Skriti v globoki megli dirjamo po kraški pokrajini. Še vedno, po osemnajstih letih udeleževanja na tekaških prireditvah, mi ni jasno, zakaj se na začetku vsi poženejo s polno hitrostjo, po kakšnem kilometru pa počasi popustijo in začnejo teči v svojem ritmu. Jaz se naivno postavim – ne čisto v ospredje, ampak nekam tja, kamor pašem – vendar potem v prvem kilometru horda tekačev v prehitevanju brzi mimo mene. Najbolj me skrbi, da jih bom moral omagane potem prehitevati po kakšnih ozkih stezicah, kjer za to ne bo idealnega prostora.
Zjutraj smo se zbudili v prelepo sončno nedeljo, zato sem družino povabil s sabo, da bi preživeli lep dan na Krasu. Potem pa že v Grosuplju in nato čez celo Ljubljansko kotlino megla, kar sicer ni tako zelo neobičajno. Si pa sploh nisem mislil, da se bo ta megla po hriboviti pokrajini proti morju samo še bolj zgostila. Zaradi slabe vesti, ker sem svoja dekleta zvabil iz sončka v meglo, zdaj samo še bolj dirkam proti cilju, da jih čim prej odpeljem na lepše. Razgibana kraška pokrajina je idealna. Gor in dol se nabirajo višinci, čeprav je samo en kolikor toliko resen klanec. Noge me ubogajo, telo je polno energije. Jeza zaradi megle se je pretvorila v neverjetno hitrost.
Zelo blizu od tukaj, v Sežani, sem pred osemnajstimi leti prvič tekel na kakršnikoli tekmi, če seveda odštejem šolske krose. Kakšno vznemirjenje je bilo to takrat! Bil sem na krajši razdalji Malega kraškega maratona. Takrat je bilo to osem kilometrov asfalta. Ko sem prvič slišal za Mali kraški maraton, sem si predstavljal točno takšen teren, po katerem tečem danes na trailu. Ampak v tistih časih trailov še ni bilo in predvsem daljše razdalje so se tekle po cesti, medtem ko so bile mnoge vaške prireditve v veliko primerih speljane po podobnih potkah in stezicah, kot traili dandanes.
Iz najvišje točke današnjega traila po položnem dolgem spustu dirjam navzdol in potem to dirjanje ohranjam še dolge kilometre proti cilju. Nisem več vajen take hitrosti. Na daljših vzdržljivostnih trailih tečem bolj počasi, oziroma hodim v klance, na treningih pa zadnje čase tudi ni volje za dirkanje. Pravzaprav so moji treningi največkrat uživancija v naravi. Zelo redkokdaj naredim kakšen interval v klanec, da se malo zadiham, sicer pa izvajam prijetno running meditacijo v naravi.
Dekletom sem rekel, da bom danes za tek potreboval dve do tri ure, odvisno od terena. No, teren je zelo hiter, jaz pa še bolj. Ugotovil sem, da so traili, ki ne pašejo pod okrilje ITRA, nekaj veliko bolj prisrčnega in ponavadi malo drugačnega, ker se jim ni treba podrejati pravilom krovne organizacije. Danes to pomeni predvsem hitrost, saj tečem brez tekaškega nahrbtnika in tudi teren mi je pisan na kožo, oziroma mi vsaj danes paše. Tako mi kmalu postane jasno, da bom na cilju vsaj petnajst minut pod dvema urama, kar pomeni, da me sploh ne bodo pričakale na cilju. Na srečo me Karla opazi, ko dirkam mimo igrišča malo pred ciljem, zato vsaj hitro pridejo za mano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar