sobota, 26. avgust 2017

Ambruška desetka

Hitro je leto naokoli in že spet je tu prireditev v Ambrusu, ki se je iz tradicionalne nogometne tekme Sever - Jug prelevila v pravi festival športa in rocka. Ko sem še živel v Ambrusu, sem se skoraj da moral skrivat, ko sem šel teči, ker je to veljalo za nekaj čudnega. Ampak, saj tudi sem čuden, tako da ni bilo to nič posebnega. Danes pa se je rekreacija že malo prijela tudi v teh krajih, se pa na žalost organiziranih prireditev vsi kar nekako izogibajo. Še vedno je v ospredju samo nogomet. Kolesarski izlet je letos odpadel, na tek pa nas je prišlo samo šest. Prejšnji dve leti je bila udeležba vseeno malce višja, letos pa so se vsi nekam potuhnili ali pa so izginili po dopustih. Neusmiljeno vroče poletje se še kar nadaljuje, pa čeprav gre avgust počasi proti koncu, kar je najbrž tudi razlog za majhno udeležbo.

Dve punci in štirje fantje startamo točno ob 18-ih. Ni še nam jasno, ali bi tekli kar skupaj, ali naj vseeno tekmujemo. Sonce še nažiga, ampak jaz imam raje vročino, kot mraz, tako da je to za mene predvsem prednost pred drugimi. Slab kilometer tečemo vsi skupaj, potem pa Gorazd izrazi željo za tek okoli 4'15'' /km, če bi kdo šel z njim. Jaz se javim, da lahko poizkusim, ampak da je to najbrž prehitro za mene. Čez Prinčo vas sva zelo hitra. Drugi kilometer pretečeva v štirih minutah, ampak klanci se bodo zdaj šele začeli. Do Višenj je malo klančka in tempo posledično pade na 4'28''/km. Tu je tudi Gorazdu jasno, da je trasa preveč hribovita in da bo tempo temu primerno slabši. Zdaj je na vrsti dolg klanec proti Bakrcu. Hitro se izkaže, da so klanci moja prednost in če hočem zmagat, bom moral napasti v klanec. Gorazd mi reče, da grem lahko naprej, ampak se potem vseeno zmeniva, da do Brezovega dola tečeva skupaj, potem pa se pomeriva v zadnjih treh kilometrih. Na Bakrcu si privoščiva postanek na okrepčevalnici, več pa za 10 km ni potrebno. Do Brezovega dola naju zdaj čaka dolg spust in potem dolg klanec. Povprečno hitrost ohranjava tam nekje na 4'30''/km.

Krog čez Brezovi dol odtečeva še skupaj, ko pa se vrneva na glavno cesto, je čas za akcijo. Lepo mu obrazložim konfiguracijo terena do cilja, potem pa napadem takoj v klanec. Zadnji trije kilometri so sestavljeni iz dolgega klanca in potem dolgega spusta do cilja. Moja taktika je, da napadem v klanec in potem poizkusim držati prednost v spustu, vse do cilja. S tempom 4'50'' sopiham navzgor. Klanec ni prestrm, je pa konstanten in dolg. Do vrha sem pridobil nekaj prednosti, vendar me ima Gorazd še vedno v vidnem polju, jaz pa se trudim, da mu pobegnem za ovinke in mu zbijem motivacijo. V spustu ne popuščam. Zdaj je treba na polno, sicer me bo prehitel. Teče dobrih sto metrov za mano in me tudi v spustu ne dohiteva, kar je dober znak. V zadnjem kilometru sem že prepričan v zmago in adrenalin mi doda samo še dodatno energijo. Iz cilja se že sliši navijanje in z vso močjo pretečem še ciljno strmino do nogometnega igrišča.

Pol minute za mano je v cilju Gorazd, potem pa v kakšnih desetih minutah, eden za drugim, še vsi ostali. Med puncami je že tretjič zapored zmagovalka Petra, njena prijateljica Vesna pa je druga. Škoda za slabo udeležbo in okrnjeno konkurenco. Kaj pomeni zmaga v konkurenci samo šestih? Nekaj že, je pa odvisno, kdo pride. Če bi prišel vsakoletni zmagovalec Aljaž, bi za njim zaostal kakšnih 7 minut in jaz bi bil drugi, tudi če bi tekmovala samo dva. Ampak sam si je kriv, da ni prišel. Največ mi danes pomeni, da sem približno enak čas, kot pred dvema letoma, zdaj dosegel z lahkoto, kar je pravi znak za napredek.

Zdaj pa čas za zabavo in Rock & Roll. Po še obvezni vsakoletni nogometni tekmi sledi koncert skupine Captain Morgan's Revenge in za njimi še Omar Naber. Najprej pa še podelitev medalj. Luštno, ko mi medaljo podeli kar hčerka. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar