Uresničuje se vremenska napoved. Celodnevno deževje. V spominu se mi vrtijo doživetja na Velenje trailu, kjer sem se skrajno podhlajen, premočen in zares preobjeden blatnega terena, komaj prebil do cilja. Vseeno pa je tokrat nekaj bistveno drugače. Temperatura je vsaj pet stopinj Celzija višja. Dobro se spominjam, koliko topleje mi je bilo v Velenju, ko sem se spustil v dolino, pa čeprav je bilo samo dve stopinji topleje, kot na hribu. Tam je svoje dodal tudi veter, ki ga danes v Zasavju ni pričakovati. Skratka, tolažim se, da mogoče pa res ne bom zmrznil. Ob vsej množici, ki je prišla na to tekmo, bi bilo zares čudno, da se nihče ne bi zavedal nevarnosti, da bomo vsi pomrznili. Tudi ko čakamo na start, me prav nič ne zebe, kar je čisto nekaj drugega, kot v Velenju. Predvsem pa je tukaj ogromno starih prijateljev iz skoraj nekih drugih romantičnih časov trail teka. Kako lepo je spet videti stare face.
Start je v temi. V dežju in po gozdu si moramo pot razsvetljevati skoraj do osme ure. Ker je šele začetek deževja, potke zaenkrat niso preveč blatne. Tudi mraza ni. Pod dežno jakno se v bistvu ravno prav prijetno kuham, da mi ni ne mrzlo ne vroče. Ne pretiravam. To je tekma za trening in vseeno to tukaj niti slučajno ni moje vreme. Jaz se še vedno najbolje počutim na prijetnem, toplem in sončnem vremenu. Teren ni naporen. Mrzlica je na dvanajstem kilometru. Počasen vzpon od starta, s kakšnim strmim odsekom, nekaj spusti in ravnine in z okrepčevalnico na Kalu na devetem kilometru. Tudi nekaj blata se že zasluti kje vmes, ampak nikakor me še nič, razen deževja, ne spominja na velenjski trail. Z vrha Mrzlice se odpre celo nekaj razgleda globoko dol v dolino, kar me spomni na to, da smo že opravili z enim težkim vzponom.
Dolg položen spust iz Mrzlice do okrepčevalnice na Podmeji je pravi blagič. Veliko po cesti s kakšnim ovinkom na stezice v gozdiček. Še ne utrujene noge lahkotno ubirajo korake. Kmalu za okrepčevalnico opravim z nekakšno daljšnjico, ker se je nekdo poigral z oznakami, potem pa na veselo pohajkovanje proti Sveti planini. Gozdne stezice postajajo vse bolj spolzke in ponekod prekrite tudi z globokimi lužami, zato prav paše kakšen kos ceste vmes. Vidljivost zaradi megle postane omejena do ene oznake naprej. Z nekaterimi sotekmovalci se ves čas prehitevamo, ker nekaterim pašejo eni tereni drugim pa drugačni. Na Sveti planini me pričaka žurka. Seveda se morajo tudi prostovoljci z nečim zabavati. V tem vremenu je vsekakor lažje potovati po terenu, kot biti prostovoljec. To je glavna okrepčevalnica, skozi katero gredo tudi vse krajše trase in moja pot se bo počasi prevesila v drugo polovico.
Nekaj minut bi človek z veseljem ostal v takem prešernem vzdušju, po drugi strani pa se mi mudi proti cilju. Naslednjih nekaj kilometrov je najlažjih danes. Dolg prijeten, lahkoten in položen spust do vznožja vzpona na Čemšeniško planino. Kilometri se hitro nabirajo. Na sploh se mi teren zdi danes lahek, so pa razmere tiste, ki ga močno otežujejo. Čeprav bi bilo v snegu napredovanje še precej bolj počasno, sta dež in blato za psiho veliko bolj naporna. Že daleč po tridesetem kilometru se končno začne dolg vzpon na Čemšeniško planino. Pot je speljana v tako zložnih ključih, da skoraj ni občutka o vzpenjanju na tako mogočen hrib. Ampak danes, v teh razmerah, lahko rečem samo hvala prednikom, ki so speljali to potko na ta hrib v tem prijetnem sprehajalnem načinu. Se pa zato vzpon vleče. Po tako dolgem sprehodu noge pozabijo, da so na teku. Pa bo treba še teči po vsej dolgi razgibani poti do cilja tam daleč nekje v dolini, ki ni pod tem hribom. Kmalu za vrhom pa še prijetno okrepčilo pri domu na Čemšeniški planini.
Drsališče po blatnem toboganu strmo navzdol bi bilo danes še najbolj primerno poimenovanje za tale spust iz Čemšeniške planine. Z rokami se upiram na palice zapičene v blato, ki so edina opora. Superge ne držijo nič. Kakšnih dvesto višincev tega nerodnega spusta pa mi zaenkrat ne more spiti volje, saj vem da me potem čaka bolj prijetno potovanje daleč proti Trbovljam s samo dvema nezahtevnima klančkoma in potem globokim spustom, ki je še uganka. Dež neusmiljeno lije in ne preneha niti za trenutek. Tudi po gozdni vlaki so vsepovsod luže in blato. Na srečo pa še ni ne duha ne sluha o napovedani ohladitvi, tako da nekega mraza ni čutiti. Po okrepčevalnici Znojile podlaga začasno postane bolj prijazna. Makadam je v teh razmerah olajšanje, saj je napredovanje manj drseče in tudi vode je nekoliko manj v supergah.
Zadnji spust se začne nekje pod Sveto planino. Ja, zdaj sem čisto blizu kraja, kjer sem tekel par ur nazaj in samo še nekaj kilometrov spusta in bom na cilju. Čofotanje po blatu tu dosega vrhunce, na srečo pa ni take strmine, da bi se skotalil navzdol. Nekako mi počasi uspe pričofotati do Planinske vasi, kjer me pričaka prava evforija in privoščim si šilce žganega, ki ga strežejo prikupna dekleta. Cilj že skoraj voham. Spust v dolino ni prezahteven, čisto zadnjo najtežjo strmino pa so na srečo nedavno bogato obložili z makadamom, kar je danes tukaj verjetno rešilo marsikatero težavo. Po dolgih deževnih urah potepanja se zelo na hitro znajden v mestu in takoj za tem tudi na cilju.
Počutje je precej evforično. 51 kilometrov po tem terenu in v teh razmerah ni mačji kašelj. Vesel sem, da sem premagal strah pred dežjem, ki v resnici ni noben bav bav, če je temperatura nekaj stopinj nad ničlo. Velike pohvala za odlično organizacijo Anji in Iztoku z vso prijazno, ustrežljivo in dobrovoljno ekipo. Zaradi takih ljudi radi hodimo na te dogodke. Še se vrnem! Se pa vsem opravičujem, ker mi v zadnjem času ne uspeva več zmanifestirati lepega vremena za tekme, na katere pridem. Pred leti mi je to neverjetno dobro uspevalo tudi ob najbolj mračnih vremenskih prognozah 😉.
