nedelja, 16. junij 2019

Pušlc

Jutro v Podbrdu. Uradno je še pomlad, ampak poletje buta z vso svojo silovitostjo. Že zdaj je toplo, a na srečo zaenkrat vsaj oblačno. Vsi se bojijo napovedanega vročega in soparnega vremena. Tudi jaz sem se malce nalezel tega strahu, čeprav mi vročina ponavadi ne pride do živega. Šli bomo en krogec po okoliških hribih, da si naredimo en tak lep sto kilometrski pušlc. Malce negotovosti je v meni. Kozara pred šestimi tedni mi je dala misliti, tole pa naj bi bilo še precej težje. Čaka me lepa, dolga in naporna avantura. Pa pejmo...



Najprej je na vrsti skoraj cel GM4O. Po trasi divjega, težkega gorskega maratona se zdaj premikam v počasnem ritmu po zložnem vzponu navzgor. Vzpon iz Podbrda čez Kovce in na Koblo je lahek in tekoč. Na GM4O sem ga skoraj v celoti pretekel, danes pa se je treba šparat. Zelo me čudi, da se vsem tako mudi. Korakam čisto zadaj v skupini. Pot je še dolga in ta ležeren ritem bo verjetno postal še počasnejši. Po nekaj kilometrih v ljudeh startni adrenalin popusti in prehitevat začnem vse, ki sodijo nekam za mano. Glava premleva vse mogoče misli. Kako dolgo še? Kaj vse bom doživel na tej veličastni avanturi? Kako utrujen, izčrpan bom proti koncu? Korak za korakom počasi navzgor. Uf kakšen pogled globoko v dolino, kjer se prebujata Brina in Mateja, kjer se počasi pripravljajo na start GM4O. Čez Koblo se teren spremeni. Ni več široke mulatjere in ni več nekega konstantnega vzpona. Razgibanost se preseli tudi v mene. Kar nekaj spusta poživi korak. Energije za zadnji strmi vzpon na sedlo Čez Suho imam več kot dovolj in po dveh urah in pol je prvi iz med težjih vzponov opravljen. Kar naenkrat je potrebno teči navzdol. Daleč navzdol v bazen toplega in vlažnega zraka. Spust iz Črne Prsti je hiter in strm. Samo štiri kilometre do vasice Kal, ki leži več kot kilometer vertikalno navzdol. Potovanje od Kala proti Hudajužni je še kar dolgo in počasno. Pa saj nočem biti prehitro tam. Malo dol pa malo gor in potem že spet dol... Vonj bezga me tako prevzame, da zaplavam v osrčje naravne. Pozabim, da tečem, korakam. Letim nekam in povsod. Malo sem sam... in malo smo skup. Na koncu pred Hudajužno mi prideta naproti še Brina in Mateja. Ne nisem še daleč. Niti četrt poti ni to. Ja, hiter sem. Samo štiri ure do tu, je tempo ki ga ne zmorem speljati do konca. V Hudajužni me pričaka okrepčevalnica z največ energije. Tu se počutim kot kralj. In ta kralj mora zdaj spet zakorakati v strmino. Tisto najtežjo strmino, tisto ki je pekel GM4O-ja, tisto ki nikakor ne sme biti pekel UPT-ja. Noge je treba šparat. Tole je treba narediti z občutkom. Vsekakor se je potrebno opominjati, da imam tokrat še daleč do konca. Navijanje ZZ-topke je fenomenalno. Od kje ji vsa ta energija. Neverjetna je. Edinstvena je. In ravno prav jo je. Počasi ugotovim, da Durnik sploh ni tako težak in naporen, če se nanj spraviš z občutkom. Ko se teren nekajkrat malo poravna se zavedam da je vrh že blizu. Še zadnja travnata pobočja do Porezna, do svobode, do točke, kjer bom zapustil GM4O in odpotoval po vsaj delno neznanih poteh UPT-ja.






Zdaj sem na ultri. Prostrani travniki pod Poreznom me spominjajo na divji zahod. Ampak, jaz nimam konja, ki me bi ponesel po pokrajini od obzorja do obzorja. Noge me na srečo še ubogajo. Še najbolje mi gre na zložnih spustih. Vandranje po pokrajini med Poreznom in smučiščem Cerkno je nezahtevno. Vroče je, ampak smo še dovolj visoko da se da dihat. Sence dreves so moji zavezniki. Do Črnega vrha po smučišču navzgor. Pijem in spet pijem. Pa tudi jem. Sem pretvornik energije. Ne gre drugače. Ne znam, da bi šlo na prano. Treba je jesti. Dokler želodec sprejema hrano, je vse pod kontrolo. In spet navzdol. Zdaj po asfaltu proti trasi ene druge cvetka Pušlca. Zadnjih nekaj kilometrov pred Kopačnico pot postane poznana. Tu sem pred štirimi tedni divjal navzdol z neverjetno hitrostjo proti cilju KBK-ja. Danes sem počasen. Vročina je tukaj zares taka, ki kuha. Topim se, kuham se v sopari. Vroča in močno slana enolončnica v Kopačnici vseeno zelo paše. Okrepčam se, napijem se, osvežim se. Spet je treba navzgor. Čim prej bom višje, bolje bo. Po vroči brežini navzgor. Od sence do sence skozi Leskovico in potem končno v senco gozda. Čeprav sem šele na pol poti, se v glavi počasi pričara bližina cilja. V uri in pol pripotujem na vrh. Kljub lepemu vremenu na Blegošu ni veliko ljudi. Parček, ki se stiska v travi, se ne pusti zmotiti. Jaz moram korakati še po težavnem terenu do koče. Na tem spustu spoznam, da so noge že malce utrujene. Dolga pot od Blegoša do Železnikov je v večini rahel položen spust, vmes pa so tudi vzponi in strmi spusti. Korak za korakom. Vsak korak sem bližje, ves čas pa sem tukaj in zdaj. Zakaj hrepenim po cilju, če pa uživam na poti. Neko nesoglasje se tukaj poraja. Zakaj sem sploh odšel na to pot, če pa samo hitim proti cilju, ki je v bistvu na mestu starta. Ne vem, nimam odgovorov. Na cilju hočem biti čim prej, da me moji punci ne bosta predolgo čakali in pa da dosežem čim boljši rezultat, seveda. To sta dva tehtna razloga za hitenje. Ampak najprej moram priti do Železnikov. Malo se že vleče po tej razgibani pokrajini. V dolino pritečem pozno popoldne, že proti večeru. Vročina le počasi popušča. Kratek počitek v Železnikih mi bo prav prišel.



Pred mano je samo še dolgo potovanje od Železnikov do Podbrda čez masiv Ratitovca. V Železnikih se dobro osvežim, preoblečem in preobujem. Prijazna prostovoljka mi zmasira meča. Po asfaltu skozi naseljeno dolino Dašnjice tečem veliko lahkotneje, kot sem pričakoval. Zatiram željo, da bi na Ratitavcu ujel sončni zahod. Še predaleč sem od tam, da bi mi to uspelo, pa čeprav je korakanje navzgor precej lahkotno. V tem trenutku sem skoraj prepričan, da mi uspe priti do cilja še danes. Do polnoči so še štiri ure, jaz pa sem že na Prtovču. Še dobro uro vzpenjanja po znani poti do vrha. Dva tedna nazaj smo tukaj divjali na Teku na Ratitovec. Danes korakanje ni tako hitro. Okrepčevalnice so v zadnjih kilometrih bolj na gosto, pa čeprav je vročina popustila in ni treba več tako veliko piti. Tek po gorski pokrajini Ratitovca, v že delnem mraku, je veličastno doživetje za dušo. Zaznavam, kako se zemlja obrača stran od sonca. Nekje za obzorjem se skriva luna, skoraj polna luna, ki bo osvetljevala pot do cilja. Ravno prav hladen veter je osvežil telo. V svetlobi čelne lučke se že daleč naprej svetlikajo oznake poti. Že v popolni temi tečem proti smučišču na Soriški planini. Cilj je globoko v dolini za še zadnjim kucljem. Vzpon po smučišču je skoraj nemogoč. Ne vem kaj so naredili, ampak teren je kot da bi hodil po puščavski sipini. Gazim po nekakšnem mivki podobnem materialu. Ob 23-ih prilazim čez prelaz na Lajnarju. Cilj je devet kilometrov naprej in en kilometer navzdol. Lep položen spust po mulatjeri bi moral biti tekoč in hiter. Ampak ne gre. Ne morem teči po tem prijetnem spustu navzdol. Samo hiter pohodni korak me počasi nese proti cilju. Opustim željo da bi prišel pred polnočjo. Ne bo šlo. Dolge serpertine po mulatjeri čez Kovce se vlečejo v neskončnost. Korak za korakom se približujem proti Podbrdu. Občasno se že sliši dogajanje na prireditvi. Ali Brina in Mateja že spita? Me mogoče še čakata na cilju? Pohiteti moram. Nočem, da me predolgo čakata. Zadnji metri so po potki nad dogajanjem, kjer že dobro zaznavam pričakovanje mene v cilju. Še zadnji koraki in že mi Brina obesi medaljo okrog vratu.


''Kaj je bilo najtežje?'', me sprašujejo. Kljub vsej vročini, strmim klancem in spustom je bil meni najtežji lahkotni zadnji spust. Ni najtežje na najzahtevnejših terenih in ko so pogoji najtežji. Najtežje je preprosto takrat, ko si najbolj utrujen. Vse je v nas. Celotna pot je zdaj postala del mene. Danes sem drugačen, kot včeraj. Vsi klančki, spusti, žgoča vročina, prijetn večeren vetrič, navdušujoči navijači, veličastni razgledi, vsa neverjetna narava, vse stezice in ceste, okrepčevalnice; vse to me je nekako preoblikovalo in malce spremenilo. Nikoli nismo zares isti. Potujemo od enega jaza k drugemu jazu. Poti ki me delajo vedno boljšega so tiste, ki dajejo vrednost življenju. Ta pot je bila veličastna. Ena najlepših in najmogočnejših. Tudi najtežja od vseh, na katere sem se do sedaj podal. Hvala PTRF, da ste mi omogočili to doživetje. Veličastno je bilo. Še dolgo bo ostalo del mene.