Obala Ultra Trail – 65

Na zelo lep sončen dan, ki se je sicer naredil v obdobju deževnega vremena, prav med dvema vremenskima frontama, potujem skupaj z ostalimi stezičarji po čudoviti obalni avanturi, ki je večji del speljana po zaledju slovenske obale. Hribčki in dolince; stezice, potke in cestišča; po suhem, blatnem in mokrem. Skoraj čarobno. Nikakor ne pretežko, sploh ne zaradi terena; blato, mokrota in ne pripravljeno telo so vse, kar otežuje napredovanje. Ampak komu bi se sploh mudilo iz te brezčasne začarane pokrajine. Samo redke asfaltne ceste, pa še te skoraj da brez avtomobilov, pričajo da nisem zašel v času nekam daleč v preteklost. Istrski gozdički, pašniki, vinogradi, oljke in njivice, ter vasice s kamnitimi hišami. Skoraj kot začarano se ves čas izmenjujejo podobne si pokrajine in starodavne vasice. Šele daleč proti cilju, v bližini obale, se bom iz preteklosti vrnil v sodobno civilizacijo.

Start zjutraj je pod kraškim robom v vasici Hrastovlje, pri znameniti cerkvici Svete trojice, ki je svetovno znana po freskah, poimenovanih Mrtvaški ples. Srednjeveška kulisa na majhnem gričku je prepojena s sodobno, glasno rock muziko, ki jo pred startom prekine slovenska himna. Vsi resno in mirno stojimo, preden startamo ob glasnem nabijanju ene najboljših metal skladb, Enter Sandman od Metallice in navdušenem navijanju mojih navijačic.

Po prvih lužah in prvem klancu se znajdemo na trasi lanske stotke, ki se je na tem območju že prav počasi približevala cilju. Prav smešno je, ko danes s spočitimi nogami drvim po klancu navzdol, po katerem sem lani komaj korakal. Lansko leto so mi tukaj delali preglavice številni majhni klančki in spusti, letos pa se zdi vse bolj lahkotno, samo razmočenost terena otežuje vzpone, medtem ko mi na spustih superge odlično držijo tudi po blatnem terenu. Tečem za dvestodvaindvajsetko, ker napreduje z meni pravim tempom, sploh ker je v klanec previdno počasna, na ravnini in položnih spustih pa kar hitra, kar da neko enakomernost mojemu srčnemu utripu. Na nekem klančku me potem spusti naprej in nadaljevanje je spet v mojem nepredvidljivem ritmu, odvisnem od trenutnega počutja in lepote terena. Lužam in blatu se izogibam, kolikor se da, ko pa je treba prečkati pol metra globoko reko, mi je jasno, da je to popolnoma nesmiselno. Prav smili se mi dekle, ki se po prečkanju reke preobuva v suhe nogavice, ne da bi se zavedala, da jih bo čez en kilometer zopet zmočila. Za takšne primere je zagotovo bolje, če se sezuješ pred vodo in jo prečkaš bos. Jaz temu ne posvečam pretiranih skrbi in čisto normalno napredujem tudi z mokrimi nogami. 

Ko se trasa začne prevešati v drugo polovico, telo počasi preide v rezervno napajanje, oziroma strokovno rečeno, v bolj počasno maščobno presnovo. Lansko leto smo tu nekje po bližnjici zavili proti Kopru, letos pa so pred mano še dolgi ovinki proti Izoli, oplemenitenimi s številnimi vse manjšimi kuceljčki. Na nekem izredno spolzkem klančku me  v lahkotnem ritmu prehiti dvestodvaindvajsetka, kar me spodbudi, da se malce bolj potrudim in ji sledim v njenem ritmu. Na okrepčevalnici, na petdesetem kilometru me presenetijo moje punce, ki jih tako blizu cilja sploh nisem pričakoval. Karla teče z mano do okrepčevalnice, Brina pa me spremlja del poti naprej. Med tem crkljanjem mi dvestodvaindvajsetka dokončno uide, s čemer izgubim tempo tekača, ki bi me gnal proti cilju. Že zdavnaj sem opustil težko dosegljiv cilj, da pretečem traso v osmih urah, ampak se bom moral truditi, da mi uspe pod devetimi urami. Nekje nad Lucijo prvič ugledam morje, nekoliko pozneje pa zrem že proti cilju v Izoli, jaz pa napredujem še čez en hribček proti Strunjanu, kjer že po sončnem zahodu pozdravim prostovoljce na zadnji okrepčevalnici.

Cilj je neverjetno blizu. Samo še čez hribček ob Strunjanskih pečinah nad Mesečevim zalivom in na drugi strani nekje je Izola. Nekje ob klifih me dokončno ujame čarobnost noči. Ker sem vedel, da me čaka smo krajši nočni odsek, sem sabo vzel lažjo čelko, ki mi zdaj zelo slabo osvetljuje pot, zato sem zelo previden, da se ne spotaknem ob kako korenino. Vonj morja, bučanje valov, plaža globoko pod pečinami in še redki nočni sprehajalci, ki izven varne civilizacije uživajo v sanjskem kotičku narave, je vse in več kot rabim v tem trenutku. Čeprav se mi mudi proti cilju, bi najraje še dolgo taval po tem čarobnem svetu. Kar nekako vesel sem, da nisem bil prehiter in lahko ta delček poti zaužijem v nočnem času. Pri Belvederu se počasi, po asfaltu spustim nazaj v dolino, kjer me čaka še kakšen kilometer lahkotnega teka po betonski obali. 

Na cilju sem par sekund pod devetimi urami. Nič izjemnega, ampak dovolj v redu, da si izpolnjena duša lahko privošči še malo praznovanja. Telo je utrujeno, nikakor pa ne iztrošeno. Pred prihajajočim poslabšanjem vremena, ki mu ne bodo ušli nekateri na stotki, je tudi vreme presenetljivo mirno in prijetno. Praznično dogajanje na cilju popestri ali pa moti umirjen jesenski večer na obali, tak čisto drugačen od poletnega vrveža. Posamezni turisti posedajo po na pol praznih lokalih in uživajo v prijetni umirjenosti, ki se jo začuti takoj, ko se oddaljiš od dogajanja na ciljnem prireditvenem prostoru. Mi pa si v prazničnem vzdušju nazdravimo ob Stezičarju.

 

Sky Trail

Dolga kolona stezičarjev, kot en organizem, se vije iz Žirovnice navzgor proti Stolu. Jaz sem samo celica dolge kače istomislečih junakov, ki se je podala na to avanturo z veličastnimi razgledi. Občutek enosti z vsemi temi prijatelji iz celega sveta me občasno spravlja v evforijo. Pogled naprej in nazaj na kolono me navdaja s ponosom. Zares sem delček veličastne celote, ki sestavlja pravi slovenski UTMB. Konji, ki dirkajo v galopu z nami, naredijo sceno že skoraj filmsko. Simultano smo se porazporedili glede na svojo hitrost, tako da so potrebni samo manjši popravki med boljšimi in slabšimi tekači. Priznam, da sem se vrinil kar malce bolj v ospredje, ker vem da mi bo to dalo hitrejši tempo na začetku, kar mi pozneje rezultira v motivacijo za nadaljevanje. Kolona se zelo počasi razteguje po načelih gaussove krivulje, kar pomeni da se kolona najprej trga čisto spredaj in čisto zadaj. Prvi klanec, še ni zaresen vzpon na Stol, kot sem mislil, ampak je samo prehod čez manjši kucelj v dolino Završnice, kjer se začne dolgo plezanje proti najvišji točki današnje avanture. Na spustu se kolona že malce raztegne in hitrejši spustaši že hitijo naprej, počasnejši pa previdno stopajo navzdol. 

V dolini Završnice, ob jezeru, se začne resno spogledovanje z najvišjo točko za nas in tudi za tiste, ki tečejo na daljših razdaljah. Do Valvasorjeve koče je pot večinoma po gozdu. Tempo je idealen, samo potujem v ritmu skupine, ki ne daje več tako veličastnega občutka neskončne kolone enosti. Zdaj, v zavetju gozda, potujem v bolj intimnem vzdušju skupinice, katero določa razgledanost gozda in ali počasen posameznik, ki ga je na ozki strmi stezici težko prehiteti.  Strmina pri Valvazorju začasno popusti in tukaj vsi malo pretegnemo noge pred strmim zahtevnim naskokom proti vrhu. Nad gozdno mejo se spet odpre razgled na zdaj že zelo razvlečeno in raztrgano kolono. Tempo skupine mi je tukaj postal prepočasen, občasno prehitevanje pa mi zakisli noge in ni najbolj ekonomično. Ko proti vrhu postane pot širša in teren vsepovsod lepo prehoden, pa je napredovanje v svojem tempu smiselno in lahkotno. Razgled v dolino, proti Julijcem in tudi na vzhod proti Košuti je prava pravljica. Dve uri in pol po štartu sem v dopoldanskem soncu in prijetnem višinskem zraku prikorakal do gužve na prvi okrepčevalnici pri Prešernovi koči na Stolu.

Ne da se mi prerivati za hrano. Na hitro dotočim bidone, zgrabim par piškotov in odbrzim dalje. Kratek spust do prijetne potke ob travnatem grebenu je malo neprijeten, potem pa se začne uživaško tekanje po razgledni potki na južni strani grebena Belščice. Zares me prevzame evforija pri doživljanju nebeškega stezičenja ob množici sotekmovalcev iz celega sveta, ki so navdušeni nad visokogorsko potko s pogledom proti Blejskemu jezeru z otočkom, proti Triglavu, ki kraljuje nad drugimi vrhovi v Julijcih in seveda tudi naprej po grebenu Karavank, z Golico nekje daleč spredaj, kamor se bo treba povzpeti v naslednjih urah. Sprememba terena v moker skalnat spust skozi ruševje me zopet upočasni in spravi iz evforije v popolno previdnost. Po mokrih skalah mi superge močno drsijo, zato sem iz zasanjanosti prešel v čisto prisotnost, kjer pazim na vsak korak. Zahtevnega terena je na srečo hitro konec. Srečam punco, ki vsa živčna odmika svojega kosmatinca iz poti, da mi lahko tečemo mimo. Svetujem ji, naj hodi svojo pot in se ne ozira na nas, ker drugače bo zgubila živce, preden se bo izognila kakšnim tisoč tekačem, vsak iz med nas mora pa samo enkrat mimo nje, kar bodo z lahkoto preživeli tudi najbolj nestrpni. Nadaljevanje, do Koče pod Golico, je po razgibanem in raznolikem srednjegorskem terenu. Razgledi so zdaj malo bolj skrivnostni. Pot do Golice pa se v vročem vremenu kar vleče in tekočine v bidonih počasi zmanjkuje. Rahla dehidracija bo očitno realnost današnje poti.

Okrepčevalnica pri Koči na Golici ni nič bolj nezasedena od tiste na Stolu. Tukaj je še večja gužva, ker imajo tudi kuhano hrano, zato se nekateri dlje zadržijo. Jaz ponavadi na postojankah ne izgubljam preveč časa, sploh pa ne danes, ko nisem ravno na neki ultra razdalji. Komaj se prerinem do pijače. Kakšen liter spijem na mestu, potem pa natočim bidone, vzamem velik kos kruha, ki ga močno posolim in se zapodim v klanec proti vrhu. To je zopet moj teren. Strm, ne predolg naskok na vrh, še daleč pred polovico današnje avanture, v tempu, ki zakisli noge, ni najbolj pametna poteza, ampak duša uživa v tem in zahteva od telesa ta napor v osvežujočem ozračju prevetrene Golice. Do cilja je še veliko kilometrov, ampak z višinci sem po večini že opravil. Samo ogromno spusta in ravnine, ter par kratkih vzpončkov. Takole na oko bi rekel, da sem po času nekje na polovici.

Spust v Jeklov graben je malce strm in zahteva kanček previdnosti, vzpon iz njega pa je eden iz med zadnjih naporov pred dolgim spustom do Dovjega.  Raznolik teren v planinah nad Jesenicami potem poskrbi za težave s še enim zahtevnim kratkim spustom, sicer pa je tu prava uživancija, ki se proti koncu prelevi v dolg cestni spust do Dovjega. Kilometri zdaj hitro letijo mimo, ampak v bidonih vseeno spet zmanjkuje tekočine, kar pa se da urediti ob številnih potočkih, ki prečkajo cesto in hitijo v dolino. Dovje je prva vas na poti, odkar smo, kmalu po štartu, v koloni zapustili Zabreznico. Prvič danes se pojavi množica navijačev. Okrepčevalnica je malce bolj prepustna, zato sem lahko še hitreje mimo nje.

Seveda ne sme biti prelahko. Majhni detajli, skoraj nevidni na profilu, začinijo pot z vzpončki in spusti od Dovjega do Belce, preden se končno spustimo čisto v dolino, do kolesarske poti proti Kranjski Gori. Vmes še zanimiva potka po gozdu in potem čisto zares dolgo potovanje proti Gozdu Martuljku po kolesarski stezi. Vroče je. Hodim, ko je senca, po soncu pa tečem. S takšnim pristopom sem nekoliko dlje v hladni senci, kar me bolje osveži za hitrejše napredovanje. Dolga ravnina se sicer vleče, vendar mi presenetljivo hitro mine in ne da bi se sploh zavedal kdaj sem prekorakal vse te kilometre, se znajdem na še zadnji okrepčevalnici, pri kampu Špik v Gozdu Martuljku, kjer imamo postavljen šotor. Počutim se že kot doma, v bistvu moram pa še čez en vzpon in nekaj kilometrov tavanja po gozdu do cilja v Kranjski Gori.

Korakanje proti Srednjemu vrhu, ki je čisto zares zadnji današnji vzpon, z utrujenim telesom in glavo, ki ga bodri, da zdaj pa res čisto še malo, se zaključi z veličastnim razgledom na drugo stran doline proti mogočnim očakom Martuljške skupine. Sem v majhni vasici nad dolino in sem presunjen nad stvaritvijo narave. Cilj me čaka par kilometrov naprej, ampak v duši sem danes že našel in doživel vse. Potujem dalje. Spust je lahkoten, skoraj neopazen, nadaljevanje ob hladni reki pa po razgibani potki v prijetni osvežujoči senci.  Mimo golf igrišča in v loku naokrog, da človek nima pojma, ali bo kmalu cilj, ali pa se bo trasa še dolgo vila nekje okoli njega. Kar naenkrat pa navijaška množica in cilj v centru Kranjske Gore.

Navdušen sem nad sam sabo, nad doživetji, nad izvrstno traso in odlično organizacijo. Navdušen sem nad množico izpolnjenih duš, zadovoljnih z doživetji. Navdušen sem, da smo v Sloveniji dobili to epsko prireditev, katere se lahko udeležujem. Navdušen sem nad Stezičarjem, ki mi steče po grlu. In seveda sem navdušen nad mojimi ponosnimi punčkami, ki mi čestitajo in praznujejo z mano.  in potem sem navdušen tudi nad osvežujočim kopanjem v Jasni. Skratka, navdušen sem nad celotnim dogodkom in vsemi doživetji. To je 60 kilometrski Sky Trail na Julian Alps trail run, ki se ga teče po Karavankah. 

Laufar

S ponosom in zanosom stojim pod startnim slavolokom, na mestnem trgu v Idriji, da se podam na edinstveno dogodivščino po čudoviti naravi okrog tega nekdaj rudarskega mesta polnega zgodovine. Odmaknjenost od večjih središč in zaprtje rudnikov to področje spreminja v oazo neokrnjene narave z bogato kulturno dediščino. Poleg rudnikov so prava znamenitost tudi klavže. Cel svet pa že pozna idrijske čipke in seveda okusne žlikrofe. 

Narava okrog doline pa je kot ustvarjena za trail tek. Takoj zagrizeno v hribe. V gozdu je precej vlage, tako da skoraj dežujejo kaplje iz dreves, še malo višje pa se skozi razkošno vejevje odpirajo fenomenalni razgledi proti zamegljeni dolini in na s soncem obsijane hribe na drugi strani. Okrepne in vodne postaje so na gosto razporejene, zato ni nobene bojazni, da bi v vročem poletnem vremenu zmanjkalo tekočine. Po začetnem vzponu sledi prijetno pohajkovanje po planoti. Nekje na dvajsetem kilometru pa končno globok spust v dolino, nazaj v Idrijo.

Prijetna senčna potka ob vodnem kanalu me spominja na levado, kot se imenujejo poti ob vodnih kanalih na Madeiri. Spodaj nižje teče Idrijca, katero zdaj že tretjič prečkam po par kilometrih razvajanja ob levadi. Za tem razvajanjem pa sledi čisto nasprotje, strm klanec direktno navzgor proti planoti na vzhodni strani Idrijce. Ne predolg vzpon me popelje proti razgledni panoramski potki visoko nad dolino. Prepadnost ob potki me spet malce spominja na Madeiro, kjer imajo levade marsikje speljane po takih prepadnih stenah. Po tem razvajanju pa me preseneti in spravlja v obup strm spust v dolino do ceste v Idrijsko Belo. Skratka dinamično in raznoliko, vseskozi zanimivo in prav nič dolgočasno.

 

Še enkrat prečkam Idrijco in potem po lažjem uvodu spet vertikalen naskok direktno v višave, kjer me čaka daljše potepanje po prijetnem svetu nad dolino. Nekako se začne pačasi slutiti pred sabo, čez dolge ovinke, še zelo oddaljen cilj. Pri koči na Hleviški planini je precej živahno, naprej pa potujem po že poznani poti. Tu se namreč priključim na Slovensko planinsko pot. Ravno po tem odseku sem pred leti spremljal Katko na njeni epski avanturi po celotni transverzali. Spominjam se, da je takrat lilo kot iz škafa, pa sem bil kljub temu navdušen nad potko in pokrajino. Od vrha Hleviške planine je pot speljana proti Vojskemu po prijetnem, z gozdom poraščenem grebenu. Danes je kljub vročinskemu valu, na tej nadmorski višini, v senci dreves in rahlem vetriču, prav prijetno teči. 

Potovanje gor dol se iz pretežno gor počasi prevesi v pretežno dol. Vsakih nekaj kilometrov me pričaka dobra volja na okrepni ali vodni postaji, potka pa iz SSP zavije, po dolgih ovinkih, nazaj proti Idriji. Bližino cilja pa omejuje še ena prepreka, globok jarek, spust in še en vzpon. Izkaže se, da je vseeno lepše kot na profilu, že marsikaj težjega smo dali čez. Vsekakor pa je tudi to potrebno prekorakati z lastnimi nogami. Nekaj strme ceste in gozdnat greben, pa se znajdem še na zadnjem vrhu današnjega potepanja.

Tu gor je tudi vodna postaja, kjer me prijazen prostovoljec na vsak način hoče hladiti z vodo. Tudi že na predhodnih okrepnih so me to spraševali, ampak ta je pa kar malo vsiljiv. Dobro prenašam vročino in tudi mraz, kadar je potrebno. Vsekakor je škoda vode iz plastenke za to nesmiselno polivanje. Razloži mi tudi, da me čaka samo še pet kilometrov spusta do cilja. V moji glavi pa gori močno upanje, da bo ta spust lep in tekoč.

In tudi je. Tekoča cesta, potka, stezica in mulatjera, ali karkoli že je ta prijetna, skoraj vodoravna zaraščena nekdanja cesta. Po takem prijetnem terenu bi človek z lahkoto tekel še dolge kilometre. Dolg, lepo tekoč spust se malce popestri samo tik pred ciljem, kjer je rahel vzponček do kapelice in spust po križevem potu navzdol. Potem pa malce labirinta po ulicah in kar naenkrat sem na cilju.

S ponosom in hvaležnostjo za lepo preživet dan prevzamem finišersko medaljo. Žlikrofi so odlični.

Po sedmih letih spet na Soča Trail

I Feel Slovenia je tokat uradno ime najdaljše, kraljevske dirke okrog Tolmina. Dolgo sem se veselil te tekme, ker je to nek povratek k koreninam in hkrati nov začetek. Nekoč sem tu dobil krila in zdaj se vračam, da zopet vzletim. Pred devetimi leti sem bil tukaj na svoji prvi trail tekmi in potem sem se vračal še dve leti zapored. Zdaj sem po sedmih letih spet tukaj kot izkušen maček, ki je pretekel že kar nekaj ultra trailov in, ki zdaj kljub pomanjkanju treninga, misli da zmore vse. 

Nekaj dežnih kapelj se do štarta posuši in z lahkotnim tempom stečemo avanturi naproti. Prvih dvajset kilometrov je razgibanih in telo dokaj lahkotno potuje skozi pokrajino. Ta del zaznamujeta dva krajša vzpona in spusta, skupno kakšnih 1000 višincev. Naloga tega dela je, da iztrošijo telo in tako poskrbijo, da glavni vzpon ne bo prelahek. Podlaga je mokra. Po razmočeni zemlji mi superge dobro držijo, po mokrih skalah pa pač ne, zato moram na spustih paziti na vsak korak. Družbe se predvsem na drugem hribu, kjer se nam pridružijo tekmovalci iz krajših razdalj, ne manjka.

Nekje na ravnini med Sočo in grajskim hribom se ta dolga trasa zopet odcepi od ostalih in zdaj tečem sam. Tu je dolga ravnina in hvaležen sem za sveže oblačno vreme. Nekaj kilometrov ravnine je vsaj tekočih, ko pa se začne dolg položen vzpon visoko pod Krn, do planine Pretovč pa zgodba postane moreča. Preutrujen in predaleč od cilja, da bi tekel. Kakšnih deset kilometrov in tisoč višincev se zato neskončno dolgo vleče. Zgodba je še bolj moreča, ker se na vzponu ves čas geografsko oddaljujem od cilja. Neskončno korakanje navzgor me toliko utrudi, da ne verjamem več v svoje zmogljivosti. Vem da sem se pred pol leta bolje počutil na osemdesetemu kilometru, kot se zdaj na tridesetemu, vzpon pa se kar nadaljuje in nadaljuje. Ne ni težak, je pa zato toliko daljši in vem, da če bi bi bolje pripravljen bi ga dobršen del lahko pretekel, zdaj pa to počasno korakanje...

In potem končno spust. No ja, malo zapleta še mora bit. Planino Pretovč zapustim kmalu za tekmovalci pred mano in jim, nič hudega sluteč, samo sledim. Nekdo je sfalil pot in vsi smo mu samo sledili in se zato malo izgubili. Nič posebnega. Tega sem že vajen in po kakšnih desetih minutah smo spet na pravi poti. Spust je tekoč in noge so spet presenetljivo lahkotne. Samo ura kaže kruto realnost - moj povprečni tempo je daleč od najboljših časov. Ko se znajdem v dolini, tam nekje na 44 kilometrih z grozo ugotavljam da sem na trasi že skoraj sedem ur. Pred sedmimi leti pa sem bil, na takratni 45 kilometrov dolgi preizkušnji, na cilju že v petih urah in pol.

Cilj pa se tokrat še kar oddaljuje. Okoli grajskega hriba in v Tolminska korita, potem pa daleč navzgor in še malo vijuganja mimo okoliških vasic, preden se končno spustimo proti Soči in po kolesarski stezi do Tolminke.

Pred ciljem pa za mene prvič tudi znamenito prečenje Tolminke, kar malce ohladi, kljub svežemu vremenu, pregreto telo. Na nasprotnem bregu me bodrita moji navijačici, zato kar pohitim in se ne prepustim uživanju v hladni vodi.

Po malici in pivu seveda odtečem še krog na otroškem teku s Karlo. 

Pozneje na Stravi malo preverjam svoje sotekmovalce in ugotavljam, da trenirajo 2x ali tudi 4x več kot jaz in da je težko konkurirati s tako majhno količino treninga. Tako da, samo da je zabava, potem pa že nekako na silo pririnem do cilja. 

Spartan Race Kranjska Gora Super

Spet plezam po planiški velikanki navzgor. Nek delček mene si predstavlja, da sem na Red Bull 400. To je tisti noro vzvišen tekaški podvig, ki kot eksplozija energije sproži srca in noge z Red Bullom nafilanih teles. Ampak danes ne. Zdaj je treba počasi, ker to je Spartan Race. Še precej bolj nora preizkušnja! Velikanka je za norce, ki dirkajo tukaj z mano, mala malca in hkrati samo malce težji uvod, takoj po štartnih ovirah, v to noro špartansko preizkušnjo. Vseeno na tem super klancu nekateri proti vrhu začnejo odpadati, jaz se pa lahkotno prebijam naprej. Seveda se šparam, ampak strmih terenov sem vseeno bolj vajen, kot ti močni špartanci, ki pa so odlični na težkih ovirah, ki nas čakajo nekje naprej. Seveda bi bilo prelepo, če bi bilo na vrhu velikanke konec klanca. Pa ga ni! Korakamo naprej proti vrhu hriba in tam gor moramo preplezati še par lažjih ovir.

Tek po grebenu je precej lažji od začetnega vzpona, ampak niti približno to ne pomeni, da je najhujše že mimo. Špartanska borba je nabita z energijo in težavami skozi celo dirko, vrhunec pa bo čisto na koncu. Zaenkrat pa je največja težava strm adrenalinski spust po smučišču Macesnovc v dno doline in potem počasi po gozdni cesti nazaj navzgor na vrh hriba. Vmes pa vsake toliko časa tiste zares ta težke prepreke. Uspešno sem preplezal previsne štange in potem, ne da bi karkoli vedel, sledim tekmovalcu pred mano, nekam v čuden zahteven krog po strmem, težko prehodnem gozdnem terenu. Šele pozneje sem izvedel, da je to kazenski krog (namesto burpeejev), za tiste, ki so bili neuspešni na oviri in sem ga delal čisto po nepotrebnem. Moral bi iti samo hitro mimo naprej.  Nič hudega - bo pa za trening, zdaj že brzim dalje. Še navzgor po gozdni cesti, do naslednje ovire, ki je za mene najtežja od vseh. Kot opica ročkam po oprijemih na vrtljivi štangi. Proti koncu mi začnejo roke popuščati, ampak za las mi uspe. Tokrat brez ovinka dalje. Do vrha je zdaj lažje in tudi plezanje na naslednji oviri je bolj lahkotno.

In spet moram strmo navzdol v dolino skakalnic. Lepo mi uspejo ravnotežne ovire; najprej sprehod po gredi,  čisto spodaj pa še slack line. To me je spravilo v dobro voljo, saj sem si prišparal 2 x 30 burpeejev, ki so doleteli marsikaterega sotekmovalca. Ampak, tudi jaz jih moram delati že na naslednji preizkušnji. Viseč in z rokami po štangah mi najprej ni pretežko, ko pa štange postanejo razmaknjene za cel meter, ne gre več. Sem že ob punci, ki mi šteje burpeeje. Ni popuščanja. Saj sem na tekmi, kjer borbeni duh in neomajna volja iz tekmovalcev izvablja nemogoče. Počasi jih zborbam vseh trideset. Naslednja ovira je samo stenca za preplezati, jaz pa tako zmučen, da ne vem če jo bom zmogel. Seveda hitro ozavestim, da zdaj ni čas za predajo. Iz svojega telesa zvabim še neverjetne moči in se delam, da lahkotno plezam čez visoko pregrado. Sem že v Planici in pred mano je samo še krog, z zgoščeno postavljenimi, tudi težjimi, ovirami.

Nekaj sto metrov teka po grabnu, v katerem teče potok je kar lahkotnih in telo se uspe malce regenerirati. Amapak, sledi začetek finala! Betonska krogla!? Ne zgleda ravno lahka. Vprašam po teži, pa mi prostovoljec odgovori, da ne bom nikoli dvignil, če mi pove. V šali ga prosim, naj me prepriča, da ima pet kilogramov, pa mi punca zraven hitro pove, da je težka 60 kilogramov. Zagrabim in nekako uspem jo spraviti v naročje. Prenesti jo moram po ravnem terenu kakšnih 10 metrov v eno smer in še nazaj. Samo, da mi ne pade na noge! V bistvu to sploh ni tako zahtevna ovira, ko kroglo enkrat dvigneš, potem ni hudič, da ne prišepaš z njo predpisano razdaljo. Naslednja vreča ima samo 22,5 kg, ampak nositi jo je treba precej dlje in tudi po težjem terenu. Ufff...kje je cilj? Samo, da ne bo še več burpeejev...! Ja, v takem čudnem stanju sem zdaj; uživam v izzivih čez ovire, ob tem pa me je zares strah teh burpeejev. Drugo leto se bom zagotovo bolj pripravil na njih.

Puzanje po snegu pod bodečo žico! Že spet izziv, ki je nekaj čisto noro posebnega. Nič težkega, ampak treba je it čez in se ne bati bolečine. Samo priganjati te mora naprej. Najprej ne občutim nič posebnega, potem pa ostri, mrzli ledeni kristali zarežejo v kožo. Skoraj imam občutek, da me trga bodeča žica, skrita nekje v snegu. Potem začne delovati tudi mraz in na podlahteh se pojavi ostra bolečina. Zdaj se drsam po trebuhu in si ob tem dobro popraskam tudi kožo na trebuhu. Še par zamahov in sem čez. Malce odrevenel se poberem in odkorakam naprej.

Blizu cilja sem, ampak samo po kilometrini. Ovire so tu zgoščene in nekatere zelo zahtevne. Sem že pri kopju. Zelo preprosta ovira, ki pa grobo kaznuje neuspeh. Par sekund in samo en poizkus. Če ti uspe si zares srečen, drugače pač delaš burpeeje. Komaj verjamem, da mi je uspelo. S ponosom tečem mimo ubogih sotrpinov, ki z burpeeji mučijo svoje iztrošeno telo.

Še malo plezanja in spet prenašanje težkega tovora, nekaj nerodnega terena in končno se znajdem na ciljni ravnini. Plezanje po drseči vrvi mi ne gre. Še enkrat poizkusim, pa preveč drsi. Mislim, da nisem prišel niti do polovice, ko spet zdrsim navzdol. Škoda energije, najbolje da takoj začnem z burpeeji. Prostovoljca nekaj sprašujem, pa mi samo kaže naprej proti cilju. Šele pozneje izvem, da je tu namesto burpeejev kazenski krog, ampak mene so očitno spregledali. Zares nisem splezal do vrha, ampak zdaj sem že naprej in nekako nimam slabe vesti zaradi tega, ker sem tak kazenski krog enkrat že naredil po nepotrebnem.

Še zadnja zahtevna ovira me spravlja v dvome, ali bom zmogel. Volja je neomajna in prebijam se z rokami po štangah in obročih. Olajšanje in zmaga! Kar nekako, z veliko trme, sem se prebil tudi čez to prepreko. Še par lažjih ovir in za vratom že visi težka medalja. 

Neverjetna izkušnja. Občutki se zlijejo v vrtinec čustev. Mešanica fizične izčrpanosti, evforije, ponosa in olajšanja pričara izjemen trenutek. Spartan Race zahteva vse; moč, vzdržljivost, spretnost in mentalno trdnost ter odločnost. Epska pustolovščina polna težkih izzivov in adrenalina. Komaj čakam in me je hkrati že strah, da se drugo leto podam na tisto najzahtevnejšo Beast preizkušnjo.

Obala Ultra Trail

Spirala časa se je zopet obrnila. V preteklost, v prihodnost? Ni pomembno. Samo da se vrti. Obdobje med leti 2015 do 2019 je bil čas ultra trail teka. Tek po stezicah proti meji zmogljivosti in še čez. Pomikanje te meje vedno dlje, nekam v območje spremenjenega dojemanja resničnosti. Po tisti ta dolgi ultri, Krpanu, so se zgodile življenjske spremembe. Telo je zahtevalo počitek in od vesolja izpogajalo, da me povede v tri leta bolj umirjenega življenja. Ne, nisem prenehal s tekom in prijetnim pohajkovanjem po stezicah. Bilo pa je veliko manj izčrpavanja in veliko več poživljajočega gibanja v naravi, s pomočjo katerega se je odlično regeneriralo telo, duša pa je samo prepevala. Delno načrtovan počitek je bil sicer tudi malce prisiljen, saj so bile tekme skoraj da prepovedane, življenje pa je najbolj polepšala nova družinska članica. Vmes so bili neki prebliski, predvsem Triglav Trail Run je bil čisto ta prava ultra. Na startu stotke pa sem, po Krpanu, prvič. Telo je malo iz prave kondicije, ampak bo zmoglo, duša je navdušena nad novo dogodivščino, ego se hoče dokazati, nekje v glavi pa mi neki strah dopoveduje, da je to neumnost, ki jo ne bom zmogel in da naj že preneham s tem in počnem kaj bolj normalnega, za ta nenormalni svet.

Start je v Dekanih. Spet je čutiti tisto ta pravo stezičarsko vzdušje. Objemi s prijatelji, s katerimi se že dolgo nismo videli. Nora muzika nabija iz zvočnikov. Še vedno je tema, zato si namontiramo čelke in točno ob 6-ih, ob žarjenju bakel, poletimo skozi vas proti Tinjanu. Spet so vsi zelo hitri. Kot da nismo na ultri, pospešeno tečejo v klanec. Na drugem kilometru nastane manjša zmeda zaradi oznak v napačno smer. Spet se je neki nepridiprav poigral z nami. Zadevo s skupnimi močmi hitro rešimo in že letimo dalje. Proti vrhu klanca ni nobene več gneče in kmalu že letim navzdol proti Ospu in potem čisto do stene, kjer smo pred leti plezali s prijatelji. Tudi to je bilo zelo lepo življenjsko obdobje in samo čakam, da mi ga časovna spirala zopet ponudi. Pot se nadaljuje mimo stene naprej po stezici in potem počasi navzgor proti Socerbu. 10 kilometrov. Samo še 10x toliko pa smo na cilju. Burja je počistila ozračje in naredila razkošne razglede.

Poberem se dalje. Prijetnih tekaških 9 kilometrov ravninskega traila po kraški pokrajini me pomakne skoraj v cono udobja. Proga odlično označena in človek lahko kar malo zameditira v teku po zasanjani jesenski pokrajini. Na odprtem se čuti rahla burja, v zavetju dreves, skozi kraško gmajno pa je vse mirno in sproščujoče. Kar malo sumljivo lepo in lahkotno je, preveč da bi lahko trajalo in tam nekje spredaj se prav ponosno bohoti Slavnik. Ampak, do tam gor je še daleč. Najprej me sploh prvič na ultra trail tekmi preseneti že večkrat tako željena ponudba kave na okrepčevalnici. In to se zgodi ravno danes, ko imam sabo gele s kofeinom? Seveda si privoščim poln lonček kave. Hvala vam, okrepčevalnica Prešnica. Čeprav iz smotanega, mehkega lončka, ki ga tovorimo sabo, je bila kavica odlična in poživljajoča.

Slavnik napademo po položni poti, ki je speljana po zahodnem pobočju. Tu se poleg tekačev pojavljajo tudi pohodniki, od katerih nekateri postanejo odlični navijači. Potka je lepa in prijetna in tudi burja nam v zavetrni strani in v zavetju dreves ne more do živega. Kmalu sem nekje visoko na grebenu in vrh je že čisto nekje blizu. Ampak Slavnik, kot najvišji vrh trase se ne da tako zlahka. Sploh ne vem, zakaj sem upal, da je na profilu trase, špička pred Slavnikom samo pomota. V resnici je še kako natančna. Visoko z grebena se moram zdaj spustiti globoko v dolino na drugo stran hriba. Tek navzdol ne povzroča kakšnih težav, vseeno pa močno zbija voljo. Slavnik je zopet vse bolj oddaljen. Napredovanje, ki te oddaljuje od cilja ni nikoli dobro za motivacijo. Bolj pogledujem navzgor, bolj se spuščam navzdol. Kako bedno bi se šele počutil, če bi bilo kaj takega bližje cilja, ko so noge in telo že izčrpane in vsaka izguba motivacije pomeni veliko nazadovanje. Tam nekje pri lovski koči, malce nad vasjo Skadanščina, se končno obrnemo nazaj navzgor. Pa tudi ta navzgor nikakor ni naravnost navzgor. Ne, ne bom se pritoževal, saj se vzpenjam po položni gozdni cesti, ki me v spirali še enkrat počasi popelje okrog hriba na južno travnato pobočje. Tukaj pa udari burja z vso svojo brutalnostjo. Prsti se mi skoraj zanohtajo, ko poizkušam fotografirati od burje počiščene razglede skozi morje še daleč proti oddaljenim goram. Na tej okrepčevalnici najbolj paše vroč čaj, da se prsti pogrejejo ob vročem lončku.

Podgorje je vasica pod Slavnikom in najbolj običajno izhodišče za pohodniški pristop na goro. Več poti je od tu speljanih navzgor. Tudi mi smo pred leti, ko so bili otroci še zelo majhni, a že preveliki za nosilke, šli na izlet na Slavnik. Takrat smo za navzgor izbrali malce bolj strmo pot, dol pa smo se raje vrnili po položni, 6 km dolgi gozdni cesti. Dve družini, s takrat štirimi vrtčevskimi otroki, ki lahko zelo hitro menjajo razpoloženje. Čeprav je vsak večino časa dobre volje, imate veliko verjetnost, da bo večino časa vsaj eden iz med njih slabe volje in posledično ne bo hotel naprej. Za otroka je vzpon na tak hrib cela ultra. Zdaj pa si predstavljate, da ste na ultri proti svoji volji. Ko postane zares težko in čisto brez veze, se pač utrmiš in ne greš naprej. Prisila in grožnja s kaznimi sicer delujejo, ampak kaj to naredi iz otroka, iz človeka? Presuni me, ko se zavem, da svet temelji na takem sistemu. Družba, službe, šole, promet in velikokrat tudi odnosi; upoštevaj pravila ali pa boš kaznovan, izobčen, uničen! In potem delujemo tako z odporom, da zadovoljimo nek minimum in so gospodarji zadovoljni. Gospodarji, ki se sploh ne zavedajo, česa smo zmožni doseči s pravo motivacijo in svobodno voljo. Ultra traili so dokaz in sporočilo, kaj lahko naredi svobodna volja in to brez kakršnekoli proti usluge ali plačila. Spust po gozdni cesti iz Slavnika do Podgorja je hiter in tekoč. Tudi naši otroci so nam takrat pri sestopu v galopu pobegnili v dolino tako hitro, da so zaskrbljene mame že tuhtale, kako jih ustaviti. Ja, šefi nikoli niso zadovoljni, če ni vse po njihovo.

V Podgorju že slutim cilj nekje v daljavi, pa čeprav je za mano komaj dobra tretjina trase. Um je prepričan, da je najtežje že mimo. Naslednji odsek je samo en hribček in potem malo uživanja po razgledni planoti in spust v dolino na drugo stran, si mislim. Prijeten tek po kraški gmajni se hitro obrne v strm, poraščen vzpon na Kojnik, na vrhu katerega začutim orkansko burjo, ki je tu precej toplejša, kot na Slavniku, ampak ne popušča. Dolgo potovanje po travnatem grebenu Goliča prav do Hrvaške meje je brutalno. Večino energije porabljam, da se obdržim pokonci, napredovanje naprej pa je težko dosegljiv bonus. Bojim se celo, da mi veter izpuli palice iz rok in jih komu zapiči v glavo. Lepi razgledi in sonce, skoraj idealna vremenska napoved, če preskočiš podatek o vetru. Pa tudi glede tega, površna vremenska napoved omenja šibko burjo na primorskem, nihče pa ne omenja orkanske burje na nekem nepoznanem obmejnem kuclju. Potem pa človek zaide v tole mučilnico. Še dobro, da po tem prečenju ne gremo več tako visoko in naprej ni pričakovati tako močne burje. Vseeno pa se moram zdaj deset kilometrov prebijati po tej travnati pustinji skozi orkanski veter. Greben se nadaljuje proti Žbevnici na Hrvaški strani, mi se pa na meji obrnemo nazaj, ampak travnate pokrajine z burjo še ne zapustimo tako kmalu. Ima, da nas prepiha do konca! Prav počasi se trasa začne spuščati navzdol proti severozahodu. V zavetrni strani burja popusti in postane precej toplo. Zdaj že čisto zares sanjam, da je skoraj vse za mano. Prehitim še skupinico prestrašenih, začudenih migrantov, kar me kar malce prestavi v kruto realnost sodobnega sveta, od katerega odmik so ravni takšni dogodki, katerega se udeležujem danes. V vasi Zazid ujamem še Darinko, s katero skupaj pritečeva do okrepne postaje, kjer me čaka pravo presenečenje.

Na polovici proge me pozdravijo moje navijačice, Karla, Brina in Mateja. Kako lepo presenečenje. To me tako napolni z energijo, da takoj pozabim na do tu prigarano utrujenost in posledice od bojevanja z burjo. Prijazen prostovoljec tudi Karli in Brini podari energijske čokoladice, potem pa jaz, napolnjen z energijo, kar prehitro odbrzim dalje. Do tranzicije na Kubedu imam devet kilometrov zmerno težkega stezičenja po zelo raznolikem terenu, Gor po kolovozu, dol po gozdni cesti, spet gor, pa čez pašnike in tek nekje po robu, pa v gozd in malo zahtevnega kamnitega spusta. Ljudje me prehitevajo, moje noge nočejo več sodelovati. Povprečna hitrost začenja padati, Počasi sem se pomaknil v kurjenje rezervne energije. Nekaj časa bom malo upočasnjen. Pred mano je še maraton in kar nekaj višincev. 

Neko upanje, da bo trasa v drugi polovici lažja, se sploh ne uresničuje. Že res, da ni več zelo dolgih klancev in orkanske burje, je pa zato malo več nerodnega kamnitega terena. Kilometri se zelo vlečejo po tem raznolikem terenu, ki nikakor ni dolgočasen. Hribčki, dolince, gmajne in vasice in kot da sem povsod že bil se vse ponavlja, da več ne vem kaj je spredaj in kaj zadaj. Dan gre počasi h koncu. Sonce vse bolj tone proti morju in ozračje se malce ohlaja. Trmasto poizkušam vztrajati brez lučke do naslednje postaje. Vem, da bo proti koncu trasa čisto zares lažja zato mi še relativno velika oddaljenost od cilja ne povzroča sivih las.

Na okrepni postaji Truške si namontiram čelko in odkorakam naprej v ugašajoči dnevni svetlobi. V soju svetilke se oznake svetijo daleč naprej po poti. Nikjer ni nikogar. Najlažje je oznakam slediti po gozdu in polju, skozi vasice pa se povsod nekaj sveti in moraš biti bolj previden pri navigaciji. Kar veliko asfalta, makadama in lepih poljskih poti mi daje upanje na lep tekoč spust, ki je nekje pred mano, pa se ta potem izkaže za enega bolj smotanih na celotni poti. Nekakšna kamnita mulatjera ne dopušča tekočega enakomernega korakanja. Na srečo nižje postaja pot vse bolj podobna pravemu makadamu. Še kakih 20 kilometrov nočnega kolovratenja in še en, zdaj pa res verjamem, da ne preveč zahteven hrib, pa bom na cilju v Kopru. Ja zmatran sem, ampak ko razmišljam, če bi zmogel še enkrat toliko, da bi naredil 100 milj, se mi to ne zdi čisto neizvedljivo. Ponavadi sem na 80 kilometru razmišljal samo o cilju, zdaj pa kljub utrujenemu telesu, duša uživa pri vandranju po nočni istrski pokrajini. Mudi se mi samo zato, da me moja dekleta ne bi predolgo čakala na cilju v mrzli noči. Še en klanček na Šavrinsko gričevje, za katerim se že voha morje, kar še bolj poveča občutek bližine cilja, ki je v resnici še precej daleč. Iz predzadnje okrepčevalnice Pomjan, pa se že sliši glasno navijanje. Lepo je pri vas in želim vam zabavno dežuranje skozi noč, meni pa se mudi naprej.

Samo še navzdol in po ravnem. Preseneti me lepo urejena, prečna potka proti zahodu s fenomenalnim razgledom na nočni Koper, ne prav daleč spodaj. Cilj tako blizu, kilometrov pa še tako veliko? Tukaj bomo morali iti enkrat na družinski izlet (pot Vinka Lovrečiča), da tudi naše punce spoznajo vsaj majhen delček mojega vandranja, po tej prvinski pokrajini.  Prijetno razgledno pohajkovanje se na hitro konča po še vedno lepo urejeni serpentinasti potki, ki me v hitrem spustu navzdol, samo enkrat prekinjenem pri izviru pitne vode, pripelje skozi majhno vasico v območje Kopra. Po poljih, travnikih in močvirjih se pot potem v loku ovija okrog Kopra nekam proti neskončnosti. Tečem s palicami v rokah. Ravnina in mehka nezahtevna travnata podlaga. Kaj bi sploh hotel zdaj lepšega. Potovanje v neskončnost. Nekje v bližini je čutiti razvrat civilizacije, nad mano pa se razprostira neskončno vesolje, po katerem zdaj, skozi korakanje telesa po zemlji, potuje zasanjana duša. Skoraj polna luna in soj svetlobe mesta dovolj osvetljujejo pot, da bi z lahkoto tekel brez čelke, če ne bi rabil stalne pozornosti za oznakami. Dolga, dolga je pot. Samo korakanje osamljene lučke v noči. Tam je šotor okrepne postaje. Zadnje. In tam so tudi Karči, Brinči, Coltika. Pa tudi vaflje imajo. Kratek preblisk nekega drugega sveta, ki je v resnici še pet kilometrov naprej.

Pločnik. Zdaj sem v mestu. Dolge ravne pločnike na vsakih nekaj časa prekinjajo krožišča. Tečem. Noge in telo sodelujejo. Na zadnji okrepčevalnici so punce v meni prebudile skrite zaloge energije, zato zdaj tečem še lahkotnejše in hitreje. Nekdo koraka pred mano. Šele po nekem času se zavem, da je to sotekmovalec in da se mu približujem. Prehitim ga in še hitreje odbrzim dalje. Bližje proti centru mesta se začnejo pojavljati še navijači, zaradi česar moj tek postaja vse hitrejši, skoraj normalen. Skozi labirint med stavbami pogledujem za zadnjimi oznakami. Potem pa, čisto iznenada, se zasliši noro navijanje iz ciljne ravnine. Z M A G A 

Objemi, čestitke...; lepo je bilo priti sem, pa čeprav je bila dolga pot. Konec lepega se začne z navdušenjem in srečo. Bilo je noro. Odlična organizacija je omogočila skoraj brezskrbno vandranje po obalnem hribovju. Prostovoljci in navijači pa ste itak del zgodbe. Brez vas ne bi šlo. Ni mi čisto jasno, kako sem ob odličnem, rekordnem času 15:19:30, šele 34. Ponavadi sem se ob precej slabšem času veliko bolje uvrstil. Res da je bila trasa dokaj lahka, ampak tudi na lažji sem bil počasnejši. Najbrž so se ultratraili že tako udomačili med ljudstvom, da imamo zdaj že več vrhunskih atletov v tem norem športu. Nima veze. Tu smo vsi zmagovalci. Čestitke vsem!

Tako, zdaj pa plavat, morje je blizu😉

Bear trail

Kočevsko outdoor festival

Neka nepoznana močna privlačnost iz jezera ali samo potreba telesa, da se ohladi? Sploh ni pomembno! Vem samo, da sem hotel takoj v vodo in to sem tudi naredil. Preseneti me, da voda niti slučajno ni hladna, je pa vseeno prav prijetno osvežujoča. Kar plaval bi in čofotal. Večkrat se potopim in priplavam nazaj na površje. Posušeni ostanki znoja se počasi spirajo iz telesa. Izkušnja je intenzivno nasprotna napornemu teku po vročem soncu v zadnjih kilometrih. Če sem se moral še malo prej prepričevati, da sem se sploh premikal naprej, zdaj v popolnosti občutim enost duše in telesa. Če sem si prej govoril ''kaj mi je tega treba'', mi je zdaj popolnoma jasno, da ni mogoče občutiti te ekstaze brez vloženega truda. Kaj bi sploh pomenil skok v vodo za leno in spočito telo v primerjavi s tem, kar doživljam zdaj? Kaj sem sploh počel, da sem prišel do tega? Neka zmedena celota današnjega dolgega teka se je zasidrala v spominu kot mešanica neskončne lepote v enosti s čudovito naravo in, predvsem v zadnjem delu poti, mukotrpnega pomikanja naprej.

Kočevsko Outdor Festival je prijetna osvežujoča novost v slovenski stezičarski ponudbi. Magični gozdovi so tista privlačnost, ki mi je najljubša pri tem in podobnih trailih. Tekel sem že po gozdovih Notranjske, Kozare in seveda širom po domačih gozdovih na vseh treningih. Kar dela razliko od drugih trailov je, da tukaj ni dolgih in zahtevnih vzponov, pa tudi ravnine ni. Vseskozi gor in dol se počasi nabere za debelih dva jurja višincev. Razgibanost, ki počasi in nezavedno iztroši premalo trenirano telo. Organizacija je vrhunska, prostovoljci pa srčni in neskončno ustrežljivi. In potem sledi nekako logično nadaljevanje dogodka; Bear trail se prelevi v Beer fest.

Kako naj sploh opišem današnjo pot? Gozd, ki se vseskozi prekinja z manjšimi in tudi večjimi jasami. Labirit gozdnih cest, vlak in potk ki zahteva stalno pozornost za oznakami. Spominjam se tudi jutranjega dolgega teka čez lepe razkošne pašnike, preden smo končno zavili v gozd. Že takrat me je bilo strah morebitnega podobnega terena v zelo oddaljenem popoldnevu, v žgočem sončnem obsevanju pred ciljem. Spominjam se podrasti in zavedanja, da najbrž nabiram četico klopov, ki se bodo prisesali na mene. Spominjam se dišečih polj čemaža pod najvišjo točko poti, Velikim Rogom. Spominjam se mehkega, vendar za že utrujeno telo, precej zahtevnega terena skozi Rajhenavski pragozd. Spominjam se ptičjega petja. Tudi kukavica se mi je dvakrat oglasila. Ne, nisem imel sreče, da bi videl medveda, ali celo volka ali risa. Imam pa v spominu dve košuti, ki sta mi prekrižali pot. Aja, ne! Če dobro premislim, je bilo to že zjutraj na cesti, ko sem se še z avtom vozil proti Kočevju. Spominjam se neskončnih gozdov s kratkimi prekinitvami. Vse skupaj se je začaralo v neko neskončno zanko. Duša bi skoraj postala eno z gozdom, ampak stalna pozornost za oznakami tega ni dovoljevala. Kar trikrat sem moral reševati druge udeležence, ki so pred mano odtavali naravnost naprej, namesto da bi zavili za oznakami. Trasa je zares posrečena in čeprav se včasih zdi vseskozi enaka je obenem tudi vseskozi spreminjajoča. Ves čas menjavanje terena; iz makadama na zaraščene potke, gor in dol in občasna prekinitev divje narave z zametki civilizacije in tudi starodavnimi ostanki Kočevarjev, ki so nedavno prebivali v teh krajih. In seveda se spominjam zadnjih napornih kilometrov, ki so z zavedanjem bližine cilja postali spet čudežno vsaj malce lahkotnejši. Žgoče sončno obsevanje nima več tolikšne moči ob misli na osvežujočo vodo v jezeru in zasluženo pivo na Beer festu.