Lavričeva pot

Vozim se proti Šentvidu pri Stični, kjer se ravno zdaj bohoti črn nevihtni oblak, ki se pomika proti vzhodu. Občutek imam, da bom moral še nekoliko počakati v avtu, da gre nevihta mimo, preden se poženem v tek. Spremenljiva majska nedelja, ko se ves čas izmenjavata dežne kaplje in sonce, se je izkazala prav primerna, da se končno spravim na Lavričevo pot. Pogledam na uro... opa.. ni ure! Očitno sem doma pozabil GPS uro, na kateri imam naložen GPX sled poti, kar mi bo olajšalo navigacijo. Tudi zaradi nevihte se odločim, da se vrnem domov po uro. V tem času se nevihta poleže in vsaj začetek poti bo po suhem.

Hribovje nad Stično dobro poznam. Tamkajšnje poti sem že precej prehodil, pretekel in tudi prekolesaril. Kljub dobremu poznavanju območja, pa še vedno nikoli nisem pretekel nobene vezne poti v celoti. Tri znane poti so speljane po teh hribovjih. Ravno prav dolge za dvo ali tri urni tek oziroma tak prijeten pohod. Trojček o katerem govorim so Lavričeva pot, Viridina pot in Romanova pot. Po vseh treh poteh so vsako leto tudi organizirani pohodi. Danes bo moja najvzhodnejša iz med njih, to je Lavričeva pot.

Nekdanja tovarna Zmaj v Šentvidu pri Stični

Začnem v centru Šentvida. Mimo nekdanje tovarne Zmaj zapustim naselje in že uživam v naravi. Nekako mimo Češnjic in Malega Kala zapustim Šentvidsko dolino. Ves čas se sliši brnenje motokros motorjev iz Cukarce pri Velikem Kalu. Zdaj mi je jasno, zakaj tukajšnji prebivalci časovno močno omejujejo dovoljenja za treniranje motokrosistov na tem poligonu. Hrup preveč moti mirno podeželsko življenje. Del poti iz Šentvida do Bukovice se pokriva tudi s Potjo Prijetno domače, ki sem jo že nekajkrat pretekel in prehodil, zato ta del poti dobro poznam, ampak prvič grem v tej smeri.

Markaciji Poti Prijetno domače in Lavričeve poti, katerih uradni potek je v nasprotni smeri

Iz Bukovice proti Felič vrhu je prvi resen vzpon, ki pa je precej razvlečen in raznolik. Izmenjujejo se asfalt, makadam in planinske poti. Še vedno sem na že poznani poti, saj smo pred nekaj leti že obiskali Felič vrh družinsko. Razgledi proti dolenjski razkrivajo posamezne deževne celice, ki predstavljajo morebitno grožnjo suhemu potepanju. Največje razočaranje je, da na Felič vrhu ni več razglednega stolpa. Po kilometrini je tukaj že polovica poti, čaka me pa še strm vzpon na Pristavo in prav tako strm, vendar kratek vzponček čez Kačje rede na Gradišče.

Ostanki razglednega stolpa na Felič vrhu

Razgled proti dolenjski pokrajini iz Felič vrha

Spust iz Felič vrha proti Debečam je, razen kratkega strmega odseka, hiter in tekoč. Tudi ta del poti ni nekaj novega, saj smo po tem odseku tekli pred leti, ko smo praznovali Katkin 30 rojstni dan. Pri Debečah se spustim zopet v dolino do potoka Bukovica, kjer me pri domačiji ozmerja pes na verigi. Pristava je blizu, ampak nekje visoko gor proti nebu. Vzpon je čisto drugačen, kot na Felič vrh. Tukaj grizem direktno v strmino, zato zelo hitro pridobivam na višini. To je tudi edini košček poti, ki ga še ne poznam. Na Pristavi obiščem še cerkev sv. Lamberta in park Turistična vas Pristava. Kar naenkrat se počutim že zelo blizu cilja, dežne celice pa se me še vedno izogibajo. 

Pristava nekje visoko nad dolino Bukovice

Turistična vas Pristava

Cerkev sv. Lamberta

Pot od Pristave do Gradišča je sestavljena iz dolgega položnega spusta in kratkega strmega vzpona. Spust je najprej po razgledni cesti, ki se ji pod vasjo Dobrava z veseljem umaknem v gozd, ker mi razgled preveč grozi z dežjem. Potka po gozdu čez Srednji hrib bi morala biti prijetna, vseskozi v rahlem spustu. Vsaj tako imam v spominu od že premnogih tekanj po tem območju. Tokrat pa se moram prebijati po pravi blatni drsalnici. Nič drugače pa ni na strmem vzponu čez Kačje rede proti Gradišču. Poligon za intervale je tokrat prebijanje po drsečem ovinkastem blatnem toboganu navzgor. Ampak do Gradišča ni daleč in kmalu sem pri cerkvici sv. Miklavža. 

Cerkev sv. Miklavža

Pohodniki na organiziranem pohodu imajo ponavadi pri Lavričevi koči na Gradišču zaključek poti in pogostitev, jaz pa se moram spustiti še do mojega izhodišča v Šentvidu. Ja, uganili ste. Spet drsam navzdol po blatu in mokrem kamenju. Zadnji del poti pa končno začini nekaj dežnih kapljic, ki pa nit švic ne sperejo iz mene.

Bom dodal samo še to, da Lavričeva pot ponuja lepo krožno turo in prijetno potepanje po dolenjski pokrajini. Mogoče je malce dolga za majhne otroke, ampak prave avanturistične družine jo sigurno zmorejo. Na koncu ali pred koncem pa seveda pripada tudi zasluženo kosilo in pivo, pa da ne pozabim okusne pite, na Lavričevi koči.