdan z bleščečimi lučmi. Predstavljal si je, da je to Bog. Okrog njega pa so bila telesa s krili. Nekaj jih je zgledalo prijaznih, ostali pa bili grozni in zgledalo je, kot da mu grozijo. Ves čas so ga opazovali in bal se je, da ga bodo požrli, zato se je stiskal k mamici. To je bila grozna izkušnja. Dečku so razložili, da bo vse v redu. Če bo priden, ga bo varoval Bog, ki ne bo dovolil, da ga hudički ugrabijo in požrejo.



V kanjonu po trasi nekdanje ozkotirne železnice od Pal proti Sarajevu

Pred glavnim vzponom dirke, na Trebević, še lahkotnih dvanajst kilometrov, zopet po trasi nekdanje ozkotirne železnice. Od Pal do Sarajeva je to pot skozi spektakularen kanjon. Samo čudim se, kakšen gradbeni podvig je bil speljati to železnico tukaj čez, glede na stanje, vsaj pred stoletjem, če ne več. Nešteto predorov, mostov, ki so skoraj vsi že porušeni in pa dolge, visoke škarpe, mi dajo misliti, koliko truda in znoja je bilo vloženega v izgradnjo zdaj propadajoče povezave. Lahkoten tek po tem delu prekinjajo občasni obvozi skozi dno kanjona zaradi porušenih mostov. Težko je rečt in nisem se poglabljal v zgodovino, ali so se mostovi sami podrli v procesu propadanja, ali pa so se zrušitve dogajale med številnimi vojnami prejšnjega stoletja. Da je bilo to območje zelo nemirno tudi med zadnjo vojno, dokazujejo tudi občasne opozorilne table z mrtvaško glavo in napisom MИHE. V nogah imam že kar nekaj kilometrov, zato je tek po ostankih železničarske kamnite podlage zelo zahtevno početje, kar močno otežuje na videz lahko ravninsko traso. Jutranje svežine že dolgo ni več v nogah in zato za lahkih enajst kilometrov porabim uro in petdeset minut, v kar pa je vštet tudi kar dolg počitek v Palah. Na okrepni postaji Lovačka kuča mi prijazna punca natoči vode in najem se banan. Informacija, da sem trenutno osmi na progi, me pozitivno preseneti. Pove mi tudi, da Ivi teče na drugem mestu. Poleg dekleta sta tukaj še dva stara čičota, ki mi govorita, da naj pijem veliko vode, onadva pa raje pijeta rakijo. Seveda mi z veseljem natočita štamprle, ko jima rečem, da bi tudi jaz enga ruknu. Vsi skupaj se mi smejejo. Na okrepčevalnico sem prinesel smeh in obljubljajo mi, da bodo navijali za mene.

Tako, zdaj pa zares. Po še par minutkah teka po ravnem, pri prvih hišah Sarajeva zavijem navzgor. Sarajevo, oziroma kar Bosna v celoti je kraj razpet med različnimi religijami. Trenutno živijo eni z drugimi v miru, v preteklosti pa je bil mir že nekajkrat prekinjen z nesmiselnimi vojnami. Trebević je vzpetina nad Sarajevom, skozi katero poteka meja med Republiko Srbsko in Federacijo BiH. Na terenu je to zelo očitno. V muslimanskem hotelu Pino vidiš ogromno zavitih žensk in ne strežejo alkohola, malce naprej na Srbski strani pa niti sledu o kakršnem koli islamu in pivo je cenjena zlata tekočina. Vse lepo in prav, naj živi vsak kakor hoče, mene trenutno bolj zanima vzpon, katerega sem začel. Na začetku je precej vroče, ampak očitno sem hiter, ker prehitevam kar nekaj tekmovalcev. Malce višje v gozdu, ki malce omili sončno pripeko, se trasa priključi na bob stezo. Še ena zanimivost pestre zgodovine območja. Neutrudno korakam po betonski progi navzgor. Moj namen je biti čimprej v cilju, pa čeprav je pred mano še težkih 25 kilometrov gorskega teka. Napredak dom je nekje na polovici vzpona in zato pravšnji kraj za okrepčevalnico. Tukaj se nič ne obotavljam, samo na hitro natočim vode, nekaj pojem in odbrzim dalje.

Bob steza

Proti vrhu Trebevića je trasa lepo speljana, ne prestrma in večinoma po gozdu, v senci dreves. Šele čist pred vrhom se gozdna pokrajina spremeni v gorski greben, po katerem prečkamo razgledno goro, visoko nad Sarajevom. Časa za počitek ni, treba je dalje. Na vzponu sem bil dovolj hiter, da sem vrh prečkal kot četrti in zdaj si celo upam sanjati o dobri uvrstitvi. Do naslednje okrepne postaje Stupanj je kar še nekaj kilometrov gor-dol in na tem delu me prehitijo vsi tisti, ki sem jih prehitel na vzponu. Moje zaloge energije so močno načete in potrebno je črpati iz rezerv za preživetje v življenjski nevarnosti. Problem je samo, kako zdaj prelisičiti možgane, da bodo mislili, da sem v življenjski nevarnosti. Ker to nikakor ne deluje, preklopim v meditativno stanje avtomatičnega premikanja noge eno pred drugo. To deluje presenetljivo lahkotno in varno čez vse ovire, le hitrosti ni takšne, kot bi si človek želel, saj je ego izklopljen, zaradi česar je izginila želja po dobrem rezultatu. Samo pot in jaz v teku nekam proti neskončnosti. Pod neko kolibo nek domačin sam sedi za veliko obloženo mizo, zato veselo zavijem k njemu, misleč da je to okrepna postaja, ki pa je v resnici še malce naprej. Na predzadnjo okrepno tako prispem na desetem mestu in nadaljujem na devetem. Čeprav prostovoljci veselo pijejo kavo, jo za mene nimajo. Poleg klasičnega polnjena zalog in nekaj okrepčila si tukaj namontiram čelko.



Ko je deček odraščal, je moral premagati ogromno ovir, ki so mu onemogočile razmišljanje z lastno glavo. Religijsko in družbeno pranje možganov se je na koncu izkazalo za neučinkovito in nestrinjanje z vsemi oblikami norm, ki so bile dostikrat zlagane tudi same sabo, je bilo potrebno pokazati z uporom. Žal pa je upor nesmiseln, dokler ni jasno, kaj naj bi z njim dosegel. Družba je taka kakršna je in moral se ji je prilagoditi tako, da mu je uspelo ohraniti svojega duha in obenem ne postati izmeček družbe. V celoti je prebral ekumensko sveto pismo, dva tisoč strani drobnega, največkrat dolgočasnega tiska. Sveta knjiga mu je sama povedala, da ni prav nič sveta. Veliko bolje se je obnesel Dostojevski s svojimi Brati Karamazovi. Zelo dobro pa je znala svet obrazložiti znanost. Kozmologija in kvantna fizika sta nakazovali, da je svet v resnici precej drugačen, kot zgleda. Vse je iluzija, ki jo ustvarimo sami, s svojimi čutili in umom. Materija in energija sta iz enake snovi in lahko spontano nastajata iz nič. Življenje, ki je samo hranjenje in razmnoževanje in pa pri ljudeh še ničvredno zbiranje bogastva in napredovanje po družbenih lestvicah, se mu je zdelo, kot da nekaj manjka, nekaj bistvenega. Počasi je spoznal, da je največ vredno tisto, za kar je treba vložiti veliko truda, medtem ko je največje bogastvo prazno in ničvredno, če pride samo po sebi. Začel je iskati izzive, težke in naporne, ki so ga počasi, eden za drugim, osvobajali praznosti in plehkosti in mu odpirali pot v neskončnost in večnost.



Na Trebević

Do cilja imam samo še 12 kilometrov teka po planoti proti Jahorini. Planota pa ni ravna, ampak ves čas gor dol. Počasi se popolnoma stemni. V klance hodim, po ravnem in v dolino pa poizkušam tečt. Na 96-emu kilometru je še zadnja okrepčevalnica Dvorište, kjer me prostovoljki sprašujeta, če se želim malo odpočit. Pa saj bi pasal počitek, ampak moram dalje, sploh pa je za noge bolje, če ostanejo ugrete. Teh zadnjih šest kilometrov bom menda pa že še obdelal. Nadaljevanje trase je že zelo v smislu cilja, saj se kmalu priključi na glavno cesto, ki pelje na Jahorino. Korakam po asfaltu in oprezujem za svetlečimi se oznakami. Vzpon je lahek in napredujem s hitro nordijsko hojo. Pred ostrim S ovinkom, za katerim so že prvi hoteli, pa odvijemo v gozd. Super, po bližnjici gremo proti cilju. Najprej prvič prečkanje potoka, potem daleč v hrib na levi, pa dol, pa spet v hrib. Hej, to pa že ni bližnjica! Še malo gor pa dol in milijon krat prečkanje potoka. Lepo so nam začinili zadnje metre. Kot da sem ujet v prostoru in času, v neskončnem labirintu. Še enkrat plezanje v strm travnat klanec in končno po zadnji ravnini skozi cilj. In potem še enkrat, ker me je Mateja prvič pozabila slikat. Ni panike, z lahkoto.


Cilj

Deveto mesto od triinpetdesetih. Ni slabo. V bistvu sem mislil, da bom okrog dvajseti, tako da sem pozitivno presenečen. Čas 15:39 izgleda dober, ampak glede na traso niti ne. Imel sem malce bolj drzen cilj preteči traso v 15-ih urah, ki pa mi ni ravno uspel, mi pa je z naskokom uspelo izboljšat PR na 100 km trial. Drugače pa, luštno je blo in predvsem z užitkom sem odkrival nove pokrajine, svetove, običaje... Proga označena izvrstno in okrepčevalnice točno tam, kjer so potrebne. Mislim, da se še vrnem kdaj v te kraje. Zdaj pa nas čaka zaslužen, dolg dopust na morju.
























sobota, 01. julij 2017

GM3D

V Mojstrani pred Slovenskim planinskim muzejem se pripravljam na start prve tekmovalne izvedbe gorskega maratona treh dolin. Vse lepo gladko poteka in v zraku je čutiti večinoma prijetno vznemirjene pred startom tekme. Samo nekateri so malce razdraženi, ker je trasa spremenjena, da ne omenjam tistih, ki iz protesta sploh niso prišli. Trasa teka je malce krajša in pa predvsem precej lažja, zaradi slabe vremenske napovedi, ki se niti približno ni uresničila. Namesto prave gorske avanture se tako ta tekma spreminja v dolinski tek, ki pa vseeno poseže s kar težkim vzponom do pastirske koče nad dolino Krmo. Jaz nisem nič razočaran in se tudi tega teka veselim. Niti približno ne pričakujem lahke tekme, saj 40 km tudi po ravnini ni kratka razdalja, tukaj pa naj nas bi čakalo še 1200 višincev.

Že cel teden sem spremljal vremensko napoved in me je bilo kar malce strah, kako bom preživel to tekmo v deževnem, mogoče tudi nevihtnem vremenu. Nekateri modeli so napovedovali celo sneg na Kredarici. Seveda nisem pozabil na to, da vremenske fronte ponavadi nekako obidejo tekme, na katere sem jaz prijavljen. Že velikokrat se je zgodilo, da je pričelo deževati takoj po koncu tekme, ali pa se je zjasnilo malo pred startom. Tudi tokrat so se napovedi začele malce umirjati že par dni prej, v četrtek zvečer pa je model Aladin po nočnem prehodu fronte, za soboto predvideval zelo lepo vreme. Potem pa pride mail z obvestilom o spremenjeni trasi!? Nič nisem razmišljal zakaj in kako to, ampak mi je bilo celo všeč, ker je to pomenilo tudi dve uri več spanca po petkovem pikniku. Zavedal sem se, da če bo dež, bom vseeno moker, tako da glede tega ni pričakovati kaj veliko olajšanja. Kar pa se tiče varnosti, je zgodba precej drugačna, in zato mi je bilo nekako normalno, da so traso preusmerili bolj na varen teren.


V lepem sončnem vremenu se poženemo po poti Triglavske Bistrice. Prijetnega tekanja ob rečici pa je hitro konec. Trasa že po dobrem kilometru zavije strmo navzgor. Ker sem na strmih klancih ponavadi najmočnejši, zdaj ta klanec, z relativno široko potjo, ki omogoča lahko prehitevanje, izkoristim in na polno letim navzgor. Ne pričakujem dolgega klanca, potem pa ga kar noče in noče biti konec. Potka se sicer kmalu zoži, ampak klanec se kar nadaljuje, zato se malo zamislim nad svojim divjanjem, kakšne posledice lahko prinese, če si preveč zakislim noge. Na mojo srečo se potka kmalu prevesi navzdol. Spust pa niti približno ni tako dolg in kmalu sledi tisto, kar mi ponavadi prinaša največ težav; izjemno zložen vzpon po dolini Kot, ki se vleče kakšne tri kilometre, do prve okrepčevalnice.


Tečem lepo počasi. Nikamor se mi ne mudi. Malo čudno se počutim, ko me vsi prehitevajo, ampak čutim, da je zdaj čas, ko se moram šparat. Na koncu imam namen dati vse od sebe, proti polovici proge pa me čaka tak taprav vzpon, kakršne imam najrajši. V dolini Kot obrnemo, da se bomo podali še v dolino Krma. Trasa se še nekaj časa rahlo vzpenja po pobočju, nato pa strmo spusti proti Zgornji Radovni. Potem pa lepo naprej po dolini Krme navzgor. Iz gozda končno pritečemo malo bolj na odprto in pokažejo se čudoviti razgledi na okoliške vršace. Debela Peč ponosno razkazuje svojo severo-zahodno steno, za njo prav nič ne zaostajajo ostali vrhovi, razporejeni po dolini navzgor. Ob teh razgledih sem čisto pozabil, da se tudi tukaj rahlo vzpenjam in kar naenkrat se znajdem že pri drugi okrepčevalnici, pri Kovinarski koči.


Od Kovinarske koče naprej je še par kilometrov zložnega vzpona proti zatrepu doline. Tukaj tečemo skupaj  z Matjažem in še enim kolegom. Ko pa se potka končno postavi pokonci, nič več ne oklevam in na polno letim navzgor. Tekmovalce prehitevam enega za drugim in v svojem divjem zagonu ne čutim nobene utrujenosti. Ko se že kar nekaj časa vzpenjam, se začnem že malo spraševati, zakaj se še noben ne vrača, saj ne bi smelo biti več daleč do obračališča. Vmes je malo izravnave, potem pa zopet strmo navzgor in že je tu okrepčevalnica pri pastirski koči. Najbolj me začudi, ko vidim, da je treba še kar naprej - navzgor. Kaj nam niso rekli, da bo tukaj obračališče? Vprašam, kolk daleč še, pa dobim odgovor, da ne preveč. Še vedno ne vidim nikogar, ki bi tekel nazaj. Ampak, ne obremenjujem se preveč, saj ni časa za to. Zdaj sem na tekmi in je potrebno hitro naprej.


Vzpenjam se in vzpenjam, pa kar ni konca. Sprašujem se zakaj nam niso povedali, do moramo tako visoko. Kako naj človek tempira tempo, če pa ne ve kako daleč je potrebno? Vzpon se pa kar nadaljuje. Občasno pomislim, da sem zgrešil traso, ampak me oznake vedno znova potolažijo. Kmalu sem že nad 2000 m.n.v., pa še vedno nikjer nikogar, ki bi tekel nazaj. Ali je mogoče, da so se premislili in zaradi lepega vremena vseeno potegnili traso v visokogorje? Ne, to bi bilo čudno, saj bi me o tem zagotovo obvestili na zadnji okrepčevalnici, če ne prej. Tečem mimo hrvaških planincev, ki z začudenjem komentirajo:
''eni gore, drugi dole''
Pa kje koga vidijo, da gre dol? Nič mi ni jasno. Še vedno so oznake, zato nadaljujem in končno srečam nekoga, ki se vrača. Hočem ga vprašati, kako daleč še, pa me prehiti in on mene vpraša, kje je prav. Ja hudič, kako naj jaz vem: 
''če je trasa označena, bo že prav'',
 ''razen če so to oznake od stare trase?''.
Ne sprijaznim se takoj. Za mano kmalu pride še nekaj tekačev, ki pa se potem vsi obrnejo nazaj. Jaz razmišljam kaj bi? Po telefonu pokličem številko, ki jo najdem na Facebook strani organizatorja, pa se nihče ne oglasi. Malce me razjezi, da telefon vpišejo pod obvezno opremo, pa nikjer nobene številke, kamor bi človek lahko poklical. Zgleda, da sem naredil že 350 višincev preveč in če jih dodam še toliko, sem čez prelaz in se mimo Staničeve koče spustim v dolino Kot. Ampak rajši ne. Obrnem in se počasi vračam nazaj. Nikamor več se mi ne mudi - tekma je zame izgubljena. Ko sem že daleč spodaj srečam Žigo, ki me prepriča, da je tu nekje pentlja, kjer se trasa obrne in tam vrača v dolino. V svoji jezi se malce upiram, da mi je vseeno za pravo pot in da se bom tu vrnil, nazadnje pa vseeno popustim in se skupaj podava naprej. Potem se pa zopet vse ponovi. Kljub temu, da sva na pravi trasi, nekje zgrešiva odcep in nadaljujeva daleč navzgor po markirani poti. Nekdo za nama spodaj vpije, da smo narobe. Žiga obrne in se vrača v dolino, jaz pa imam vsega dovolj. Zopet sem naredil 300 višincev tako malo brez veze. Prav, jih bom pa še tristo. Jasno mi je, da ta pot nima voditi kam drugam, kot k Staničevi koči, nič pa mi ni jasno, kako daleč je do tam. Odločim se za nadaljevanje naprej po tej poti, pa tudi če bo treba čez Rjavino.

Tako, zdaj sem na svoji poti. Kmalu se mi odpre pogled na cel greben, katerega moram prečkat. V bližini sedelca pod Rjavino pot zavije levo in dalje navzgor, zato že razmišljam, da bi greben prečkal čez sedlo po brezpotju. Vseeno se odločim, da grem naprej po markirani poti. Načrtovalci poti zagotovo niso brezveze delali teh ovinkov. Do vrha prelaza sem tako porabil kakšne pol ure. Počutim se super v tej visokogorski pokrajini. Ob vrhovih se podijo meglice, zato so razgledi malce okrnjeni, ampak vesel sem, da sem se vseeno znašel tukaj gor. Najbolj pa sem vesel, da sem se zjutraj spomnil in si v nahrbtnik dal tudi nekaj denarja, da si bom v Staničevi koči lahko kupil vode za na pot. Spust z grebena do koče je hiter, čeprav niti malo tekaški po tej visokogorski kamniti pokrajini. Prijazne punce v koči mi povejo, da sem že četrti, ki je zgrešil in šel tu mimo. Ja že, ampak jaz sem šel dvakrat gor in dol in imam do tukaj že 2500 višincev in najbrž me bodo zadnjega pričakali v cilju. Povprašam jih še, kje je najbližje do Mojstrane, potem pa se hitro odpravim dalje.

Spuščam se v dolino Kot. Pokrajina je divja, potka povsem netekaška z zaplatami snega, ki ga je še kar nekaj tukaj gor. Srečujem planince, ki mi vsi po vrsti sporočajo, da so pred mano še trije, ki so zgrešili. Kmalu me pokličejo tudi organizatorji, ki me pogrešajo. Povem jim, da sem zalutal in da se spuščam od Staniča v Kot. Spust je zahteven in zato počasen. Potka postane malo bolj tekaška šele daleč spodaj, v gozdu. Od Staničeve koče do okrepčevalnice v Kotu rabim skoraj uro in pol časa. Na okrepčevalnici mi zaploskajo in  me oskrbijo. Zvedel sem, da nisem zadnji in da jih še nekaj pričakujejo, tako da odbrzim dalje, po že znani poti proti cilju.

V cilju sem po dobrih šestih urah teka in hoje po hribih deležen takega sprejema, kot da sem zmagovalec. Zadovoljen sem z opravljenim. Kljub vsemu sem sam kriv, da sem se zgubljal. Pa nič hudega, sem vsaj opravil težji trening, če ne drugega. Prireditev je lepo uspela in vesel sem, da sem prišel. Pasulj je bil dober, kremšnita še boljša, pivo pa seveda najboljši. Malo mi je sicer žal, ker je danes tudi druga, prav tako fenomenalna prireditev, ki jo nerad zamujam, pa še veliko prijateljev je tam. Ampak tudi na Sočo trail se še kdaj vrnem. Drugo leto pa zopet na GM3D, pa tudi če bo zopet skrajšana trasa, saj niti s to letos nisem opravil, tako kot je treba. 

Najbolj super bi pa bilo, če v naslednjih letih Soča Outdoor Festival in GM3D dobita vsak svoj termin, da se mi ne bo treba odločat, kam bom šel.