Viridina pot

Pred več kot šesto leti je v svojen gradiču na Pristavi nad Stično preživljala svoje umaknjeno življenje Virida Visconti. V ljudskih srcih je znana kot dobrotnica, ki je pomagala revnim in ubogim. Bila je premožna in zagotovo je pomagala okoliškemu revnemu prebivalstvu, še najbolj pa je pomagala tedanjemu razsipnemu opatu stiškega samostana Albertu Lindeškemu, verjetno zato, da si je kupila čim boljši sedež v nebeškem kraljestvu. Kakor koli že, njej v spomin so tukajšnji prebivalci po šeststotih letih naredili krožno pot po krajevni skupnosti Metnaj, po kateri vsako leto tudi organizirajo pohod.

Proti Pristavi

Pristava

Že spet v spremenljivem vremenu z grožnjo dežja parkiram na parkirišču pod Gradiščem, ki sem si ga izbral za štart moje krožne ture po Viridini poti. Gradišče z Lavričevo kočo ta pot izpusti, nimam pojma zakaj, sumim pa da ne sodi pod krajevno skupnost Metnaj. Začnem se vzpenjati po gozdu proti Dobravi in Pristavi, v nasprotni smeri, kot sem po tem območju tekel že prejšnji teden po Lavričevi poti. Kljub bolj ali manj deževnemu vremenu pot ni več tako blatna, kot prejšnji teden, zato je tek po gozdni potki zelo prijeten. Na Dobravi malce zavijem na asfalt potem pa zopet v gozd, ki je letos prav pravljično zelen in me zelo hitro pripelje na Pristavo. Vetrovno in oblačno vreme deluje nekako osvežilno in daje pridih divjine, ki naredi to pokrajino še bolj pristno in odmaknjeno od sodobne civilizacije.

Mlin na potoku Bukovica

Zakaj se je treba tepsti, če pa je svet tako lep

Mimo cerkvice sv. Lamberta, v bližini katere je imela svoj gradič Virida Visconti, se hitro spustim globoko v dolino potoka Bukovica in jo mimo domačije z  nekdanjim mlinom ucvrem v novi klanec proti cesti, ki pelje od gradu Bogenšperk skozi Javorje in Debeče na Obolno. Na cesti končno zapustim Lavričevo pot in zavijem levo proti Obolnemu. Spust iz Pristave je tako hiter, da imam občutek, da tudi vzpon do Obolnega ne more biti nekaj velikega. Ne bi se mogel bolj motiti. Do Obonega, ves čas po cesti, moram še nekajkrat gor in dol, preden prispem do najvišje točke občine Ivančna Gorica.

Obolno

Obolno

Obolno je na polovici poti, po višinskih metrih pa že na treh četrtinah. Od tu me čaka prijetno tekanje po hriboviti pokrajini in spust skozi Poljane v dolino Stiškega potoka. Poznana pokrajina in pot iz premnogih tekov in sprehodov po tem območju. Najlepši mesec maj jo je obdal v pravljično zelenje. Z zahoda se podijo grozeči deževni oblaki, katerih kapljice veter posuši še preden padejo na tla. V Poljanah me napadejo kar trije psi. Na srečo ja najbolj grozen privezan na debeli verigi. Mimo nasada breskev se spustim v gozd in kmalu sem na makadamski cesti ob Stiškem potoku, ki me spremlja naslednji kilometer poti. 

Razgled proti Pristavi iz Obolnega

V čarobnem gozdnem vzponu proti Metnaju

Iz doline se je treba povzpeti nazaj na planoto do Metnaja. Ko gledaš te hribe iz doline, si ne predstavljaš da tam gori leži taka prostrana skoraj ravninska pokrajina. Zadnji vzpon na poti doda sto petdeset strmih višinskih metrov skozi prijeten gozd, ki zadrži nekaj dežnih kapelj, ki se ravno ta trenutek spustijo iz oblakov proti zemlji. Metnaj je že skoraj na koncu moje poti. Preseneti me prijetna gozdna potka do Mekinj, malce nad cesto pod Brezovcem, edini meni še nepoznani delček današnje poti. Kar prehitro sem v Mekinjah in krog je zaključen.

Lepo speljana potka v osrčju hribovite pokrajine nad Stično je celovito doživetje narave, divjega gozda in prostranih travnikov hribovite kmečke pokrajine z dvema spustoma v divjino potoka Bukovica in na drugi strani Stiškega potoka. Najbolj adrenalinsko doživetje na poti pa so še neukročeni nešolani psi, ki ponosno varujejo domačije svojih lastnikov, pogumni pa so samo do konca svoje verige. 

Lavričeva pot

Vozim se proti Šentvidu pri Stični, kjer se ravno zdaj bohoti črn nevihtni oblak, ki se pomika proti vzhodu. Občutek imam, da bom moral še nekoliko počakati v avtu, da gre nevihta mimo, preden se poženem v tek. Spremenljiva majska nedelja, ko se ves čas izmenjavata dežne kaplje in sonce, se je izkazala prav primerna, da se končno spravim na Lavričevo pot. Pogledam na uro... opa.. ni ure! Očitno sem doma pozabil GPS uro, na kateri imam naložen GPX sled poti, kar mi bo olajšalo navigacijo. Tudi zaradi nevihte se odločim, da se vrnem domov po uro. V tem času se nevihta poleže in vsaj začetek poti bo po suhem.

Hribovje nad Stično dobro poznam. Tamkajšnje poti sem že precej prehodil, pretekel in tudi prekolesaril. Kljub dobremu poznavanju območja, pa še vedno nikoli nisem pretekel nobene vezne poti v celoti. Tri znane poti so speljane po teh hribovjih. Ravno prav dolge za dvo ali tri urni tek oziroma tak prijeten pohod. Trojček o katerem govorim so Lavričeva pot, Viridina pot in Romanova pot. Po vseh treh poteh so vsako leto tudi organizirani pohodi. Danes bo moja najvzhodnejša iz med njih, to je Lavričeva pot.

Nekdanja tovarna Zmaj v Šentvidu pri Stični

Začnem v centru Šentvida. Mimo nekdanje tovarne Zmaj zapustim naselje in že uživam v naravi. Nekako mimo Češnjic in Malega Kala zapustim Šentvidsko dolino. Ves čas se sliši brnenje motokros motorjev iz Cukarce pri Velikem Kalu. Zdaj mi je jasno, zakaj tukajšnji prebivalci časovno močno omejujejo dovoljenja za treniranje motokrosistov na tem poligonu. Hrup preveč moti mirno podeželsko življenje. Del poti iz Šentvida do Bukovice se pokriva tudi s Potjo Prijetno domače, ki sem jo že nekajkrat pretekel in prehodil, zato ta del poti dobro poznam, ampak prvič grem v tej smeri.

Markaciji Poti Prijetno domače in Lavričeve poti, katerih uradni potek je v nasprotni smeri

Iz Bukovice proti Felič vrhu je prvi resen vzpon, ki pa je precej razvlečen in raznolik. Izmenjujejo se asfalt, makadam in planinske poti. Še vedno sem na že poznani poti, saj smo pred nekaj leti že obiskali Felič vrh družinsko. Razgledi proti dolenjski razkrivajo posamezne deževne celice, ki predstavljajo morebitno grožnjo suhemu potepanju. Največje razočaranje je, da na Felič vrhu ni več razglednega stolpa. Po kilometrini je tukaj že polovica poti, čaka me pa še strm vzpon na Pristavo in prav tako strm, vendar kratek vzponček čez Kačje rede na Gradišče.

Ostanki razglednega stolpa na Felič vrhu

Razgled proti dolenjski pokrajini iz Felič vrha

Spust iz Felič vrha proti Debečam je, razen kratkega strmega odseka, hiter in tekoč. Tudi ta del poti ni nekaj novega, saj smo po tem odseku tekli pred leti, ko smo praznovali Katkin 30 rojstni dan. Pri Debečah se spustim zopet v dolino do potoka Bukovica, kjer me pri domačiji ozmerja pes na verigi. Pristava je blizu, ampak nekje visoko gor proti nebu. Vzpon je čisto drugačen, kot na Felič vrh. Tukaj grizem direktno v strmino, zato zelo hitro pridobivam na višini. To je tudi edini košček poti, ki ga še ne poznam. Na Pristavi obiščem še cerkev sv. Lamberta in park Turistična vas Pristava. Kar naenkrat se počutim že zelo blizu cilja, dežne celice pa se me še vedno izogibajo. 

Pristava nekje visoko nad dolino Bukovice

Turistična vas Pristava

Cerkev sv. Lamberta

Pot od Pristave do Gradišča je sestavljena iz dolgega položnega spusta in kratkega strmega vzpona. Spust je najprej po razgledni cesti, ki se ji pod vasjo Dobrava z veseljem umaknem v gozd, ker mi razgled preveč grozi z dežjem. Potka po gozdu čez Srednji hrib bi morala biti prijetna, vseskozi v rahlem spustu. Vsaj tako imam v spominu od že premnogih tekanj po tem območju. Tokrat pa se moram prebijati po pravi blatni drsalnici. Nič drugače pa ni na strmem vzponu čez Kačje rede proti Gradišču. Poligon za intervale je tokrat prebijanje po drsečem ovinkastem blatnem toboganu navzgor. Ampak do Gradišča ni daleč in kmalu sem pri cerkvici sv. Miklavža. 

Cerkev sv. Miklavža

Pohodniki na organiziranem pohodu imajo ponavadi pri Lavričevi koči na Gradišču zaključek poti in pogostitev, jaz pa se moram spustiti še do mojega izhodišča v Šentvidu. Ja, uganili ste. Spet drsam navzdol po blatu in mokrem kamenju. Zadnji del poti pa končno začini nekaj dežnih kapljic, ki pa nit švic ne sperejo iz mene.

Bom dodal samo še to, da Lavričeva pot ponuja lepo krožno turo in prijetno potepanje po dolenjski pokrajini. Mogoče je malce dolga za majhne otroke, ampak prave avanturistične družine jo sigurno zmorejo. Na koncu ali pred koncem pa seveda pripada tudi zasluženo kosilo in pivo, pa da ne pozabim okusne pite, na Lavričevi koči.

Pot dveh slapov

Pot dveh slapov je krožna pot, ki se začne in konča v Višnji Gori, kraju kjer trenutno živim. Pretekel sem jo že neštetokrat. Poznam jo že na pamet. Pa vendar bo kmalu minilo dve leti, odkar sem jo nazadnje pretekel v celoti. Danes pa, kot da gre za neki nov začetek, spet tečem v smeri skozi Dedni dol. Nimam pojma zakaj sem startal v tej smeri. Mogoče zaradi dolge asfaltne ravnine, ki jo raje pretečem na začetku, kot na koncu. 

Minilo je že leto in pol odkar sem pretekel Krpana. Cca 170 km. Takole na pamet sem v tem letu in pol pretekel ravno nekaj takega, kot takrat v dobrem dnevu. Vmes pa je bilo ogromno prehojenih kilometrov z vozičkom in tudi otroško nosilko. Danes pa sem začutil, da sta telo in duša pripravljena, da spet začnem na polno. Popolnoma jasno mi je, da so dolgi samotni teki v naravi tisto, kar me poleg družine najbolj izpolnjuje v življenju. Mogoče je danes nek posebni dan tudi zaradi tega, ker sem končal z bolniško zaradi Covida. Težavno obdobje, ki omejuje našo svobodo nekako preveč vpliva na mojo duševnost. Tega se moram znebiti in uživati v svodi, v naravi in z družino. Covid sem prebolel kot rahel prehlad, zato so bile to bolj počitnice, kot bolniška. Vseeno smo bili zaprti doma, zdaj pa štart proti življenju na polno.

Dolga asfaltna ravnina skozi Dedni dol

Čebelji park

Kapelica

Stara zapuščena domačija

Mostički na poti ob Višnjici

Mistični slap Višnjica s svojo ''feratko''

Dedni dol je hitro za mano in zdaj že tečem ob prijetnem potočku Višnjica proti prvemu slapu. Mistična dolina Višnjice je poleg Kosce najlepša divja dolina v okolici Višnje Gore. Pri slapu Višnjice se rad malo zadržim, ker tam čutim nekakšno posebno energijo. V zelo mrzlih zimah smo tudi že plezali po tem slapu. Brez vrvi, kot po nekakšni zaledeneli bolderci. Ampak na žalost so take zime vse redkejše.

Od slapu dalje se počasi začne vzpon. Najprej je treba mimo slapu splezati po lojtri, kot po nekakšni feratki. Potem pa bolj ali manj ob potoku, dokler se ta ne razcepi na dva kraka, proti dvema izviroma, pot pa se pa nadaljuje v klanec, nekje vmes. Tukaj ponavadi pijem vodo iz potoka. Ne razmišljam veliko o tem, če je onesnažena. Vem da so nad izviri kmetije, ki v zemljo spuščajo marsikaj, zato mogoče ni najbolj čista, ampak ker jo ne spijem na hektolitre in ker je to kljub vsemu prava živa izvirska voda, si z veseljem privoščim nekaj požirkov.

Nad potokom se pot priključi na gozdno cesto iz Blečjega vrha proti Kuclju, ki je najvišja točka poti. To je dolg počasen makadamski vzpon, zaradi katerega bi pot raje tekel v nasprotni smeri, saj imam raje strme vzpone in položne spuste. Po drugi strani pa so taki dolgi počasni vzponi odličen trening vzdržljivosti v klanec. Cesta je lepo vzdrževana in speljana skozi mistični bukov gozd z občasnimi opozorilnimi tablami, da tukaj nisem sam, ampak se sprehajajo tudi divje živali, oziroma table namigujejo kar direktno na medvede. Jaz tukaj v resnici še nisem opazil sledi medvedov, sem jih pa že večkrat na drugi strani, tam okrog Polževske planote. Ker je vmes avtocesta, ki jo bolj neradi prečkajo, je tukaj manj možnosti, da me preseneti kakšen kosmatinec.

Po gozdni cesti proti Kuclju

Kucelj

Skoraj eno uro sem že na poti, ko pridem na Kucelj. Veliko počasneje kot v mojih najhitrejših časih. Mislim, da je moj rekord Poti dveh slapov uro in osemnajst minut, danes pa sem v eni uri komaj na pol poti. Pa ne gre toliko za izgubo kondicije. Danes grem tudi zavestno počasi in z užitkom. Kucelj ni preveč izrazit vrh, ampak bolj spominja na malce dvignjen plato nad Leskovško planoto. S Kuclja s spustim po divjem spustu proti Gornjem Brezovemu. Tokrat se spuščam počasi in previdno, v najhitrejših časih pa je tle zares letelo divje in na polno. In nato, po kratkem asfaltnem odseku, kmalu vzpon na drugi najvišji vrh na poti, Gradišče, s kratkim strmim vzponom s severne strani, po katerem sem v najboljših časih delal intervale. Gradišče je iz Višnje gore dostopno tudi kot direkten kratek izlet. Domačini so ga kar preimenovali v Križ, po znamenju, ki stoji na vrhu. Tukaj gor je tudi arheološko najdišče s prazgodovinskim naseljem. In pa seveda, da ne pozabim; tukaj je tudi priljubljeno odskočišče jadralnih padalcev za hitre kratke polete. 

Križ (Gradišče)

Po kratkem prijetnem pogovoru s prijetnim gospodom, edini duši, ki jo srečam na celi poti se moja pot ne nadaljuje direktno proti Višnji Gori, ampak se iz vasi Vrh spustim v dolino Kosce. Pri izviru si zopet privoščim nekaj požirkov vode, potem pa se spustim globoko v dolino, mimo znamenitega slapu in naprej ob potoku. Čista divjina zelo blizu urbanega okolja. Velikokrat se podam v ta konec. Tudi s Karlo grem velikokrat na sprehod v to divjo dolino. Z vozičkom seveda samo do konca ceste, zdaj pa ko je že večja, z nosilko vse do slapu. Komaj čakam, da se skupaj podamo na celotno Pot dveh slapov. Karla zares uživa zunaj, tako v vozičku, kot v nosilki, najbolj pa ko se sama sprehaja po naravi in nabira kamenčke. Tečem še mimo ''mojega tolmunčka'', v katerem si včasih privoščim ''ledeno kopel'' za krepitev duše in telesa, potem pa se počasi divjina prepusti civilizaciji in mimo prvih hiš kmalu pritečem do viška našega ''napredka'', avtoceste.

Kosca se izlije v Višnjico v Višnji Gori in do doma imam samo še par sto metrov. Moja današnja dogodivščina se počasi zaključuje. Že čakam, kam me bo odpeljala naslednja.

Kosca

Naslednji dan pa...

Že spet sem na poti. Na isti poti. Pa vendar tako drugače doživeti. Vreme je drugačno, narava je za odtenek bolj ozelenela, srečam kar nekaj nedeljskih izletnikov, tudi petje ptic, luže... vse je za malenkost drugače. Predvsem pa sem drugačen jaz.. In pa, seveda saj res, danes tečem v drugo smer, kar tudi spremeni marsikaj.

Danes je začetek bolj dinamičen, ob Kosci tečem proti toku. Mimo slapu, po strmem vzponu, ki je tudi odličen poligon za intervale, se hitro vzpenjam vse do Križa in potem po kratkem spustu še vzpon na Kucelj. Spust iz Kuclja pa je tisti prijetni drnc po ne prestrmem makadamu navzdol. Tudi po dolini Višnjice je prijetno in divje, zadnja dva asfaltna kilometra pa se tokrat zares kar vlečeta nekam v neskončnost...

Telo je ravno prav utrujeno in se krepi, duša pa nestrpno čaka na nove avanture💓

Krpan

Korakam. Samo korakam nekam naprej proti neskončnosti. Pozabil sem že, kam me vodi pot in ne vem več, kje sem. Skoraj nezavedno sledim zastavicam, ki so zanesljiv znak, da sem na pravi poti (če jih seveda ni kakšen nepridiprav zanalašč prestavil, da me spelje na napačno pot - ja, tudi to se dogaja). Poizkušam se skoncentrirati na tukaj in zdaj, da mi kilometri, ki so še pred mano, ne poberejo vse volje, pa se ta new-agevski pristop nekako ne obnese. Kako naj bom tukaj in zdaj, če pa moram vendar naprej? Kje sploh je točno ta 'tukaj' in kdaj je 'zdaj'? Življenje vendar obstaja samo, če se premikamo v času in prostoru. Namesto, da se bi skrčila v eno točko, se mi prostor in čas počasi razširjata. Nekje sredi gozda, po dolgih kilometrih korakanja, končno spoznavam, da je 'tukaj in zdaj' zelo omejen pristop do razsvetljenja. Vedno in povsod, v neskončni večnosti, se skriva skrivnost vesolja. Kako kar naenkrat to vem? Vem, ker korakam po half-kilometru proti Javorniku, po skoraj brezpotni planinski poti nekje v območju grebena in v lahkotnem drncu po hitrem makadamskem spustu do zaselka Laze. Mučim se po križevem potu proti Križni gori in od tam dol čez divji spust. Lutam nekje po notranjskih gozdovih, sam s sabo in to se mi zdi čisto kul. Korakam čez vzpon na Slivnico, ki je presenetljivo lažji, kot sem si ga predstavljal, spust pa je spet dokaj divji. Prebijam se tudi čez goščavo proti neverjetno pokončnemu vzponu na Špičko in od tam po prijetnem tekaškem spustu v dolino, kjer se izgubljam v makadamskih križiščih proti Rakeku. O tem, kaj se mi dogaja v labirintu potk po Rakovem Škocjanu, sploh ne bom izgubljal besed. Celotna pot je postala del mene in jaz sem postal del poti. Sploh ni pomembno, ali sem v prvem, drugem, tretjem ali kateremkoli krogu že, ker sem v vseh naenkrat. Pot je postala smiselna zaradi nje same in ne zaradi cilja. Tisti mali košček, ki se mu reče tukaj in zdaj se je v resnici razširil v vedno in povsod. Postal sem del večne neskončnosti. 

Ampak, to časovno - prostorsko zmešnjavo moram sestaviti nazaj v red, pa če je še tako fino biti v njenem zapeljivem raju. Počasi se zavem, da sem nekje na območju Javornika in da me je tretji vzpon do sem popolnoma izčrpal, zdaj pa nekako spet prihajam k sebi. Nekaj kilometrov korakanja po slabi potki ali skoraj brezpotju, ki pa ni nič zahtevnega, me kar nekako regenerira. Če sem prekorakal že dobrih 120 kilometrov, bom pa še teh 50. Želja priti čimprej v cilj, se zopet prebuja v meni. 

Vse skupaj se je začelo že skoraj cel dan v preteklosti. Samo sedem nas je startalo na Krpanu (171 km) in še pet na Erazmu (114 km). Z Mano sta prišli tudi Brina in Mateja, ki me ves čas lahko spremljata s pomočjo Sportotime GPS tracking-a. Krožna trasa, dolga 57 kilometrov se imenuje Uršula in na njo se bodo tekmovalci podali šele v nedeljo. Po isti trasi, samo da jo je treba preteči dvakrat je speljan 114 kilometrski Erazem, Krpan pa je dolg tri iste kroge (171 km). Lahko bi se ustavil že po prvem krogu in Uršula bi bila osvojena, ampak to bi bilo prelahko. Obstajala je verjetnost, da se ustavim po dveh krogih in se zadovoljim z Erazmom. Tega sem se zelo bal. Prav dobro sem se zavedal, kako izčrpan sem že nekajkrat končal stotke in takrat si niti predstavljati nisem mogel, da bi lahko tekel še sedemdeset kilometrov več. Moral sem izumiti psihološki trik, ki mi ne bi pustil popuščanja. Vem komu sem pripravljen darovati vse v svojem življenju in še več. Odločil sem se, da prvi krog posvetim Mateji, drugega Brini in tretjega mali, drobni, še ne rojeni Karli. Takoj, ko sem se tega domislil, sem vedel, da ne bom popustil. Bal sem se samo, da ne bi bilo kakšne poškodbe ali katerekoli druge sile, ki bi mi preprečila dosega cilja. Nikakor se ne smem ustaviti v tretjem krogu, ker bi se  počutil, kot da sem izdal Karlo.

Razgled z Javornika proti dolini Cekniškega jezera

Cerkev na Križni Gori

Prvi krog sem poizkušal čimbolj varčevati z energijo. Predvsem prvi vzpon na Javornik sem miril konje. Cilj se je zdel še nedosegljivo daleč. Skozi celoten prvi krog na cilj sploh nisem pomislil. Nekje na polovici vzpona na Javornik sem si namontiral lučko. Sledilo je dolgo nočno kolovratenje, v glavnem po gozdovih notranjske. Samo slediti sem moral rdečim lučkam, ki so se bleščale na zastavicah in pa čim manj mislit, kaj se skriva v očkah, ki se vsepovsod svetijo v temi. Čeprav je bil prvi krog, moj najhitrejši krog, se mi je vseeno na nekaterih delih zelo vleklo. Makadamski spust z Javornika pa se mi je kar nekako priljubil. Kako bi bilo lepo, če bi bil tudi v tretjem krogu čez ta spust še zmožen teči! Majhen kratek strm vzponček na Križno Goro je bil mala malca v primerjavi s spustom z nje, ki pa tudi ni pretirano dolg in sem ga skoraj pretekel. Polharji v gozdu proti Bločicam so ponujali žurko in prevoz. Seveda sem se obojemu odrekel. Nekje do Slivnice sem prehitel vse, ki so potem ostali za mano, tako da sva se samo še z Dejanom občasno srečevala. Spust s Slivnice je malce divji in dolg, ampak sem ga kar lepo pretekel. Najtežji del pa je bil že v prvem krogu vzpon na Špičko. Pa ne tisti del spodaj po goščavi, ampak zgoraj nad cesto, po strmini naravnost navzgor nekam v neskončnost. Tu gor mi je Dejan pobegnil in dolgo se nisva več videla. Ostal sem potrpežljiv, nikamor se mi ni mudilo. Spust s Špičke sem pretekel v lahkotnem drncu. Na okrepčevalnici v Bezuljaku sta me pričakali Olga in Slavka, ki sta izgledali zelo premraženi. Šele takrat sem se zavedal, da je postalo kar hladno. Še dolgih enajst kilometrov razgibane ravnine se je mogoče malce vleklo. Makadam do Rakeka in potem po začaranem gozdu proti hotelu v Rakovem Škocjanu so bili tisti neskončni zadnji kilometri. Krog posvečen Mateji sem pretekel z odliko. Umirjeno, brez pretirane razsipnosti z dragoceno energijo. Takoj sem dobil SMS od Mateje in  - presenečenje - tudi od Kristija s čestitkama za prvi krog. Mateja, ta krog je bil res posvečen tebi, ampak vseeno bi lahko spala. Kristi, tebi pa res hvala, da si med delom najdeš čas tudi za prijatelja.

Križev pot proti Križni Gori

Zastavica kaže pravo pot

Mali naravni most v Rakovem Škocjanu

Drugi krog bil je tisti, ki sem se ga najbolj bal. Če bi omagal v tem krogu, potem bi bilo zelo težko najti voljo še za tretji krog. Začetek je bil lepo počasen in umirjen že sam po sebi. Nič več ni bilo potrebe po umirjanju. Bil je čas za napredovanje v naravnem tempu, kar pomeni hojo že pred začetkom vzpona na Javornik. Strmina proti Javorniku niti približno ni bila tako lahka, kot v prvem krogu. Na uri sem lepo videl rahlo zaostajanje v tempu, glede na prvi krog, ki pa ni bilo pretirano. Brezpotje po Javorniku se mi je vleklo kot jara kača. Ko sem že mislil, da sem končno na makadamskem spustu, sem moral še enkrat zaviti v gozd. Po spustu je potem letelo še bolj kot prvič in kar naenkrat sem se znašel na okrepčevalnici v Lazah, kjer me je Srečo že vzpodbujal, da je Dejan samo dve minutke pred mano. Sploh me ni zanimalo. Nisem se še obremenjeval z uvrstitvijo, pomembno mi je bilo samo, da čim bolj svež oddelam še ta krog. Zdanilo se je. Dolgo potovanje od Laz do Slivnice zajema raznolike terene in tudi moje počutje se je ves čas spreminjalo. Spuste sem še vedno lahkotno tekel in tudi po ravninah mi ni bilo problema teč. Kljub temu pa mi je bil v tem obdobju najljubši teren rahel vzpon, po katerem sem potoval s hitrim pohodnim korakom. Že zgodaj zjutraj sta sestopali planinki s Križne Gore in me spodbijali. Hvala vama punci! Vse te stvari so dodale kamenček v mozaik k mojemu uspehu. Ubogi polharji so se mačkasti prebujali, ne zavedajoč se, da sem jaz že drugič maširal mimo njih. Vzpona na Slivnico se nisem več bal, pa čeprav je še vedno drugi najtežji na trasi. Spet je minil kar nekako lahkotno. Krog se je vse bolj bližal h koncu. Seveda se je občasno pojavljala izčrpanost in nejevolja, ampak energija se mi je potem vsakič znova spet nekako povrnila. Zloglasna Špička me je popolnoma izčrpala, ampak na vrhu je bila nagrada - navijaška družinica in kozarček piva so bili dovolj za ponovni zagon motorja po prijetnem terenu proti Bezuljaku. Krog posvečen Brini se je potem seveda še zelo vlekel v zadnjih kilometrih. Brina me je, kot da bi vedela, da sem ta krog posvetil njej, pričakala pri mostičku, malce pred ciljem v Rakovem Škocjanu in zadnje metre pretekla skupaj z mano.

Točno dvajset ur sem potreboval za dva kroga. Tretji bo počasnejši, o tem ni dvoma. Nisem imel pojma kaj me čaka. Ob dveh popoldne je bilo v Rakovem Škocjanu malce bolj živahno, kot po prvem krogu, ki sem ga končal sredi najbolj trdnega spanca normalnih ljudi - malce pred četrto zjutraj. Vsi so se posvečali meni, da se pripravim še za zadnji krog. Kar poln energije sem se počutil ob vsem tem živžavu. Pa kako sta me bili veseli Brina in Mateja! In seveda, ko sem se spomnil na Karlo, kateri posvečam ta zadnji krog, sem kar poskakoval od energije. Vedel sem, da bo še dolga. Najbolj sem se bal, kaj mi bo sredi noči povzročalo pomanjkanje spanca, ker še nikoli nisem šel v drugo noč brez spanca. Pač, mudilo se mi je, ker sem imel v glavi samo cilj. Ko sem na poti, me sama pot dostikrat prevzame, če pa se ustavim, mi cilj ne da miru in me hitro začne vabiti k sebi. Odkorakal sem, že tretjič proti Javorniku.

Za gozdom se skriva Cekniško jezero

Po 120-ih kilometrih imam še vedno dovolj energije, da lahko tečem po rahlem makadamskem spustu iz Javornika proti Lazam. Ne vem, ali je to posledica skrbne taktike, pravilnega vnašanja energije (hrane) v telo, ali pa je izvor v tem, da krog posvečam Karli. Verjetno bo držalo kar vse troje skupaj. Potem pa se pojavi še četrta motivacija. Pred sabo zagledam Dejana, ki se komaj vleče po makadamu navzdol. Kar malo hudo mi je za njega, ampak sem tudi dovolj sebičen, da sem takoj pomislil na morebitno možnost za zmago. Pred nekaj leti, ko smo navijali, ne vem več točno ali za Tonija ali Katko, mi je Brina rekla, da si želi, da bi jaz enkrat zmagal na sto milj. Jaz sem ji čisto brez razmisleka odgovoril, da se bom za to pa res potrudil. Taka želja od majhnega otroka se mi zdi tako krepostna. Ni si želela nekaj za sebe, ampak da bi jaz zmagal in bi bila potem ponosna na mene. Seveda mi je bilo kmalu jasno, da bom tako preprosto željo svojemu otroku res težko uresničil. Zdaj pa se mi ponuja priložnost. Pritečem do Dejana, da nekaj časa napredujeva skupaj. Vidim, da bo vse v redu z njim, ampak jasno mi je tudi, da me bo težko lovil, če le ne bom tudi jaz pretirano omagal. Zdaj imam še energijo, zato izkoristim kilometre makadamskega spusta za tek. Imam občutek, da so to zadnji tekaški koraki danes. V Lazah me pričaka Srečo z gospodom, ki je bil tam že včeraj. Lepo me oskrbita in spodbujata za naprej. Proti Križni Gori se trasa vseskozi v glavnem počasi vzpenja, zato sem na tej točki za danes končal s tekom. Prestavim v hiter pohodni korak. Tempo mi vseskozi počasi pada, zato na razglednih delih pogledujem nazaj, če me Dejan slučajno lovi, pa ni videti sledu o njem. Križev pot na Križno Goro tokrat opraviči svoje ime, ampak na srečo je kratek in tudi zahteven spust je dokaj hitro mimo. Kilometri po gozdu proti Bločicam se kar nekam vlečejo. Ko mi zmanjkuje volje samo pomislim na mojo Karlo, ali na to da bom Brini izpolnil željo in vesolje me takoj napolni z energijo. Pašniki nad Bločicam so v tej noči močno oroseni in v copate mi vdre vlaga. Sledi nekaj spusta, takega lahkega, ampak teči se ne da več. Samo korakam. Občutek imam, kot da nekaj manjka. Seveda - eureka - ni zastavic!!! Grem naprej. Ni zastavic po gozdni potki, ni jih naprej na makadamu in niti na začetku vzpona proti Slivnici. Nekdo si je vzel čas in odstranil oznake na skoraj treh kilometrih trase. Pokličem Srečota in ga obvestim o tem, potem pa zagrizem v klanec proti Slivnici. Karla moja, ko bom tukaj gor tebe nesel čez kakšno leto, bo sigurno veliko lažje! Klanec se je tokrat zares podaljšal in postavil bolj pokonci. Na vrhu se je nabrala še megla, tako da s težavo sledim zastavicam. Končno se znajdem pri žuristično razposajeni mladini, ki dežura na Slivnici. Na aplikaciji mi pokažejo, da je Dejan komaj začel z vzponom, zato se kar naenkrat počutim že zmagovalec. Samo do cilja moram priti, nikamor se ne mudi, razen mogoče v posteljo. Potovanje v dolino je dolgo in naporno, vzpon čez goščavo prav tako. Na vrsti pa je pokončna, neskončna, špičasta gora. Neskončno strm klanec. Pogledujem navzgor in komaj dojemam, kako visoko se svetijo oznake pred mano. Če to ne bi bil zadnji vzpon (spredaj je samo še nekaj klančkov), bi mogoče res obupal. Tudi sem te bom nesel, Karla, da boš videla, kam me je pripeljala volja, ki si jo ti vzbudila v meni. Postalo je precej hladno. Na vrhu Špičke si oblečem vetrovko in končno odkorakam iz tega neskončnega hriba proti Bezuljaku. Tudi tu se pot vleče v neskončnost in vmes se pojavljajo kar novi težki vzponi. Potem pa dol, dol, dol. Daleč v neskončnost. Začela se je že nedelja. Ob 0:30 se končno pojavim na okrepčevalnici v Bezuljaku. Olga in še en gospod me prijazno oskrbita. Potolažim ju, da sem v redu in da bom teh 11 km že še prekorakal, pa čeprav se bo še zelo vleklo. Proti Rakeku začutim rahlo bolečino spredaj nad gležnjem. Nič pretiranega, vem pa, da naznanja možnost rahle poškodbe nekje v notranjosti. Bolečine se ne bojim. Žulji in odpadli nohti me ne motijo, nočem pa resnih poškodb, ki prinašajo posledice v telesu za prihodnost. Rahel, čuden občutek bolečine me prav nič ne moti, zato vem da bom s tem z lahkoto prišel do cilja. Sem pa zelo hvaležen, da je telo zdržalo do tukaj, ker če bi se kaj takega pojavilo prej, bi bilo nadaljevanje preveč nezdravo za telo. Od Rakeka do cilja je samo še dobrih štiri kilometre, ampak ti se po labirintičnih gozdnih potkah vlečejo v neskončnost. Lepote Rakovega Škocijana me napadajo iz vseh strani in hočejo, da se za vedno izgubim v njih. Rdeče lučke na zastavicah pa mi vztrajno kažejo neskončno pot. Zadnji mostiček je bil v prejšnjih krogih tik pred ciljem, zdaj pa moram kar še nadaljevati po nekih neznanih poteh. In potem končno zagledam hotel in mojo Matejo ki me pričakuje sredi noči v tem mrazu. In v sebi nosi tudi mojo Karlo, ki me je tako tudi pričakala v cilju svojega kroga.

Totalno izčrpan končno zelo vesel dosegel cilj

Izpolnjeno je! Zmago posvečam Brini, ker si jo je ona zaželela. Jaz sem si samo želel preteči ta trail. Neka prelomnica se je s tem dejanjem zgodila v mojem življenju in prihodnost od tu naprej bo nekaj novega. Karla, zdaj lahko prideš na svet; čakamo te! Če zmorem 100 miljske traile, bom tudi tebi lahko vodič skozi življenje. Dolga je bila pot do tukaj. Začela se je že davno v preteklosti, ključno pa je bilo celo letošnje leto. Pomlad mi je naznanila Karlo in zagnal sem se proti rekordom na krajših tekih, ter se do konca izmučil čez stotke na Kozari in Pušeljcu. Skozi poletje ni bilo počitka; dopust sem izkoristil tudi za težke treninge. Začetek jeseni je minil v napetem pričakovanju. In zdaj sem kar naenkrat tu. Na cilju, tukaj in zdaj. Pa hkrati tudi vedno in povsod, nič se ni izbrisalo, vse ostaja del večne neskončnosti.

Dogodek SLO 100 2019 bo za vedno ostal del mene. Hvala Srečo, Olga in hvala celi vajini družini in prijateljem, ki so pomagali. Borut in Slavka; vidva sta prav neverjetna, kako se razdajata za nas, ko bi morala mislit predvsem na sebe. Mala organizacija z velikim srcem. Na dogodku ste uspeli pričarati tisto najlepše domače počutje. Niti za trenutek se nisem počutil ogroženega zaradi morebitne slabosti v organizaciji.  Upam in želim, da bo v prihodnosti več ljudi znalo najti veselje v udeležbi na tem prijetnem trailu, ki je nekako še najbolj značilno slovenski. Jaz sem doma iz podobnih krajev, kjer lahko tečem po gozdovih in travnikih, čez strme klance in spuste ter čez dolge razgibane terene, kjer včasih zaidem v neprehodne goščave. Tisti ki nagajate in pobirate zastavice; skoraj bi bilo preveč popolno, če vas ne bi bilo. Prav želim vam, da se nekoč nekje izgubite zaradi napačnega kažipota. Karma deluje in morali boste plačati. In če bom mogel, vam bom jaz prišel pokazat pravo pot. Ker, mi smo se zaradi vas zgubljali na poti, vi pa ste zgubljeni v sebi, zato se mi zdite zares ubogi. Vesel sem, da sem svoj prvi sto miljski trail opravil na Slo 100. Saj veste; prvega ne pozabiš nikoli.

Dejan in jaz na podelitvi                                Ponosna Brina s pokalom

8. Ultra šiht na Planini nad Vrhniko

Vsi (ajde, skoraj vsi) vemo kaj  pomeni 8 ur šihta. 8 ur garanja in znojenja ali tudi psiho-najedanja. Prodajamo se za denar, za  golo preživetje, mogoče tudi za kaj več in kdor ima srečo, tudi za luksuz. Dan za dnem, leto za letom. Malokdo ima srečo, da z veseljem hodi na šiht, pa še tega prej ali slej mine. Ampak živeti je treba. Če zaslužiš več, si z veseljem še več časa na šihtu, pa čeprav bi bilo manj dovolj. Da je svet vseeno malo lepši, so nam podarili tudi kakšen prost dan. Večina nas zato komaj čaka petek popoldne, ko se predamo dogodivščinam, za katere smo garali cel teden, da takrat zapravimo zaslužene denarce, ki se tako pretakajo nazaj k delodajalcem. Samo da kroži, pa smo vsi srečni.

Pa pride sobota, druga v septembru. Kar nekaj norcev nas je, ki se prostovoljno javimo, da gremo šihtat na 8. Ultra šiht na Planini nad Vrhniko. Zastonj, brez plačila, oziroma smo pripravljeni tudi plačati, da lahko pridemo garat. Nihče nam ne postavlja norme, pa se vseeno izmučimo, kolikor zmoremo. Ali pa tudi ne. Kakor komu paše. Kakor si kdo zastavi želje in cilje. Pomembno je, da se fajn razmigamo in da zaužijemo pozitivne vibracije s strani 'delodajalca', 'sodelavcev' in cele 'fabrike'. Kako bi bilo lepo, če bi bili vsi šihti takšne vrste. V glavnem, prišlo je veliko prijateljev in znancev in še ostalih podobno-mislečih. Z menoj so tudi moje punce, ki me bodo spodbujale. Upam in želim, da se bodo imele fajn. Sicer pa, v tej družbi, se je težko ne imeti fajn. Cilj je narediti čim več vzponov na Planino. Spodaj in zgoraj sta kontrolni točki, kjer se štempljamo, vmes pa kakor komu poželi, pomembno je samo, da smo celo pot peš.

Normo sem si postavil sam. Deset vzponov in devet spustov. 30 minut za vsak vzpon in 20 minut za vsak spust znese točno 8 ur. Časa za počitek ni. Nadure niso dovoljene. Včasih se šiht zelo vleče, ko pa je treba loviti normo, minutke bežijo z neverjetno hitrostjo. Komaj si uspem priboriti par minutk časa za rezervo. Spodaj imamo vodo in kakšen prigrizek, zgoraj pa nam pečejo tudi palačinke in kuhajo pasulj.

Ves čas po isti poti, ves čas srečujem iste ljudi. Vsi smo srečni in nasmejani, ali pa se borimo, da iz svojega telesa iztisnemo čim več energije. Najprej v klanček po potki, do kratkega asfaltnega odseka. Mimo domačije s tablo, ki opozarja, da lastnika zelo motijo pasji drekci (se strinjam, da bi jih lastniki štirinožcev morali pospravljati, če se ščene podela na njegovo dvorišče), očitno pa ga nič ne moti vonj po fekalijah iz lastne greznice. Iz območja smradu planinska pot kmalu zavije v prijetno senčno kamnito potko, ki se malce višje gor priklopi bolj tekaškemu makadamčku. Vonjave se spremenijo v mavrično paleto deodorantov, znoja in zelišč iz okolice. Pravi vzpon pa se začne pri županovi klopci, do koder je več kot polovica razdalje, ampak komaj tretjina vzpona. Od tu naprej sta dve poti, ena je malce krajša in zelo strma, druga pa gre po lažji daljšnjici. Nič ne eksperimentiram, ker poti že dobro poznam iz prejšnjih let. Gor grem po strmi, dol po položni. Pri prvih vzponih se tu mirim in šparam energijo, pri zadnjih pa iztiskam zadnje atome moči iz sebe. Ne vem, ali se na majhni kratki ravninici sredi strmine kaj spočijem, ali pa me samo vrže iz ritma, je pa dobra orientacijska točka, ki mi pomaga pot razdeliti na krajše odseke, ki so predvsem za psiho veliko lažje premagljivi od cele poti. Po zadnji strmini je vrh že zelo blizu in počasi se moram odločit, ali si bom privoščil palačinko, mogoče brovni, ali pa samo nekaj tekočine in že je treba zlavfat dol. Za pasulj in pivo ni časa, to si bom privoščil šele na koncu. 

Gor, dol, gor, dol, gor..... Pozdravčki s sodelavci in drugimi obiskovalci, pa seveda mojimi navijačicami in šiht kar prehitro mineva. Ritem enak od začetka do konca. Nobenega zidu. Mogoče, da je predzadnji vzpon malce bolj naporen, ampak norma ni ogrožena. Če mi vmes zmanjka volje, se spomnim na kolesarje na Vuelti (dajmo Primož in Tadej), in pa seveda na Planiško strmino in Red Bull 400 (vem, da bo Barbara spet zmagala). Spusti so skozi celoten šiht lepo tekoči, zadnji vzpon pa itak leti z neko nadzemeljsko energijo. 

Namen je bil dober trening, dobil pa sem polno preživet dan na šihtu, ki je namenjen življenju tukaj in zdaj. Ni garanja za denar, ki bo ali pa je že bil zapravljen nekje drugje, v nekem drugem času, je samo življenje v neskončnem tukaj in zdaj. Čas je samo iluzija, ki pa se je ne morem znebit in ponedeljek že trka na vrata.....

Petek šestnajstega

Nekako iznenada se je pojavil dodaten prost dan. Ker je na četrtek praznik, so bili v službi skoraj vsi za, da imamo prost tudi petek. Meni to najprej ni bilo preveč všeč, ker mi že primanjkuje dopusta, ampak hočeš - nočeš sem se moral s situacijo sprijaznit. Izkazalo se je tudi, da bom ostal sam doma, zato bi bilo dobro, če najdem nekaj zase. V četrtek smo bili družinsko na izletu v Kranjski Gori in tam je padla ideja, da grem lahko preteč 30 km traso Kranjska Gora Trail Run. Vse, kar sem moral naredit je, da sem si na uro s spletne strani naložil .gpx datoteko, vzel nekaj hrane in pijače ter se že drugi dan zapored odpeljal proti Kranjski Gori.

Za začetek tečem po trim stezi ob Pišnici navzgor do Jasne. Prijeten jutranji hlad reke moram kar prehitro zapustiti. Sledim poti številka 1 proti Gozd Martuljku. Tukaj je skoraj ves čas lepa hitra makadamska gozdna trasa. Nekje vmes, pri prečenju nekakšne grape makadam za kratek čas nadomesti kar zahtevna stezica. Na spolzkem lesenem mostičku oziroma nekakšnem podestu nerodno spodrsnem, potem pa mi nekako le uspe prečkati to drsalnico. Že pred Martuljškimi slapovi zavijem po cesti proti dolini. Zares škoda, ker gre trasa mimo tega lepega naravnega bisera. Najbrž je prenevarno spustiti hordo tekačev čez zahtevno pot po soteski navzdol. Zdaj je na vrsti dober kilometer teka po kolesarski stezi, v mislih pa že imam dolg počasen vzpon na greben Karavank. 

Proti Srednjemu vrhu grem po poti mimo Jermanovega slapu. Tu je vzpon precej strm in hitro pridobivam na višini. Pot ob potoku in slapovih napolni dušo in telo z energijo prvinske divjine. Po manj kot kilometru divje potke se spet priključim asfaltni cesti proti Srednjemu vrhu, od tam naprej pa dolgo počasno vzpenjanje po makadamu proti grebenu Karavank. Lep tekoč vzpon. Tu se bo na tekmi dirkalo na polno. Kakšnih šest kilometrov in šesto višincev je treba narediti po zložnem makadamskem vzponu. Vmes moram dvakrat čez ograjo z zastrašujočim znakom 'bik na paši'. Ko že visoko v hribih cesta zavije levo, nekako zgrešim odcep naravnost naprej, tako da sem naredil krajšo bližnjico do planine, kjer se pasejo ovce, pa tudi krave in biki, ki me sumljivo opazujejo. Zares mi je malce nelagodno. Oblečeno imam rdečo majico, ki lahko kakšnega bika malce razdraži. Mojo pozornost pa se kmalu preusmeri na množico žvižgajočih svizcev, ki se na žalost že na daleč odmikajo v varno zavetje svojih rovov.

Nadaljevanje poti je čisto nebeško potovanje proti zahodu ob in po grebenu Karavank. Lepe travnate stezice z razgledi na Julice in daleč v dolino na Avstrijsko stran. Traso popestri strm vzpon na Trupejevo Poldne s prepadno severno steno. Faaker See se blešči globoko v dolini. Kakšnih deset kilometrov tekanja po mejnem območju na grebenu Karavank je zagotovo najlepši del trase. Bolj na zahodu, z Vošče, se pokaže veličasten in meni do sedaj nepoznani razgled proti Jalovcu. Do cilja ni več daleč, Kranjska Gora je čisto blizu, ampak globoko dol v dolini.

Spust z grebena se začne po zelo strmih serpentinah. Tudi tu se bo odločala tekma. Po krajšem makadamu še zahtevnejši strm spust, ki lahko v mokrem povzroči ogromno težav. Vratolomen spust, ki sicer zelo lepo in tekočo traso začini z zelo zahtevnim odsekom, par kilometrov pred ciljem, lahko spremeni vse. Kar naenkrat trasa ni več tekoča in lahka. Treba se je znajti tudi po blatni strmini navzdol. Na koncu vendarle kakšne tri kilometre lepe ceste za dirkanje na polno. Jaz ne dirkam, ampak uživam v še zadnjih korakih na moji zasebni KGTR avanturi.

Pohvaliti moram traso. Hitra proga na začetku, potem dolg vzpon, uživanje na razgibanem grebenu in vratolomen spust v dolino. Še nekaj okrepčevalnic, prijetno vzdušje in dobra organizacija, pa bo tekma popolna. Eden najlepših trailov pri nas. Kakšne uživancije čakajo šele tiste ki se bojo podali na ta dolgo, šestdeset kilometrsko traso, katere prvi del je identičen tridesetki. Mene letos žal ne bo tam, zato sem vesel za ta podarjeni dan, ki sem ga izkoristil za preizkus tega novega traila, ki ima še veliko bodočnost. Ne vem kako bo septembra, ampak v avgustu na koncu zelo paše osvežitev v mrzli Pišnici.

Pušlc

Jutro v Podbrdu. Uradno je še pomlad, ampak poletje buta z vso svojo slovitostjo. Že zdaj je toplo, a na srečo zaenkrat vsaj oblačno. Vsi se bojijo napovedanega vročega in soparnega vremena. Tudi jaz sem se malce nalezel tega strahu, čeprav mi vročina ponavadi ne pride do živega. Šli bomo en krogec po okoliških hribih, da si naredimo en tak lep sto kilometrski pušlc. Malce negotovosti je v meni. Kozara pred šestimi tedni mi je dala misliti, tole pa naj bi bilo še precej težje. Čaka me lepa, dolga in naporna avantura. Pa pejmo...

Najprej je na vrsti skoraj cel GM4O. Po trasi divjega, težkega gorskega maratona se zdaj premikam v počasnem ritmu po zložnem vzponu navzgor. Vzpon iz Podbrda čez Kovce in na Koblo je lahek in tekoč. Na GM4O sem ga skoraj v celoti pretekel, danes pa se je treba šparat. Zelo me čudi, da se vsem tako mudi. Korakam čisto zadaj v skupini. Pot je še dolga in ta ležeren ritem bo verjetno postal še počasnejši. Po nekaj kilometrih v ljudeh startni adrenalin popusti in prehitevat začnem vse, ki sodijo nekam za mano. Glava premleva vse mogoče misli. Kako dolgo še? Kaj vse bom doživel na tej veličastni avanturi? Kako utrujen, izčrpan bom proti koncu? Korak za korakom počasi navzgor. Uf kakšen pogled globoko v dolino, kjer se prebujata Brina in Mateja, kjer se počasi pripravljajo na start GM4O. Čez Koblo se teren spremeni. Ni več široke mulatjere in ni več nekega konstantnega vzpona. Razgibanost se preseli tudi v mene. Kar nekaj spusta poživi korak. Energije za zadnji strmi vzpon na sedlo Čez Suho imam več kot dovolj in po dveh urah in pol je prvi iz med težjih vzponov opravljen. Kar naenkrat je potrebno teči navzdol. Daleč navzdol v bazen toplega in vlažnega zraka. Spust iz Črne Prsti je hiter in strm. Samo štiri kilometre do vasice Kal, ki leži več kot kilometer vertikalno navzdol. Potovanje od Kala proti Hudajužni je še kar dolgo in počasno. Pa saj nočem biti prehitro tam. Malo dol pa malo gor in potem že spet dol... Vonj bezga me tako prevzame, da zaplavam v osrčje naravne. Pozabim, da tečem, korakam. Letim nekam in povsod. Malo sem sam... in malo smo skup. Na koncu pred Hudajužno mi prideta naproti še Brina in Mateja. Ne nisem še daleč. Niti četrt poti ni to. Ja, hiter sem. Samo štiri ure do tu, je tempo ki ga ne zmorem speljati do konca. V Hudajužni me pričaka okrepčevalnica z največ energije. Tu se počutim kot kralj. In ta kralj mora zdaj spet zakorakati v strmino. Tisto najtežjo strmino, tisto ki je pekel GM4O-ja, tisto ki nikakor ne sme biti pekel UPT-ja. Noge je treba šparat. Tole je treba narediti z občutkom. Vsekakor se je potrebno opominjati, da imam tokrat še daleč do konca. Navijanje ZZ-topke je fenomenalno. Od kje ji vsa ta energija. Neverjetna je. Edinstvena je. In ravno prav jo je. Počasi ugotovim, da Durnik sploh ni tako težak in naporen, če se nanj spraviš z občutkom. Ko se teren nekajkrat malo poravna se zavedam da je vrh že blizu. Še zadnja travnata pobočja do Porezna, do svobode, do točke, kjer bom zapustil GM4O in odpotoval po vsaj delno neznanih poteh UPT-ja.

Zdaj sem na ultri. Prostrani travniki pod Poreznom me spominjajo na divji zahod. Ampak, jaz nimam konja, ki me bi ponesel po pokrajini od obzorja do obzorja. Noge me na srečo še ubogajo. Še najbolje mi gre na zložnih spustih. Vandranje po pokrajini med Poreznom in smučiščem Cerkno je nezahtevno. Vroče je, ampak smo še dovolj visoko da se da dihat. Sence dreves so moji zavezniki. Do Črnega vrha po smučišču navzgor. Pijem in spet pijem. Pa tudi jem. Sem pretvornik energije. Ne gre drugače. Ne znam, da bi šlo na prano. Treba je jesti. Dokler želodec sprejema hrano, je vse pod kontrolo. In spet navzdol. Zdaj po asfaltu proti trasi ene druge cvetka Pušlca. Zadnjih nekaj kilometrov pred Kopačnico pot postane poznana. Tu sem pred štirimi tedni divjal navzdol z neverjetno hitrostjo proti cilju KBK-ja. Danes sem počasen. Vročina je tukaj zares taka, ki kuha. Topim se, kuham se v sopari. Vroča in močno slana enolončnica v Kopačnici vseeno zelo paše. Okrepčam se, napijem se, osvežim se. Spet je treba navzgor. Čim prej bom višje, bolje bo. Po vroči brežini navzgor. Od sence do sence skozi Leskovico in potem končno v senco gozda. Čeprav sem šele na pol poti, se v glavi počasi pričara bližina cilja. V uri in pol pripotujem na vrh. Kljub lepemu vremenu na Blegošu ni veliko ljudi. Parček, ki se stiska v travi, se ne pusti zmotiti. Jaz moram korakati še po težavnem terenu do koče. Na tem spustu spoznam, da so noge že malce utrujene. Dolga pot od Blegoša do Železnikov je v večini rahel položen spust, vmes pa so tudi vzponi in strmi spusti. Korak za korakom. Vsak korak sem bližje, ves čas pa sem tukaj in zdaj. Zakaj hrepenim po cilju, če pa uživam na poti. Neko nesoglasje se tukaj poraja. Zakaj sem sploh odšel na to pot, če pa samo hitim proti cilju, ki je v bistvu na mestu starta. Ne vem, nimam odgovorov. Na cilju hočem biti čim prej, da me moji punci ne bosta predolgo čakali in pa da dosežem čim boljši rezultat, seveda. To sta dva tehtna razloga za hitenje. Ampak najprej moram priti do Železnikov. Malo se že vleče po tej razgibani pokrajini. V dolino pritečem pozno popoldne, že proti večeru. Vročina le počasi popušča. Kratek počitek v Železnikih mi bo prav prišel.

Pred mano je samo še dolgo potovanje od Železnikov do Podbrda čez masiv Ratitovca. V Železnikih se dobro osvežim, preoblečem in preobujem. Prijazna prostovoljka mi zmasira meča. Po asfaltu skozi naseljeno dolino Dašnjice tečem veliko lahkotneje, kot sem pričakoval. Zatiram željo, da bi na Ratitavcu ujel sončni zahod. Še predaleč sem od tam, da bi mi to uspelo, pa čeprav je korakanje navzgor precej lahkotno. V tem trenutku sem skoraj prepričan, da mi uspe priti do cilja še danes. Do polnoči so še štiri ure, jaz pa sem že na Prtovču. Še dobro uro vzpenjanja po znani poti do vrha. Dva tedna nazaj smo tukaj divjali na Teku na Ratitovec. Danes korakanje ni tako hitro. Okrepčevalnice so v zadnjih kilometrih bolj na gosto, pa čeprav je vročina popustila in ni treba več tako veliko piti. Tek po gorski pokrajini Ratitovca, v že delnem mraku, je veličastno doživetje za dušo. Zaznavam, kako se zemlja obrača stran od sonca. Nekje za obzorjem se skriva luna, skoraj polna luna, ki bo osvetljevala pot do cilja. Ravno prav hladen veter je osvežil telo. V svetlobi čelne lučke se že daleč naprej svetlikajo oznake poti. Že v popolni temi tečem proti smučišču na Soriški planini. Cilj je globoko v dolini za še zadnjim kucljem. Vzpon po smučišču je skoraj nemogoč. Ne vem kaj so naredili, ampak teren je kot da bi hodil po puščavski sipini. Gazim po nekakšnem mivki podobnem materialu. Ob 23-ih prilazim čez prelaz na Lajnarju. Cilj je devet kilometrov naprej in en kilometer navzdol. Lep položen spust po mulatjeri bi moral biti tekoč in hiter. Ampak ne gre. Ne morem teči po tem prijetnem spustu navzdol. Samo hiter pohodni korak me počasi nese proti cilju. Opustim željo da bi prišel pred polnočjo. Ne bo šlo. Dolge serpertine po mulatjeri čez Kovce se vlečejo v neskončnost. Korak za korakom se približujem proti Podbrdu. Občasno se že sliši dogajanje na prireditvi. Ali Brina in Mateja že spita? Me mogoče še čakata na cilju? Pohiteti moram. Nočem, da me predolgo čakata. Zadnji metri so po potki nad dogajanjem, kjer že dobro zaznavam pričakovanje mene v cilju. Še zadnji koraki in že mi Brina obesi medaljo okrog vratu.

''Kaj je bilo najtežje?'', me sprašujejo. Kljub vsej vročini, strmim klancem in spustom je bil meni najtežji lahkotni zadnji spust. Ni najtežje na najzahtevnejših terenih in ko so pogoji najtežji. Najtežje je preprosto takrat, ko si najbolj utrujen. Vse je v nas. Celotna pot je zdaj postala del mene. Danes sem drugačen, kot včeraj. Vsi klančki, spusti, žgoča vročina, prijetn večeren vetrič, navdušujoči navijači, veličastni razgledi, vsa neverjetna narava, vse stezice in ceste, okrepčevalnice; vse to me je nekako preoblikovalo in malce spremenilo. Nikoli nismo zares isti. Potujemo od enega jaza k drugemu jazu. Poti ki me delajo vedno boljšega so tiste, ki dajejo vrednost življenju. Ta pot je bila veličastna. Ena najlepših in najmogočnejših. Tudi najtežja od vseh, na katere sem se do sedaj podal. Hvala PTRF, da ste mi omogočili to doživetje. Veličastno je bilo. Še dolgo bo ostalo del mene.