17. Gorski maraton štirih občin

Sobotno jutro v Podbrdu. V idealnem vremenu čakamo na start 17. gorskega maratona štirih občin. S prijatelji in znanci smo si izmenjali pozdrave in predvsem želje za uspešno in lepo pot. Ultraši na Pušeljcu so na poti že skoraj dve uri in se bližajo Črni prsti. Ko bom velik, bom šel tudi jaz na Pušeljc. Na prizorišču je čutiti veliko dobre volje, pomešane z rahlo tremo. Godba je že odigrala nekaj skladb, zdaj pa vsi mirno stojimo, ko igrajo Slovensko himno. Čez par minutk bomo že tekli skozi Podbrdo proti cerkvici kjer je leteči start.

Dve leti je že minilo, odkar sem bil nazadnje in tudi prvič na tej tekmi. Kar težko je dojeti, kako čas hitro mineva. Danes si želim preseči takratno neverjetno zgodbo. Glede na razmere to ne bi smelo biti pretežko in vse je odvisno samo od moje pripravljenosti in volje, trme, zagnanosti... Treba bo dirkat, ne pa uživat v pohajkovanju po prelepih hribih. Šprical bo znoj, lahko da tudi kri, prostora za softiče tukaj ni. Gremo gaaasaaaa...

Helena mi je pred startom rekla, da je treba startati na polno, potem držati celo pot in na koncu še finiširati skozi cilj. Začetni vzpon je zares takšen, da grem preveč na polno. Ne gre drugače; če bi hodil bi bil daleč prepočasen. Bolje je da tečem in sem prehiter, tudi zato da prehitim morebitno gnečo višje gori, kot se je spominjam iz pred dveh let. Serpentine v položen klanec se vlečejo nekam v neskončnost, ampak pogled na uro mi pokaže, da kilometri in višinci zelo hitro minevajo. Ko mulatjera preide v stezico, pot postane malce bolj razgibana in občasno se odpirajo neverjetno lepi razgledi globoko v dolino. Šele zdaj mi je jasno, kako visoko smo se že dvignili. Marjana spustim naprej, potem mu pa še nekaj časa uspešno sledim in vmes tudi malo podebatirava, dokler dokončno ne izgine naprej. Po kratkem spustu s Koble se počasi začne naskok proti Črni prsti, oziroma na sedlo Čez Suho. Po prehitrem začetku se zdaj umirim, pot je še dolga in vsaka svežina v telesu bo pozneje še kako prav prišla. Gorska narava, čudovito vreme, svež zrak in pa navijači; vse skupaj me polni z energijo. Kakorkoli že, taktično ali po tempu, nalašč ali slučajno; na vrh sem prišel do minutke v enakem času, kot pred dvemi leti.

Ker sem šel proti vrhu z rahlo rezervo, zdaj ne rabim nobenega oddiha, ampak samo na hitro nekaj popijem in odbrzim navzdol. V zelo hitrem spustu se naslanjam na veter, ki piha navzgor. Kmalu spet ujamem Marjana in priklopi se nama še Katarina. V zadnjih letih sem kar izpopolnil svoj, včasih zelo slab spust, zato z lahkoto sledim njunem ritmu. Vsaj nekaj časa. Pomanjkanje hitrega treninga navzdol, ki ga v resnici uporabljam skoraj samo na tekmah, se kmalu pozna na utrujenosti. Katarino raje spustim naprej in malce upočasnim. Sploh ne morem verjet, da me je že spet pobralo na spustu. Potem pa še neroden korak, spotaknem se in poletim z glavo navzdol. Z desnim kolenom udarim ob tla in se ujamem na levo roko. V komolcu nekaj zaškrta, kar me prestraši. Malo počakam, če bo sledila bolečina, pa je ni. Počasi začnem teči dalje. Zgleda, da bo vse o.k. Naprej proti Hudi Južni tečem veliko bolj previdno in varčujem z energijo. Skozi vasi je ogromno navijačev domačinov, ki živijo s to tekmo. Scena, ki je zares v vzpodbudo in dobro voljo. Vmesni vzpon vseeno zamori razpoloženje, saj komaj čakam konec spusta, ki pa se z vzponom samo oddaljuje. Kar naenkrat me zelo začudi, ko me prehiti Marjan in kmalu za njim še Katarina. Morala bi biti že daleč spredaj, pa sta se izgubila. Nič čudnega, bog vedi kaj ima dec v glavi, ko teče s takim prijetnim dekletom. Moje nagajive misli celo pomislijo, da sta se nalašč izgubila v gozdu. Ampak ne na tekmi, no. Na tem delu postaja že malce vroče, kar pa ob zares številčnih okrepčevalnicah ne predstavlja prehude ovire. Končno se začne zadnji spust proti najnižji točki. Pameten in počasen tek v zadnjih kilometrih mi povrne svežino. Spust po asfaltu je sicer trd, ni pa nobenih korenin ali kamnov, ki bi me spotikali, zato si zopet upam spustiti navzdol. Huda Južna me pričaka z neverjetnim vzdušjem, veliko navijači in pravo žurko. Iz zvočnikov doni Moja mama je strela od Sokolov. Moj čas tukaj je dve minuti slabši kot pred dvemi leti, počutje pa precej boljše.

Kontrolna točka Huda Južna in okrepčevalnica z žurko je malce pred koncem spusta, da si človek potem skozi spust vzame še malo zaleta, prestreže palice na drugi strani in urno zakoraka v strm klanec proti Durniku. Za nadaljevanje pa korakanje po betonski cesti navzgor. Betonska cesta postane betonska stezica in kmalu samo še strma planinska pot. Okrepčevalnice so tukaj zelo na gosto, zato se ni bati dehidracije ali izčrpanosti. Navijači na okrepčevalnicah in vmes so fenomenalni. Visoko proti Durniku me pozdravita Drejka Team. Uršula je ravno včeraj naredila navdihujočo epsko zgodbo dveh krogov GM4O in tako postala članica kluba GM4O extremno, zdaj pa zopet navija tukaj gor. Svet se vse bolj postavlja pokonci. Imam občutek, da se zemlja vrti proti meni, zato moram čimprej na vrh, preden se obrne okrog. Sliši se navijanje in petje. ZZ Topka me vzpodbuja: ''dajmo, dajmo, Brane Mišmaš, drugi na Milanja trailu'' glasno vpije, ''sem prebrala tvoj Blog''.
Besede, ki dajo voljo za naprej in iztisnejo še več energije iz telesa. Zares najboljša navijačica, hvala za navijanje in sliko. Brez tebe bi bil rezultat slabši.

Pred vrhom svet postaja čedalje bolj pokončen, korak pa še vedno ostaja tekoč in ritmičen. Ko se končno malo poravna, poizkusim s tekom in kar gre. Durnik je tu, čez najbolj strm del poti sem prilezel. Teren postane bolj tekoč, tudi z odseki ravnine, in občasnimi razgledi skozi rob v dolino na južno stran. Ko pridem ven iz gozda se odpre pogled na Porezen tam gor nekje. Še vzpon čez pašnike, pa bom tam. Navijačev je proti vrhu vse več. Lovim svoj predlanski čas ki ga na Poreznu zopet izenačim, kar pomeni, da moram osebni rekord loviti navzdol.

Zdaj pa po pameti. Minutka pavze, da si zategnem vezalke, potem pa v svojem hitrem, ne pa prehitrem, ritmu navzdol. Po grebenu še ni strmine, na serpentinah pa napake niso dovoljene. Občutek je pravi. V nogah je dovolj moči, da lahko obvladujem dokaj hiter spust. Lepo je videti, ko ura kaže vse manj nadmorske višine. Pa vendar, cilj je še globoko spodaj. Na polovici spusta se malo poravna in tukaj je še zadnja okrepčevalnica. Zadnji spust po mulatjeri je veliko položnejši in tehnično lažji, kot je v mojem spominu iz pred dveh let. Ne vem, ali je to zaradi izkušenj, ali pa zato, ker sem bil takrat že bolj na koncu z močmi. Danes me ne more nič več zaustaviti. Tabla 3 km, čez šest minut 2 km in še čez šest minut 1 km. Vse je pod kontrolo. Zdaj lahko šprintam. Desna noga se ob nekaj zapne, začutim udarec v noht in potem se že vidim kako letim po zraku in kmalu pristanem na nekakšnem grobem makadamu. Nekaj sto metrov pred ciljem sem že spet na tleh. Neroda! Poberem se in počasi odkorakam proti cilju. Sem že na asfaltu in navijačev je ogromno. Za sabo slišim hitro približujoče se korake. A zdaj bom moral pa še šprintat? Pospešim. Koraki se še vedno vse bližje, zato v polnem šprintu zdrvim po klancu navzdol skozi cilj.

Kaj naj rečem. Občutki v cilju so neverjetni. To je zares tista ta prava divja dirka, ravno prave dolžine. Strmi klanci, spusti, padci, gore, razgledi, domačini, prostovoljci, vsi tekmovalci, navijači, vse skupaj navdušuje in kliče po vračanju nazaj. Takoj v cilju še legendarna sadna kupa.

Dneva pa še ni konec. Kmalu izvem, da je tako Heleni, kot tudi Maji uspelo priti pred limitom v Hudo Južno in zdaj obe drvita naprej proti cilju. Jasno je, da ju moram počakat. Pozdravim se tudi z vsemi ostalimi. Lepo vreme in dobre razmere so poskrbele, da smo danes vsi zadovoljni in dobre volje. Zelo me začudi, ko proti cilju teče Matjaž sam, brez Helene. Napovedovalka napove, da je pravkar odtekel svoj tretji krog v 24 urah. A je to šala? Nič mi ni jasno. Zares je to naredil. Tako kot Uršula včeraj. S tem je postal član kluba GM4O extremno. Priznam, da sploh nisem vedel, da kaj takega obstaja. Šele, ko sem malo bolj razmislil, mi je postalo jasno, da to pa ni kar nekaj. Malo pozneje prideta v cilj tudi obe naši junakinji. Tega pa sem najbolj vesel. Da je uspelo Heleni in Maji. Obe sta neverjetni. Največji zmagovalec je tisti, ki vloži največ truda in oni dve si delita prvi dve mesti.

Milanja trail 17 km

Po glavi se mi hitro prepletajo misli. Kaj sploh lahko zdaj naredim? Kmalu mi je jasno, da ne bom naredil nič. Danes pač ne bom tekel, zaradi ene čisto banalne neumnosti. Pa tako sem se veselil tega teka. Na hitro se sprijaznim, da bom samo navijač. In kaj je razlog? V čem je problem? Doma sem pozabil tekaške copate. Sabo imam krokse. Imam tudi rolerje. Nič od tega ni primerno za trail tek. Rolerji najbrž niti niso dovoljeni. Lahko bi tekel bos, pa raje ne bom, ker za prve kilometre bos v sezoni, tukaj ni najboljša podlaga. Da bi se odpeljal domov po superge, ni ne časa ne volje. Zakaj danes noben trgovec s tekaško opremo nima stojnice tukaj? Danes bi bil jaz sigurno vaša najboljša stranka. Obstaja še ena možnost. Superge mi lahko tudi kdo posodi. Vem da je tukaj zagotovo veliko tekačev, ki imajo s sabo več kot eno obutev. Ampak odrečem se temu, da bi fehtaril naokoli. Šel bom lepo na en sprehod, do koder bo seveda šlo z mojimi bosimi nogami. Navijal bom za Davida in ostale prijatelje in vse tekače. Preživel bom lep dan in to bo to.

Milanja trail je tisti dogodek, ki ga imam v najlepšem spominu od lanskega leta. 31 kilometrov teka po prvinski pokrajini zelenega krasa z neokrnjeno naravo. Letos sem se prijavil na krajšo 17 km traso, ki mi odlično ustreza tudi po konfiguraciji terena in mogoče bi bilo pričakovati tudi kakšne stopničke v kategoriji. Poleg tega se mi teh 17 km zdi najboljši trening za GM4O naslednji teden.

David se je že skoraj zrihtal. Jaz pa se že sprijaznjen s svojo usodo pozdravljam s prijatelji in znanci, ki jih je ogromno tukaj. Ko Borutu povem, da sem doma pozabil superge, mi takoj ponudi za posojo svoje stare. Že sprijaznjen, da ne bom tekel, pomerim superge in ja, kar prav so mi. V bistvu so mi čisto prav. Prav nič mi ni jasno. V glavi moram zopet preklopiti na dirko. Tekel bom. Zopet sem v igri. Hvala ti Borut. Superge se na mojih nogah počutijo odlično, zato ti obljubim, da se bom potrudil in bomo skupaj poizkusili naredi čim boljši rezultat. Čas hitro mineva. Takoj se opravim v tekaško opremo, namontiram številko, še malo preizkusim superge in že je treba na start. Thunderstruck že nabija iz zvočnikov. 

Prvi kilometri so po makadamski gozdni cest. Začetna gužva se hitro porazgubi in z lahkoto tečem v svojem tempu na meji cone udobja. Rahel vzpon še svežemu telesu ne predstavlja nobene ovire. Na sebi nimam nobene dodatne opreme v obliki nahrbtnika, torbice, pasu ali česa podobnega. Odločil sem se za hiter in lahek tek. Čeprav je uradno okrepčevalnica samo na desetem kilometru, je prva vodna postaja že preji, in najbrž bo, glede na lanske izkušnje, še ena malo pred ciljem, kar mora več kot zadostovati za zadostno hidracijo.

Na petem kilometru se začne resen klanec proti grebenu Volovlje rebri. Nekaj tekmvalcev je pred mano, ampak nimam pojma koliko. V klanec jih še nekaj prehitim in potem kar nekaj časa tečem za Andijem. Že to, da sem tukaj z njim, v njegovem tempu, mi govori da sem hiter, pa če prav gre on na daljšo progo. Po nekaj kilometrih tekanja po neizrazitem travnatem grebenu prehitim še Andija. Časomerilec na vrhu mi pove, da sem četrti. Kaj? Četrti? To je noro. Skoraj jasno mi je, da so najbrž vsi iz moje trase, zato premlevam samo to, kateri kategoriji pripadajo. Upam da vsaj eden ni iz moje. Prehitel sigurno ne bom nobenega, ker daleč pred sabo ne vidim nobenega tekača več. Z Andijem skoraj skupaj pritečeva do okrepčevalnice na desetem kilometru.

''Bravo! Drugi si.''
''Kaj? Kako? Drugi? A nisem četrti? A so vsi trije pred mano iz ta kratke?''
''Ne, samo eden, drugi si.''
Komaj dojamem, v resnici sem na drugem mestu. Zdaj moram sedem kilometrov zares na polno, da mi uspe obdržat stopničke. Hitro popijem kakšnega pol litre tekočine in gasaaa naprej. Spust je takšen kot mora bit, takšen, na katerem sem najhitrejši - položen makadamski spust. Dva kilometra po položnem makadamu navzdol, na polno. Pogledujem nazaj. Mislim, da mi nihče ne sledi, ampak nikoli ne veš, kako blizu za ovinkom so. Upam, da me vsaj ne bo prehitel več kot eden. Nasmihajo se mi stopničke absolutno. Nič se šparat. Treba je gaassaaaa...

Pet kilometrov do cilja. Oster ovinek v levo in po travnati trasi dalje v spust. Vmes na manjšem položnem klančku spoznam, da sem že precej znucan. Nič hudega. Klancev ne bo več veliko. Kmalu se priključim na daljšo traso, ki jo poznam že od lani. Zdaj vem kaj me čaka. Nič več napornega. Samo še spusti in kar je najboljše, nobenega prestrmega spusta. Leti na polno. Strah me je, če mi kdo sledi blizu. Ni vsaka tekma, da bi bil drugi in bilo bi carsko, če mi danes to uspe.

Tri kilometre do cilja je zopet priključek na makadamsko cesto. Tu je tudi vodna okrepčevalnica. Že letim dalje. Nikogar ni videti za mano. Počasi mi postaja jasno, da mi bo mogoče uspelo. Ni čutiti pomanjkanja energije in vem da bom z lahkoto zdržal še ta dva kilometra v tem tempu. Lani se mi je tukaj zelo vleklo, zdaj pa se cilj približuje s svetlobno hitrostjo. Še zadnji ovinek na makadamu in priključek na stezico ob kolesarski progi.

Zadnji kilometer. Ja, uspelo mi bo. Po stezici so mokri gladki kamni, katerih me je malo strah zaradi morebitnega zdrsa. Tečem v supergah, ki jih ne poznam, zato sem malo bolj previden, ampak hitrost je še vedno taka kot mora bit. Močno se že sliši dogajanje na prireditvenem prostoru. Zdaj vem, da mi je uspelo. Sem že na cesti ki pelje v ciljni šprint. Folk navija, kot največjemu junaku, jaz pa z dvignjenimi rokami pretečem ciljni slavolok. To je mojih pet sekund slave.

Neverjeten dan, neverjeten razplet. Ko sem že mislil, da ne bom tekel, mi je nazadnje uspel odličen rezultat. Sprašujem se kako je to mogoče. To ni tekma s par udeleženci. Na 17 km nas je startalo 59. Vem, da večina najboljših teče na daljši trasi, kar mi je tudi omogočilo to neverjetno uvrstitev. Če bi bila samo ena trasa, bi bil rezultat precej drugačen. In pa seveda, Borut velika HVALA tebi. Tvoja velikodušnost mi je omogočila, da sem lahko to naredil, da sem sploh lahko startal.

Dneva pa še ni konec. Čeprav so mi superge prinesle odličen rezultat, se jim lepo zahvalim in se odpravim bos na sprehod nazaj po trasi in navijam za prihajajoče. Bose noge se odlično počutijo po prijetni stezici v senci borovcev. Prijetna narava me toliko zamoti, da skoraj pozabim nazaj na podelitev. Po podelitvi počakam še Davida, potem pa še malo ležanja in posedanja na trati v družbi prijateljev - najboljše razvajanje za dušo in telo.