5. Istrski maraton

V družbi nekaj sto maratoncev tečem mimo Žusterne ob obalni cesti proti Izoli. Smo nekje okrog desetega kilometra maratona. Nasproti nam po obalni cesti teče mavrična množica več tisoč tekačev na pol maratonu. Nisem si predstavljal, da bo množica pol maratoncev tako velika, kar ni je konec. Kilometer ali dva srečujem nepopisno pisano, mavrično množico ljudi, in vsi izgledajo zadovoljni, srečni. Malo pogledujem, če bom srečal koga poznanega, ampak moj um prehitro odtava, tako da me prej opazijo drugi. Čisto iznenada mi pomaha Alja. Proti koncu že bolj razredčene množice pa me pozdravlja še Miro. Sprašujem se, kaj naj si mislim o družbi, v kateri se tako velik del populacije rekreativno ukvarja s tekom in se aktivno udeležujejo tekaških prireditev. Ali je to znak napredka? Ali to počnemo zato, ker se zaradi teka počutimo bolje in postajamo boljši ljudje? Zakaj pa moramo postati boljši? Ali je mogoče, da je naša civilizacija malce zašla, tek pa nam je nekakšna instant rešitev, pobeg v svoj svet, stran od problemov zablujene generacije? Ali pa je družba toliko napredovala, da je življenje postalo prelahko, in si ga moramo sami oteževati, ker je to v naših genih? Nimam pojma, nimam odgovora. Tudi sam za sebe ne.

To je že peti Istrski maraton, in jaz že petič tečem maraton na tej prireditvi. Prireditev se v tem času malce spreminja in predvsem raste. Tudi jaz se spreminjam. Tukaj sem zaradi tradicije, ker sem pač vsako leto in nočem izostati. V startni vrečki me je letos celo pričakalo posebno priznanje za redno udeleževanje maratona. Če bi bilo to na katerikoli drug datum, se za to ne bi ničemur odrekal, ampak v resnici je ponavadi na isti vikend tudi 100 milj Istre, največji trail dogodek daleč naokoli, jaz pa trmasto vztrajam tukaj. Pa, da ne bo pomote, trasa Istrskega maratona ima daleč najlepšo traso od večine asfaltnih maratonov in mestoma malce celo spominja na pravi trail. Teči tukaj z vsemi klanci in doseči dober rezultat pa je celo večji izziv, kot uživanje na trail stezicah.

Velika sprememba letos je start v Ankaranu. Organizator je prav prijazno poskrbel za prevoz iz Izole v Ankaran in povratek za spremljevalce, tako da sta šli lahko z mano v Ankaran tudi Mateja in Brina. Že zjutraj smo uživali na sončni plaži. Čeprav je vremenska napoved napovedovala vroč, sončen, pomladni dan, je bilo jutro precej hladno, tudi s poledenelo šipo na avtu. Sprehod po plaži zjutraj ni bil nič kaj topel in prav prijetno je bilo loviti sončne žarke, ki so ogrevali malce podhlajena telesa. Vedel sem, da se bo to kmalu po startu spremenilo, in da bom med tekom hvaležen za vsako senco.

Start v centru Ankarana. Thunderstruck od Ac↯dc je odmeval iz zvočnikov in tekače napolnil z adrenalinom in potem kmalu tek proti Kopru. Po prvem kilometru smo zavili proti Luki Koper, kjer smo vijugali celih pet kilometrov. Moram reči, da kar zanimiva popestritev trase. Naprej pa že znana trasa po obali proti Žusterni in kar naenkrat je bilo mimo deset kilometrov.

Kar nekaj kilometrov čez Izolo mineva v prijetnem vzdušju navijačev, tudi Mateje in Brine, ki sta se že vrnili iz Ankarana. Vmes me prijazno poslika Igor, obala pa je sploh polna ljudi in do Simonovega zaliva ni prav nič dolgočasno, naprej pa tudi ne, saj se začenja bolj razgiban del trase.

Nisem utrujen, tek je lahkoten. Tudi čez hrib proti Strunjanu mi ne pade povprečje. V Strunjanu sem malce razočaran, ker smo spet zavili v smeri Pacuga in ne proti Valeti, kar pomeni, da bo treba Klanec ljubezni preteči navzdol. Pa tudi prav. Izzivi prihajajo, ker jih radi premagujemo, zato je včasih bolje, če se obrne v težje. Za ovinkom dobim tolažbo v obliki piva od Dušana Mravljeta. Že peto leto zapored ima svojo pivsko okrepčevalnico na istem mestu, kar še bolj popestri dogajanje na maratonu. Naprej pa počasen vzpon mimo Salinere proti Pacugu. Nič posebnega, samo zares imam rajši v obratni smeri. Spust po klancu ljubezni proti Siesti je tisto, kar krade energijo. Namesto, da bi svoje pomanjkljive zaloge energije porabljal za napredovanje, jih moram tu dol za zaviranje. Pa ne mislit, da je moj spust počasen, saj z veliko hitrostjo letim mimo ostalih. Čez Siesto, proti Piranu je itak najlepši del Slovenske obale, zaradi česar hitro spet postanem boljše volje. V Piranu in naprej pa spet množično navijanje, tek ob morju in vse bolj vročem soncu.

Čeprav se trasa spreminja, v meni vsako leto poteka enako. Prvih dvajset kilometrov je lahkotno in hitro, da bi kar poletel in skoraj prepričan sem v osebni rekord. Med dvajsetim in tridesetim kilometrom se začenja manjša utrujenost, ampak še vedno je vse pod kontrolo. To je v bistvu ritem, ki bi se ga moral držati od začetka. Zadnjih deset kilometrov pa se ponavadi vlečem proti cilju. Ali bo tudi letos tako? Skozi dolgo Portoroško plažo, vse od Pirana, pa do Lucije počasi zgubljam vedrino in ko zavijem v klanec proti tunelu Valeta, mi je jasno, da sem že spet skurjen. Je pa vseeno nekaj sreče, saj je cilj že v Izoli, in se ne bo treba vlačit po tisti ravnini do Kopra, tako kot lani. Nekako se spravim do tunela in čez tunel, potem pa spet malce poletim v rahlem spustu proti Strunjanu. Zadnji počasen vzpon proti tunelu Šaleta pa je zares naporen. Ni moči in ni volje. Vroče sonce žari. V najstrmejše odseke hodim, sicer pa se vlečem v počasnem teku. Cilj je relativno blizu, ampak treba je do tja, sam ne bo prišel do mene.

Za tunelom se začne spust proti Izoli. Hitrost se malce poveča. Da se teči lepo tekoče, nikakor pa ne več tako lahkotno, kot na začetku. Glede na to, da me kar nekaj tekačev prehiti, mi je jasno, da sem še vedno počasnela. Na koncu je še dva kilometra ravnine, kjer spet lahko vsaj malo pospešim in se kolikor toliko normalno privlečem do zadnjih sto metrov, od koder se izstrelim proti cilju.

Lepo je bilo v čudovitem vremenu preteči večji del slovenske obale v dobri družbi tekačev in prijaznih prostovoljcev ter navijačev. Popoldne pa še ni čas za počivanje. Z mano je družina in gremo se še rolat po obalni cesti proti Žusterni, da res v polnosti izkoristimo prelep dan. Ob takih dnevih se telo in duša polnita s pozitivno energijo. Želim, da jih bo še veliko in za vse.