Na zelo lep sončen dan, ki se je sicer naredil v obdobju deževnega vremena, prav med dvema vremenskima frontama, potujem skupaj z ostalimi stezičarji po čudoviti obalni avanturi, ki je večji del speljana po zaledju slovenske obale. Hribčki in dolince; stezice, potke in cestišča; po suhem, blatnem in mokrem. Skoraj čarobno. Nikakor ne pretežko, sploh ne zaradi terena; blato, mokrota in ne pripravljeno telo so vse, kar otežuje napredovanje. Ampak komu bi se sploh mudilo iz te brezčasne začarane pokrajine. Samo redke asfaltne ceste, pa še te skoraj da brez avtomobilov, pričajo da nisem zašel v času nekam daleč v preteklost. Istrski gozdički, pašniki, vinogradi, oljke in njivice, ter vasice s kamnitimi hišami. Skoraj kot začarano se ves čas izmenjujejo podobne si pokrajine in starodavne vasice. Šele daleč proti cilju, v bližini obale, se bom iz preteklosti vrnil v sodobno civilizacijo.
Start zjutraj je pod kraškim robom v vasici Hrastovlje, pri znameniti cerkvici Svete trojice, ki je svetovno znana po freskah, poimenovanih Mrtvaški ples. Srednjeveška kulisa na majhnem gričku je prepojena s sodobno, glasno rock muziko, ki jo pred startom prekine slovenska himna. Vsi resno in mirno stojimo, preden startamo ob glasnem nabijanju ene najboljših metal skladb, Enter Sandman od Metallice in navdušenem navijanju mojih navijačic.
Po prvih lužah in prvem klancu se znajdemo na trasi lanske stotke, ki se je na tem območju že prav počasi približevala cilju. Prav smešno je, ko danes s spočitimi nogami drvim po klancu navzdol, po katerem sem lani komaj korakal. Lansko leto so mi tukaj delali preglavice številni majhni klančki in spusti, letos pa se zdi vse bolj lahkotno, samo razmočenost terena otežuje vzpone, medtem ko mi na spustih superge odlično držijo tudi po blatnem terenu. Tečem za dvestodvaindvajsetko, ker napreduje z meni pravim tempom, sploh ker je v klanec previdno počasna, na ravnini in položnih spustih pa kar hitra, kar da neko enakomernost mojemu srčnemu utripu. Na nekem klančku me potem spusti naprej in nadaljevanje je spet v mojem nepredvidljivem ritmu, odvisnem od trenutnega počutja in lepote terena. Lužam in blatu se izogibam, kolikor se da, ko pa je treba prečkati pol metra globoko reko, mi je jasno, da je to popolnoma nesmiselno. Prav smili se mi dekle, ki se po prečkanju reke preobuva v suhe nogavice, ne da bi se zavedala, da jih bo čez en kilometer zopet zmočila. Za takšne primere je zagotovo bolje, če se sezuješ pred vodo in jo prečkaš bos. Jaz temu ne posvečam pretiranih skrbi in čisto normalno napredujem tudi z mokrimi nogami.
Ko se trasa začne prevešati v drugo polovico, telo počasi preide v rezervno napajanje, oziroma strokovno rečeno, v bolj počasno maščobno presnovo. Lansko leto smo tu nekje po bližnjici zavili proti Kopru, letos pa so pred mano še dolgi ovinki proti Izoli, oplemenitenimi s številnimi vse manjšimi kuceljčki. Na nekem izredno spolzkem klančku me v lahkotnem ritmu prehiti dvestodvaindvajsetka, kar me spodbudi, da se malce bolj potrudim in ji sledim v njenem ritmu. Na okrepčevalnici, na petdesetem kilometru me presenetijo moje punce, ki jih tako blizu cilja sploh nisem pričakoval. Karla teče z mano do okrepčevalnice, Brina pa me spremlja del poti naprej. Med tem crkljanjem mi dvestodvaindvajsetka dokončno uide, s čemer izgubim tempo tekača, ki bi me gnal proti cilju. Že zdavnaj sem opustil težko dosegljiv cilj, da pretečem traso v osmih urah, ampak se bom moral truditi, da mi uspe pod devetimi urami. Nekje nad Lucijo prvič ugledam morje, nekoliko pozneje pa zrem že proti cilju v Izoli, jaz pa napredujem še čez en hribček proti Strunjanu, kjer že po sončnem zahodu pozdravim prostovoljce na zadnji okrepčevalnici.
Cilj je neverjetno blizu. Samo še čez hribček ob Strunjanskih pečinah nad Mesečevim zalivom in na drugi strani nekje je Izola. Nekje ob klifih me dokončno ujame čarobnost noči. Ker sem vedel, da me čaka smo krajši nočni odsek, sem sabo vzel lažjo čelko, ki mi zdaj zelo slabo osvetljuje pot, zato sem zelo previden, da se ne spotaknem ob kako korenino. Vonj morja, bučanje valov, plaža globoko pod pečinami in še redki nočni sprehajalci, ki izven varne civilizacije uživajo v sanjskem kotičku narave, je vse in več kot rabim v tem trenutku. Čeprav se mi mudi proti cilju, bi najraje še dolgo taval po tem čarobnem svetu. Kar nekako vesel sem, da nisem bil prehiter in lahko ta delček poti zaužijem v nočnem času. Pri Belvederu se počasi, po asfaltu spustim nazaj v dolino, kjer me čaka še kakšen kilometer lahkotnega teka po betonski obali.
Na cilju sem par sekund pod devetimi urami. Nič izjemnega, ampak dovolj v redu, da si izpolnjena duša lahko privošči še malo praznovanja. Telo je utrujeno, nikakor pa ne iztrošeno. Pred prihajajočim poslabšanjem vremena, ki mu ne bodo ušli nekateri na stotki, je tudi vreme presenetljivo mirno in prijetno. Praznično dogajanje na cilju popestri ali pa moti umirjen jesenski večer na obali, tak čisto drugačen od poletnega vrveža. Posamezni turisti posedajo po na pol praznih lokalih in uživajo v prijetni umirjenosti, ki se jo začuti takoj, ko se oddaljiš od dogajanja na ciljnem prireditvenem prostoru. Mi pa si v prazničnem vzdušju nazdravimo ob Stezičarju.
