sobota, 10. junij 2017

Milanja trail

Že pred nekaj meseci, ko sem prvič zvedel za ta dogodek, sem si rekel, da sem moram pa nujno priti. Nič nisem razmišljal, ampak sem se takoj prijavil. 30 kilometrski trail, po suhih kraških travnikih in borovih gozdovih po jugovzhodnih obronkih Snežniške planote, bo nekaj čisto novega, še ne doživetega, zato sem se zelo razveselil te novosti. Pravzaprav to divjo pokrajino kar dobro poznam, ker sem bil v Ilirski Bistrici na služenju vojaškega roka. Od takrat je minilo že več kot 20 let, pa se še vedno spominjam pokrajine, za katero si do takrat nisem mislil, da obstaja v naši Sloveniji. Veliko smo se podili in vadili po tem območju in mogoče se tudi zato zdaj vračam sem, da malo obudim spomine na tiste čase. Služenje vojski mi je bilo zelo zanimivo in ni mi bilo težko, saj smo bili veliko v naravi, ogromno smo trenirali in mislim, da sem se tam marsikaj naučil. Mogoče mi je tudi zaradi tega v zadnjem času všeč vadba karateja, ker vsaj malo spominja na vojaško disciplino. Ampak karateju manjka gibanje v naravi, za kar pa so idealni prav trail teki.


Na Črne njive sva se pripeljala z Davidom. Vse zgleda odlično organizirano in poskrbljeno je za vse. Tudi za otroke je tu ogromno zabave. Dan je zelo lep. Napovedana huda vročina zaenkrat še čisto nič ne pritiska in zgleda, da bo tudi vreme idealno. Sonce se občasno skriva za oblaki, višje gori, na grebenu Volovje rebri se pa pričakuje vsaj malo sapice, ki nas bo hladila. Vmes nekaj sence borovih gozdov in mislim, da ne bo pretežko preživeti ta lep poletni dan v teku po tej pokrajini.

Startamo ob 10-ih. Na začetku je precej gneče, saj je start skupen za 10, 17 in 31 kilometrske trase. Na srečo je prve štiri kilometre makadamska gozdna cesta, zato z gnečo ni preveč težav. Po štirih kilometrih se od nas odcepijo tekači na 10 kilometrski Bistriški tek, trailaši pa nadaljujemo navzgor proti grebenu Volovje rebri. Z gozdne ceste kmalu zavijemo na manjši kolovoz, ki potem preide v slabo sledljivo travnato stezico. Vzpon tukaj je kar precej strm in kot ponavadi imam nekaj težav s prehitevanjem počasnejših tekačev v klanec, po tej precej švohotni stezici. Upam, da ne bom nabrav preveč klopov ali celo pohodil kakšne kače. Zdaj nisem preveč pazljiv na take stvari, ampak na polno šibam navzgor. Grebenu se priključimo na vrhu Milanka. Sledi tek po travnetem grebenu, ki je na drugi strani malo bolj poraščen z borovci, po razgibanem terenu. Koraki so tekoči, potka ni kamnita, zato ni nekih ovir, ki bi onemogočale tekoč korak. Tukaj gor je kar precej vetrovno, zato me nič ne čudi, da so tukaj hoteli postaviti vetrne elektrarne. Na vrhu Velike Milanje me pozdravijo zares zanimive kamnite skulpture, ki jih je oblikovala narava. Ko bom naslednjič tukaj, na netekmovalnem izletu, si bom vzel malo več časa za uživanje v neokrnjeni naravi z veličastnimi razgledi. Sledi še nekaj tekanja, zdaj bolj po planoti, kot po kakšnem grebenu in spust do makadamske ceste, kjer je prva okrepčevalnica.



Spet sem na makadamski cesti. Najprej hiter spust, kjer sem še precej hiter, potem pa sledi točno tisto, česar ne maram; dolg počasen makadamski vzpon, ki se vleče par kilometrov. Pot je vseskozi gozdnata in v senci, tako oblakov, kot dreves. Vseeno je vzpon mukotrpen in prav razveselim se, ko mi prostovoljec ob trasi končno pokaže smer, ki pelje po stezici v gozd. Tukaj sem zopet zelo hiter. Trasa se prevesi v spust, z ravno toliko naklona, da leti navzdol na polno po nezahtevnem terenu prav do vznožja Kozleka. Nato pa, ponovi vajo! Jaz bi veliko raje videl, če bi se na Kozlek povzpeli naravnost navzgor, ampak trasa je speljana okoli grebena, zopet po makadamski cesti, ki se zelo zložno vzpenja. Spet par kilometrov mučenja na tem zložnem vzponu, potem pa najbolj strm klanec danes, direktno navzgor na Kozlek, kjer je planinska koča in druga okrepčevalnica. Še zelo dobro se spominjam te koče iz časa služenja vojaškega roka. Po dolgem pohodu do tukaj, so nam poveljniki dovolili spiti pivo, pa jih v koči na žalost niso imeli dovolj za vse, zato smo vsi ostali brez, da ne bi prišlo do prepira. Tudi zdaj bi mi že pasalo kakšno pivo, ampak bo bolje, če to počaka do cilja.



Od tu naprej sledi dolg spust, s še nekaj špicami, po razglednem grebenu Kozleka, robu Snežiške planote. To je tisti pravi trail, z razgledi, malo po gozdu, malo po travnatih pobočjih, v prvinski pokrajini brez sledov civilizacije. Po nekaj kilometrih zopet malo makadama in potem prečkanje asfaltne ceste in v gozd po stezici dalje proti prostrani travnati pokrajini, ki ne daje slutiti, da je civilizacija kje blizu. Tek po njej pa je kar precej naporen, saj je zopet zložen vzpon in to v vročem sončnem vremenu, ki ga malce blaži šibka sapica. Na zadnji okrepčevalnici sem si natočil poln bidon, kar sem mislil, da bo več kot zadostovalo do cilja, pa sem ga že posušil. Tek po tej savani se kar nekaj časa vleče, potem pa končno od daleč zagledam še eno neuradno okrepčevalnico. Ne, saj ne more biti! Ali je to fatamorgana? Pritečem do ceste, in tam je res avto z dvema prostovoljcema in vodno okrepčevalnico. Spijem kozarec vode in odbrzim dalje. Cilj ni več daleč. Kmalu tečem mimo oznake 8 km. Če je to oznaka od 10 km teka, potem sta do cilja še cela dva kilometra, kar je več kot bi moralo bit. Kmalu sem potolažen, saj naša trasa zavije na stezico, po bližnjici proti cilju. Samo še hiter spust po tej stezici in zadnjih sto metrov, po cesti, v špalirju gledalcev skozi cilj.

Na hitro se malo okrepčam in preoblečem, potem pa v cilj čakat Davida. Evo ga, že prihaja! Samo 10 minut za mano je v cilju tudi David. Kmalu se skupaj odpraviva na najino odlično vegetarijansko malico. Tokrat mi niti malo ni žal, da sem izbral vegetarijanski obrok, saj je mineštra skoraj tako dobra, kot da sem jo sam skuhal.. Po malici sledi še druženje s prijatelji in znanci ob pivu. Zopet sem spoznal nekaj novih prijaznih in srčnih ljudi, kar je tudi razlog, da se rad udeležujem teh prireditev. Tekači - stezičarji so po večini ena najbolj prijazna in fajn druščina na svetu. Vem, da je prav tako fajn tudi v družbi, ki danes teče ob Krki, zato se z Davidom nameravava odpraviti še tja na eno pivce.


nedelja, 04. junij 2017

Na 10 krogov za 10 nasmehov

Takole je. Treba se je odločit pa it. Potem pa je vse samo še uživancija. Kolikokrat imam nekje v ozadju svoje zavesti, v sanjah, ki se jih ne upam uresničiti, velike načrte, želje po novih dolgih poteh, takih tapravih avanturah. Ja vem, sam sem kriv, če veliko tega ne uresničim. Ampak je že tako v življenju, da je potrebno izbirati, da ne moramo imeti vsega. Če človek zna uživati v majhnih stvareh, potem lahko vsak sprehod postane velika avantura. Ta vikend pa naj bo nekaj vmes, tisto kar je pravzaprav najlepše. Nič napornega, ampak malo pa že diši po odkrivanju novega sveta, novih doživetij in to skoraj na pragu lastnega doma.

Društvo Never Give Up s svojimi prireditvami, tako zelo prijetno vpliva na svet okoli sebe, da dogodki, ki jih organizirajo, zares dajejo človeku upanje, da ni vse izgubljeno, da človeštvo še ni zašlo s prave poti in da v svetu pravzaprav prevladuje nekaj dobrega in pozitivnega. Druženje na teh tekaških prireditvah, kjer se zbirajo sredstva za ljudi v stiski, je tako nekaj izjemnega.

10 krogov za 10 nasmehov je niz 10 prireditev, ki se dogajajo 10 dni zaporedoma na atletskih stadionih po različnih krajih, na območju cele Slovenije. Pred dnevi sem pregledal datume. V svoj koledar sem si zabeležil zadnja dva dogodka, to sta Trebnje in Tacen. Prvotna želja je bila, da bi tekel od doma, do Trebnjega in potem še tam ene par krogov. Tacen pa se mi je zdel malo daleč, ampak mogoče bi tudi šlo, sploh če bi šel kdo z mano. 

Na koncu se je izcimilo tako, da sva se z Davidom zmenila in šla včeraj v Trebnje s kolesom. Pripravil sem traso, večinoma po cestah, malo pa tudi po poljskih in gozdnih poteh in celo stezicah, da ni bilo preveč dolgočasno. Bila je lepa sobota, tako da sva uživala v kolesarjenju, se ustavila na pivu, v Trebnjem odtekla nekaj krogov in odkolesarila domov. Na poti nazaj naju je ujela nevihta, zato sva kar nekaj časa vedrila pod kozolcem v neki majhni vasici blizu Šentlovrenca. Nadaljevala pa sva v rahlem dežju, ki kar ni hotel ponehat. V Ivančni Gorici je končno pokukalo sonce, zato sva si lahko privoščila postanek še na enem pivu in se grela na sončku. To je bilo prvič letos sploh, da sem se usedel na kolo, zato 73 km kolesarjenja plus 3 km teka niti ni tako malo.

Ko sem se danes zjutraj zbudil, sem malo gruntal kaj bi. Občutki so bili dobri, zato sem se na hitro odločil, da je treba preteči to pot do Tacna. Traso sem si zrisal že pred dnevi. V bistvu nič posebnega, po Jakobovi poti do Ljubljane, potem pa čez Tivoli, Mostec, Koseze, Dravlje, Šentvid in že je tu Tacen in atletski stadion s prireditvijo 10 krogov za 10 nasmehov. Tam pa še kakšen krog povrhu, če bo šlo.


Tako je naneslo, da zdaj tečem po asfaltni cesti skozi Dedni dol. Sonce mi žge v hrbet, zato komaj čakam sence v gozdu, ki se kmalu začne. Gozdni vzpon proti Blečjemu vrhu je precej poraščen. Robidovje, trava, stelja in podobna podrast je skoraj prerasla označeno Jakobovo pot. Saj je zanimivo, nič ne rečem, ampak klopi, ki se ponavadi skrivajo v takem šavju, znajo biti precej neprijetna nadloga. Blečji vrh je blizu in za vasjo sledi spust do Police po asfaltni cesti. Tečem v zmernem tempu, saj se mi nikamor ne mudi. Danes nisem na tekmi, ampak uživam v lahkotnem teku. Tukaj je kar nekaj kilometrov asfaltirane ceste, zato to ni najlepši del trase. Na Polici je še en vzponček do cerkvice sv. Jakoba - ja seveda, saj smo na Jakobovi poti. Od cerkvice se spustim po bližnjici, kot mi jo kaže moj gpx track na uri, čeprav rumene oznake kažejo po cesti. Za to potezo mi je kmalu žal, ker se znajdem v pravi goščavi in se komaj prebijem do asfaltne ceste. Če si tukaj nisem nabral klopov, potem sem za danes rešen te nadloge. Sledi še nekaj kilometrov asfalta do Grosuplja.

Tako. Od Višnje Gore do Grosuplja je tale Jakobova pot pravo razočaranje, ampak skoraj pričakovano, ker sem traso dobro naštudiral na zemljevidu. Zdaj pa sledi zares lepa gozdna pot proti Magdalenski gori. V vročem poletnem dnevu, je tek po takile senčni stezici pravi balzam za dušo in telo. Mislim, da je to tisto prvinsko tekaško potovanje, za katerega smo ustvarjeni, kot je lepo predstavljeno v knjigi Rojeni za tek. Saj je lepo v visokih gorah in tja rad zahajam, ampak naši prazgodovinski predniki tega niso počeli, gozd pa je tisto prijetno... domače...


Od Magdalene dalje tečem mimo Zgornje Slivnice, pa še malo naprej po asfaltu, potem pa zopet v gozd proti Orlam. Vmes sta še dve manjši vasici in pa ves čas lepa gozdna pot. Pred Orlami je še vzpon na Molnik. Nič napornega. Vročina še vedno ni prodrla skozi senco dreves in tek je še vedno prijeten. Na Orlah ob cesti porabutam še nekaj češenj in tečem dalje proti Golavcu. Ko grem po klančku navzgor me skoraj zbije kolesar, ki se je na polno spuščal navzdol. Kar zaskrbi me, da ne bo zbil kakšnega otroka, saj je z Golavca proti Orlam prijetno družinsko sprehajališče. Zaradi takih so (smo) potem kolesarji na slabem glasu in so posledično v konfliktu z družbo. Ampak o tem rajši ne bi tukaj, saj tudi jaz rad kaj pokolesarim v naravi. Treba je biti samo obziren do drugih, pa je vse tako, kot mora biti. Na vrhu klančka si privoščim krajši počitek na klopci, da si dolijem tekočine v bidone. Pri tem pa sem opazil, da sem izgubil telefon. Kaj pa zdaj? Nazaj bi šel samo v primeru, če bi ga 100% našel, kar pa ni realno pričakovati, zato ni druge, kot da tečem dalje, to pa treba rešiti pozneje.


Po poti skozi Golovec tečem praktično do centra Ljubljane. Mimo cerkve sv. Jakoba odtečem do Kongresnega trga, kjer si pri vodnjaku natočim vode v Bidone. Tu je tudi skupina azijskih turistov, ki so navdušeni nad tem, da lahko pijejo vodo iz javnega vodovoda. Še mene poslikajo, kako si polnim bidone. Tečem naprej proti Tivoliju. Ni prav veliko teka po mestnih ulicah, kmalu se zopet znajdem v gozdu. Zopet prijetna gozdna senca od Tivolija, skozi Mostec do Koseškega bajerja. 34 kilometrov do tukaj. Čaka me samo še 8 kilometrov, ki pa ne bodo prav lahki. Ven iz gozda, po urbanem, predmestnem okolju, v največji vročini, na vrhuncu vročinskega vala pred prihajajočo vremensko fronto. Ampak kilometri kar gredo, približujem se cilju in to mi daje energijo. Ni več daleč. Približno ob pol štirih, po petih urah tekaškega potovanja,  se znajdem na Tacenskem stadionu. Tam so vsi navdušeni, da sem kar pritekel do tam. Laura mi da pivo, usedem se v senco in nič drugega. Čist fajn mi je.

Sedim v travi in počivam. Kmalu od nekje prikoraka Damjan, ki je po kolesarskem Maratonu treh občin tudi prišel še sem nekaj preteči. Ob štirih je start teka v krogih po stadionu. Prideta še Mateja in Brina in skupaj se odpravimo na start. Akcija. Tečem nekaj krogov skupaj z Brino, Malo počivam, pa še nekaj krogov skupaj z Matejo in še veliko počivanja. Zdaj pa takole, treba bo še toliko, da naredim 50 kilometrov danes. Tudi Mateja in Damjan sta si postavila svoje cilje, Brina pa se nam vsake toliko časa pridruži. Neverjetno, koliko je danes pretekla. Zadnje kroge pretečeva skupaj z Damjanom. Končno je na uri petdesetica. Mislim, da je to dovolj za danes. Ni treba da pretiravam.

Tako! Lep vikend je bil. Nekaj smo potrenirali in naredili nekaj dobrega. Ob tem se človek počuti nekako izpolnjen. V glavnem, fajn občutek je, če nekomu pomagaš, pa čeprav sploh ne veš komu, medtem ko počneš tisto, kar vedno rad počneš. Skratka, fajn za dušo in telo, za sebe in za druge. Zdaj pa cel teden služba in počivanje, naslednji vikend pa Milanija trail.