Naj naj sobota. Sobota najlepšega in najtežjega pol maratona, sobota, na katero smo se zbrali tukaj gor pri Sv. Andreju, da odtečemo ta deževni, blatni krogec in se vrnemo domov v soboto šunke, hrena, potice, pa pirhov in velikonočnih zajcev. Sej veste, iz jajca se izvalijo piščančki. Če pa jajc pobarvaš, nastane pirh in iz njega se izvali velikonočni zajec. Ne hecam se - 1. april je šele jutri - na Veliko noč 😜
Pa pejmo! Nekaj kapljic pada z neba. Nebesa jočejo. Ni glih vreme za softiče, ampak teh tukaj ni, vsi mi pa pogumno korakamo po niti ne preveč blatni trasi, proti... pa saj ni važno - užitek se je poditi po teh hribih v vremenu, ko se čuti prvinsko naravo, kolikor jo je še ostalo. Nisem med najhitrejšimi, sem pa dovolj spredaj, da imam ob sebi ravno prav hitre tekače, da lovim nekakšen tempo, ki ni ravno ležeren. Po nekaj kilometrih rahlega tekanja gor-dol še strm in kratek vzponček do Sv. Ožbolta. Noge zapečejo. Okrepčevalnica je prijetna in osebje prijazno, ampak jaz moram hitro naprej. V hitrem asfaltnem spustu močni udarci ob tla poskrbijo, da se noge razkisajo.
Po kakšnem kilometru ali dveh asfalta zavijemo proti najvišjemu vrhu Polhograjcev. Da je Tošč najvišji tega hribovja, gre zahvala jugoslovanski vojski, ki je pred leti za devet metrov znižala vrh Pasje ravni. Vzpon ni prestrm, še precej ravnih odsekov je vmes in kar je najboljše - ni blata. Kar nenadoma se znajdem na vrhu in že je treba v spust, malce blaten ampak ni panike, da se tekoče in hitro. Pred leti so bili vzponi moje najboljše orožje, na spustih pa sem popolnoma pregorel. Vse to se je zdaj močno spremenilo. Še vedno imam najrajši vzpone, izkušnje pa so me naučile, da ne smem na polno navzgor, ampak se je bolje malo šparat, saj se največ časa da pridobiti na spustih, kjer preprosto izkoriščam zastonj in neomejeno energijo, ki jo daje sila gravitacije. Skozi leta so se sklepi utrdili in samo veliko izkušenj je telo naučilo učinkovito in hitro premagovati tudi tehnično zahtevne spuste.
Po spustu je še nekaj ravninskega tekanja, takoj za tretjo okrepčevalnico pa se začne strm vzpon, direktno navzgor v hrib. Na začetku strmine se kar malo bremzam, da ne grem prehitro, že kmalu pa noge ne zmorejo več dohajati volje. Hitro se znajdem na nekakšnem gozdnatem vrhu, od koder samo prijetno položno dirjanje navzdol, do še ene stene. Pa ponovimo vajo. Po še enem spustu se znajdem na četrti okrepčevalnici. Nadaljevanje je po odprtem z razgledi daleč naokoli in vzpon na Osolnik. Na drugi strani doline se lepo vidi cerkvica svetega Andreja, kjer je cilj. Prav blizu zgleda, ampak vmes je globoka dolina. Čeprav je vzpon na Osolnik položen, ne pretiravam s hitrostjo. Energijo rabim za spust in pa seveda za zadnji vzpon.
Do tu res ni bilo toliko razmočeno, kot bi pričakoval, začetek spusta iz Osolnika pa je prava drsalnica. Marija mi s prstom nekaj kaže na tla in vpije "pazi žica". Jaz pa samo vidim prazen zavojček od gela na tleh in si mislim, da na tem pa menda že ne bom spodrsnil in že se spotaknem ob nevidno žico električnega pastirja. Uff, nisem padel, hvala Marija, že letim naprej. Drsanje po blatu se v gozdu konča. Je sicer precej razmočeno, ampak s pravimi koraki se nekako da hitro kotaliti navzdol in kmalu se znajdem v dolini. Spodaj si v potoku umijem blatne roke, da z kolikor toliko dostojnim izgledom nadaljujem naprej. V dolini Hrastnice je še zadnja okrepčevalnica ekipe KBK.
Zdaj se moram pa čim bolj učinkovito spraviti še čez zadnji vzpon do cilja. Če hočem postaviti osebni rekord proge imam dvajset minut časa, za čas pod dve uri in pol pa petindvajset minut. Na začetku vzpona prestavim v hitri pohodni korak. Občutek imam, da hitro napredujem, ampak minutke minevajo še hitreje. Zadnji kilometer se trasa toliko poravna, da spet preklopim v tekaški korak. Žal je ostalo premalo časa in cilj je še predaleč, nič ne bo z osebnim rekordom. Recimo da je dve uri in pol v teh razmerah dober rezultat. Na cilju si čestitamo z ostalimi.
Preoblečem se blatne in razmočene cunje in počakam še Damjana in Davida. Oba se kmalu pojavita na cilju. Tekači pa še dolgo prihajajo. Lepo je bilo. Lepa trasa in dobra družba in na koncu še najboljša malica v gostilni Rupar. Odlična in prijetna organizacija, bogato založene okrepčevalnice in prijetna družba sobork in soborcev - to je najlepši uvod in NajNaj del letošnjih velikonočnih praznikov.
Pa pejmo! Nekaj kapljic pada z neba. Nebesa jočejo. Ni glih vreme za softiče, ampak teh tukaj ni, vsi mi pa pogumno korakamo po niti ne preveč blatni trasi, proti... pa saj ni važno - užitek se je poditi po teh hribih v vremenu, ko se čuti prvinsko naravo, kolikor jo je še ostalo. Nisem med najhitrejšimi, sem pa dovolj spredaj, da imam ob sebi ravno prav hitre tekače, da lovim nekakšen tempo, ki ni ravno ležeren. Po nekaj kilometrih rahlega tekanja gor-dol še strm in kratek vzponček do Sv. Ožbolta. Noge zapečejo. Okrepčevalnica je prijetna in osebje prijazno, ampak jaz moram hitro naprej. V hitrem asfaltnem spustu močni udarci ob tla poskrbijo, da se noge razkisajo.
Po spustu je še nekaj ravninskega tekanja, takoj za tretjo okrepčevalnico pa se začne strm vzpon, direktno navzgor v hrib. Na začetku strmine se kar malo bremzam, da ne grem prehitro, že kmalu pa noge ne zmorejo več dohajati volje. Hitro se znajdem na nekakšnem gozdnatem vrhu, od koder samo prijetno položno dirjanje navzdol, do še ene stene. Pa ponovimo vajo. Po še enem spustu se znajdem na četrti okrepčevalnici. Nadaljevanje je po odprtem z razgledi daleč naokoli in vzpon na Osolnik. Na drugi strani doline se lepo vidi cerkvica svetega Andreja, kjer je cilj. Prav blizu zgleda, ampak vmes je globoka dolina. Čeprav je vzpon na Osolnik položen, ne pretiravam s hitrostjo. Energijo rabim za spust in pa seveda za zadnji vzpon.
Do tu res ni bilo toliko razmočeno, kot bi pričakoval, začetek spusta iz Osolnika pa je prava drsalnica. Marija mi s prstom nekaj kaže na tla in vpije "pazi žica". Jaz pa samo vidim prazen zavojček od gela na tleh in si mislim, da na tem pa menda že ne bom spodrsnil in že se spotaknem ob nevidno žico električnega pastirja. Uff, nisem padel, hvala Marija, že letim naprej. Drsanje po blatu se v gozdu konča. Je sicer precej razmočeno, ampak s pravimi koraki se nekako da hitro kotaliti navzdol in kmalu se znajdem v dolini. Spodaj si v potoku umijem blatne roke, da z kolikor toliko dostojnim izgledom nadaljujem naprej. V dolini Hrastnice je še zadnja okrepčevalnica ekipe KBK.
Zdaj se moram pa čim bolj učinkovito spraviti še čez zadnji vzpon do cilja. Če hočem postaviti osebni rekord proge imam dvajset minut časa, za čas pod dve uri in pol pa petindvajset minut. Na začetku vzpona prestavim v hitri pohodni korak. Občutek imam, da hitro napredujem, ampak minutke minevajo še hitreje. Zadnji kilometer se trasa toliko poravna, da spet preklopim v tekaški korak. Žal je ostalo premalo časa in cilj je še predaleč, nič ne bo z osebnim rekordom. Recimo da je dve uri in pol v teh razmerah dober rezultat. Na cilju si čestitamo z ostalimi.
Preoblečem se blatne in razmočene cunje in počakam še Damjana in Davida. Oba se kmalu pojavita na cilju. Tekači pa še dolgo prihajajo. Lepo je bilo. Lepa trasa in dobra družba in na koncu še najboljša malica v gostilni Rupar. Odlična in prijetna organizacija, bogato založene okrepčevalnice in prijetna družba sobork in soborcev - to je najlepši uvod in NajNaj del letošnjih velikonočnih praznikov.
