sobota, 5. november 2022

Obala Ultra Trail

Spirala časa se je zopet obrnila. V preteklost, v prihodnost? Ni pomembno. Samo da se vrti. Obdobje med leti 2015 do 2019 je bil čas ultra trail teka. Tek po stezicah proti meji zmogljivosti in še čez. Pomikanje te meje vedno dlje, nekam v območje spremenjenega dojemanja resničnosti. Po tisti ta dolgi ultri, Krpanu, so se zgodile življenjske spremembe. Telo je zahtevalo počitek in od vesolja iz pogajalo, da me povede v tri leta bolj umirjenega življenja. Ne, nisem prenehal s tekom in prijetnim pohajkovanjem po stezicah. Bilo pa je veliko manj izčrpavanja in veliko več poživljajočega gibanja v naravi, s pomočjo katerega se je odlično regeneriralo telo, duša pa je samo prepevala. Delno načrtovan počitek je bil sicer tudi malce prisiljen, saj so bile tekme skoraj da prepovedane, življenje pa je najbolj polepšala nova družinska članica. Vmes so bili neki prebliski, predvsem Triglav Trail Run je bil čisto ta prava ultra. Na startu stotke pa sem, po Krpanu, prvič. Telo je malo iz prave kondicije, ampak bo zmoglo, duša je navdušena nad novo dogodivščino, ego se hoče dokazati, nekje v glavi pa mi neki strah dopoveduje, da je to neumnost, ki jo ne bom zmogel in da naj že preneham s tem in počnem kaj bolj normalnega, za ta nenormalni svet.

Start je v Dekanih. Spet je čutiti tisto ta pravo stezičarsko vzdušje. Objemi s prijatelji, s katerimi se že dolgo nismo videli. Nora muzika nabija iz zvočnikov. Še vedno je tema, zato si namontiramo čelke in točno ob 6-ih, ob žarjenju bakel, poletimo skozi vas proti Tinjanu. Spet so vsi zelo hitri. Kot da nismo na ultri, pospešeno tečejo v klanec. Na drugem kilometru nastane manjša zmeda zaradi oznak v napačno smer. Spet se je neki nepridiprav poigral z nami. Zadevo s skupnimi močmi hitro rešimo in že letimo dalje. Proti vrhu klanca ni nobene več gneče in kmalu že letim navzdol proti Ospu in potem čisto do stene, kjer smo pred leti plezali s prijatelji. Tudi to je bilo zelo lepo življenjsko obdobje in samo čakam, da mi ga časovna spirala zopet ponudi. Pot se nadaljuje mimo stene naprej po stezici in potem počasi navzgor proti Socerbu. 10 kilometrov. Samo še 10x toliko pa smo na cilju. Burja je počistila ozračje in naredila razkošne razglede.

Poberem se dalje. Prijetnih tekaških 9 kilometrov ravninskega traila po kraški pokrajini me pomakne skoraj v cono udobja. Proga odlično označena in človek lahko kar malo zameditira v teku po zasanjani jesenski pokrajini. Na odprtem se čuti rahla burja, v zavetju dreves, skozi kraško gmajno pa je vse mirno in sproščujoče. Kar malo sumljivo lepo in lahkotno je, preveč da bi lahko trajalo in tam nekje spredaj se prav ponosno bohoti Slavnik. Ampak, do tam gor je še daleč. Najprej me sploh prvič na ultra trail tekmi preseneti že večkrat tako željena ponudba kave na okrepčevalnici. In to se zgodi ravno danes, ko imam sabo gele s kofeinom? Seveda si privoščim poln lonček kave. Hvala vam, okrepčevalnica Prešnica. Čeprav iz smotanega, mehkega lončka, ki ga tovorimo sabo, je bila kavica odlična in poživljajoča.

Slavnik napademo po položni poti, ki je speljana po zahodnem pobočju. Tu se poleg tekačev pojavljajo tudi pohodniki, od katerih nekateri postanejo odlični navijači. Potka je lepa in prijetna in tudi burja nam v zavetrni strani in v zavetju dreves ne more do živega. Kmalu sem nekje visoko na grebenu in vrh je že čisto nekje blizu. Ampak Slavnik, kot najvišji vrh trase se ne da tako zlahka. Sploh ne vem, zakaj sem upal, da je na profilu trase, špička pred Slavnikom samo pomota. V resnici je še kako natančna. Visoko z grebena se moram zdaj spustiti globoko v dolino na drugo stran hriba. Tek navzdol ne povzroča kakšnih težav, vseeno pa močno zbija voljo. Slavnik je zopet vse bolj oddaljen. Napredovanje, ki te oddaljuje od cilja ni nikoli dobro za motivacijo. Bolj pogledujem navzgor, bolj se spuščam navzdol. Kako bedno bi se šele počutil, če bi bilo kaj takega bližje cilja, ko so noge in telo že izčrpane in vsaka izguba motivacije pomeni veliko nazadovanje. Tam nekje pri lovski koči, malce nad vasjo Skadanščina, se končno obrnemo nazaj navzgor. Pa tudi ta navzgor nikakor ni naravnost navzgor. Ne, ne bom se pritoževal, saj se vzpenjam po položni gozdni cesti, ki me v spirali še enkrat počasi popelje okrog hriba na južno travnato pobočje. Tukaj pa udari burja z vso svojo brutalnostjo. Prsti se mi skoraj zanohtajo, ko poizkušam fotografirati od burje počiščene razglede skozi morje še daleč proti oddaljenim goram. Na tej okrepčevalnici najbolj paše vroč čaj, da se prsti pogrejejo ob vročem lončku.

Podgorje je vasica pod Slavnikom in najbolj običajno izhodišče za pohodniški pristop na goro. Več poti je od tu speljanih navzgor. Tudi mi smo pred leti, ko so bili otroci še zelo majhni, a že preveliki za nosilke, šli na izlet na Slavnik. Takrat smo za navzgor izbrali malce bolj strmo pot, dol pa smo se raje vrnili po položni, 6 km dolgi gozdni cesti. Dve družini, s takrat štirimi vrtčevskimi otroki, ki lahko zelo hitro menjajo razpoloženje. Čeprav je vsak večino časa dobre volje, imate veliko verjetnost, da bo večino časa vsaj eden iz med njih slabe volje in posledično ne bo hotel naprej. Za otroka je vzpon na tak hrib cela ultra. Zdaj pa si predstavljate, da ste na ultri proti svoji volji. Ko postane zares težko in čisto brez veze, se pač utrmiš in ne greš naprej. Prisila in grožnja s kaznimi sicer delujejo, ampak kaj to naredi iz otroka, iz človeka? Presuni me, ko se zavem, da svet temelji na takem sistemu. Družba, službe, šole, promet in velikokrat tudi odnosi; upoštevaj pravila ali pa boš kaznovan, izobčen, uničen! In potem delujemo tako z odporom, da zadovoljimo nek minimum in so gospodarji zadovoljni. Gospodarji, ki se sploh ne zavedajo, česa smo zmožni doseči s pravo motivacijo in svobodno voljo. Ultra traili so dokaz in sporočilo, kaj lahko naredi svobodna volja in to brez kakršnekoli proti usluge ali plačila. Spust po gozdni cesti iz Slavnika do Podgorja je hiter in tekoč. Tudi naši otroci so nam takrat pri sestopu v galopu pobegnili v dolino tako hitro, da so zaskrbljene mame že tuhtale, kako jih ustaviti. Ja, šefi nikoli niso zadovoljni, če ni vse po njihovo.

V Podgorju že slutim cilj nekje v daljavi, pa čeprav je za mano komaj dobra tretjina trase. Um je prepričan, da je najtežje že mimo. Naslednji odsek je samo en hribček in potem malo uživanja po razgledni planoti in spust v dolino na drugo stran, si mislim. Prijeten tek po kraški gmajni se hitro obrne v strm, poraščen vzpon na Kojnik, na vrhu katerega začutim orkansko burjo, ki je tu precej toplejša, kot na Slavniku, ampak ne popušča. Dolgo potovanje po travnatem grebenu Goliča prav do Hrvaške meje je brutalno. Večino energije porabljam, da se obdržim pokonci, napredovanje naprej pa je težko dosegljiv bonus. Bojim se celo, da mi veter izpuli palice iz rok in jih komu zapiči v glavo. Lepi razgledi in sonce, skoraj idealna vremenska napoved, če preskočiš podatek o vetru. Pa tudi glede tega, površna vremenska napoved omenja šibko burjo na primorskem, nihče pa ne omenja orkanske burje na nekem nepoznanem obmejnem kuclju. Potem pa človek zaide v tole mučilnico. Še dobro, da po tem prečenju ne gremo več tako visoko in naprej ni pričakovati tako močne burje. Vseeno pa se moram zdaj deset kilometrov prebijati po tej travnati pustinji skozi orkanski veter. Greben se nadaljuje proti Žbevnici na Hrvaški strani, mi se pa na meji obrnemo nazaj, ampak travnate pokrajine z burjo še ne zapustimo tako kmalu. Ima, da nas prepiha do konca! Prav počasi se trasa začne spuščati navzdol proti severozahodu. V zavetrni strani burja popusti in postane precej toplo. Zdaj že čisto zares sanjam, da je skoraj vse za mano. Prehitim še skupinico prestrašenih, začudenih migrantov, kar me kar malce prestavi v kruto realnost sodobnega sveta, od katerega odmik so ravni takšni dogodki, katerega se udeležujem danes. V vasi Zazid ujamem še Darinko, s katero skupaj pritečeva do okrepne postaje, kjer me čaka pravo presenečenje.

Na polovici proge me pozdravijo moje navijačice, Karla, Brina in Mateja. Kako lepo presenečenje. To me tako napolni z energijo, da takoj pozabim na do tu prigarano utrujenost in posledice od bojevanja z burjo. Prijazen prostovoljec tudi Karli in Brini podari energijske čokoladice, potem pa jaz, napolnjen z energijo, kar prehitro odbrzim dalje. Do tranzicije na Kubedu imam devet kilometrov zmerno težkega stezičenja po zelo raznolikem terenu, Gor po kolovozu, dol po gozdni cesti, spet gor, pa čez pašnike in tek nekje po robu, pa v gozd in malo zahtevnega kamnitega spusta. Ljudje me prehitevajo, moje noge nočejo več sodelovati. Povprečna hitrost začenja padati, Počasi sem se pomaknil v kurjenje rezervne energije. Nekaj časa bom malo upočasnjen. Pred mano je še maraton in kar nekaj višincev. 

Neko upanje, da bo trasa v drugi polovici lažja, se sploh ne uresničuje. Že res, da ni več zelo dolgih klancev in orkanske burje, je pa zato malo več nerodnega kamnitega terena. Kilometri se zelo vlečejo po tem raznolikem terenu, ki nikakor ni dolgočasen. Hribčki, dolince, gmajne in vasice in kot da sem povsod že bil se vse ponavlja, da več ne vem kaj je spredaj in kaj zadaj. Dan gre počasi h koncu. Sonce vse bolj tone proti morju in ozračje se malce ohlaja. Trmasto poizkušam vztrajati brez lučke do naslednje postaje. Vem, da bo proti koncu trasa čisto zares lažja zato mi še relativno velika oddaljenost od cilja ne povzroča sivih las.

Na okrepni postaji Truške si namontiram čelko in odkorakam naprej v ugašajoči dnevni svetlobi. V soju svetilke se oznake svetijo daleč naprej po poti. Nikjer ni nikogar. Najlažje je oznakam slediti po gozdu in polju, skozi vasice pa se povsod nekaj sveti in moraš biti bolj previden pri navigaciji. Kar veliko asfalta, makadama in lepih poljskih poti mi daje upanje na lep tekoč spust, ki je nekje pred mano, pa se ta potem izkaže za enega bolj smotanih na celotni poti. Nekakšna kamnita mulatjera ne dopušča tekočega enakomernega korakanja. Na srečo nižje postaja pot vse bolj podobna pravemu makadamu. Še kakih 20 kilometrov nočnega kolovratenja in še en, zdaj pa res verjamem, da ne preveč zahteven hrib, pa bom na cilju v Kopru. Ja zmatran sem, ampak ko razmišljam, če bi zmogel še enkrat toliko, da bi naredil 100 milj, se mi to ne zdi čisto neizvedljivo. Ponavadi sem na 80 kilometru razmišljal samo o cilju, zdaj pa kljub utrujenemu telesu, duša uživa pri vandranju po nočni istrski pokrajini. Mudi se mi samo zato, da me moja dekleta ne bi predolgo čakala na cilju v mrzli noči. Še en klanček na Šavrinsko gričevje, za katerim se že voha morje, kar še bolj poveča občutek bližine cilja, ki je v resnici še precej daleč. Iz predzadnje okrepčevalnice Pomjan, pa se že sliši glasno navijanje. Lepo je pri vas in želim vam zabavno dežuranje skozi noč, meni pa se mudi naprej.

Samo še navzdol in po ravnem. Preseneti me lepo urejena, prečna potka proti zahodu s fenomenalnim razgledom na nočni Koper, ne prav daleč spodaj. Cilj tako blizu, kilometrov pa še tako veliko? Tukaj bomo morali iti enkrat na družinski izlet (pot Vinka Lovrečiča), da tudi naše punce spoznajo vsaj majhen delček mojega vandranja, po tej prvinski pokrajini.  Prijetno razgledno pohajkovanje se na hitro konča po še vedno lepo urejeni serpentinasti potki, ki me v hitrem spustu navzdol, samo enkrat prekinjenem pri izviru pitne vode, pripelje skozi majhno vasico v območje Kopra. Po poljih, travnikih in močvirjih se pot potem v loku ovija okrog Kopra nekam proti neskončnosti. Tečem s palicami v rokah. Ravnina in mehka nezahtevna travnata podlaga. Kaj bi sploh hotel zdaj lepšega. Potovanje v neskončnost. Nekje v bližini je čutiti razvrat civilizacije, nad mano pa se razprostira neskončno vesolje, po katerem zdaj, skozi korakanje telesa po zemlji, potuje zasanjana duša. Skoraj polna luna in soj svetlobe mesta dovolj osvetljujejo pot, da bi z lahkoto tekel brez čelke, če ne bi rabil stalne pozornosti za oznakami. Dolga, dolga je pot. Samo korakanje osamljene lučke v noči. Tam je šotor okrepne postaje. Zadnje. In tam so tudi Karči, Brinči, Coltika. Pa tudi vaflje imajo. Kratek preblisk nekega drugega sveta, ki je v resnici še pet kilometrov naprej.

Pločnik. Zdaj sem v mestu. Dolge ravne pločnike na vsakih nekaj časa prekinjajo krožišča. Tečem. Noge in telo sodelujejo. Na zadnji okrepčevalnici so punce v meni prebudile skrite zaloge energije, zato zdaj tečem še lahkotnejše in hitreje. Nekdo koraka pred mano. Šele po nekem času se zavem, da je to sotekmovalec in da se mu približujem. Prehitim ga in še hitreje odbrzim dalje. Bližje proti centru mesta se začnejo pojavljati še navijači, zaradi česar moj tek postaja vse hitrejši, skoraj normalen. Skozi labirint med stavbami pogledujem za zadnjimi oznakami. Potem pa, čisto iznenada, se zasliši noro navijanje iz ciljne ravnine. Z M A G A 

Objemi, čestitke...; lepo je bilo priti sem, pa čeprav je bila dolga pot. Konec lepega se začne z navdušenjem in srečo. Bilo je noro. Odlična organizacija je omogočila skoraj brezskrbno vandranje po obalnem hribovju. Prostovoljci in navijači pa ste itak del zgodbe. Brez vas ne bi šlo. Ni mi čisto jasno, kako sem ob odličnem, rekordnem času 15:19:30, šele 34. Ponavadi sem se ob precej slabšem času veliko bolje uvrstil. Res da je bila trasa dokaj lahka, ampak tudi na lažji sem bil počasnejši. Najbrž so se ultratraili že tako udomačili med ljudstvom, da imamo zdaj že več vrhunskih atletov v tem norem športu. Nima veze. Tu smo vsi zmagovalci. Čestitke vsem!

Tako, zdaj pa plavat, morje je blizu😉



sobota, 4. junij 2022

Bear trail

Kočevsko outdoor festival


Neka nepoznana močna privlačnost iz jezera ali samo potreba telesa, da se ohladi? Sploh ni pomembno! Vem samo, da sem hotel takoj v vodo in to sem tudi naredil. Preseneti me, da voda niti slučajno ni hladna, je pa vseeno prav prijetno osvežujoča. Kar plaval bi in čofotal. Večkrat se potopim in priplavam nazaj na površje. Posušeni ostanki znoja se počasi spirajo iz telesa. Izkušnja je intenzivno nasprotna napornemu teku po vročem soncu v zadnjih kilometrih. Če sem se moral še malo prej prepričevati, da sem se sploh premikal naprej, zdaj v popolnosti občutim enost duše in telesa. Če sem si prej govoril ''kaj mi je tega treba'', mi je zdaj popolnoma jasno, da ni mogoče občutiti te ekstaze brez vloženega truda. Kaj bi sploh pomenil skok v vodo za leno in spočito telo v primerjavi s tem, kar doživljam zdaj? Kaj sem sploh počel, da sem prišel do tega? Neka zmedena celota današnjega dolgega teka se je zasidrala v spominu kot mešanica neskončne lepote v enosti s čudovito naravo in, predvsem v zadnjem delu poti, mukotrpnega pomikanja naprej.

Kočevsko Outdor Festival je prijetna osvežujoča novost v slovenski stezičarski ponudbi. Magični gozdovi so tista privlačnost, ki mi je najljubša pri tem in podobnih trailih. Tekel sem že po gozdovih Notranjske, Kozare in seveda širom po domačih gozdovih na vseh treningih. Kar dela razliko od drugih trailov je, da tukaj ni dolgih in zahtevnih vzponov, pa tudi ravnine ni. Vseskozi gor in dol se počasi nabere za debelih dva jurja višincev. Razgibanost, ki počasi in nezavedno iztroši premalo trenirano telo. Organizacija je vrhunska, prostovoljci pa srčni in neskončno ustrežljivi. In potem sledi nekako logično nadaljevanje dogodka; Bear trail se prelevi v Beer fest.

Kako naj sploh opišem današnjo pot? Gozd, ki se vseskozi prekinja z manjšimi in tudi večjimi jasami. Labirit gozdnih cest, vlak in potk ki zahteva stalno pozornost za oznakami. Spominjam se tudi jutranjega dolgega teka čez lepe razkošne pašnike, preden smo končno zavili v gozd. Že takrat me je bilo strah morebitnega podobnega terena v zelo oddaljenem popoldnevu, v žgočem sončnem obsevanju pred ciljem. Spominjam se podrasti in zavedanja, da najbrž nabiram četico klopov, ki se bodo prisesali na mene. Spominjam se dišečih polj čemaža pod najvišjo točko poti, Velikim Rogom. Spominjam se mehkega, vendar za že utrujeno telo, precej zahtevnega terena skozi Rajhenavski pragozd. Spominjam se ptičjega petja. Tudi kukavica se mi je dvakrat oglasila. Ne, nisem imel sreče, da bi videl medveda, ali celo volka ali risa. Imam pa v spominu dve košuti, ki sta mi prekrižali pot. Aja, ne! Če dobro premislim, je bilo to že zjutraj na cesti, ko sem se še z avtom vozil proti Kočevju. Spominjam se neskončnih gozdov s kratkimi prekinitvami. Vse skupaj se je začaralo v neko neskončno zanko. Duša bi skoraj postala eno z gozdom, ampak stalna pozornost za oznakami tega ni dovoljevala. Kar trikrat sem moral reševati druge udeležence, ki so pred mano odtavali naravnost naprej, namesto da bi zavili za oznakami. Trasa je zares posrečena in čeprav se včasih zdi vseskozi enaka je obenem tudi vseskozi spreminjajoča. Ves čas menjavanje terena; iz makadama na zaraščene potke, gor in dol in občasna prekinitev divje narave z zametki civilizacije in tudi starodavnimi ostanki Kočevarjev, ki so nedavno prebivali v teh krajih. In seveda se spominjam zadnjih napornih kilometrov, ki so z zavedanjem bližine cilja postali spet čudežno vsaj malce lahkotnejši. Žgoče sončno obsevanje nima več tolikšne moči ob misli na osvežujočo vodo v jezeru in zasluženo pivo na Beer festu.











sobota, 4. september 2021

Ribnica trail

Tečem po Ribežnu. To je najdaljša razdalja na Ribnica trailu. Uživam v pristni lepoti dolenjske pokrajine in ni me strah, da se izgubim, saj so zastavice vsakih deset metrov, na vsakem križišču pa tudi velik smerokaz. Petindvajset kilometrov in večina višincev sem že prekorakal, zdaj pa bolj ali manj z užitkom do cilja. Sem na makadamskem odseku nekje pod Grmado in malce čudno mi je, da kar naenkrat ni več zastavic. Še malo tečem. Nič! Preverjam GPS na uri in opazim da je trasa nekje visoko desno nad mano. Kaj zdaj? Tudi GPS ne kaže vedno prav, ampak tukaj ni zastavic, tako da je zelo verjetno, da sem zašel. Namesto, da bi šel nazaj preverit, grem kar naravnost navzgor čez grmovje. Kolovratim po goščavi. Na uri opazim, da en del trase vodi tudi desno spodaj. Kaj, če mi spet ura kaže narobe in je bilo vse o.k? Seveda, tisto zgoraj je potka, ki sem jo že pretekel. Vrnem se nazaj na cesto in nadaljujem naprej. Vse bolj se mi zdi, da je prava trasa še bolj navzdol v desno, zato pogledujem, če je kje kakšna potka, da jo ucvrem navzdol, obenem pa se preklinjam, zakaj se nisem že zdavnaj vrnil nazaj. Pridrvi nekdo z avtom in me sprašuje, če je to prava trasa, ker da je tudi njegova žena šla tukaj narobe. Ne znam mu še točno povedat. Oddrvi navzdol, jaz pa še vedno nadaljujem pot v napačno smer. Kmalu se vrne nazaj in mi sporoči, da bi moral že daleč nazaj zaviti desno navzdol. Seveda, točno tako, kot se mi je zdelo. Gospod je toliko prijazen, da me zapelje nazaj do mesta, kjer sem zgrešil. Pove mi, da je njegova žena, Alenka Pavc, tekla za mano in zardi tega tudi ona zgrešila. To mi vzbuja zelo slabo vest, saj je bila do tam najhitrejša med ženskami. Odloži me na križišču, kjer sem zgrešil. Ogromno zastavic in še velika tabla, jaz pa čisto v svojem svetu vse spregledal. Končno z malo izgubljene motivacije nadaljujem po pravi poti naprej.

Dolenjska pokrajina je gričevnat svet, precej poraščen z gozdovi, med katerimi so posejane vasice s svojim kmetijskim okoljem. Zelo prijeten svet za tek in gibanje v naravi, je to. Strmi in dolgi vzponi so tu redkost, si pa vseskozi v gibanju gor - dol. Dolenjska je na jugozahodnem koncu omejena z Veliko goro, kjer se svet povzpne, za te konce, nezanemarljivo visoko. Pred to naravno prepreko leži dežela suhe robe, ki je na nasprotni strani omejena z Malo goro. Po območju Male gore so Ribn'čanje speljali Ribniški trail. Na drugi strani Male gore leži Struška dolina in če gremo potem še enkrat čez hribe, pridemo v Ambrus - moj domači kraj.

Začelo se je že zgodaj zjutraj, ko sem bil še svež in me je pred startom celo malo zeblo. Karla, Brina in Mateja so glasno navijale, ko smo tekli čez start. Skozi Ribnico smo se usmerili proti pobočju Male gore, prva kontrolna točka pa je bila pri sveti Ani. Vzpon je speljan zložno in v prijetnem zavetju gozda ni bilo videti nekih razgledov. Sploh nisem vedel, kdaj smo se povzpeli tako visoko. Seveda smo tekli bolj ali manj v klanec, ampak ni bilo čutiti nekega zahtevnega vzpona. Kar naenkrat sem se znašel visoko nad dolino, pri cerkvici svete Ane. Tam je bilo že ogromno navijačev. Domačini so ta trail očitno že vzeli za svoj praznik. Vse je bilo tako, kot mora biti in noge so dušo z veseljem ponesle naprej po pravljici.

Na vrsto je prišel najzahtevnejši del poti. Spust v Struško dolino in vzpon nazaj na Stene svete Ane. Strm spust vseeno ni bil tako strm, da še precej sveže noge ne bi zmogle sproščenega teka navzdol. Letelo je, kot mora. Zelo hitro sem se znašel v dolini, kjer se na okrepčevalnici ne odrečem domačim mesnim dobrotam. Iz doline pa zopet gor, tokrat pravi vertikal. V dveh kilometrih petsto metrov vzpona. Strmina je najhujša na začetku, potem pa malenkostno popušča, na koncu pa se spet postavi pokonci. Čez steno so napeljali vrv, da smo si pomagali z rokami. S čisto svežimi rokami sem skoraj poletel čez steno in vlekel izmučene noge za sabo. Na pečini me zopet pričaka množica, ki glasno navija.

Od Sten svete Ane do Grmade smo tekli po gozdnih stezicah, makadamskih cestah in brezpotju, visoko na območju grebena Male gore. Razgledi so tu zaradi gozda redkost, občasno pa so se le odprli pogledi proti domači dolenjski pokrajini. Dolenjski skyrunning je pač bolj za duše, ki rade same tavajo po gozdu in si ves čas želijo tistega, česar se najbolj bojijo in le redki tudi doživijo. Vseprisotni medvedi se pač raje umaknejo, saj so tudi oni duše, ki imajo rade mir pred podivjanimi norci na dveh nogah. Malo gor, malo dol tako kot se spodobi. Vzpon na grmado pa je spet navpičen, ampak kratek. Tam je okrepčevalnica pri koči, kjer me je počakala prava veselica. Nadaljevanje bi moralo biti prijetno in lahko in v tej brezskrbnosti sem poskrbel za že opisani zaplet.

Končno spet na pravi poti. Ko sem bil že skoraj obupan me prijetna narava in rahel spust spet spravita v pogon. Zdaj imam na uri ves čas prikazano satelitsko navigacijo, čeprav se je v tej množici zastavic nemogoče izgubiti. Tečem naravnost proti Ribnici, kilometri zdaj prav čudežno hitro bežijo in cilj postaja že preveč realno blizu. Ampak organizatorji so se odločili, da nas morajo še malo zezati, zato pri naslednji okrepčevalnici na Prdcu, še ne zavijemo proti cilju. Štiri kilometrski krog z dvesto višinci najbrž marsikomu predstavlja tisto neskončnost poti, ko se ti vleče in vleče in ti je zares odveč krožiti še enkrat po hribu navzgor, cilj pa je nekje v drugi smeri in čisto blizu. Še sam sebe hočem prepričat, da mi je to odveč, ampak mi ne gre. Preprosto uživam v teku in hoji navzgor in proti cilju hitim samo zato, ker me tam čakajo moje punce, saj mi rezultat že zdavnaj ni več pomemben. Kmalu sem še enkrat na Prdcu in potem še lahkotni zadnji trije kilometri, večinoma po senčnem gozdu, nato pa čez predmestje, proti cilju.

Jaz letim proti slavoloku iz ene smeri, Karla pa iz druge proti meni. Dvignem jo v objem, Brina mi obesi medaljo, Mateja pa vse skupaj dokumentira. Na okrepčevalnici skupaj s tekmovalci nazdravimo našim avanturam in spijemo zasluženo pivo. Lepa avantura v zelo lepem, ne prevročem vremenu nam je zadovoljila naše stezičarske duše. Vsi smo v nekakšnem zanosu in si želimo še takih doživetij. Najbolj pa sem vesel, da je Alenka kljub tavanju za mano po izgubljeni tasi, pravočasno pritekla do cilja in zmagala med ženskami. čestitke organizatorju! Zares popolna izvedba in komaj čakam, da pridem popravit svoj nastop.

 



sobota, 28. avgust 2021

Spartan Race Kranjska Gora

Po skoraj neskončnem dolgem čakanju, odlašanju, prestavljanju tekme je končno prišel dan, ko se bo treba spopasti z ovirami. Prva ovira je redar na prizorišču, ki zahteva PCT. Oprosti prijatelj, saj vem da nisi ti kriv, ampak tisti debeli krekec na NIJZ, zato bom prijazen s tabo. Nimam PCT, imam samo P, če že nujno moraš nekaj dobiti. V kakšnem svetu živimo? Gremo se neke špartance, potem pa se bojimo teh drobnih prehladnih viruskov. Če se že gremo vse te neumnosti, bi me morali testirati vsaj še za AIDS in Hepatitis, ker po nekaterih ovirah dobivamo tudi krvave odrgnine, s čimer se lahko prenašajo tudi hujše bolezni. Pa ne bom več pametoval, je že preveč pametnih okoli tega, narava pa bo na koncu opravila po svoje. Kot sem rekel, danes smo špartanci in gremo čez vse ovire, najbolj pa čez tiste v glavah. 

Par let je že minilo, ko sem raziskoval in pregledoval, v katero državo bomo odpotovali, da bi se tam udeležil te Špartanske tekme. Razni oviratloni in avirateki so sicer čisto v redu zafrkancije, ampak mogoče malce preveč otročje zadeve za ljudi, ki si želijo resne izzive. Spartan Race pa tukaj ne dovoli popuščanja. Nekatere ovire so zelo zahtevne in če jih ne opraviš je kazen 30 burpy-jev, vse skupaj pa je ponavadi speljano pa zahtevnem gorskem terenu. Pred dvema letoma je prišla vznemirljiva novica, da Spartan Race prihaja v Kranjsko Goro. Zaradi vseh plandemičnih nebuloz smo tekmo končno dokačali šele ta vikend in to samo v šprint različici. Seveda tudi šprint ni nekaj lahkega in zelo kratkega. Še vedno gre za pet kilometrov gorskega teka in 20 bolj ali manj težkih ovir na poti.

Štartamo v skupinah po okrog 20 tekmovalcev, da ne prihaja do zastojev na ovirah. Ob 10:15 se v še malce turobnem vremenu zaženemo po smučišču navzgor. Vsi tečejo nekam hitro, se mi zdi. Saj se bojo utrudili, mi govori v glavi. Prvi dve oviri nista zahtevni, samo čez stenici se je treba spraviti. Tudi tretja je lahka, ampak poskrbi, da se zmočimo, saj je treba v jamo z vodo in izplezati ven. Še malo teka po smučišču in potem je na vrsti tisto, kar te razjezi. Ni problem, če nekaj ne zmoreš, ampak ko ti nekaj ne rata, nekaj kar bi moralo biti čisto lahko in zato dobiš nesorazmerno težko kazen, se v glavi začnejo protesti, ki jih je treba utišati in iti pogumno dalje. Delam burpyje, ker mi ni uspelo prehoditi pet metrov po slacklinu. Samo pet korakov ravnotežja, tri sekunde in bi bil čez. Zdaj pa zapravljam dolge minute in zelo utrujam telo pred naslednjo težko oviro. To je Spartan Race in zato mi je všeč. Tukaj ni kompromisov. Tu se utrjujeta duša in telo. 

Peče me v mečih ko odkorakam naprej po strmini navzgor.
''A si delal burpyje'',  se mi smeje prostovoljec pri naslednji oviri. ''Vas prepoznam po tem, da pridete močno zadihani''. Malo se mu nasmejim, si na ramena naložim 25 kilogramski čeber in odkorakam navzgor. Še daleč je do cilja, jaz pa že sedaj čisto zdelan. Ko odložim breme gre tudi navzgor bolj lahkotno, naslednjih nekaj ovir pa je precej lažjih. Veliko je plezanja čez razne stene, ampak tudi najvišje mi ne predstavljajo težav. Dirjamo po smučišču gor in dol in se ubadamo s problemi. Dvigovanje uteži prek škripca, prevračanje gume in pa seveda, puzanje pod bodečo žico. Očitno je najtežje na začetku in pa seveda na koncu tik pred ciljem. Pred tem je treba nositi še težko ladijsko verigo, in preplezati najvišjo navpično steno brez oprimkov. Zadnje breme za nosit pa je hlod, ki sploh ni težek.

Tik pred sklopom zadnjih standardnih ovir je še metanje kopja; strateško postavljena preizkušnja za tiste, ki falimo. Spet je treba delati burpyje, da se telo fajn utrudi pred zadnjimi najtežjimi ovirami. Plezanje po vrvi opravim na hitro in energično. Vsako odlašanje bi pomenilo samo dodatno zapravljanje moči. Potem pa čez obroče, ki nihajo na vrveh. Hočem hitro čez in skoraj padem. Ne no, nočem spet delati burpyjev. Potrudim se in nekako le prikolovratim do zadnjega obroča, z zadnjimi močmi udarim po zvoncu, kar je znak, da je ovira opravljena. Plezanja po mokri poševni steni z vrvjo se je treba lotiti pravilno, pa ni težav, skok čez ogenj v cilj pa je samo zanimivost, ki popestri dogajanje.

Za vrat mi obesijo težko medaljo, oziroma kar dve. Moja duša je končno doživela to špartansko igro. To je moj šport. Vrhunsko doživetje za celotno telo in dušo. Vsako leto enkrat bo ravno prav, da se ne naveličam. Malo več treninga in vse bo lažje. Seveda naslednje leto na daljši in težji varianti. Komaj čakam.




















sobota, 21. avgust 2021

Triglav Trail Run

Bilo je enkrat proti koncu zime ali na začetku pomladi, ko se mi je na zaslonu pojavila reklama. To se dogaja ves čas in večino reklam moj um ignorira. Takrat pa se je moja pozornost v trenutku preusmerila. Triglav Trail Run je pisalo na zaslonu. 76 kilometrska avantura v osrčju Julijskih alp in Triglavskem narodnem parku. Končno tudi v Sloveniji trail, speljan po visokogorju. Je že res, da imamo v Sloveniji že skoraj preveč lepih trail tekem, še vedno pa je manjkala prav tale pika na i. Doživetje gorskega teka po najlepših in najzahtevnejših potkah naše domovine, ki pa so tudi zelo oblegane s strani pohodnikov. V hipu sem se premislil glede svoje odločitve, da se letos ne prijavljam na nobeno tekmo. Tole je pač nekaj drugega, nekaj kar je treba doživet. Ja, saj bom treniral. Vsaj malo. Ni pomemben rezultat, samo da pridem čez to veličastno avanturo, mi je takrat sporočalo srce. Vedel sem, da bo telo trpelo, ampak tudi da bo to pravi reset in pomladitev za dušo, kar na koncu osveži in okrepi tudi telo. Rekel sem si, da te avanture pa že ne smem zamuditi. Takoj sem se prijavil in plačal startnino.

Slovenski planinski muzej, Mojstrana, 21. 8. 2021 ob 4:00 zjutraj. S čelkami se poženemo po poti Triglavske Bistrice. Zanimiva potka, ki jo v modernih časih kot planinci ponavadi izpustimo in je žal ne poznamo, ker se raje pripeljemo z avtom čim bližje svojim visokogorskim ciljem, ki kot stražarji kraljujejo visoko nad dolino. Tudi moje noge prvič korakajo po tej poti in priznam, da na to nisem najbolj ponosen. Tema je, zato je težko videti vso lepoto poti. Tečemo navzgor po alpski dolini Vrata. Vsekakor prehiter začetek. Tekmovalci smo edini ljudje na potki, planinci pa se z avti že vozijo po cesti in nas prašijo po makadamskem odseku, na delu kjer naša pot poteka po cesti. Dolga pot po dolini je hitro mimo in pri Aljaževemu domu nas že pričaka prva okrepčevalnica. Še vedno je trdna tema. Sonce je še pod obzorjem, luna pa je že zašla.

Z urnim korakom se počasi vzpenjam navzgor. Pred mano se že sluti temen, strašljiv obris Triglavske severne stene. Nekje v temi sredi stene se zasveti lučka. Nekdo očitno že pleza ali pa je bivakiral sredi stene. Tudi zame je pred leti že kazalo, da bom večkrat kolovratil, kot plezalec, po tej steni, pa se je vseeno nekako obrnilo drugače. Krivi pa so predvsem ti čudni stezičarji, ki tečejo po hribih in so me zapeljali v svojo druščino. Seveda so tudi alpinisti prav super ljudje, zato je vplivalo še marsikaj drugega. Mogoče je prevladalo predvsem to, da samo obujem superge stečem po cesti in čez pet minut sem že v gozdu, na svojih priljubljenih stezicah ali pa raziskujem nove poti. Seveda je v steni še bolj zanimivo, ampak treba je več časa. Najprej z avtom do izhodišča, skrbeti za kup opreme in pa ne moreš iti kadar se ti zazdi, ker se moraš uskladiti tudi s soplezalcem. Po naravi sem preprost človek in se mi ne da preveč ukvarjati s pripravami. Na vse kar rabimo, nas je že pripravila narava, ostali dodatki samo pomenijo, ali da smo razvajeni, ali pa počnemo nekaj, kar mi nismo. Plezanje je v resnici nekje vmes, saj se da plezati tudi solo in brez ogromne količine opreme, ampak to je rezervirano bolj za lahke smeri, čeprav najboljši to počnejo tudi tam, kjer mene niti s škripci ne spravijo gor. Vsekakor pa se stenam še nisem odrekel in sem pa tja še splezamo kaj lahkega. Tako za dušo in užitek.

Šele tik pod Luknjo je Triglavsko steno osvetlila dnevna svetloba

Pogled nazaj na že prehojene stezice

Do luknje je pot vse bolj strma, tema pa se počasi prevesi v dan. Še vedno svež opravim s prvim resnim vzponom. Do Doliča zdaj ne bi smelo biti pretežko, si mislim. Pot iz luknje do Doliča je široka in lepo speljana po precej prepadnem terenu. Najprej se kar precej spusti proti dolini potem pa v ključih navzgor. Če je bilo od Aljaževega doma do Luknje ogromno planincev na poti, pa smo tukaj spet bolj ali manj sami tekači. Nekako ni v navadi in nimajo pravega razloga, da bi pohodniki hodili iz Luknje na Dolič, nekaj pa se jih le priključi s poti iz Zadnjice, da nismo čisto brez navijačev. Lepi razgledi in prepadne stene me zdaj spremljajo na tem divjem odseku poti. Razgled proti Zadnjici je okronan z Jalovcem na drugi strani. Duša poje in telo ji lahkotno sledi, saj utrujenosti še ni. Vseeno pa je do Doliča dlje, kot bi si človek mislil, tako da se zgodnje jutro že prevesi v dopoldne, ko se znajdem na visokogorskem krasu jugozahodno od Triglava. 

Mogoče sem si samo predstavljal, kako bom tukaj gor z užitkom tekel, pa to žal ne gre. Prebijati se je treba po skalovju. Vsak korak je drugačen. Čez Hribace je še nekaj vzpona potem pa bolj ali manj po razgibanem terenu v spustu proti dolini Triglavskih jezer. Po zahtevnem terenu sem mogoče kar malo preveč oprezen, ampak bolje počasi in sigurno. Pa še tako prijetno luštno je tle gor, da se mi zares ne mudi tako hitro naprej. Triglavu zdaj kažem hrbet, zaenkrat ga puščam za sabo in potujem stran od njega proti prijetnim planinam južno od očaka. Nižje po dolini Triglavskih jezer je pot mogoče malce boj tekoča, vsekakor pa to ni stezica, kakršnih smo vajeni na Dolenjskem. Narava se iz visokogorske kamnite spet počasi preveša v bolj zeleno in poraščeno okolje. Koča pri Triglavskih jezerih je naslednja okrepčevalnica, jaz pa sem na poti že več kot pet ur. Vsekakor bo še dolga do cilja in ne bo čisto zlahka priti pred nočjo. 

Triglav se skriva za Zobom Kanjavca

Ledvička

Bohinjske planine ponujajo malo bolj lahkoten korak in tudi več prijetne sence pred vse bolj žgočim soncem. Ogromno ljudi srečujem na poti in počasi se sprašujem ali vsi samo mene sprašujejo, kaj se gremo danes. Ni mi problem povedat, da imamo tekmo, ampak da vsakemu na dolgo razlagam, pa žal nimam časa. Od kje toliko ljudi tukaj gor, se sprašujem. Kaj nam manka v prijetnem zavetju civilizacije, da bežimo v ta divji svet. Napredek in razvoj nam nudita lepo in lagodno življenje, mi pa se matramo po teh hribih. Ali nam je treba tega? Ja! Ampak zakaj? Še nobeden ni podal zadovoljivega odgovora na to vprašanje. Tudi sam ga nimam. Zakaj plačati 100 in več evrov, da se potem ves zmučen komaj priplazim do cilja. Zakaj vedno po kratkem ''nikoli več'' že komaj čakam na novo še bolj naporno avanturo. V resnici je tole prva taka prava avantura po sto miljski SLO 100 in duša kar leti od veselja, da se je lahko spet podala na takšno popotovanje.

Okrepčevalnica na Planini pri jezeru
Na Planini pri Jezeru me lepo pozdravlja neko dekle. Šele, ko me obgovori prepoznam Polono. Tudi jaz imam čisto pravo navijačico tle gor. Navijajo tudi ostali, ki me sploh ne poznajo. Vsi spoštujejo nas norce, ki se podamo na take avanture, misleč da sami ne  zmorejo. Ampak, tako sem včasih mislil tudi jaz, pa gre! Človek zmore veliko več, kot si misli. Seveda je treba tudi malo treninga, skupaj s treniranjem telesa pa se natrenira tudi um, ki začne verjeti, duša pa itak ni nikoli dvomila samo vase, le da jo trmasti um ni hotel poslušati. Po Dednem polju in Planini pri jezeru nadaljujemo proti Planini v Lazu in potem naprej do planine Krstenica. To je epsko potovanje. Ne, ni neke ravnine, po kateri bi človek lepo tekel. Potke so razgibane in do Krstenice zares uživam na poti. Potem pa me čaka najtežji del poti, spust iz Krstenice na Voje. Najprej izgleda vse lepo. Potem pa se prijetna gozdna potka spremeni v labirint gozdnih vlak. Izgleda, kot da bi tu divjala bitka. Vse je razbrazdano. Planinska potka je izginila in tudi markacij ni nikjer, v gostem labirintu vlak pa je tudi z navigacijo težko slediti pravo pot. Prav oddahnem se, ko se končno spet znajdem na planinski potki in v pravem gozdu. Težav pa še ni konec, strm spust je zelo zahteven za utrujene noge in malce razdraženo psiho od uničenega terena zgoraj. Dolina tam nekje daleč spodaj se le počasi približuje.

Krstenica

Labirint vlak po uničenem gozdu

Osem ur in sedemnajst minut sem na poti, ko končno prispem do koče na Vojah. To je, poleg starta in cilja, edini spust v nižino na celotni trasi in tudi cilj za tiste ki tečejo na 45 kilometrov. Je nekakšna prelomna točka, ko se začnem zavedati, da je cilj vse bližje, čeprav še vedno precej oddaljen. Še enkrat je treba visoko čez hribe. Najprej pa v sončni pripeki po makadamu do zatrepa doline. Telo počasi postaja vse bolj mlahavo in neučinkovito. Vzpon na planino Uskovnico se začne bliskovito in zares, naravnost v strmino po gozdu navzgor. Je naporno, ampak mi je všeč tako. Bolj je strmo, prej bom gor, si mislim. Strmina se res kmalu poravna in naprej je nekaj prijetnih kilometrov po ravnini v gozdu. Sledi pa neskončno potovanje od Uskovnice do Vodnikovega doma. Relativno še velika oddaljenost od cilja, že precej zdelano telo in na določenih odsekih precej zahtevna trasa so razlogi, da lahko ta del označim za psihično najzahtevnejši del avanture. Na ozki potki po strmem pobočju pred sabo podim koze, ki se mi nimajo kam odmakniti. Ko mi jih končno uspe prehiteti, pa one še vedno meketajo in tečejo za mano, ker sedaj bežijo pred naslednjim tekačem za mano. Boge živali! Bog ve od kje že so jih prepodili vsi tekači pred mano. Na enem ovinku z malo prostora mi jih nekako uspe prepoditi s poti, kjer se končno lahko umirijo. Mene pa čaka še nekaj vzpona, preden se končno znajdem na že znani poti, ki do Vodnika pelje iz Konjščice. Zdaj lažje zadiham, ker vem da imam do Vodnika nekaj pomirjujoče ravnine, pa tudi večji del trase do cilja že poznam. Od koče na Vojah do Vodnikovega doma je bila zelo velika razdalja med dvema okrepčevalnicama, vendar se da na več mestih natočiti vodo, tako da to ni predstavljalo pretežke ovire za izkušene stezičarje in tudi jaz pridem do Vodnika s skoraj polnimi bidoni sveže studenčnice.

Samo še kratek strm vzponček do Konjskega sedla, jaz pa se komaj vlečem navzgor. Hoja po vklesanih stopnicah mi ne gre brez vlečenja za zajle z rokami. Malo prej sem si spodaj pri Vodniku zaželel prave hrane. Sladko mi ne paše več. Hotel sem že naročiti ričet, pa sem se spomnil, da nisem sabo vzel nič denarja; napaka in šola za drugič. Konjsko sedlo je vseeno blizu in visokogorski svet spet napolni dušo z energijo, ki se začenja poznati tudi na učinkovitosti telesa. Kmalu se začne precej zahteven začetni del spusta v Krmo do koče Pergarca, ki pa nekako kar ni pretežak. Nekje iz podzavesti se je začel prebujati še občutek bližine cilja in telo je čudežno postajalo vse bolj učinkovito. Nižje proti dolini tudi potka postaja vse lažja in bolj položna, cilj pa je vse bolj prisoten v zavesti. Vmes je še nekaj rock 'n' rolla po kotalečem kamenju, preden potka končno preide v makadam. Do zadnje, očitno samopostrežne okrepčevalnice pri Kovinarski koči pritečem dokaj lahkotno, glede na kilometre, ki jih imam v nogah.

Proti Vodnikovemu domu

Pogled iz Konjskega sedla proti Krmi

V bidone natočim vodo, vzamem nekaj piškotov in odkorakam dalje. Ker zadnjega dela poti, ki je tudi brez markacij, ne poznam, poizkušam vklopiti sledenje poti na uri. Kmalu ugotovim, da to ne bo šlo, ker ura očitno misli, da potuje čisto nekje drugje, kot jaz. Zaradi tega sfalim odcep v levo. Seveda ne grem nazaj, ampak se podam kar čez travnike in gozd do prave poti, pri tem pa moram prečkati še izsušeno rečno strugo. Poti zdaj sledim z navigacijo na telefonu. Še nekaj makadama in potem strm asfaltni klanec do ceste Bled - Mojstrana. Ampak, naša trasa ne gre po cesti do cilja - še enkrat je treba zaviti v gozd z labirintom poti. Na srečo imamo tukaj označeno traso in mi ni treba ves čas gledati na telefon. Vseh težav še ni konec. Začuda sem še nekje visoko na hribu in Mojstrana je še daleč spodaj. Še je treba navzdol, pa čeprav noge nočejo. Najraje bi se kar zakotalil v dolino do tistih zadnjih nekaj sto metrov po prijetni potki ob Triglavski Bistrici. Pred ciljem si v reki še umijem roke in obraz, da se vsaj malo osvežim, potem pa čez mostiček in po stopnicah do cilja, kjer me vzpodbujajo moje tri punce.

Kakšni so občutki na cilju, to zanima vse. Probati morate in boste vedeli, ker vsega se pa res ne da opisati z besedami. Kot sem že povedal; telo je utrujeno, duša pa poje. In tako mora biti! Težje je, večje je zadovoljstvo na cilju. Človek pač ni zadovoljen z nečim, kar doseže zlahka. Štejeta samo trud in znoj. Seveda čudovita narava doda svoje, ampak tudi ta ni več tako čudovita, če se bi tja pripeljal s helikopterjem. To ne šteje. Za mene ne! Je kot goljufanje samega sebe. Mogoče je to odgovor na vprašanje od prej. Kaj če se na zahtevne poti in vse druge izzive podajamo ravno zaradi tega, ker so zahtevni. Ker ni lahko. Življenje v civilizaciji je postalo prelahko za naše, trpljenja vajene duše, zato si izmišljujemo nove vse težje izzive. Najboljši pa so seveda tisti, v pristni divjini naravnega okolja, vedno nekje na meji med uspeti in ne uspeti. Triglav Trail Run zagotovi sodi med najboljše. Priporočam! Velika zahvala organizatorjem, da ste mi omogočili to samoosmisljujočo avanturo.



sobota, 22. maj 2021

Viridina pot

Pred več kot šesto leti je v svojen gradiču na Pristavi nad Stično preživljala svoje umaknjeno življenje Virida Visconti. V ljudskih srcih je znana kot dobrotnica, ki je pomagala revnim in ubogim. Bila je premožna in zagotovo je pomagala okoliškemu revnemu prebivalstvu, še najbolj pa je pomagala tedanjemu razsipnemu opatu stiškega samostana Albertu Lindeškemu, verjetno zato, da si je kupila čim boljši sedež v nebeškem kraljestvu. Kakor koli že, njej v spomin so tukajšnji prebivalci po šeststotih letih naredili krožno pot po krajevni skupnosti Metnaj, po kateri vsako leto tudi organizirajo pohod.

Proti Pristavi

Pristava

Že spet v spremenljivem vremenu z grožnjo dežja parkiram na parkirišču pod Gradiščem, ki sem si ga izbral za štart moje krožne ture po Viridini poti. Gradišče z Lavričevo kočo ta pot izpusti, nimam pojma zakaj, sumim pa da ne sodi pod krajevno skupnost Metnaj. Začnem se vzpenjati po gozdu proti Dobravi in Pristavi, v nasprotni smeri, kot sem po tem območju tekel že prejšnji teden po Lavričevi poti. Kljub bolj ali manj deževnemu vremenu pot ni več tako blatna, kot prejšnji teden, zato je tek po gozdni potki zelo prijeten. Na Dobravi malce zavijem na asfalt potem pa zopet v gozd, ki je letos prav pravljično zelen in me zelo hitro pripelje na Pristavo. Vetrovno in oblačno vreme deluje nekako osvežilno in daje pridih divjine, ki naredi to pokrajino še bolj pristno in odmaknjeno od sodobne civilizacije.

Mlin na potoku Bukovica

Zakaj se je treba tepsti, če pa je svet tako lep

Mimo cerkvice sv. Lamberta, v bližini katere je imela svoj gradič Virida Visconti, se hitro spustim globoko v dolino potoka Bukovica in jo mimo domačije z  nekdanjim mlinom ucvrem v novi klanec proti cesti, ki pelje od gradu Bogenšperk skozi Javorje in Debeče na Obolno. Na cesti končno zapustim Lavričevo pot in zavijem levo proti Obolnemu. Spust iz Pristave je tako hiter, da imam občutek, da tudi vzpon do Obolnega ne more biti nekaj velikega. Ne bi se mogel bolj motiti. Do Obonega, ves čas po cesti, moram še nekajkrat gor in dol, preden prispem do najvišje točke občine Ivančna Gorica.

Obolno

Obolno

Obolno je na polovici poti, po višinskih metrih pa že na treh četrtinah. Od tu me čaka prijetno tekanje po hriboviti pokrajini in spust skozi Poljane v dolino Stiškega potoka. Poznana pokrajina in pot iz premnogih tekov in sprehodov po tem območju. Najlepši mesec maj jo je obdal v pravljično zelenje. Z zahoda se podijo grozeči deževni oblaki, katerih kapljice veter posuši še preden padejo na tla. V Poljanah me napadejo kar trije psi. Na srečo ja najbolj grozen privezan na debeli verigi. Mimo nasada breskev se spustim v gozd in kmalu sem na makadamski cesti ob Stiškem potoku, ki me spremlja naslednji kilometer poti. 

Razgled proti Pristavi iz Obolnega

V čarobnem gozdnem vzponu proti Metnaju

Iz doline se je treba povzpeti nazaj na planoto do Metnaja. Ko gledaš te hribe iz doline, si ne predstavljaš da tam gori leži taka prostrana skoraj ravninska pokrajina. Zadnji vzpon na poti doda sto petdeset strmih višinskih metrov skozi prijeten gozd, ki zadrži nekaj dežnih kapelj, ki se ravno ta trenutek spustijo iz oblakov proti zemlji. Metnaj je že skoraj na koncu moje poti. Preseneti me prijetna gozdna potka do Mekinj, malce nad cesto pod Brezovcem, edini meni še nepoznani delček današnje poti. Kar prehitro sem v Mekinjah in krog je zaključen.

Lepo speljana potka v osrčju hribovite pokrajine nad Stično je celovito doživetje narave, divjega gozda in prostranih travnikov hribovite kmečke pokrajine z dvema spustoma v divjino potoka Bukovica in na drugi strani Stiškega potoka. Najbolj adrenalinsko doživetje na poti pa so še neukročeni nešolani psi, ki ponosno varujejo domačije svojih lastnikov, pogumni pa so samo do konca svoje verige.