Kras trail

Lep sončen dan se je naredil. Tak, kakršen se naredi po prehodu izrazite hladne fronte. To pomeni, da imamo zdaj sicer lepo sončno vreme, ampak burja veselo požvižgava naokoli. Najbolj tečno je to zaradi tega, ker je danes štart v najbolj mrzli vasi na Krasu, vsaj tako nam zdaj ponosno oglašujejo kraj z imenom Laže. Oblečen v vetrovko niti nimam občutka, da me zebe, verjetno zaradi adrenalina, saj mi zobje šklepetajo in se moram prav potruditi, da jih umirim. Ne vem, ali me bo v prihodnjih urah zeblo ali mi bo vroče. Ne, nimam namena dirkati. Danes imam preprost cilj preteči to traso in uživati v kraški pokrajini, če me le ne bo burja preveč prepihala. Nanos v ozadju je popolnoma ometan s snegom in izgleda kot zamrznjen mogotec nekje s severa, ne pa kot primorski hrib v prebujajoči se pomladi.

Prvi ravninski kilometri me kar dobro ogrejejo, zato vetrovko kmalu pospravim v nahrbtnik. Gre prav hitro in tekoče. Začetni kilometri so zelo ravninski, potem pa se začne prvi vzpon na Vremščico, ki pa ima vmes še nekaj spusta, tako da je nabiranje nadmorske višine precej v varianti gor–dol–gor. Sneg, ki je padal v prejšnjih dneh, se kmalu pojavi na progi. Spodaj je to bolj blatna žlubodra, proti vrhu pa je utrjena gaz. Na vzponu ne piha preveč, je pa slišati kričanje burje, ki se oglaša nekje okoli vrha. Blagi vzpon, ki ponuja nekaj spustaških počitkov, me hitro pripelje na razgledni vrh. Burja nima tolikšne moči, da bi me zdaj zaustavljala, čeprav nimam pojma, kako in zakaj, ampak piha po južnem pobočju navzgor.

Iz zasnežene Vremščice sledi dolg izlet do doline reke Reke in nazaj gor. Spust z vrha po mokrem snegu na travi in blatu je na začetku zelo zahteven. Tukaj bi palice prišle zelo prav, vendar se jih za teh nekaj sto metrov res ni splačalo nositi s sabo, se pa vsaj malo naslanjam na veter. Nadaljevanje spusta je prava uživancija. Sicer je še nekaj časa teren moker, zasnežen in blaten, kmalu pa postane popolnoma suh in v blagi naklonini zares lahkotno letim navzdol. Zelo hitro se znajdem v vasici Gornje Vreme, kjer navija množica navdušenih navijačev. Sledi kratka ravnina do vasi Dolnje Vreme in spet navzgor. Tukaj se mi zdi res škoda, da niso traso seljali malo do reke Reke in naprej do Škocjanskih jam, kjer ta reka ponikne v podzemlje. Pot navzgor proti pogorju Vremščice je spet dolga in položna ter, razen čisto zgoraj, presenetljivo suha. Tokrat smo šli na malce nižji Čemparjev vrh, ki je nekoliko bolj zahodno od glavnega vrha v grebenu Vremščice. Tu so ogromni zameti snega in gaz je ponekod zelo globoka, vendar dobro zgažena in lepo prehodna.

Pred finalom pa sledi divji, strm spust po travnatem pobočju globoko v dolino. Po zasneženem delu je to spet malo drseče, potem pa spustim vajeti in letim navzdol na polno. Malce pred koncem spusta so noge že precej utrujene, vendar je najhujše mimo in pred mano so samo še zadnji kilometri ravnine. Utrujenost telesa je ravno takšna, da še lahko uživam v teku po čarobni kraški gmajni. Zadnji kilometri se, kot ponavadi, malce vlečejo.

Cilj v Divači je postavljen na tako prijetno lokacijo, da vsi ležijo na s soncem obsijani in z marjeticami porasli travi. Tudi burja tu nima moči in utrujena telesa zares uživajo na mehki podlagi. Ja, seveda si privoščim malce tega razvajenja …

 

 

Trail po kraških klancih

Skriti v globoki megli dirjamo po kraški pokrajini. Še vedno, po osemnajstih letih udeleževanja na tekaških prireditvah, mi ni jasno, zakaj se na začetku vsi poženejo s polno hitrostjo, po kakšnem kilometru pa počasi popustijo in začnejo teči v svojem ritmu. Jaz se naivno postavim – ne čisto v ospredje, ampak nekam tja, kamor pašem – vendar potem v prvem kilometru horda tekačev v prehitevanju brzi mimo mene. Najbolj me skrbi, da jih bom moral omagane potem prehitevati po kakšnih ozkih stezicah, kjer za to ne bo idealnega prostora.

Zjutraj smo se zbudili v prelepo sončno nedeljo, zato sem družino povabil s sabo, da bi preživeli lep dan na Krasu. Potem pa že v Grosuplju in nato čez celo Ljubljansko kotlino megla, kar sicer ni tako zelo neobičajno. Si pa sploh nisem mislil, da se bo ta megla po hriboviti pokrajini proti morju samo še bolj zgostila. Zaradi slabe vesti, ker sem svoja dekleta zvabil iz sončka v meglo, zdaj samo še bolj dirkam proti cilju, da jih čim prej odpeljem na lepše. Razgibana kraška pokrajina je idealna. Gor in dol se nabirajo višinci, čeprav je samo en kolikor toliko resen klanec. Noge me ubogajo, telo je polno energije. Jeza zaradi megle se je pretvorila v neverjetno hitrost.

Zelo blizu od tukaj, v Sežani, sem pred osemnajstimi leti prvič tekel na kakršnikoli tekmi, če seveda odštejem šolske krose. Kakšno vznemirjenje je bilo to takrat! Bil sem na krajši razdalji Malega kraškega maratona. Takrat je bilo to osem kilometrov asfalta. Ko sem prvič slišal za Mali kraški maraton, sem si predstavljal točno takšen teren, po katerem tečem danes na trailu. Ampak v tistih časih trailov še ni bilo in predvsem daljše razdalje so se tekle po cesti, medtem ko so bile mnoge vaške prireditve v veliko primerih speljane po podobnih potkah in stezicah, kot traili dandanes.

Iz najvišje točke današnjega traila po položnem dolgem spustu dirjam navzdol in potem to dirjanje ohranjam še dolge kilometre proti cilju. Nisem več vajen take hitrosti. Na daljših vzdržljivostnih trailih tečem bolj počasi, oziroma hodim v klance, na treningih pa zadnje čase tudi ni volje za dirkanje. Pravzaprav so moji treningi največkrat uživancija v naravi. Zelo redkokdaj naredim kakšen interval v klanec, da se malo zadiham, sicer pa izvajam prijetno running meditacijo v naravi.

Dekletom sem rekel, da bom danes za tek potreboval dve do tri ure, odvisno od terena. No, teren je zelo hiter, jaz pa še bolj. Ugotovil sem, da so traili, ki ne pašejo pod okrilje ITRA, nekaj veliko bolj prisrčnega in ponavadi malo drugačnega, ker se jim ni treba podrejati pravilom krovne organizacije. Danes to pomeni predvsem hitrost, saj tečem brez tekaškega nahrbtnika in tudi teren mi je pisan na kožo, oziroma mi vsaj danes paše.  Tako mi kmalu postane jasno, da bom na cilju vsaj petnajst minut pod dvema urama, kar pomeni, da me sploh ne bodo pričakale na cilju. Na srečo me Karla opazi, ko dirkam mimo igrišča malo pred ciljem, zato vsaj hitro pridejo za mano.