nedelja, 29. oktober 2017

22. Ljubljanski maraton


The stroj,
človeški stroj.
Na tisoče nas je.
Muska nabija.
Gužvamo se na startu.
Zakaj?
Da pretečemo teh 21 ali 42 km?
Zato,
samo zato!
Za dober rezultat? 
Ali samo, da smo zraven?
Biti del tega dogodka!
The stroj s svojo musko prebujajo adrenalin.
Tisti spredaj so že startali, mi pa se še gužvamo
Končno čez startni slavolok...
zdaj pa gasaaaaaaa...

Tečem in se prerivam naprej. Imam cilje in tale gneča je pač ovira, ki jo je treba čimprej obiti. Pred dvemi leti se je start na začetku druge startne cone odlično obnesel, tako da smo stekli naprej brez gneče, tokrat pa porazno. Drugo cono so prehitro spustili naprej in takoj smo se zabili v počasni rep prve cone. Zdaj ovijam slalom med 'turisti'. Tempo imam dober, ampak odvečno zapravljanje omejene energije ni najbolj dobrodošlo. Tri ure in pol je moj cilj, ali pa vsaj pod 3:35', da postavim osebni rekord. Vem, brez veze. Koga bi to zanimal? Mogoče mene, ko bom v naslednjem življenju prebiral ta blog in se čudil, kdo je bil ta čudak. V glavnem, na tisoče nas je in vsak ima svoje cilje. Pa pejmo skupaj, vsak na svojo pot. 

Prvih deset kilometrov je prav hitro mimo. Tempo je pravi. Malce pod 5 min/km, da si zagotavljam nekaj rezerve, ki jo bom rabil proti koncu. Gneča je ves čas ovira, ki jo uspešno premagujem. Občasno se ob meni pojavi tekač-zajec z znakom za tempo 3:30. Ne maram ga, ker je okrog njega še večja gneča, zato pospešim naprej. Cirkus teče dalje in seveda sem jaz del njega. Res je to praznik teka. Vsake toliko časa bobni, pa godba, pa pravi bendi, ki špilajo ob cesti. Vse skupaj nam daje zagon in poskrbi, da si prehitro spraznimo energijske zaloge organizma. Okrepčevalnice so dobro založene z vodo, energijskimi napitki, sadjem, sladkarijami in tudi geli, tako da si energijske zaloge sproti dopolnjujem, kolikor pač moj prebavni sistem zmore. Šibamo dalje!

Na polovički sem dobro na poti. Dve minutki zaloge časa ne dovolita nikakršnega zabušavanja. V tem tempu bo treba zdržati praktično do konca. Ali sem že omenil veter, ki občasno piha? Seveda nalašč v prsi in ko se obrnemo seveda nalašč ne piha nič. Verjetno je to ovira, zaradi katere ni padel rekord proge, kot sem izvedel na petindvajsetem kilometru. Tako je, prvi so že v cilju, jaz pa, no samo še sedemnajst kilometrov. Zdaj sem nekje na rudniku, moram pa še na drug konec Ljubljane, skoraj do Stožic in potem nazaj v Center. Raje ne razmišljam o tem. Če vidim samo kilometre in ne vem kje sem, je lažje, ker občutek, ko tečeš stran od cilja je, milo rečeno,  smotan. 

Na tridesetem kilometru me prehiti 'ekipa' 3:30'. Ne vem kam se jim mudi. Mogoče sem res malce popustil, ampak svoji dve minutki zaloge še vedno držim. Na okrepčevalnici popijem kar precej, pojem še banano in en gel. Vse skupaj malce preveč za moj želodec in začne me ščipat v trebuhu. Občutek imam, da sem precej popustil, ampak ura tega še ne pokaže. Nekako lovim tempo, s katerim še lahko umirim želodec in držim dobro hitrost. Na naslednjih okrepčevalnicah pijem samo še vodo. In potem..., ali je to zid? Ah ni! Samo stenca iz stiroporja - pihnem, pa jo odnese. Majhen upad tempa med 33. in 38. kilometrom bi me pokopal, če bi tekel sam, ko pa vidim, s kako lahkoto še vedno prehitevam ostale, ki so se skoraj ustavili, vem da tokrat mora it do konca. Namesto dve minutki zaloge imam zdaj dve minutki za nadoknadit. Treba bo na polno. Malce spremenjena trasa me popelje do Dunajske ceste.

Sem na 38. kilometru Ljubljanskega maratona in šibam po Dunajski proti cilju s tempom krepko pod 5 min/km. Ravna črta proti cilju? Malo blizu se mi zdi. Prelepo, da bi bilo res. Ovinki po centru, ko spet tečem stran od cilja, so najbrž odlični za motivacijo??? Ja ni kej, še dva kilometra je do cilja, le zakaj bi mislil, da bo tokrat prej? Še mimo tržnice, čez špalir navijačev skozi Prešerca in spet kontra smer od cilja po Miklošičevi, nazaj na Slovensko in končno proti cilju. Dal sem vse od sebe, to zdaj vem, ker nimam energije niti da bi šprinal zadnje metre do cilja, kot sem lahko naredil ponavadi.

3:31'04'' se izpiše zraven mojega imena na velikem ekranu na cilju. Župan mi čestita, dobim medaljo in potem vse polno ljudi, ki jih poznam. Sprašujejo me, kako je šlo? Jaz pa se sploh še nisem odločil, ali naj bom zadovoljen ali ne. Osebni rekord po sedmih letih. Končno ni moj prvi maraton več moj najboljši maraton. Ampak samo minutko in štiri sekunde nad 3:30? Pa ja, itak da sem zadovoljen. Izziv za prihodnje pa ostaja, kar je tudi nekaj dobrega. Predvsem sem vesel, da je šlo dokaj tekoče, da ni bilo nobene prave krize, ves čas z dobro voljo in zadovoljen v cilju.



sobota, 23. september 2017

SLO 50

Spet sem tukaj. Že tretje leto zapored. Na 50 kilometrskem trailu po notranjski v okviru prireditve SLO 100. Če je bila pretekla leta petdesetka najkrajša razdalja, je letos najdaljša, saj stotke letos ni na programu, poleg tega pa so uvedli še 25 km trail. Verjetno je uvedba še krajše razdalje dobra poteza, saj se je na to tekmo prijavilo največ ljudi, na 50 km pa nas letos teče samo petnajst, od tega tri ženske. Ampak manjša udeležba sploh ne pomeni slabše konkurence, ker so letos prišli sami hudi. Če sem se lansko leto uspešno boril za drugo mesto, letos v generalni razvrstitvi nimam šans za stopničke. Trasa je zelo podobna lanski, z malenkostnimi spremembami. Jutro je relativno hladno, ampak obeta se lep dan in ko nam Srečko dodobra opiše traso in razmere na progi, je čas za start.

Iz centra Postojne smo po parih stopničkah in ozkih ulicah že na sprehajalni poti po Soviču. Sledi skoraj osem kilometrov razgibane ravnine do vasi Studeno. Lepa tekoča trasa z nekaj makadama, asfalta in poljskih poti, je toliko raznolika, da niti slučajno ni dolgočasna. Že tukaj je hitro jasno, kakšno je razmerje moči. Jaz tečem na šesti poziciji, malce pred vasjo pa me celo ujame Igor. Takoj za Studenom se začne precej strm vzpon proti Sv. Lovrencu. Igorju tukaj z lahkoto pobegnem, ne ujamem pa nobenega drugega pred sabo. Bolj kot ne zgleda, da bo šesto mesto danes nekaj realnega, saj je jasno, da je tudi Žiga zelo močan na vzponih. Bomo videli; do Javornika je še daleč. Na kontrolni točki imam dve minutki hitrejši čas kot lani, kar pomeni, da sem dobro na poti.


Okrog Sv. Lovrenca je še nekaj kucljev, kar pomeni, da ni še čas za dolg spust, ampak se bo treba še malo vzpenjati. Čez Špilnik ob poti raste toliko marel, da se mi cedijo sline in postanem lačen. Še dobro, da imam nekaj zalog s sabo in si privoščim eno ploščico, marele pa bom šel nabirat jutri, da si jih privoščimo za kosilo. Po malce divjem spustu sem hitro na makadamski cesti, kjer sem se lani izgubil, zato sem letos precej pozoren na oznake. Spust proti Planini je hiter in letos na tem delu tudi ni manjkajočih oznak (še noben gozdni škrat jih ni odstranil), zato ni nepotrebnega izgubljanja in vračanja nazaj po hribovitem terenu. Moj čas na kontrolni točki Planina je za dvanajst minut boljši, kot lani, kar pa moram pripisati predvsem lanskemu izgubljanju in iskanju na tem delu trase.



Zdaj pa tek do Rakovega Škocijana. Trasa je še vedno identična lanski, pozicije pa so ravno obrnjene. Lansko leto sem tukaj jaz bežal pred zasledovalcem, letos pa jaz lovim. Na nekaterih delih trase, kjer se vidi daleč naprej, sem namreč opazil, da Žiga teče samo par sto metrov pred mano. Trasa je tukaj večinoma makadamska in malce gor - dol. Vem, da nekateri temu rečejo kar ravnina, ampak meni so ti položni vzponi najbolj smotani in na takih terenih tudi najbolj izgubljam proti konkurenci. Tečem ves čas sam in tudi Žiga mi izgine izpred oči. Kakšen kilometer pred okrepčevalnico trasa iz makadama zavije po skoraj brezpotnih vlakah. Kar naenkrat se Žiga vrača nazaj. Ja, ravno tukaj je tisti zeleni škrat pokradel zastavice in še dobro, da naju prostovoljec opozori, kje morava zaviti levo, drugače bi še dolgo lutala po notranjskih gozdovih. Na okrepčevalnico prideva skupaj, ampak Žiga je očitno borbeno razpoložen, zato hitro pobegne dalje. Tudi meni ni vseeno, ker se mi močno zazdeva, da so v igri stopničke v kategoriji. Sem se pa do zdaj že naučil, da se ne smem pustiti sprovocirati, in da se najboljši rezultati dosežejo, če tečem v svojem ritmu.


Od tu dalje sledi še osem kilometrov podobne ravninske trase. Lani sem imel na tem delu malce krize, zato mi kar prav pride, da je tukaj trasa čisto druga. Na žalost letos ne tečemo po učni poti skozi Rakov Škocijan, ker je poplavljena, zato pa se malce naprej izognemo dolgočasnemu makadamu, tako da do okrepčevalnice pred vzponom pridemo po razgibani gozdni vlaki. Časov, zaradi drugačne trase, na žalost ne morem več primerjati z lanskimi, pa tudi na dvoboj z Žigom poizkušam pozabiti. Najlepše je teči sam s sabo in pozabiti na tekmo, na cel svet. Biti ujet tukaj in zdaj. Včasih mi to za nekaj trenutkov uspe, in za to se izplača garati dolge ure. Ampak, tekma je tekma in ker je to boj s časom, se prehitro iztrgam iz te nirvane in se mučim dalje. Kmalu se znajdem na okrepčevalnici Polana. Da bi me še bolj prizemljil v tekmo, mi možakar pove, da je Žiga samo kakšne tri minutke pred menoj, zato naj grem kar v akcijo.

Oh, ja. Zgleda da bo spet isto kot lani. Najbrž ga bom prehitel do vrha, potem pa bom moral na vso moč bežati na dolgem spustu. In Žiga je dober na spustih. Odlomim si dve leskovi palici, da si z njima poizkušam malce pomagati na vzponu. Gledam naprej, koliko pred mano je Žiga, pa ga kar nikjer ni. Očitno je močan tudi v klanec. Napredujem lepo počasi in konstantno. Prav žal mi je, da ni cilj na vrhu, ker potem bi tukaj dal vse od sebe, tisti spust pa me prav živcira. Skoraj se že sprijaznim, da bom ostal na šestem mestu, ko kar naenkrat zagledam Žigo pred sabo. Pa je situacija res čisto identična lanski. Prehitim ga kakšnih sto metrov pred vrhom in potem se ne obotavljam, ampak na polno navzdol. Najprej malce brezpotja, ki zahteva močno koncentracijo za sledenje zastavicam, potem pa kombinacija dolgih makadamov in divjih zaraščenih gozdnih vlak, vmes pa po jasi hitri spust, ki ne dovoli počivanja. Iz velike verjetnosti, da me Žiga ujame, mi počasi postaja jasno, da iz tega ne bo nič. Terena se še dobro spominjam od lani, kar mi daje tudi taktično prednost, ker vem kje se je dobro malce odpočiti, da potem še hitreje napadem. Ko se zasliši avtocestni hrup, je Postojna blizu in potem kmalu tudi cilj. Ciljni vzpon čez Sovič je letos bolj polovičen in potem samo še po znani potki skozi ulice in stopnice do cilja.




To je to. Super je blo. Žigu sem pobegnil kar za dvanajst minut. To se zgodi, če ima človek v glavi, da je nekdo čisto za petami in je treba ves čas bežati na polno. Leon mi takoj porine pivo v roko, šele potem sledi medalja in čestitke. Izkaže se, da so bile moje slutnje o borbi za tretje mesto v kategoriji pravilne. V cilju me je pričakal tudi David, ki se je odlično odrezal na petindvajsetki. Sledi še par ur prijetnega druženja, navdušanja ob prihodu preostalih tekačev v cilj, čestitk in dobre volje, vse do konca podelitve. Ni kaj, spet odlična organizacija maloštevilne, srčne ekipe. Vesel sem, da sem del vaše zgodbe. Lepo se je vračati sem.







sobota, 16. september 2017

Red Bull 400 Planica

Takole! Po štirih letih sem spet tukaj. Dež lije na polno. Na prireditvenem prostoru je vse zalito in ni mogoče hoditi po suhem. Čakam na start tretje moške kvalifikacijske skupine, v katero so me uvrstili. Ne razmišljam o nekih realnih možnosti uvrstitve v finale. Ne poznam se dovolj dobro, da bi sploh znal oceniti, s kakšnim tempom naj rinem navzgor, da bi optimalno pokuril svoje telesne zmožnosti in dosegel kar se da dober čas. V zadnjem času sem se bolj posvečal daljšim trailom in za takele kratke izbruhe moči trenutno nisem najbolje adaptiran. Nekateri pravijo, da je tole najtežjih 400 m na svetu, po drugi strani pa to pot vsak dan opravi ogromno turistov, ki so tukaj samo na izletu. Priti na vrh skakalnice ni nič posebnega in zame so veliko večji norci tisti, ki se pozimi po njej spuščajo dol. Ampak..., ko pa gre za tekmovanje in hočeš zares dati vse od sebe in priti v čim krajšem času na vrh, takrat pa tole postane mučenje. Edina tolažba je, da je vrh zelo blizu, tako da vse skupaj traja samo nekaj minutk. Po koncu kmalu začneš razmišljat, zakaj ni šlo še hitreje. Mislim, teh nekaj minutk bi pa že potrpel in dal še malo več od sebe.


V glavnem. Čas je za start. Kljub dežju sem se nekaj poskušal ogrevat, vendar me na startu še vedno zebe, zato komaj čakam, da se poženem v strmino. Dež je čudežno, ravno za start naše skupine, skoraj ponehal. Vsi se poženejo s polno močjo navzgor. Po 50 metrih sem med zadnjimi in še me prehitevajo. Vzpenjam se v svojem tempu, za katerega si vsaj približno mislim, da bi moral zdržati do vrha. Po 100 metrih je ta tempo izenačen z vsemi okrog mene. V največji strmini pazim na vsak korak. Gledam za vsako jamico ali karkoli zgleda čim bolj stabilno, da mi koraki ne spodrsavajo. Pomagam si z rokami, tako da se vlečem za travo navzgor. Nenadoma opazim, da so se vsi skoraj da ustavili in da prehitevam vse po vrsti z ogromno lahkoto. To mi doda volje za majčken pospešek. Že pred štirimi leti sem opazil, kako se na začetku vsi poženejo in potem omagajo, danes pa je to še bolj očitno. Ozrem se proti doskočišču in vidim, da pred mano počasi zmanjkuje ljudi. Daleč zgoraj so prvi trije in potem kmalu še trije, vse ostale pa prehitim po najlažjem delu proge, tik pred in za odskočiščem, kjer imam čudežno še dovolj moči, da celo malo stečem. Spet pričenja močneje deževati. Po strmini zaletišča navzgor je lažje. Na vsak meter je kovinska prečka, ki nudi močno oporo. Druga trojica je kakih petnajst sekund pred mano in nekaj časa upam, da jih morda celo ujamem in se pomešam v boj za direktno uvrstitev v finale. Izkaže se, da imajo premočno bitko med sabo, saj nihče noče izpasti iz prve peterice, zato so prehitri, da bi jih ujel. Samo prvih pet se namreč uvrsti direktno v finale. Jaz prisopiham navzgor kot sedmi.


Seveda sem močno zadihan in zdelan, ampak kmalu pridem k sebi. Sedem na sedežnico in se odpeljem navzdol. Spet na polno uliva dež. Počasi začnem razmišljat, da se mogoče uvrstim v finale po času, ampak...ali ima smisel čakati dve uri, v takem vremenu, da to izvem. Danes sem svoje odtekel. Če bi bilo lepše vreme bi čakal, zdaj pa mislim da se ne izplača. Tudi če se bom uvrstil, bi bil verjetno v finalu med zadnjimi. Pa še Brina in Mateja sta z mano in res nima smisla, da se tukaj močimo še nadaljnje tri ure. Tudi oni dve se strinjata, da je bolje, če čimprej gremo. Raje bomo poizkusili dan preživeti kako lepše, mogoče z ogledom planinskega muzeja v Mojstrani... Razmišljam pa še vedno, kako bi bilo, če bi treniral malo bolj specifično in se bolje pripravil za to tekmo. Koliko še lahko pridobim? Uvrstitev v finale je trenutno nekje na mojem dosegu. Ampak, ali je smiselno potem prisopihat med zadnjimi navzgor? Ja, n'č, trenirat bo treba!




sobota, 2. september 2017

Krevsov tek

Stojimo na startu 13. Krevsovega teka na Polževem. Že zelo dolgo me na tekmi ni pral dež, tokrat pa zgleda, da ne bo milosti. Dež na polno uliva. Ampak ni panike. Smo še v poznem poletju in zato ni prehladno. Pred startom sem se dobro ugrel in nič me ne zebe. Slekel sem svojo dežno jakno, ker se bojim, da bi v njej zakuhal, pa še Petra mi bo hvaležna, da sem ji jo posodil. Elektronika za merjenje časov se tudi upira in noče sodelovati v tem vremenu, zato start malce zamuja. Udeležba je zaradi vremena malce okrnjena, ampak vseeno je prišlo kar nekaj prijateljev in znancev in pričakovati je zanimivo hitro tekmo po razgibanem terenu na Polževski planoti.

Moji sodelavci v službi me imajo za čudnega. Večina jih raje na deževno soboto nabija nadure in služi denarce, jaz pa se v dežju mučim in zapravljam denar. Na nek način imajo prav. Res je lažje soboto preživeti v službi in zraven še nekaj zaslužiti, kot pa se matrati in trpeti tukaj po dežju. Ampak, ali je to življenje? Ne vem! Imam telo homo sapiensa, vrste ki se je razvila pred kakimi sto tisoč leti in to telo je prilagojeno na surove pogoje v naravi, na boj za preživetje. Neskončno borbo za obstanek, ali si plen ali plenilec. Danes takšnega življenja seveda nimamo več, ampak si, tisti ki si to lahko privoščimo, raje poiščemo instant zadovoljitve. Nekateri so zadovoljni s televizijo, knjigami, zgodbami in igricami, drugi pa si želimo prave avanture zunaj. Ta kratek tek v dežju je sicer daleč od tega, ampak za eno urco se pa vseeno počutim zares živ, tukaj in zdaj, v boju samim s sabo, v surovem vremenu, ki ga ponuja narava.

Višnjegorski šerif končno ustreli s startno pištolo in tekači se poženemo iz smučišča po asfaltu navzdol proti Zavrtačam. Ta začetni spust je zelo hiter in mi zato ni nič všeč. Borim se, da ostanem kar se da spredaj, ker bom potem tudi po ravnini držal tempo s hitrimi tekači. Dež še vedno uliva. Tričetrt kilometra do Zavrtač je v trenutku mimo, sledi pa dvokilometrska asfaltna ravnina do Vrhov. Iz krošenj dreves padajo debele kaplje, vendar mi je kljub temu že malce vroče. Tečemo hitro in kar naenkrat sem iz gozda ven in nato kmalu že na Vrhih. Zdaj pa najtežji, ampak meni najljubši kilometer. Vzpon iz Vrhov do cerkvice Sv. Duha, ki stoji na najvišji točki Polževske planote. Dober kilometer in dobrih sto višincev. Dež je zdaj začuda ponehal in dušim se v soparni razmočeni majici. Nekdo me z napadi poizkuša prehitet. Nekajkrat me prehiti in zopet zaostane, jaz pa se ne dam in lepo tečem s svojim tempom. Kmalu utrujen odneha in zaostane. Zadihan, moker in vroč sem hitro že na najvišji točki proge.

Sledi lahkoten in razgiban del proge po razmočenih planinskih poteh in kolovozih. Ni počitka. Teči je treba na polno, ker konkurenca ves čas grozi, da me kdo prehiti. Ne bojim se luž in blata, ampak vseeno pazim na vsak korak. Izbiram kar se da trd in stabilen teren. Skoraj sem že pozabil, s kakšno hitrostjo se da teči po teh terenih. Na daljših trailih sem pač vedno počasnejši. Na okrepčevalnici v Novi vasi na hitro zvrnem vase kozarec vode. Tudi tega nisem vajen. Iz trailov sem vajen kar krajših počitkov na okrepčevalnicah, tukaj pa se tako mudi dalje. Teren, kljub močnemu deževju, ni tako hudo razmočen in blaten, zato lepo tekoče napredujem po razgibanem terenu proti Kriški vasi. Kriška vas je na osmem kilometru in cilj postaja vse bližje. Še nekaj asfalta od Kriške vasi do Pristave potem pa po makadamu, ki ga zelo dobro poznam, skozi gozd do Zavrtač. Lovim tekača pred sabo, pa mi ga ne uspe ujeti. Ozrem se nazaj, pa vidim, da sta mi dva tik za petami. Treba bo pospešit. Kar naenkrat sem že v Zavrtačah in sledi samo še vzpon do cilja, po tistem klancu, po katerem smo se spustili na začetku. Na vzponu mi uspe uiti zasledovalcema in potem kmalu veselo pritečem v cilj.

Saj ne vem, ali se je spet ulilo še med tekom, ali tik za tem ko sem prišel v cilj, ampak zdaj spet na polno lije. Sem že preoblečen in tudi malico sem že pojedel, samo čakam še na podelitev. Dosegel sem tretje mesto v kategoriji in osemnajsto skupaj, kar me uvršča nekam proti koncu najboljše tretjine. Recimo, da moram biti s tem zadovoljen, pa čeprav je moj čas za več kot minuto slabši, kot leta 2010, ko sem tekel celotni dolenjski pokal. Mislim, da rabim več takšnih hitrih tekem, da se občasno znorim z malce hitrejšim tempom. Čestitke organizatorjem, ki so v tem vremenu odlično izpeljali dogodek, in čestitke vsem tekačem, še posebej najmlajšim, ki ste se v tem vremenu pogumno podali na progo in vsak za sebe dosegli odličen rezultat.




sobota, 26. avgust 2017

Ambruška desetka

Hitro je leto naokoli in že spet je tu prireditev v Ambrusu, ki se je iz tradicionalne nogometne tekme Sever - Jug prelevila v pravi festival športa in rocka. Ko sem še živel v Ambrusu, sem se skoraj da moral skrivat, ko sem šel teči, ker je to veljalo za nekaj čudnega. Ampak, saj tudi sem čuden, tako da ni bilo to nič posebnega. Danes pa se je rekreacija že malo prijela tudi v teh krajih, se pa na žalost organiziranih prireditev vsi kar nekako izogibajo. Še vedno je v ospredju samo nogomet. Kolesarski izlet je letos odpadel, na tek pa nas je prišlo samo šest. Prejšnji dve leti je bila udeležba vseeno malce višja, letos pa so se vsi nekam potuhnili ali pa so izginili po dopustih. Neusmiljeno vroče poletje se še kar nadaljuje, pa čeprav gre avgust počasi proti koncu, kar je najbrž tudi razlog za majhno udeležbo.

Dve punci in štirje fantje startamo točno ob 18-ih. Ni še nam jasno, ali bi tekli kar skupaj, ali naj vseeno tekmujemo. Sonce še nažiga, ampak jaz imam raje vročino, kot mraz, tako da je to za mene predvsem prednost pred drugimi. Slab kilometer tečemo vsi skupaj, potem pa Gorazd izrazi željo za tek okoli 4'15'' /km, če bi kdo šel z njim. Jaz se javim, da lahko poizkusim, ampak da je to najbrž prehitro za mene. Čez Prinčo vas sva zelo hitra. Drugi kilometer pretečeva v štirih minutah, ampak klanci se bodo zdaj šele začeli. Do Višenj je malo klančka in tempo posledično pade na 4'28''/km. Tu je tudi Gorazdu jasno, da je trasa preveč hribovita in da bo tempo temu primerno slabši. Zdaj je na vrsti dolg klanec proti Bakrcu. Hitro se izkaže, da so klanci moja prednost in če hočem zmagat, bom moral napasti v klanec. Gorazd mi reče, da grem lahko naprej, ampak se potem vseeno zmeniva, da do Brezovega dola tečeva skupaj, potem pa se pomeriva v zadnjih treh kilometrih. Na Bakrcu si privoščiva postanek na okrepčevalnici, več pa za 10 km ni potrebno. Do Brezovega dola naju zdaj čaka dolg spust in potem dolg klanec. Povprečno hitrost ohranjava tam nekje na 4'30''/km.

Krog čez Brezovi dol odtečeva še skupaj, ko pa se vrneva na glavno cesto, je čas za akcijo. Lepo mu obrazložim konfiguracijo terena do cilja, potem pa napadem takoj v klanec. Zadnji trije kilometri so sestavljeni iz dolgega klanca in potem dolgega spusta do cilja. Moja taktika je, da napadem v klanec in potem poizkusim držati prednost v spustu, vse do cilja. S tempom 4'50'' sopiham navzgor. Klanec ni prestrm, je pa konstanten in dolg. Do vrha sem pridobil nekaj prednosti, vendar me ima Gorazd še vedno v vidnem polju, jaz pa se trudim, da mu pobegnem za ovinke in mu zbijem motivacijo. V spustu ne popuščam. Zdaj je treba na polno, sicer me bo prehitel. Teče dobrih sto metrov za mano in me tudi v spustu ne dohiteva, kar je dober znak. V zadnjem kilometru sem že prepričan v zmago in adrenalin mi doda samo še dodatno energijo. Iz cilja se že sliši navijanje in z vso močjo pretečem še ciljno strmino do nogometnega igrišča.

Pol minute za mano je v cilju Gorazd, potem pa v kakšnih desetih minutah, eden za drugim, še vsi ostali. Med puncami je že tretjič zapored zmagovalka Petra, njena prijateljica Vesna pa je druga. Škoda za slabo udeležbo in okrnjeno konkurenco. Kaj pomeni zmaga v konkurenci samo šestih? Nekaj že, je pa odvisno, kdo pride. Če bi prišel vsakoletni zmagovalec Aljaž, bi za njim zaostal kakšnih 7 minut in jaz bi bil drugi, tudi če bi tekmovala samo dva. Ampak sam si je kriv, da ni prišel. Največ mi danes pomeni, da sem približno enak čas, kot pred dvema letoma, zdaj dosegel z lahkoto, kar je pravi znak za napredek.

Zdaj pa čas za zabavo in Rock & Roll. Po še obvezni vsakoletni nogometni tekmi sledi koncert skupine Captain Morgan's Revenge in za njimi še Omar Naber. Najprej pa še podelitev medalj. Luštno, ko mi medaljo podeli kar hčerka. 

sobota, 29. julij 2017

Jahorina ultra trail

Živel je majhen deček. Še zelo majhen. Komaj se je počasi začel zavedati sveta okrog sebe. Z zanimanjem je opazoval okolico. Živel je v vasici, ki je ležala v dolini, z vseh strani obkrožena z manjšimi hribi. Njegov svet je bila ta vasica, travniki in polja okrog vasice, naprej pa so bili hribi in gozd. Hribi so bili razpeti vse naokrog, naprej v višino pa se je svet nadaljeval z modrino in oblaki, ponoči pa s črnino in zvezdami. To obzorje je bilo zanj cel svet. Nekoč je slišal, da je zemlja okrogla. To mu je bilo čisto logično. Ni se zavedal, da se za tistimi hribi skriva novo obzorje. Okrogel svet je zanj pomenilo, da živi znotraj krogle, znotraj nekakšne velikanske žoge. Spodaj je vasica, ki jo obkrožajo hribi, zgoraj pa je nebo in vse skupaj se mu je zdelo, kot da živi znotraj krogle in to naj bi bil cel svet. To je bila zadovoljiva razlaga, ampak ne za dolgo. Sveta ne more biti kar konec. Zunaj žoge ne more biti kar... nič. Ker, kakšen pa sploh je nič. V mislih si je najprej predstavljal debel zid okrog žoge, ampak... kaj je za njim. Dodal je še en zid, pa še enega. Torej, živel je znotraj žoge, ki je obdana s trojnim neprebojnim zidovjem in to je vse. Toda, kaj pa naprej, tudi če ni nič, prostor je, pa čeprav prazen. Ampak, tudi tega prostora mora biti nekje konec. In kaj je na koncu? Spet zid? Pa za njim? Ujel se je v zanko. Samo dve možnosti sta in obe sta nemogoči. Prostor se nekje konča, ali pa je neskončen. Možgani pravijo, da nekje mora bit konec, da ne more biti neskončen, ampak, kaj pa je od tam naprej?

Po dvanajstih minutah zamujanja končno start Jahorina ultra traila. Tečemo med hiškami in hoteli, po cestah, potkah in travniku proti vrhu smučišča na Jahorini. Pokrajina je taka, kot se za smučišče spodobi. Lepa srednjegorska pokrajina z ogromno infrastrukture. Pri smučišču nikoli ne vem, ali se nahajam v naravnem, ali v urbanem okolju. Z veliko energije in svežine v nogah smo navzgor vsi še precej hitri, zato se kmalu znajdem na vrhu Ogorjelice, kjer se odpre novo obzorje. Tukaj gor ni konca sveta in tudi ni razgleda nekam daleč v dolino, kot sem pričakoval, ampak se v daljave širi velikanska planota, čudovita gorska travnata pokrajina. Mogoče nekaj podobnega, kot Velika planina, samo da popolnoma brez dreves in kakršne koli koče, kolibe, ali česarkoli podobnega. Edine sledi civilizacije so kolovozi, po katerih tečemo in po katerih se vozijo golfi dvojke, ki izpuščajo črno dimno zaveso. Prvinsko gorsko stepo, z obilico borovnic, kmalu zapustimo in tečemo nazaj proti smučišču, kjer se še enkrat srečam z Matejo in Brino, ki me spremljata na tej pustolovščini.

Gorska planota nad smučiščem Jahorina

Na Jahorino smo prispeli že v četrtek, tako da smo se v dveh dneh že malo aklimatizirali Bosne. Pot iz Slovenije do tukaj je dolga in pa, če hočeš, tudi zanimiva. Smo se na poti ustavili v obcestni okrepčevalnici, pa kmalu poleg naše mize sede en Bosanec in malo spregovori z nami. Ko mu povem, da smo iz Višnje gore, mi veselo začne razlagat, da je tam njegov brat, ki dela v slaščičarni in pa tudi sestrična,  ki dela v neki restavraciji. Jaz modro molčim in mu raje ne povem, da v Višnji Gori nimamo ne slaščičarne, ne restavracije. Na poti smo se tudi kmalu naučili, da ne gre preveč zaupati navigaciji, ki te poizkuša do cilja pripeljati po kozjih stezicah, niti ne smerokazom, ki so včasih postavljeni že eno križišče prej. V petek smo si vzeli čas za obisk Sarajeva. Obvezna bosanska kava in čevapi za 'carboloading' ??? pa neverjetno kroženje z avtomobilom, ko nas je navigacija hotela voditi po skoraj navpičnih ulicah v hrib.


Po prvi obkrožitvi vrhnjih pobočjih Jahorine sledi dolg spust globoko v dolino. Najprej po strmih travnatih pobočjih olimpijske smukaške proge, potem pa malo ravnine, malo dol, bolj kot ne po gozdni trasi, samo še enkrat je vmes dolga travnata ravnina, kjer so lani enega tekmovalca napadli biki. Vmes na strmem spustu se spotaknem in poletim z glavo naprej, in skoraj nepoškodovan pristanem na prsih in kolenih. Prav na hitro se poberem in odbrzim dalje. Tekači smo se do tukaj že nekoliko razredči in končno lahko uživam v svojem tempu. Prva okrepna postaja je globoko v dolini, na 19-emu kilometru pri Gondoli. Da je bila trasa do tukaj zelo hitra dokazuje tudi čas, ki sem ga porabil. Dve uri in sedem minut je za skoraj 20 km neverjetna hitrost za 100 kilometrski trail. Sem se pa že pošteno naveličal teka navzdol in komaj čakam na kakšen vzpon.

V najdaljšem tunelu

Tečem po makadamu dalje, do prve vasice in potem čez en griček na glavno cesto, pri kateri me počaka ogromno policajev. Dolgočasen tek po glavni cesti prekine tunel. Cesta gre v nov lepo razsvetljen tunel, jaz pa si namontiram čelko in odpotujem naprej, skozi temno črnino starega tunela. Tunel je dovolj dolg, da na sredini ni slutiti nikakršne sledi naravne svetlobe, samo kakšna čelka sveti kje v daljavi. Ko se vrnem iz podzemlja na svetlo, sledi še malce asfalta potem pa se tek priključi trasi stare ozkotirne železnice, kar pomeni, da me čaka še nekaj predorov in da v naslednjih kilometrih lahko pričakujem ravnino. Zares me veseli, da je takšna trasa še blizu začetka, ko je še dovolj svežine v nogah, da lahko tečem s kar solidnim tempom. Vmes je še nekaj krajših predorov, za katere čelka ni potrebna, se je pa treba v slabi svetlobi znati izogniti kravjim in drugim dregcem. Občasno se zapuščena železniška trasa spremeni v pravo pravljično potko, tako da v tem delu še zelo uživam in ohranjam veliko povprečno hitrost, kljub vročini, ki počasi začenja nažigat. Druga okrepčevalnica je v Podgrabu in slabe štiri ure za 35 kilometrov se mi zdi neverjetno hitro, kar pa  ni nič čudnega, glede na to, da smo do zdaj, razen tistega vzpončka na začetku, imeli samo dolg spust in dolgo ravnino.


Po trasi nekdanje ozkotirne železnice

Ravnine pa še kar ni konec. Iz rahlo padajoče ravnine po nekdanji ozkotirni železnici se trasa zdaj samo prestavi v rahlo vzpenjajočo se ravnino po makadamu, ki pelje nekam proti Romaniji, vzpetemu svetu severno od Jahorine. Čeprav je slutiti hribe v bližini, se zdaj že zelo dolgočasen ravninski tek kar nadaljuje. Vse bosanske, pravoslavne, muslimanske in ne vem še kakšne bogove, ki obstajajo v teh krajih, prosim in preklinjam, naj že prekinejo s to uročeno, dolgočasno ravnino, po kateri neusmiljeno žge vroče sonce, ampak naj traso vsaj malce začinijo s kakšnim vzpončkom. Zgleda, da so me uslišali vsi naenkrat, ali pa jih je močno razjezilo moje nezadovoljstvo z lepo lahko traso, kajti v trenutku moram v skoraj navpičen hrib, naravnost navzgor, brez kakršnekoli serpentine in za nameček, na začetnem delu, še po žgočem soncu. S težavo sopiham navzgor in iščem senco redkih dreves. Na srečo gozd kmalu postane bolj gost in klanec manj navpičen, tako da se po začetnem šoku moje telo navadi klanca in gre lažje navzgor. Dolg vzpon za kratko prekine manjši spust do okrepčevalnice Majdani, kjer se najem lubenic in banan.


Via ferata

Odkorakam proti Romaniji. Z naraščajočo nadmorsko višino in gozdno senco, vročina ni več tako moteč dejavnik, sledi pa še prava osvežitev s hladnim izvirom v gozdovih Romanije. Malce višje me zbegan prostovoljec poizkuša prestrašiti, da me v nadaljevanju čaka via ferata in da moram biti pazljiv. Ko pridem do stene zagledam tanko zajlico, na katero se ne upam obesiti. A to je za Bosance via ferata, al kaj? Tri milimetrska zajlica??? No ni tako hudo, malce višje zajla postane normalna in kar prehitro je konec popestritve z lahko feratko. Hitrost je s tem vzponom precej padla in do naslednje okrepčevalnice je še dolg spust in nato še čez en hrib. Še vedno je povprečna hitrost precej visoka. Prvih štirideset kilometrov mi je minilo zelo na hitro, zdaj pa se mi že počasi vleče in spust proti Palam je kar malo nadležen. V Pale, do tranzicije prispem dobro uro prej, kot sem napovedal Mateji. Okrepčevalnica je tukaj bogato založena z raznovrstno kuhano hrano, tako da si privoščim še makarone za kosilo. Šestdeset kilometrov je že za mano, zdaj pa je pred mano samo še maratonček z veliko višincev.


Dečka je mama nekoč peljala v cerkev. Še pred tem mu je starejši brat povedal, da je ta svet naredil Bog. Povedal mu je tudi, da zemlja ni vse, ampak je okrog še vesolje. Skupaj sta se čudila temu, da tega vesolja mora bit nekje konec, hkrati pa si nista znala predstavljati konca, ker..., nekaj pa mora biti še naprej. Prostora ne more biti kar konec. Na zemlji torej živijo ljudje in živali, nekje v vesolju pa se skriva Bog. V cerkvi ga je bilo grozno strah. Sredi oltarja je stal ogromen kip, ki je bil obdan z bleščečimi lučmi. Predstavljal si je, da je to Bog. Okrog njega pa so bila telesa s krili. Nekaj jih je zgledalo prijaznih, ostali pa bili grozni in zgledalo je, kot da mu grozijo. Ves čas so ga opazovali in bal se je, da ga bodo požrli, zato se je stiskal k mamici. To je bila grozna izkušnja. Dečku so razložili, da bo vse v redu. Če bo priden, ga bo varoval Bog, ki ne bo dovolil, da ga hudički ugrabijo in požrejo.



V kanjonu po trasi nekdanje ozkotirne železnice od Pal proti Sarajevu

Pred glavnim vzponom dirke, na Trebević, še lahkotnih dvanajst kilometrov, zopet po trasi nekdanje ozkotirne železnice. Od Pal do Sarajeva je to pot skozi spektakularen kanjon. Samo čudim se, kakšen gradbeni podvig je bil speljati to železnico tukaj čez, glede na stanje, vsaj pred stoletjem, če ne več. Nešteto predorov, mostov, ki so skoraj vsi že porušeni in pa dolge, visoke škarpe, mi dajo misliti, koliko truda in znoja je bilo vloženega v izgradnjo zdaj propadajoče povezave. Lahkoten tek po tem delu prekinjajo občasni obvozi skozi dno kanjona zaradi porušenih mostov. Težko je rečt in nisem se poglabljal v zgodovino, ali so se mostovi sami podrli v procesu propadanja, ali pa so se zrušitve dogajale med številnimi vojnami prejšnjega stoletja. Da je bilo to območje zelo nemirno tudi med zadnjo vojno, dokazujejo tudi občasne opozorilne table z mrtvaško glavo in napisom MИHE. V nogah imam že kar nekaj kilometrov, zato je tek po ostankih železničarske kamnite podlage zelo zahtevno početje, kar močno otežuje na videz lahko ravninsko traso. Jutranje svežine že dolgo ni več v nogah in zato za lahkih enajst kilometrov porabim uro in petdeset minut, v kar pa je vštet tudi kar dolg počitek v Palah. Na okrepni postaji Lovačka kuča mi prijazna punca natoči vode in najem se banan. Informacija, da sem trenutno osmi na progi, me pozitivno preseneti. Pove mi tudi, da Ivi teče na drugem mestu. Poleg dekleta sta tukaj še dva stara čičota, ki mi govorita, da naj pijem veliko vode, onadva pa raje pijeta rakijo. Seveda mi z veseljem natočita štamprle, ko jima rečem, da bi tudi jaz enga ruknu. Vsi skupaj se mi smejejo. Na okrepčevalnico sem prinesel smeh in obljubljajo mi, da bodo navijali za mene.

Tako, zdaj pa zares. Po še par minutkah teka po ravnem, pri prvih hišah Sarajeva zavijem navzgor. Sarajevo, oziroma kar Bosna v celoti je kraj razpet med različnimi religijami. Trenutno živijo eni z drugimi v miru, v preteklosti pa je bil mir že nekajkrat prekinjen z nesmiselnimi vojnami. Trebević je vzpetina nad Sarajevom, skozi katero poteka meja med Republiko Srbsko in Federacijo BiH. Na terenu je to zelo očitno. V muslimanskem hotelu Pino vidiš ogromno zavitih žensk in ne strežejo alkohola, malce naprej na Srbski strani pa niti sledu o kakršnem koli islamu in pivo je cenjena zlata tekočina. Vse lepo in prav, naj živi vsak kakor hoče, mene trenutno bolj zanima vzpon, katerega sem začel. Na začetku je precej vroče, ampak očitno sem hiter, ker prehitevam kar nekaj tekmovalcev. Malce višje v gozdu, ki malce omili sončno pripeko, se trasa priključi na bob stezo. Še ena zanimivost pestre zgodovine območja. Neutrudno korakam po betonski progi navzgor. Moj namen je biti čimprej v cilju, pa čeprav je pred mano še težkih 25 kilometrov gorskega teka. Napredak dom je nekje na polovici vzpona in zato pravšnji kraj za okrepčevalnico. Tukaj se nič ne obotavljam, samo na hitro natočim vode, nekaj pojem in odbrzim dalje.

Bob steza

Proti vrhu Trebevića je trasa lepo speljana, ne prestrma in večinoma po gozdu, v senci dreves. Šele čist pred vrhom se gozdna pokrajina spremeni v gorski greben, po katerem prečkamo razgledno goro, visoko nad Sarajevom. Časa za počitek ni, treba je dalje. Na vzponu sem bil dovolj hiter, da sem vrh prečkal kot četrti in zdaj si celo upam sanjati o dobri uvrstitvi. Do naslednje okrepne postaje Stupanj je kar še nekaj kilometrov gor-dol in na tem delu me prehitijo vsi tisti, ki sem jih prehitel na vzponu. Moje zaloge energije so močno načete in potrebno je črpati iz rezerv za preživetje v življenjski nevarnosti. Problem je samo, kako zdaj prelisičiti možgane, da bodo mislili, da sem v življenjski nevarnosti. Ker to nikakor ne deluje, preklopim v meditativno stanje avtomatičnega premikanja noge eno pred drugo. To deluje presenetljivo lahkotno in varno čez vse ovire, le hitrosti ni takšne, kot bi si človek želel, saj je ego izklopljen, zaradi česar je izginila želja po dobrem rezultatu. Samo pot in jaz v teku nekam proti neskončnosti. Pod neko kolibo nek domačin sam sedi za veliko obloženo mizo, zato veselo zavijem k njemu, misleč da je to okrepna postaja, ki pa je v resnici še malce naprej. Na predzadnjo okrepno tako prispem na desetem mestu in nadaljujem na devetem. Čeprav prostovoljci veselo pijejo kavo, jo za mene nimajo. Poleg klasičnega polnjena zalog in nekaj okrepčila si tukaj namontiram čelko.



Ko je deček odraščal, je moral premagati ogromno ovir, ki so mu onemogočile razmišljanje z lastno glavo. Religijsko in družbeno pranje možganov se je na koncu izkazalo za neučinkovito in nestrinjanje z vsemi oblikami norm, ki so bile dostikrat zlagane tudi same sabo, je bilo potrebno pokazati z uporom. Žal pa je upor nesmiseln, dokler ni jasno, kaj naj bi z njim dosegel. Družba je taka kakršna je in moral se ji je prilagoditi tako, da mu je uspelo ohraniti svojega duha in obenem ne postati izmeček družbe. V celoti je prebral ekumensko sveto pismo, dva tisoč strani drobnega, največkrat dolgočasnega tiska. Sveta knjiga mu je sama povedala, da ni prav nič sveta. Veliko bolje se je obnesel Dostojevski s svojimi Brati Karamazovi. Zelo dobro pa je znala svet obrazložiti znanost. Kozmologija in kvantna fizika sta nakazovali, da je svet v resnici precej drugačen, kot zgleda. Vse je iluzija, ki jo ustvarimo sami, s svojimi čutili in umom. Materija in energija sta iz enake snovi in lahko spontano nastajata iz nič. Življenje, ki je samo hranjenje in razmnoževanje in pa pri ljudeh še ničvredno zbiranje bogastva in napredovanje po družbenih lestvicah, se mu je zdelo, kot da nekaj manjka, nekaj bistvenega. Počasi je spoznal, da je največ vredno tisto, za kar je treba vložiti veliko truda, medtem ko je največje bogastvo prazno in ničvredno, če pride samo po sebi. Začel je iskati izzive, težke in naporne, ki so ga počasi, eden za drugim, osvobajali praznosti in plehkosti in mu odpirali pot v neskončnost in večnost.



Na Trebević

Do cilja imam samo še 12 kilometrov teka po planoti proti Jahorini. Planota pa ni ravna, ampak ves čas gor dol. Počasi se popolnoma stemni. V klance hodim, po ravnem in v dolino pa poizkušam tečt. Na 96-emu kilometru je še zadnja okrepčevalnica Dvorište, kjer me prostovoljki sprašujeta, če se želim malo odpočit. Pa saj bi pasal počitek, ampak moram dalje, sploh pa je za noge bolje, če ostanejo ugrete. Teh zadnjih šest kilometrov bom menda pa že še obdelal. Nadaljevanje trase je že zelo v smislu cilja, saj se kmalu priključi na glavno cesto, ki pelje na Jahorino. Korakam po asfaltu in oprezujem za svetlečimi se oznakami. Vzpon je lahek in napredujem s hitro nordijsko hojo. Pred ostrim S ovinkom, za katerim so že prvi hoteli, pa odvijemo v gozd. Super, po bližnjici gremo proti cilju. Najprej prvič prečkanje potoka, potem daleč v hrib na levi, pa dol, pa spet v hrib. Hej, to pa že ni bližnjica! Še malo gor pa dol in milijon krat prečkanje potoka. Lepo so nam začinili zadnje metre. Kot da sem ujet v prostoru in času, v neskončnem labirintu. Še enkrat plezanje v strm travnat klanec in končno po zadnji ravnini skozi cilj. In potem še enkrat, ker me je Mateja prvič pozabila slikat. Ni panike, z lahkoto.


Cilj

Deveto mesto od triinpetdesetih. Ni slabo. V bistvu sem mislil, da bom okrog dvajseti, tako da sem pozitivno presenečen. Čas 15:39 izgleda dober, ampak glede na traso niti ne. Imel sem malce bolj drzen cilj preteči traso v 15-ih urah, ki pa mi ni ravno uspel, mi pa je z naskokom uspelo izboljšat PR na 100 km trial. Drugače pa, luštno je blo in predvsem z užitkom sem odkrival nove pokrajine, svetove, običaje... Proga označena izvrstno in okrepčevalnice točno tam, kjer so potrebne. Mislim, da se še vrnem kdaj v te kraje. Zdaj pa nas čaka zaslužen, dolg dopust na morju.
























sobota, 1. julij 2017

GM3D

V Mojstrani pred Slovenskim planinskim muzejem se pripravljam na start prve tekmovalne izvedbe gorskega maratona treh dolin. Vse lepo gladko poteka in v zraku je čutiti večinoma prijetno vznemirjene pred startom tekme. Samo nekateri so malce razdraženi, ker je trasa spremenjena, da ne omenjam tistih, ki iz protesta sploh niso prišli. Trasa teka je malce krajša in pa predvsem precej lažja, zaradi slabe vremenske napovedi, ki se niti približno ni uresničila. Namesto prave gorske avanture se tako ta tekma spreminja v dolinski tek, ki pa vseeno poseže s kar težkim vzponom do pastirske koče nad dolino Krmo. Jaz nisem nič razočaran in se tudi tega teka veselim. Niti približno ne pričakujem lahke tekme, saj 40 km tudi po ravnini ni kratka razdalja, tukaj pa naj nas bi čakalo še 1200 višincev.

Že cel teden sem spremljal vremensko napoved in me je bilo kar malce strah, kako bom preživel to tekmo v deževnem, mogoče tudi nevihtnem vremenu. Nekateri modeli so napovedovali celo sneg na Kredarici. Seveda nisem pozabil na to, da vremenske fronte ponavadi nekako obidejo tekme, na katere sem jaz prijavljen. Že velikokrat se je zgodilo, da je pričelo deževati takoj po koncu tekme, ali pa se je zjasnilo malo pred startom. Tudi tokrat so se napovedi začele malce umirjati že par dni prej, v četrtek zvečer pa je model Aladin po nočnem prehodu fronte, za soboto predvideval zelo lepo vreme. Potem pa pride mail z obvestilom o spremenjeni trasi!? Nič nisem razmišljal zakaj in kako to, ampak mi je bilo celo všeč, ker je to pomenilo tudi dve uri več spanca po petkovem pikniku. Zavedal sem se, da če bo dež, bom vseeno moker, tako da glede tega ni pričakovati kaj veliko olajšanja. Kar pa se tiče varnosti, je zgodba precej drugačna, in zato mi je bilo nekako normalno, da so traso preusmerili bolj na varen teren.


V lepem sončnem vremenu se poženemo po poti Triglavske Bistrice. Prijetnega tekanja ob rečici pa je hitro konec. Trasa že po dobrem kilometru zavije strmo navzgor. Ker sem na strmih klancih ponavadi najmočnejši, zdaj ta klanec, z relativno široko potjo, ki omogoča lahko prehitevanje, izkoristim in na polno letim navzgor. Ne pričakujem dolgega klanca, potem pa ga kar noče in noče biti konec. Potka se sicer kmalu zoži, ampak klanec se kar nadaljuje, zato se malo zamislim nad svojim divjanjem, kakšne posledice lahko prinese, če si preveč zakislim noge. Na mojo srečo se potka kmalu prevesi navzdol. Spust pa niti približno ni tako dolg in kmalu sledi tisto, kar mi ponavadi prinaša največ težav; izjemno zložen vzpon po dolini Kot, ki se vleče kakšne tri kilometre, do prve okrepčevalnice.


Tečem lepo počasi. Nikamor se mi ne mudi. Malo čudno se počutim, ko me vsi prehitevajo, ampak čutim, da je zdaj čas, ko se moram šparat. Na koncu imam namen dati vse od sebe, proti polovici proge pa me čaka tak taprav vzpon, kakršne imam najrajši. V dolini Kot obrnemo, da se bomo podali še v dolino Krma. Trasa se še nekaj časa rahlo vzpenja po pobočju, nato pa strmo spusti proti Zgornji Radovni. Potem pa lepo naprej po dolini Krme navzgor. Iz gozda končno pritečemo malo bolj na odprto in pokažejo se čudoviti razgledi na okoliške vršace. Debela Peč ponosno razkazuje svojo severo-zahodno steno, za njo prav nič ne zaostajajo ostali vrhovi, razporejeni po dolini navzgor. Ob teh razgledih sem čisto pozabil, da se tudi tukaj rahlo vzpenjam in kar naenkrat se znajdem že pri drugi okrepčevalnici, pri Kovinarski koči.


Od Kovinarske koče naprej je še par kilometrov zložnega vzpona proti zatrepu doline. Tukaj tečemo skupaj  z Matjažem in še enim kolegom. Ko pa se potka končno postavi pokonci, nič več ne oklevam in na polno letim navzgor. Tekmovalce prehitevam enega za drugim in v svojem divjem zagonu ne čutim nobene utrujenosti. Ko se že kar nekaj časa vzpenjam, se začnem že malo spraševati, zakaj se še noben ne vrača, saj ne bi smelo biti več daleč do obračališča. Vmes je malo izravnave, potem pa zopet strmo navzgor in že je tu okrepčevalnica pri pastirski koči. Najbolj me začudi, ko vidim, da je treba še kar naprej - navzgor. Kaj nam niso rekli, da bo tukaj obračališče? Vprašam, kolk daleč še, pa dobim odgovor, da ne preveč. Še vedno ne vidim nikogar, ki bi tekel nazaj. Ampak, ne obremenjujem se preveč, saj ni časa za to. Zdaj sem na tekmi in je potrebno hitro naprej.


Vzpenjam se in vzpenjam, pa kar ni konca. Sprašujem se zakaj nam niso povedali, do moramo tako visoko. Kako naj človek tempira tempo, če pa ne ve kako daleč je potrebno? Vzpon se pa kar nadaljuje. Občasno pomislim, da sem zgrešil traso, ampak me oznake vedno znova potolažijo. Kmalu sem že nad 2000 m.n.v., pa še vedno nikjer nikogar, ki bi tekel nazaj. Ali je mogoče, da so se premislili in zaradi lepega vremena vseeno potegnili traso v visokogorje? Ne, to bi bilo čudno, saj bi me o tem zagotovo obvestili na zadnji okrepčevalnici, če ne prej. Tečem mimo hrvaških planincev, ki z začudenjem komentirajo:
''eni gore, drugi dole''
Pa kje koga vidijo, da gre dol? Nič mi ni jasno. Še vedno so oznake, zato nadaljujem in končno srečam nekoga, ki se vrača. Hočem ga vprašati, kako daleč še, pa me prehiti in on mene vpraša, kje je prav. Ja hudič, kako naj jaz vem: 
''če je trasa označena, bo že prav'',
 ''razen če so to oznake od stare trase?''.
Ne sprijaznim se takoj. Za mano kmalu pride še nekaj tekačev, ki pa se potem vsi obrnejo nazaj. Jaz razmišljam kaj bi? Po telefonu pokličem številko, ki jo najdem na Facebook strani organizatorja, pa se nihče ne oglasi. Malce me razjezi, da telefon vpišejo pod obvezno opremo, pa nikjer nobene številke, kamor bi človek lahko poklical. Zgleda, da sem naredil že 350 višincev preveč in če jih dodam še toliko, sem čez prelaz in se mimo Staničeve koče spustim v dolino Kot. Ampak rajši ne. Obrnem in se počasi vračam nazaj. Nikamor več se mi ne mudi - tekma je zame izgubljena. Ko sem že daleč spodaj srečam Žigo, ki me prepriča, da je tu nekje pentlja, kjer se trasa obrne in tam vrača v dolino. V svoji jezi se malce upiram, da mi je vseeno za pravo pot in da se bom tu vrnil, nazadnje pa vseeno popustim in se skupaj podava naprej. Potem se pa zopet vse ponovi. Kljub temu, da sva na pravi trasi, nekje zgrešiva odcep in nadaljujeva daleč navzgor po markirani poti. Nekdo za nama spodaj vpije, da smo narobe. Žiga obrne in se vrača v dolino, jaz pa imam vsega dovolj. Zopet sem naredil 300 višincev tako malo brez veze. Prav, jih bom pa še tristo. Jasno mi je, da ta pot nima voditi kam drugam, kot k Staničevi koči, nič pa mi ni jasno, kako daleč je do tam. Odločim se za nadaljevanje naprej po tej poti, pa tudi če bo treba čez Rjavino.

Tako, zdaj sem na svoji poti. Kmalu se mi odpre pogled na cel greben, katerega moram prečkat. V bližini sedelca pod Rjavino pot zavije levo in dalje navzgor, zato že razmišljam, da bi greben prečkal čez sedlo po brezpotju. Vseeno se odločim, da grem naprej po markirani poti. Načrtovalci poti zagotovo niso brezveze delali teh ovinkov. Do vrha prelaza sem tako porabil kakšne pol ure. Počutim se super v tej visokogorski pokrajini. Ob vrhovih se podijo meglice, zato so razgledi malce okrnjeni, ampak vesel sem, da sem se vseeno znašel tukaj gor. Najbolj pa sem vesel, da sem se zjutraj spomnil in si v nahrbtnik dal tudi nekaj denarja, da si bom v Staničevi koči lahko kupil vode za na pot. Spust z grebena do koče je hiter, čeprav niti malo tekaški po tej visokogorski kamniti pokrajini. Prijazne punce v koči mi povejo, da sem že četrti, ki je zgrešil in šel tu mimo. Ja že, ampak jaz sem šel dvakrat gor in dol in imam do tukaj že 2500 višincev in najbrž me bodo zadnjega pričakali v cilju. Povprašam jih še, kje je najbližje do Mojstrane, potem pa se hitro odpravim dalje.

Spuščam se v dolino Kot. Pokrajina je divja, potka povsem netekaška z zaplatami snega, ki ga je še kar nekaj tukaj gor. Srečujem planince, ki mi vsi po vrsti sporočajo, da so pred mano še trije, ki so zgrešili. Kmalu me pokličejo tudi organizatorji, ki me pogrešajo. Povem jim, da sem zalutal in da se spuščam od Staniča v Kot. Spust je zahteven in zato počasen. Potka postane malo bolj tekaška šele daleč spodaj, v gozdu. Od Staničeve koče do okrepčevalnice v Kotu rabim skoraj uro in pol časa. Na okrepčevalnici mi zaploskajo in  me oskrbijo. Zvedel sem, da nisem zadnji in da jih še nekaj pričakujejo, tako da odbrzim dalje, po že znani poti proti cilju.

V cilju sem po dobrih šestih urah teka in hoje po hribih deležen takega sprejema, kot da sem zmagovalec. Zadovoljen sem z opravljenim. Kljub vsemu sem sam kriv, da sem se zgubljal. Pa nič hudega, sem vsaj opravil težji trening, če ne drugega. Prireditev je lepo uspela in vesel sem, da sem prišel. Pasulj je bil dober, kremšnita še boljša, pivo pa seveda najboljši. Malo mi je sicer žal, ker je danes tudi druga, prav tako fenomenalna prireditev, ki jo nerad zamujam, pa še veliko prijateljev je tam. Ampak tudi na Sočo trail se še kdaj vrnem. Drugo leto pa zopet na GM3D, pa tudi če bo zopet skrajšana trasa, saj niti s to letos nisem opravil, tako kot je treba. 

Najbolj super bi pa bilo, če v naslednjih letih Soča Outdoor Festival in GM3D dobita vsak svoj termin, da se mi ne bo treba odločat, kam bom šel.







sobota, 10. junij 2017

Milanja trail

Že pred nekaj meseci, ko sem prvič zvedel za ta dogodek, sem si rekel, da sem moram pa nujno priti. Nič nisem razmišljal, ampak sem se takoj prijavil. 30 kilometrski trail, po suhih kraških travnikih in borovih gozdovih po jugovzhodnih obronkih Snežniške planote, bo nekaj čisto novega, še ne doživetega, zato sem se zelo razveselil te novosti. Pravzaprav to divjo pokrajino kar dobro poznam, ker sem bil v Ilirski Bistrici na služenju vojaškega roka. Od takrat je minilo že več kot 20 let, pa se še vedno spominjam pokrajine, za katero si do takrat nisem mislil, da obstaja v naši Sloveniji. Veliko smo se podili in vadili po tem območju in mogoče se tudi zato zdaj vračam sem, da malo obudim spomine na tiste čase. Služenje vojski mi je bilo zelo zanimivo in ni mi bilo težko, saj smo bili veliko v naravi, ogromno smo trenirali in mislim, da sem se tam marsikaj naučil. Mogoče mi je tudi zaradi tega v zadnjem času všeč vadba karateja, ker vsaj malo spominja na vojaško disciplino. Ampak karateju manjka gibanje v naravi, za kar pa so idealni prav trail teki.


Na Črne njive sva se pripeljala z Davidom. Vse zgleda odlično organizirano in poskrbljeno je za vse. Tudi za otroke je tu ogromno zabave. Dan je zelo lep. Napovedana huda vročina zaenkrat še čisto nič ne pritiska in zgleda, da bo tudi vreme idealno. Sonce se občasno skriva za oblaki, višje gori, na grebenu Volovje rebri se pa pričakuje vsaj malo sapice, ki nas bo hladila. Vmes nekaj sence borovih gozdov in mislim, da ne bo pretežko preživeti ta lep poletni dan v teku po tej pokrajini.

Startamo ob 10-ih. Na začetku je precej gneče, saj je start skupen za 10, 17 in 31 kilometrske trase. Na srečo je prve štiri kilometre makadamska gozdna cesta, zato z gnečo ni preveč težav. Po štirih kilometrih se od nas odcepijo tekači na 10 kilometrski Bistriški tek, trailaši pa nadaljujemo navzgor proti grebenu Volovje rebri. Z gozdne ceste kmalu zavijemo na manjši kolovoz, ki potem preide v slabo sledljivo travnato stezico. Vzpon tukaj je kar precej strm in kot ponavadi imam nekaj težav s prehitevanjem počasnejših tekačev v klanec, po tej precej švohotni stezici. Upam, da ne bom nabral preveč klopov ali celo pohodil kakšne kače. Zdaj nisem preveč pazljiv na take stvari, ampak na polno šibam navzgor. Grebenu se priključimo na vrhu Milanka. Sledi tek po travnetem grebenu, ki je na drugi strani malo bolj poraščen z borovci, po razgibanem terenu. Koraki so tekoči, potka ni kamnita, zato ni nekih ovir, ki bi onemogočale tekoč korak. Tukaj gor je kar precej vetrovno, zato me nič ne čudi, da so tukaj hoteli postaviti vetrne elektrarne. Na vrhu Velike Milanje me pozdravijo zares zanimive kamnite skulpture, ki jih je oblikovala narava. Ko bom naslednjič tukaj, na netekmovalnem izletu, si bom vzel malo več časa za uživanje v neokrnjeni naravi z veličastnimi razgledi. Sledi še nekaj tekanja, zdaj bolj po planoti, kot po kakšnem grebenu in spust do makadamske ceste, kjer je prva okrepčevalnica.



Spet sem na makadamski cesti. Najprej hiter spust, kjer sem še precej hiter, potem pa sledi točno tisto, česar ne maram; dolg počasen makadamski vzpon, ki se vleče par kilometrov. Pot je vseskozi gozdnata in v senci, tako oblakov, kot dreves. Vseeno je vzpon mukotrpen in prav razveselim se, ko mi prostovoljec ob trasi končno pokaže smer, ki pelje po stezici v gozd. Tukaj sem zopet zelo hiter. Trasa se prevesi v spust, z ravno toliko naklona, da leti navzdol na polno po nezahtevnem terenu prav do vznožja Kozleka. Nato pa, ponovi vajo! Jaz bi veliko raje videl, če bi se na Kozlek povzpeli naravnost navzgor, ampak trasa je speljana okoli grebena, zopet po makadamski cesti, ki se zelo zložno vzpenja. Spet par kilometrov mučenja na tem zložnem vzponu, potem pa najbolj strm klanec danes, direktno navzgor na Kozlek, kjer je planinska koča in druga okrepčevalnica. Še zelo dobro se spominjam te koče iz časa služenja vojaškega roka. Po dolgem pohodu do tukaj, so nam poveljniki dovolili spiti pivo, pa jih v koči na žalost niso imeli dovolj za vse, zato smo vsi ostali brez, da ne bi prišlo do prepira. Tudi zdaj bi mi že pasalo kakšno pivo, ampak bo bolje, če to počaka do cilja.



Od tu naprej sledi dolg spust, s še nekaj špicami, po razglednem grebenu Kozleka, robu Snežiške planote. To je tisti pravi trail, z razgledi, malo po gozdu, malo po travnatih pobočjih, v prvinski pokrajini brez sledov civilizacije. Po nekaj kilometrih zopet malo makadama in potem prečkanje asfaltne ceste in v gozd po stezici dalje proti prostrani travnati pokrajini, ki ne daje slutiti, da je civilizacija kje blizu. Tek po njej pa je kar precej naporen, saj je zopet zložen vzpon in to v vročem sončnem vremenu, ki ga malce blaži šibka sapica. Na zadnji okrepčevalnici sem si natočil poln bidon, kar sem mislil, da bo več kot zadostovalo do cilja, pa sem ga že posušil. Tek po tej savani se kar nekaj časa vleče, potem pa končno od daleč zagledam še eno neuradno okrepčevalnico. Ne, saj ne more biti! Ali je to fatamorgana? Pritečem do ceste, in tam je res avto z dvema prostovoljcema in vodno okrepčevalnico. Spijem kozarec vode in odbrzim dalje. Cilj ni več daleč. Kmalu tečem mimo oznake 8 km. Če je to oznaka od 10 km teka, potem sta do cilja še cela dva kilometra, kar je več kot bi moralo bit. Kmalu sem potolažen, saj naša trasa zavije na stezico, po bližnjici proti cilju. Samo še hiter spust po tej stezici in zadnjih sto metrov, po cesti, v špalirju gledalcev skozi cilj.

Na hitro se malo okrepčam in preoblečem, potem pa v cilj čakat Davida. Evo ga, že prihaja! Samo 10 minut za mano je v cilju tudi David. Kmalu se skupaj odpraviva na najino odlično vegetarijansko malico. Tokrat mi niti malo ni žal, da sem izbral vegetarijanski obrok, saj je mineštra skoraj tako dobra, kot da sem jo sam skuhal.. Po malici sledi še druženje s prijatelji in znanci ob pivu. Zopet sem spoznal nekaj novih prijaznih in srčnih ljudi, kar je tudi razlog, da se rad udeležujem teh prireditev. Tekači - stezičarji so po večini ena najbolj prijazna in fajn druščina na svetu. Vem, da je prav tako fajn tudi v družbi, ki danes teče ob Krki, zato se z Davidom nameravava odpraviti še tja na eno pivce.


nedelja, 4. junij 2017

Na 10 krogov za 10 nasmehov

Takole je. Treba se je odločit pa it. Potem pa je vse samo še uživancija. Kolikokrat imam nekje v ozadju svoje zavesti, v sanjah, ki se jih ne upam uresničiti, velike načrte, želje po novih dolgih poteh, takih tapravih avanturah. Ja vem, sam sem kriv, če veliko tega ne uresničim. Ampak je že tako v življenju, da je potrebno izbirati, da ne moramo imeti vsega. Če človek zna uživati v majhnih stvareh, potem lahko vsak sprehod postane velika avantura. Ta vikend pa naj bo nekaj vmes, tisto kar je pravzaprav najlepše. Nič napornega, ampak malo pa že diši po odkrivanju novega sveta, novih doživetij in to skoraj na pragu lastnega doma.

Društvo Never Give Up s svojimi prireditvami, tako zelo prijetno vpliva na svet okoli sebe, da dogodki, ki jih organizirajo, zares dajejo človeku upanje, da ni vse izgubljeno, da človeštvo še ni zašlo s prave poti in da v svetu pravzaprav prevladuje nekaj dobrega in pozitivnega. Druženje na teh tekaških prireditvah, kjer se zbirajo sredstva za ljudi v stiski, je tako nekaj izjemnega.

10 krogov za 10 nasmehov je niz 10 prireditev, ki se dogajajo 10 dni zaporedoma na atletskih stadionih po različnih krajih, na območju cele Slovenije. Pred dnevi sem pregledal datume. V svoj koledar sem si zabeležil zadnja dva dogodka, to sta Trebnje in Tacen. Prvotna želja je bila, da bi tekel od doma, do Trebnjega in potem še tam ene par krogov. Tacen pa se mi je zdel malo daleč, ampak mogoče bi tudi šlo, sploh če bi šel kdo z mano. 

Na koncu se je izcimilo tako, da sva se z Davidom zmenila in šla včeraj v Trebnje s kolesom. Pripravil sem traso, večinoma po cestah, malo pa tudi po poljskih in gozdnih poteh in celo stezicah, da ni bilo preveč dolgočasno. Bila je lepa sobota, tako da sva uživala v kolesarjenju, se ustavila na pivu, v Trebnjem odtekla nekaj krogov in odkolesarila domov. Na poti nazaj naju je ujela nevihta, zato sva kar nekaj časa vedrila pod kozolcem v neki majhni vasici blizu Šentlovrenca. Nadaljevala pa sva v rahlem dežju, ki kar ni hotel ponehat. V Ivančni Gorici je končno pokukalo sonce, zato sva si lahko privoščila postanek še na enem pivu in se grela na sončku. To je bilo prvič letos sploh, da sem se usedel na kolo, zato 73 km kolesarjenja plus 3 km teka niti ni tako malo.

Ko sem se danes zjutraj zbudil, sem malo gruntal kaj bi. Občutki so bili dobri, zato sem se na hitro odločil, da je treba preteči to pot do Tacna. Traso sem si zrisal že pred dnevi. V bistvu nič posebnega, po Jakobovi poti do Ljubljane, potem pa čez Tivoli, Mostec, Koseze, Dravlje, Šentvid in že je tu Tacen in atletski stadion s prireditvijo 10 krogov za 10 nasmehov. Tam pa še kakšen krog povrhu, če bo šlo.


Tako je naneslo, da zdaj tečem po asfaltni cesti skozi Dedni dol. Sonce mi žge v hrbet, zato komaj čakam sence v gozdu, ki se kmalu začne. Gozdni vzpon proti Blečjemu vrhu je precej poraščen. Robidovje, trava, stelja in podobna podrast je skoraj prerasla označeno Jakobovo pot. Saj je zanimivo, nič ne rečem, ampak klopi, ki se ponavadi skrivajo v takem šavju, znajo biti precej neprijetna nadloga. Blečji vrh je blizu in za vasjo sledi spust do Police po asfaltni cesti. Tečem v zmernem tempu, saj se mi nikamor ne mudi. Danes nisem na tekmi, ampak uživam v lahkotnem teku. Tukaj je kar nekaj kilometrov asfaltirane ceste, zato to ni najlepši del trase. Na Polici je še en vzponček do cerkvice sv. Jakoba - ja seveda, saj smo na Jakobovi poti. Od cerkvice se spustim po bližnjici, kot mi jo kaže moj gpx track na uri, čeprav rumene oznake kažejo po cesti. Za to potezo mi je kmalu žal, ker se znajdem v pravi goščavi in se komaj prebijem do asfaltne ceste. Če si tukaj nisem nabral klopov, potem sem za danes rešen te nadloge. Sledi še nekaj kilometrov asfalta do Grosuplja.

Tako. Od Višnje Gore do Grosuplja je tale Jakobova pot pravo razočaranje, ampak skoraj pričakovano, ker sem traso dobro naštudiral na zemljevidu. Zdaj pa sledi zares lepa gozdna pot proti Magdalenski gori. V vročem poletnem dnevu, je tek po takile senčni stezici pravi balzam za dušo in telo. Mislim, da je to tisto prvinsko tekaško potovanje, za katerega smo ustvarjeni, kot je lepo predstavljeno v knjigi Rojeni za tek. Saj je lepo v visokih gorah in tja rad zahajam, ampak naši prazgodovinski predniki tega niso počeli, gozd pa je tisto prijetno... domače...


Od Magdalene dalje tečem mimo Zgornje Slivnice, pa še malo naprej po asfaltu, potem pa zopet v gozd proti Orlam. Vmes sta še dve manjši vasici in pa ves čas lepa gozdna pot. Pred Orlami je še vzpon na Molnik. Nič napornega. Vročina še vedno ni prodrla skozi senco dreves in tek je še vedno prijeten. Na Orlah ob cesti porabutam še nekaj češenj in tečem dalje proti Golavcu. Ko grem po klančku navzgor me skoraj zbije kolesar, ki se je na polno spuščal navzdol. Kar zaskrbi me, da ne bo zbil kakšnega otroka, saj je z Golavca proti Orlam prijetno družinsko sprehajališče. Zaradi takih so (smo) potem kolesarji na slabem glasu in so posledično v konfliktu z družbo. Ampak o tem rajši ne bi tukaj, saj tudi jaz rad kaj pokolesarim v naravi. Treba je biti samo obziren do drugih, pa je vse tako, kot mora biti. Na vrhu klančka si privoščim krajši počitek na klopci, da si dolijem tekočine v bidone. Pri tem pa sem opazil, da sem izgubil telefon. Kaj pa zdaj? Nazaj bi šel samo v primeru, če bi ga 100% našel, kar pa ni realno pričakovati, zato ni druge, kot da tečem dalje, to pa treba rešiti pozneje.


Po poti skozi Golovec tečem praktično do centra Ljubljane. Mimo cerkve sv. Jakoba odtečem do Kongresnega trga, kjer si pri vodnjaku natočim vode v Bidone. Tu je tudi skupina azijskih turistov, ki so navdušeni nad tem, da lahko pijejo vodo iz javnega vodovoda. Še mene poslikajo, kako si polnim bidone. Tečem naprej proti Tivoliju. Ni prav veliko teka po mestnih ulicah, kmalu se zopet znajdem v gozdu. Zopet prijetna gozdna senca od Tivolija, skozi Mostec do Koseškega bajerja. 34 kilometrov do tukaj. Čaka me samo še 8 kilometrov, ki pa ne bodo prav lahki. Ven iz gozda, po urbanem, predmestnem okolju, v največji vročini, na vrhuncu vročinskega vala pred prihajajočo vremensko fronto. Ampak kilometri kar gredo, približujem se cilju in to mi daje energijo. Ni več daleč. Približno ob pol štirih, po petih urah tekaškega potovanja,  se znajdem na Tacenskem stadionu. Tam so vsi navdušeni, da sem kar pritekel do tam. Laura mi da pivo, usedem se v senco in nič drugega. Čist fajn mi je.

Sedim v travi in počivam. Kmalu od nekje prikoraka Damjan, ki je po kolesarskem Maratonu treh občin tudi prišel še sem nekaj preteči. Ob štirih je start teka v krogih po stadionu. Prideta še Mateja in Brina in skupaj se odpravimo na start. Akcija. Tečem nekaj krogov skupaj z Brino, Malo počivam, pa še nekaj krogov skupaj z Matejo in še veliko počivanja. Zdaj pa takole, treba bo še toliko, da naredim 50 kilometrov danes. Tudi Mateja in Damjan sta si postavila svoje cilje, Brina pa se nam vsake toliko časa pridruži. Neverjetno, koliko je danes pretekla. Zadnje kroge pretečeva skupaj z Damjanom. Končno je na uri petdesetica. Mislim, da je to dovolj za danes. Ni treba da pretiravam.

Tako! Lep vikend je bil. Nekaj smo potrenirali in naredili nekaj dobrega. Ob tem se človek počuti nekako izpolnjen. V glavnem, fajn občutek je, če nekomu pomagaš, pa čeprav sploh ne veš komu, medtem ko počneš tisto, kar vedno rad počneš. Skratka, fajn za dušo in telo, za sebe in za druge. Zdaj pa cel teden služba in počivanje, naslednji vikend pa Milanija trail.