Kočevsko

Štiri leta so že minila, odkar sem izmučen prikorakal na cilj dolge gozdne avanture po Kočevskem Rogu, in prišel je čas, da se vrnem v to divje okolje. Napovedan je vroč dan, čeprav je jutro zelo hladno. Jezero še počiva in vodna gladina je popolnoma mirna, gladka kot ogledalo. V tem hladnem jutru me voda še ne mika preveč, popoldne pa bo najbrž druga zgodba. Dogodek je profesionalno organiziran. Jutranja rutina pred tekmo, od prevzema številke, priprave opreme pa vse do samega štarta, je zelo hitro mimo in kmalu v ritmu množice tečem proti divjini kočevskih gozdov.

Začetek po mokri travi ni ravno v slogu vročega dne, ki se obeta. Z malce pazljivosti se uspešno izognem mokroti v supergah in pogumno zakorakam v temačnost gozda. Vijugamo po stezicah, vlakah in gozdnih cestah v vseh mogočih smereh. Sploh mi ni jasno, kako traserjem uspe začrtati traso v tem labirintu. Začetni kilometri so lahkotni in zelo podobni treningom po domačih gozdovih. Telo je še spočito in ob sebi imam kar nekaj družbe. Vmes se zgodi precej nenavaden pripetljaj, saj se mi sredi gozda v podplat napiči žebelj. Uspešno ga hitro odstranim in naprej je vse v redu. S tem se je nekako zaključilo prekletstvo številke 13, ki je danes moja startna številka in ki je v resnici srečna, če v to verjameš. Trinajstica je prvo dvomestno število v Fibonaccijevem zaporedju. Če sešteješ 1 + 3, pa dobiš 4, ki je prvo število po vrsti, ki ne sodi v Fibonaccijevo zaporedje. Zato je trinajstica precej posebna, ampak ker so nam vcepili vraževerje, se je to verjetno malce skrilo tudi v mojo podzavest. Vendar s tem žebljem sem danes zaključil z nesrečami in zdaj radostno potujem dalje s svojo trinajstico.

Levo, desno, gor in dol ter raznolik teren – vse skupaj se ponavlja v neskončnost, vključno z občasnimi nebeškimi jasami, kjer se ponoči pasejo jeleni in druge divje živali. Pot nas vodi vse bolj proti najvišjemu vrhu planote, Velikemu Rogu, z nadmorsko višino 1099 metrov. Čeprav je vtis, razen zadnjega vzpona, dokaj ravninski, po tej razgibani ravnini do vrha naberemo že 1400 višinskih metrov. Veliko vzponov je dolgih in položnih in človek tam ne ve, ali bi tekel ali hodil. Razlika v hitrosti je velika, v porabi energije pa še večja. Pri spustu do naslednje okrepčevalnice pri Žagi mi je jasno, da je v nogah še nekaj energije.

Počasi, počasi se je po najvišjem vrhu v glavi začel svitati cilj. Vmes pa še ogromno gozda, mehkih stezic, hitrega makadama ter spet gor in dol, vendar nikoli prav strmo. Tam nekje, že proti koncu, pa vendar še daleč od cilja, je Rib'nška okrepčevalnica. Poleg piva tu strežejo tudi čevapčiče, če le komu pašejo po petdesetih kilometrih. Enega si iz prijaznosti in hvaležnosti privoščim in obljubim, da se vidimo na Ribnica trailu, ampak ne vem, če že letos. Prvi vikend v septembru je pač precej zaseden. Potem pa sledi še dolga pot proti cilju. Ne, ni še konec vzponov. Še se dvigujemo in potem končno samo še pretežno navzdol. Vroče je postalo, ampak v senci gozda kar gre, na koncu na odprtem pa oblak poskrbi za senco.

Po skoraj devetih urah zakorakam skozi ciljni slavolok in se takoj zatem vržem v prijetno jezero. Rezultat izpred štirih let sem precej izboljšal, čeprav je zaradi rahlo spremenjene trase neprimerljiv. Luštno je bilo. Medveda nisem srečal. Bolj kot medvedov se bojim klopov in tudi ti so se me danes izognili. Niso pa se mi izognili čudovite soborke in soborci, s katerimi smo v skupni avanturi lažje prekorakali to dolgo razdaljo. Čestitke vsem in hvala za skupne trenutke. Hvala tudi organizatorjem in prijaznim prostovoljcem.

Kriška gora trail

Zjutraj pred štartom v starem mestnem jedru Tržiča sem zmrzoval, po petnajstih minutah vzpenjanja pa se že dušim v sopari. Klanec. Strm klanec takoj na začetku. 350 višinskih metrov naredimo v prvem kilometru in pol, in čeprav sem zadaj v koloni, za to porabim samo 22 minut. Pravzaprav je dobro, da prvih nekaj metrov po asfaltu nisem pospešil naprej in me zdaj ta kolona malo bremza – drugače bi se skuril že na tem vzponu. Obožujem take strme vzpone, ampak na začetku tako dolgega traila, ko sem še prepoln energije, bi prehiter korak lahko pomenil težave proti koncu ...

Vzpon občasno popušča, pa ne preveč. Višje gor, nad Kamnekom, je zrak postal bolj svež, veter pa prenaša oblake rumenega smrekovega cvetnega prahu. V prvih desetih kilometrih je v nogah že krepko čez jurja višincev, preden se na Kofcah proga dokončno prelije v prečenje pod grebenom Košute proti vzhodu. Prostrani pašniki na tem območju so darilo narave, ki vabi številne pohodnike, da preživijo kakšno urco v lepi gorski naravi. Prva okrepčevalnica na planini Šija mami s svojimi ležalniki, da bi kar ostal tam in užival v razgledu. Tam daleč na drugi strani se lepo vidi Tolsti vrh – zadnji strm klanec, ki me čaka proti koncu te avanture.

Panoramska pot pod Košuto je tisto, zaradi česar greš na ta trail. Razgled strmo navzgor sicer vabi, da bi raje prečil po grebenu, ampak za tekmo bi bilo to mogoče že malo preveč ekstremno. Moram pa priznati, da vzhodneje od Kladiva še nisem hodil. Ja, toliko poti tako blizu doma ostaja še neprehojenih in nepretečenih. Tudi v okolici domačega kraja vsake toliko odkrijem kakšno nepoznano potko. Ko pa razmišljam o območju dosega ene ure vožnje z avtom, je poligon za stezičenje že skorajda neomejen. Veter v prsa je na tem delu že tako močan, da malce zaustavlja. Ampak vseeno je to najlepše stezičenje po gorski ravninski pokrajini. Duša poje in telo ji z veseljem sledi. Nekaj časa tečem skupaj s Tonijem, potem pa se vseeno odločim, da bi me njegov tempo mogoče preveč zdelal, zato raje malo upočasnim in nadaljujem v ritmu, ki mi ga narekuje lastna intuicija.

Prostrana pokrajina se nato za nekaj časa nagne v desno in preraste v gozd. Proti Dolgim njivam postane okolica bolj divja in zanimiva. Gozd vsake toliko prekine razbrazdana plazovina. V par grapah je še nekaj snega, ki ga prečimo. Potem pa tam na koncu še ena odmaknjena planina – Dolga njiva. Tukaj je okrepčevalnica, kjer se nafilam na polno, ker potem dolgo ne bo ničesar. In zdaj ... po dolgih kilometrih spet navzgor, v pravi klanec proti Zgornji Dolgi njivi, planini, ki je skoraj v celoti ovita z avstrijsko mejo, visoko gor pa se greben Košute počasi zaključuje s Tolsto Košuto.

Zdaj sem globoko v srednjem delu trase. To je tisti del, ko preprosto gre. Ni več lahkotne svežine kot na začetku in tudi še ni tiste globoke izčrpanosti, s katero se je treba včasih boriti proti koncu. Za zdaj je še zanimivo. Potem se meja z Avstrijo obrne proti jugu in sledimo ji po strmi potki skozi ruševje na Plešivec. Kar nekako nepričakovan klanec, v katerega zagrizem na polno in se skoraj preveč iztrošim. Naprej pa je čas za regeneracijo. Najprej je sicer še nekaj divjega spusta in kolovratenja ob meji, potem pa dolgo popotovanje navzdol po makadamski gozdni cesti v rahlem spustu. Za pohodnike verjetno dolgočasno, za lahkoten tek utrujenega stezičarja pa idealno. Torej čisto odvisno, v kakšnem "mudu" sem. Sicer me na tem delu marsikdo počasi prehiti, ampak vseeno se mi zdi, da hitro napredujem in kilometri kar letijo. Da ni preveč enolično, je vmes še vzpon čez Javornik, ampak to je take vrste klanec, ki bi ga na krajši razdalji z lahkoto pretekel. Tokrat pa s hitrim pohodnim korakom še vedno lovim svoj povprečni tempo.

Zadnja okrepčevalnica je pri Domu pod Storžičem – čeprav ni čisto zadnja, saj nas navdušeno postrežejo tudi na Mali Poljani, pa čeprav je ta uradno namenjena samo krajšim razdaljam. Prečenje do Male Poljane je lahkotno, vendar vseeno kar počasno. Tudi tukaj se malce šparam za Tolsti vrh. Navdušene prostovoljke na Mali Poljani me z lahkoto prepričajo, da z njimi spijem kozarček piva. Ali bo zaradi tega strm vzpon na Tolsti vrh težji ali lažji, se mi niti sanja ne. Ampak ko gledam strmino, po kateri se plazijo ljudje pred mano, me prevzame spoštovanje do tega vzpona. Po štiridesetih kilometrih in 2500 metrih višincev bo tole kar resna zadeva.

Včasih me kdo vpraša, zakaj to počnemo. Tekanje po teh dolgih hribovitih razdaljah, včasih do skoraj popolnega izčrpanja organizma. Pravzaprav se tudi sam sprašujem. Odgovorov je lahko ogromno, mislim pa, da čisto pravega, končnega odgovora ni in ga niti ne potrebujemo. Če popolnoma posplošim – zakaj bi v življenju sploh karkoli počeli? Ali še bolj ekstremno: zakaj sploh živeti? Odgovorov je ogromno in ker smo že tukaj, hočemo iz tega nekaj narediti. Zaradi modernega instant življenja, ki je pogosto brez pravega smisla in cilja, si nekateri postavimo take čudne, umetne izzive. Nimam pojma, ali je to samo ego ali pa vračanje k nečemu bolj prvinskemu. Tistemu, kar smo podedovali od svojih prednikov, ki so živeli kot lovci in nabiralci in so morali za preživetje včasih prehoditi ali celo preteči ogromne razdalje.

Zagrizem v klanec na polno. Gre. Še imam energije in vem, da bom dokaj hitro gor. Vem pa tudi, da se bom izčrpal in da bo potem treba še kakšen kilometer naprej in nato strmo dol, česar se prav nič ne veselim. Dobro se počutim, ker tako lahkotno prehitevam tiste najbolj izmučene s krajših razdalj. Ja, res je, tukaj je steza zelo pokončna, ampak še vedno je to samo potka navzgor. Bolj ko je pokončna, hitreje se dvigam in prej bom gor. Noge niso ravno navdušene nad tem tempom navzgor. Strmina je neizprosna, moči tudi meni prav počasi pojenjajo, pljuča zahtevajo zrak z več kisika, vendar je vrh dokaj hitro blizu in kmalu že začnem šodrati po grebenu proti Kriški gori.

Greben je sprva zelo razkopan, po daljšem spustu pa končno pridem do mehke travice, ki me hitro popelje do zadnje uradne postaje. Tukaj me navdušeno sprejme šefica okrepčevalnic Maja s svojimi pomočniki. Borut mi ponuja še eno pivo, ampak čaka me strm spust do cilja. Potrebne bo še nekaj previdnosti. Od spodaj se že sliši ozvočenje in navijanje in vsakogar, ki se odpravi z zadnje okrepčevalnice, kmalu pričakujejo na ciljni črti.

Uspelo mi je v osmih urah. Kriška gora Trail – ena najlepših stezičarskih izkušenj. Ponuja vse: veliko višincev s strmimi vzponi, skyrunning po planinah, dolge tekaške odseke in za zaključek tudi dokaj zahteven spust. Predvsem pa je to dogodek, kjer se še vedno čuti tisto prvinsko vzdušje trail dogodkov, ki sem ga bil vajen izpred desetletja. Danes, ko je vse to postalo mainstream, je lepo doživeti in podoživljati take zgodbe.

Kras trail

Lep sončen dan se je naredil. Tak, kakršen se naredi po prehodu izrazite hladne fronte. To pomeni, da imamo zdaj sicer lepo sončno vreme, ampak burja veselo požvižgava naokoli. Najbolj tečno je to zaradi tega, ker je danes štart v najbolj mrzli vasi na Krasu, vsaj tako nam zdaj ponosno oglašujejo kraj z imenom Laže. Oblečen v vetrovko niti nimam občutka, da me zebe, verjetno zaradi adrenalina, saj mi zobje šklepetajo in se moram prav potruditi, da jih umirim. Ne vem, ali me bo v prihodnjih urah zeblo ali mi bo vroče. Ne, nimam namena dirkati. Danes imam preprost cilj preteči to traso in uživati v kraški pokrajini, če me le ne bo burja preveč prepihala. Nanos v ozadju je popolnoma ometan s snegom in izgleda kot zamrznjen mogotec nekje s severa, ne pa kot primorski hrib v prebujajoči se pomladi.

Prvi ravninski kilometri me kar dobro ogrejejo, zato vetrovko kmalu pospravim v nahrbtnik. Gre prav hitro in tekoče. Začetni kilometri so zelo ravninski, potem pa se začne prvi vzpon na Vremščico, ki pa ima vmes še nekaj spusta, tako da je nabiranje nadmorske višine precej v varianti gor–dol–gor. Sneg, ki je padal v prejšnjih dneh, se kmalu pojavi na progi. Spodaj je to bolj blatna žlubodra, proti vrhu pa je utrjena gaz. Na vzponu ne piha preveč, je pa slišati kričanje burje, ki se oglaša nekje okoli vrha. Blagi vzpon, ki ponuja nekaj spustaških počitkov, me hitro pripelje na razgledni vrh. Burja nima tolikšne moči, da bi me zdaj zaustavljala, čeprav nimam pojma, kako in zakaj, ampak piha po južnem pobočju navzgor.

Iz zasnežene Vremščice sledi dolg izlet do doline reke Reke in nazaj gor. Spust z vrha po mokrem snegu na travi in blatu je na začetku zelo zahteven. Tukaj bi palice prišle zelo prav, vendar se jih za teh nekaj sto metrov res ni splačalo nositi s sabo, se pa vsaj malo naslanjam na veter. Nadaljevanje spusta je prava uživancija. Sicer je še nekaj časa teren moker, zasnežen in blaten, kmalu pa postane popolnoma suh in v blagi naklonini zares lahkotno letim navzdol. Zelo hitro se znajdem v vasici Gornje Vreme, kjer navija množica navdušenih navijačev. Sledi kratka ravnina do vasi Dolnje Vreme in spet navzgor. Tukaj se mi zdi res škoda, da niso traso seljali malo do reke Reke in naprej do Škocjanskih jam, kjer ta reka ponikne v podzemlje. Pot navzgor proti pogorju Vremščice je spet dolga in položna ter, razen čisto zgoraj, presenetljivo suha. Tokrat smo šli na malce nižji Čemparjev vrh, ki je nekoliko bolj zahodno od glavnega vrha v grebenu Vremščice. Tu so ogromni zameti snega in gaz je ponekod zelo globoka, vendar dobro zgažena in lepo prehodna.

Pred finalom pa sledi divji, strm spust po travnatem pobočju globoko v dolino. Po zasneženem delu je to spet malo drseče, potem pa spustim vajeti in letim navzdol na polno. Malce pred koncem spusta so noge že precej utrujene, vendar je najhujše mimo in pred mano so samo še zadnji kilometri ravnine. Utrujenost telesa je ravno takšna, da še lahko uživam v teku po čarobni kraški gmajni. Zadnji kilometri se, kot ponavadi, malce vlečejo.

Cilj v Divači je postavljen na tako prijetno lokacijo, da vsi ležijo na s soncem obsijani in z marjeticami porasli travi. Tudi burja tu nima moči in utrujena telesa zares uživajo na mehki podlagi. Ja, seveda si privoščim malce tega razvajenja …

 

 

Trail po kraških klancih

Skriti v globoki megli dirjamo po kraški pokrajini. Še vedno, po osemnajstih letih udeleževanja na tekaških prireditvah, mi ni jasno, zakaj se na začetku vsi poženejo s polno hitrostjo, po kakšnem kilometru pa počasi popustijo in začnejo teči v svojem ritmu. Jaz se naivno postavim – ne čisto v ospredje, ampak nekam tja, kamor pašem – vendar potem v prvem kilometru horda tekačev v prehitevanju brzi mimo mene. Najbolj me skrbi, da jih bom moral omagane potem prehitevati po kakšnih ozkih stezicah, kjer za to ne bo idealnega prostora.

Zjutraj smo se zbudili v prelepo sončno nedeljo, zato sem družino povabil s sabo, da bi preživeli lep dan na Krasu. Potem pa že v Grosuplju in nato čez celo Ljubljansko kotlino megla, kar sicer ni tako zelo neobičajno. Si pa sploh nisem mislil, da se bo ta megla po hriboviti pokrajini proti morju samo še bolj zgostila. Zaradi slabe vesti, ker sem svoja dekleta zvabil iz sončka v meglo, zdaj samo še bolj dirkam proti cilju, da jih čim prej odpeljem na lepše. Razgibana kraška pokrajina je idealna. Gor in dol se nabirajo višinci, čeprav je samo en kolikor toliko resen klanec. Noge me ubogajo, telo je polno energije. Jeza zaradi megle se je pretvorila v neverjetno hitrost.

Zelo blizu od tukaj, v Sežani, sem pred osemnajstimi leti prvič tekel na kakršnikoli tekmi, če seveda odštejem šolske krose. Kakšno vznemirjenje je bilo to takrat! Bil sem na krajši razdalji Malega kraškega maratona. Takrat je bilo to osem kilometrov asfalta. Ko sem prvič slišal za Mali kraški maraton, sem si predstavljal točno takšen teren, po katerem tečem danes na trailu. Ampak v tistih časih trailov še ni bilo in predvsem daljše razdalje so se tekle po cesti, medtem ko so bile mnoge vaške prireditve v veliko primerih speljane po podobnih potkah in stezicah, kot traili dandanes.

Iz najvišje točke današnjega traila po položnem dolgem spustu dirjam navzdol in potem to dirjanje ohranjam še dolge kilometre proti cilju. Nisem več vajen take hitrosti. Na daljših vzdržljivostnih trailih tečem bolj počasi, oziroma hodim v klance, na treningih pa zadnje čase tudi ni volje za dirkanje. Pravzaprav so moji treningi največkrat uživancija v naravi. Zelo redkokdaj naredim kakšen interval v klanec, da se malo zadiham, sicer pa izvajam prijetno running meditacijo v naravi.

Dekletom sem rekel, da bom danes za tek potreboval dve do tri ure, odvisno od terena. No, teren je zelo hiter, jaz pa še bolj. Ugotovil sem, da so traili, ki ne pašejo pod okrilje ITRA, nekaj veliko bolj prisrčnega in ponavadi malo drugačnega, ker se jim ni treba podrejati pravilom krovne organizacije. Danes to pomeni predvsem hitrost, saj tečem brez tekaškega nahrbtnika in tudi teren mi je pisan na kožo, oziroma mi vsaj danes paše.  Tako mi kmalu postane jasno, da bom na cilju vsaj petnajst minut pod dvema urama, kar pomeni, da me sploh ne bodo pričakale na cilju. Na srečo me Karla opazi, ko dirkam mimo igrišča malo pred ciljem, zato vsaj hitro pridejo za mano.