sobota, 6. januar 2024

Knap Trail 2024

Uresničuje se vremenska napoved. Celodnevno deževje. V spominu se mi vrtijo doživetja na Velenje trailu, kjer sem se skrajno podhlajen, premočen in zares preobjeden blatnega terena, komaj prebil do cilja. Vseeno pa je tokrat nekaj bistveno drugače. Temperatura je vsaj pet stopinj Celzija višja. Dobro se spominjam, koliko topleje mi je bilo v Velenju, ko sem se spustil v dolino, pa čeprav je bilo samo dve stopinji topleje, kot na hribu. Tam je svoje dodal tudi veter, ki ga danes v Zasavju ni pričakovati. Skratka, tolažim se, da mogoče pa res ne bom zmrznil. Ob vsej množici, ki je prišla na to tekmo, bi bilo zares čudno, da se nihče ne bi zavedal nevarnosti, da bomo vsi pomrznili. Tudi ko čakamo na start, me prav nič ne zebe, kar je čisto nekaj drugega, kot v Velenju. Predvsem pa je tukaj ogromno starih prijateljev iz skoraj nekih drugih romantičnih časov trail teka. Kako lepo je spet videti stare face.

Start je v temi. V dežju in po gozdu si moramo pot razsvetljevati skoraj do osme ure. Ker je šele začetek deževja, potke zaenkrat niso preveč blatne. Tudi mraza ni. Pod dežno jakno se v bistvu ravno prav prijetno kuham, da mi ni ne mrzlo ne vroče. Ne pretiravam. To je tekma za trening in vseeno to tukaj niti slučajno ni moje vreme. Jaz se še vedno najbolje počutim na prijetnem, toplem in sončnem vremenu. Teren ni naporen. Mrzlica je na dvanajstem kilometru. Počasen vzpon od starta, s kakšnim strmim odsekom, nekaj spusti in ravnine in z okrepčevalnico na Kalu na devetem kilometru. Tudi nekaj blata se že zasluti kje vmes, ampak nikakor me še nič, razen deževja, ne spominja na velenjski trail. Z vrha Mrzlice se odpre celo nekaj razgleda globoko dol v dolino, kar me spomni na to, da smo že opravili z enim težkim vzponom.


Dolg položen spust iz Mrzlice do okrepčevalnice na Podmeji je pravi blagič. Veliko po cesti s kakšnim ovinkom na stezice v gozdiček. Še ne utrujene noge lahkotno ubirajo korake. Kmalu za okrepčevalnico opravim z nekakšno daljšnjico, ker se je nekdo poigral z oznakami, potem pa na veselo pohajkovanje proti Sveti planini. Gozdne stezice postajajo vse bolj spolzke in ponekod prekrite tudi z globokimi lužami, zato prav paše kakšen kos ceste vmes. Vidljivost zaradi megle postane omejena do ene oznake naprej. Z nekaterimi sotekmovalci se ves čas prehitevamo, ker nekaterim pašejo eni tereni drugim pa drugačni. Na Sveti planini me pričaka žurka. Seveda se morajo tudi prostovoljci z nečim zabavati. V tem vremenu je vsekakor lažje potovati po terenu, kot biti prostovoljec. To je glavna okrepčevalnica, skozi katero gredo tudi vse krajše trase in moja pot se bo počasi prevesila v drugo polovico.

Nekaj minut bi človek z veseljem ostal v takem prešernem vzdušju, po drugi strani pa se mi mudi proti cilju. Naslednjih nekaj kilometrov je najlažjih danes. Dolg prijeten, lahkoten in položen spust do vznožja vzpona na Čemšeniško planino. Kilometri se hitro nabirajo. Na sploh se mi teren zdi danes lahek, so pa razmere tiste, ki ga močno otežujejo. Čeprav bi bilo v snegu napredovanje še precej bolj počasno, sta dež in blato za psiho veliko bolj naporna. Že daleč po tridesetem kilometru se končno začne dolg vzpon na Čemšeniško planino. Pot je speljana v tako zložnih ključih, da skoraj ni občutka o vzpenjanju na tako mogočen hrib. Ampak danes, v teh razmerah, lahko rečem samo hvala prednikom, ki so speljali to potko na ta hrib v tem prijetnem sprehajalnem načinu. Se pa zato vzpon vleče. Po tako dolgem sprehodu noge pozabijo, da so na teku. Pa bo treba še teči po vsej dolgi razgibani poti do cilja tam daleč nekje v dolini, ki ni pod tem hribom. Kmalu za vrhom pa še prijetno okrepčilo pri domu na Čemšeniški planini.

Drsališče po blatnem toboganu strmo navzdol bi bilo danes še najbolj primerno poimenovanje za tale spust iz Čemšeniške planine. Z rokami se upiram na palice zapičene v blato, ki so edina opora. Superge ne držijo nič. Kakšnih dvesto višincev tega nerodnega spusta pa mi zaenkrat ne more spiti volje, saj vem da me potem čaka bolj prijetno potovanje daleč proti Trbovljam s samo dvema nezahtevnima klančkoma in potem globokim spustom, ki je še uganka. Dež neusmiljeno lije in ne preneha niti za trenutek. Tudi po gozdni vlaki so vsepovsod luže in blato. Na srečo pa še ni ne duha ne sluha o napovedani ohladitvi, tako da nekega mraza ni čutiti. Po okrepčevalnici Znojile podlaga začasno postane bolj prijazna. Makadam je v teh razmerah olajšanje, saj je napredovanje manj drseče in tudi vode je nekoliko manj v supergah. 

Zadnji spust se začne nekje pod Sveto planino. Ja, zdaj sem čisto blizu kraja, kjer sem tekel par ur nazaj in samo še nekaj kilometrov spusta in bom na cilju. Čofotanje po blatu tu dosega vrhunce, na srečo pa ni take strmine, da bi se skotalil navzdol. Nekako mi počasi uspe pričofotati do Planinske vasi, kjer me pričaka prava evforija in privoščim si šilce žganega, ki ga strežejo prikupna dekleta. Cilj že skoraj voham. Spust v dolino ni prezahteven, čisto zadnjo najtežjo strmino pa so na srečo nedavno bogato obložili z makadamom, kar je danes tukaj verjetno rešilo marsikatero težavo. Po dolgih deževnih urah potepanja se zelo na hitro znajden v mestu in takoj za tem tudi na cilju.

Počutje je precej evforično. 51 kilometrov po tem terenu in v teh razmerah ni mačji kašelj. Vesel sem, da sem premagal strah pred dežjem, ki v resnici ni noben bav bav, če je temperatura nekaj stopinj nad ničlo. Velike pohvala za odlično organizacijo Anji in Iztoku z vso prijazno, ustrežljivo in dobrovoljno ekipo. Zaradi takih ljudi radi hodimo na te dogodke. Še se vrnem! Se pa vsem opravičujem, ker mi v zadnjem času ne uspeva več zmanifestirati lepega vremena za tekme, na katere pridem. Pred leti mi je to neverjetno dobro uspevalo tudi ob najbolj mračnih vremenskih prognozah 😉.




sobota, 2. december 2023

Velenje Trail

Zadnji kilometer je ob jezeru. Ravnina. Moral bi sprintat do cilja, pa vendar komaj vzdržujem tekaški korak. Podhlajene in utrujene mišice preprosto ne zmorejo več. Če kdaj, se zdaj pozna, da veliko bolje delujem na vročini, kakor na mrazu. Pa ni pretirano mraz. Kakšna stopinja nad ničlo, v visoki vlagi in  šest ur zalivanja s hladnim dežjem. Preveč učinkovito hlajenje mišic, v mokrih tekaških pajkicah, je te toliko podhladilo, da zdaj komaj še delujejo. Tudi prsti na rokah so popolnoma otrpli, ampak oni nimajo kakšnega posebnega dela, da me privedejo do cilja. Začudeno gledam sotekača, ki lahkotno teče mimo mene. Ne vem, kako bi bilo, če bi bila takšna tekma daljša. Mogoče 50, 60 kilometrov bi še zmogel v takem ekstremnem vremenu. Kaj pa stotka? Ali pa sto milj? Kaj, če bo pomladi v Vipavi takšno vreme? Popolnoma jasno mi je, da moram trenirat tudi to in zato sem vesel, da danes ni bilo sončno in lepo. Moram pa priznati, da se niti slučajno ne bi spravil ven v tem vremenu, če ne bi bil že prijavljen na tekmo. Pravzaprav sem celo okleval, če bi sploh šel, vendar bolj zaradi razmer na cesti, če bi bilo slučajno veliko snega pri vračanja domov. 

Začelo se je ob pol osmih zjutraj. Zaradi slabega vremena je bila skoraj še tema. Dve minuti pred startom smo se še vsi skrivali pod streho. Z neba se je ulival hladen dež. Komaj sem čakal starta, ker ko enkrat tečeš, te dež ne moti več. Brez rokavic so se roke zelo počasi ogrele. Čez prve nižje klančke ni bilo pretiranega mraza, samo močan dež, luže in blato so bili ovire, ki so zahtevale stalno previdnost. Ampak, ti prvi kuceljčki so bili samo za ogrevanje. Po prvi okrepni postaji na trinajstem kilometru pa je bil čisto resen strm in blaten vzpon na Radojč, od tam pa mrzlo, mokro in tudi vetrovno pohajkovanje po grebenu proti Ramškovemu vrhu. Prsti na rokah so mi toliko otrpli, da sem si komaj uspel natakniti rokavice na njih, ogreti pa jih nisem uspel več vse do naslednjega spusta v toplejšo dolino, ki pa je bil od tu še daleč naprej. Trasa se je po hribovju obrnila proti Paškemu Kozjeku na sever in vetra tu ni bilo več. Spust v dolino reke Pake je bil dolg in raznolik. Najzahtevnejši deli so bili danes vsekakor tiste blatne drsalnice, za katere nimam pojma, kako so nekateri zmogli brez palic.

V dolini nikakor ni bilo toplo, je bila pa kakšna stopinja vseeno dovolj, da je nehalo zebst prste v premočenih rokavicah. Po kratkem odseku na kolesarski stezi se je začelo strmo konstantno vzpenjanje v enakomernem ritmu, ki me je počasi pripeljalo na Stropnik. Vrh za katerem je krajši spust do zadnje okrepčevalnice in potem še enkrat gor. Nato pa dolgo potovanje, večinoma v spustu in ravnini, po blatu in lužah. Prsti na rokah, v mokrih rokavicah so spet in dokončno otrpnili. Vmes začne padati tudi ledeni dež in malo pred ciljem se pojavijo prve snežinke. Preden sem končno prikorakal do jezera, sem se komaj prebil še čez zablatiran zadnji kuceljček. Spominjam se, kako sem pred mnogimi leti užival v blatu na Rock Otočcu, danes pa sem bil v teh okoliščinah bolj podoben invalidu. Seveda pa je bil Rock Otočec sredi poletja in takrat ni bilo sledu o mrazu, danes pa luža v supergah pomeni podhladitve. 

Presrečen, podhlajen in izčrpan prikorakam čez ciljni slavolok. Kako zelo drugače bi bilo v lepem vremenu! Mrzla, vlažna, blatna avantura je bila to. Preoblačenje v avtu je zaradi otrplih prstov zelo oteženo in počasno. Nabijem gretje do konca, ki ga ne zmanjšam v dolgi vožnji do doma. To je bila zares najzahtevnejša ekstremna avantura do sedaj. Tekel sem že v ekstremnem mrazu in vetru, ampak ta vlaga je nekaj najzahtevnejšega. Če je par stopinj hladneje, voda zmrzne in vse postane veliko bolj preprosto. Zdaj pa je bilo vse razmočeno in premočeno, telo pa kljub stalnemu gibanju, podhlajeno. Še par takih treningov in telo bo postalo neuničljivo. Zima je še dolga! Avanture Čakajo!

sobota, 4. november 2023

Obala Ultra Trail – 65

Na zelo lep sončen dan, ki se je sicer naredil v obdobju deževnega vremena, prav med dvema vremenskima frontama, potujem skupaj z ostalimi stezičarji po čudoviti obalni avanturi, ki je večji del speljana po zaledju slovenske obale. Hribčki in dolince; stezice, potke in cestišča; po suhem, blatnem in mokrem. Skoraj čarobno. Nikakor ne pretežko, sploh ne zaradi terena; blato, mokrota in ne pripravljeno telo so vse, kar otežuje napredovanje. Ampak komu bi se sploh mudilo iz te brezčasne začarane pokrajine. Samo redke asfaltne ceste, pa še te skoraj da brez avtomobilov, pričajo da nisem zašel v času nekam daleč v preteklost. Istrski gozdički, pašniki, vinogradi, oljke in njivice, ter vasice s kamnitimi hišami. Skoraj kot začarano se ves čas izmenjujejo podobne si pokrajine in starodavne vasice. Šele daleč proti cilju, v bližini obale, se bom iz preteklosti vrnil v sodobno civilizacijo.

Start zjutraj je pod kraškim robom v vasici Hrastovlje, pri znameniti cerkvici Svete trojice, ki je svetovno znana po freskah, poimenovanih Mrtvaški ples. Srednjeveška kulisa na majhnem gričku je prepojena s sodobno, glasno rock muziko, ki jo pred startom prekine slovenska himna. Vsi resno in mirno stojimo, preden startamo ob glasnem nabijanju ene najboljših metal skladb, Enter Sandman od Metallice in navdušenem navijanju mojih navijačic.

Po prvih lužah in prvem klancu se znajdemo na trasi lanske stotke, ki se je na tem območju že prav počasi približevala cilju. Prav smešno je, ko danes s spočitimi nogami drvim po klancu navzdol, po katerem sem lani komaj korakal. Lansko leto so mi tukaj delali preglavice številni majhni klančki in spusti, letos pa se zdi vse bolj lahkotno, samo razmočenost terena otežuje vzpone, medtem ko mi na spustih superge odlično držijo tudi po blatnem terenu. Tečem za dvestodvaindvajsetko, ker napreduje z meni pravim tempom, sploh ker je v klanec previdno počasna, na ravnini in položnih spustih pa kar hitra, kar da neko enakomernost mojemu srčnemu utripu. Na nekem klančku me potem spusti naprej in nadaljevanje je spet v mojem nepredvidljivem ritmu, odvisnem od trenutnega počutja in lepote terena. Lužam in blatu se izogibam, kolikor se da, ko pa je treba prečkati pol metra globoko reko, mi je jasno, da je to popolnoma nesmiselno. Prav smili se mi dekle, ki se po prečkanju reke preobuva v suhe nogavice, ne da bi se zavedala, da jih bo čez en kilometer zopet zmočila. Za takšne primere je zagotovo bolje, če se sezuješ pred vodo in jo prečkaš bos. Jaz temu ne posvečam pretiranih skrbi in čisto normalno napredujem tudi z mokrimi nogami. 

Ko se trasa začne prevešati v drugo polovico, telo počasi preide v rezervno napajanje, oziroma strokovno rečeno, v bolj počasno maščobno presnovo. Lansko leto smo tu nekje po bližnjici zavili proti Kopru, letos pa so pred mano še dolgi ovinki proti Izoli, oplemenitenimi s številnimi vse manjšimi kuceljčki. Na nekem izredno spolzkem klančku me  v lahkotnem ritmu prehiti dvestodvaindvajsetka, kar me spodbudi, da se malce bolj potrudim in ji sledim v njenem ritmu. Na okrepčevalnici, na petdesetem kilometru me presenetijo moje punce, ki jih tako blizu cilja sploh nisem pričakoval. Karla teče z mano do okrepčevalnice, Brina pa me spremlja del poti naprej. Med tem crkljanjem mi dvestodvaindvajsetka dokončno uide, s čemer izgubim tempo tekača, ki bi me gnal proti cilju. Že zdavnaj sem opustil težko dosegljiv cilj, da pretečem traso v osmih urah, ampak se bom moral truditi, da mi uspe pod devetimi urami. Nekje nad Lucijo prvič ugledam morje, nekoliko pozneje pa zrem že proti cilju v Izoli, jaz pa napredujem še čez en hribček proti Strunjanu, kjer že po sončnem zahodu pozdravim prostovoljce na zadnji okrepčevalnici.

Cilj je neverjetno blizu. Samo še čez hribček ob Strunjanskih pečinah nad Mesečevim zalivom in na drugi strani nekje je Izola. Nekje ob klifih me dokončno ujame čarobnost noči. Ker sem vedel, da me čaka smo krajši nočni odsek, sem sabo vzel lažjo čelko, ki mi zdaj zelo slabo osvetljuje pot, zato sem zelo previden, da se ne spotaknem ob kako korenino. Vonj morja, bučanje valov, plaža globoko pod pečinami in še redki nočni sprehajalci, ki izven varne civilizacije uživajo v sanjskem kotičku narave, je vse in več kot rabim v tem trenutku. Čeprav se mi mudi proti cilju, bi najraje še dolgo taval po tem čarobnem svetu. Kar nekako vesel sem, da nisem bil prehiter in lahko ta delček poti zaužijem v nočnem času. Pri Belvederu se počasi, po asfaltu spustim nazaj v dolino, kjer me čaka še kakšen kilometer lahkotnega teka po betonski obali. 

Na cilju sem par sekund pod devetimi urami. Nič izjemnega, ampak dovolj v redu, da si izpolnjena duša lahko privošči še malo praznovanja. Telo je utrujeno, nikakor pa ne iztrošeno. Pred prihajajočim poslabšanjem vremena, ki mu ne bodo ušli nekateri na stotki, je tudi vreme presenetljivo mirno in prijetno. Praznično dogajanje na cilju popestri ali pa moti umirjen jesenski večer na obali, tak čisto drugačen od poletnega vrveža. Posamezni turisti posedajo po na pol praznih lokalih in uživajo v prijetni umirjenosti, ki se jo začuti takoj, ko se oddaljiš od dogajanja na ciljnem prireditvenem prostoru. Mi pa si v prazničnem vzdušju nazdravimo ob Stezičarju.

 



sobota, 9. september 2023

Sky Trail

Dolga kolona stezičarjev, kot en organizem, se vije iz Žirovnice navzgor proti Stolu. Jaz sem samo celica dolge kače istomislečih junakov, ki se je podala na to avanturo z veličastnimi razgledi. Občutek enosti z vsemi temi prijatelji iz celega sveta me občasno spravlja v evforijo. Pogled naprej in nazaj na kolono me navdaja s ponosom. Zares sem delček veličastne celote, ki sestavlja pravi slovenski UTMB. Konji, ki dirkajo v galopu z nami, naredijo sceno že skoraj filmsko. Simultano smo se porazporedili glede na svojo hitrost, tako da so potrebni samo manjši popravki med boljšimi in slabšimi tekači. Priznam, da sem se vrinil kar malce bolj v ospredje, ker vem da mi bo to dalo hitrejši tempo na začetku, kar mi pozneje rezultira v motivacijo za nadaljevanje. Kolona se zelo počasi razteguje po načelih gaussove krivulje, kar pomeni da se kolona najprej trga čisto spredaj in čisto zadaj. Prvi klanec, še ni zaresen vzpon na Stol, kot sem mislil, ampak je samo prehod čez manjši kucelj v dolino Završnice, kjer se začne dolgo plezanje proti najvišji točki današnje avanture. Na spustu se kolona že malce raztegne in hitrejši spustaši že hitijo naprej, počasnejši pa previdno stopajo navzdol. 

V dolini Završnice, ob jezeru, se začne resno spogledovanje z najvišjo točko za nas in tudi za tiste, ki tečejo na daljših razdaljah. Do Valvasorjeve koče je pot večinoma po gozdu. Tempo je idealen, samo potujem v ritmu skupine, ki ne daje več tako veličastnega občutka neskončne kolone enosti. Zdaj, v zavetju gozda, potujem v bolj intimnem vzdušju skupinice, katero določa razgledanost gozda in ali počasen posameznik, ki ga je na ozki strmi stezici težko prehiteti.  Strmina pri Valvazorju začasno popusti in tukaj vsi malo pretegnemo noge pred strmim zahtevnim naskokom proti vrhu. Nad gozdno mejo se spet odpre razgled na zdaj že zelo razvlečeno in raztrgano kolono. Tempo skupine mi je tukaj postal prepočasen, občasno prehitevanje pa mi zakisli noge in ni najbolj ekonomično. Ko proti vrhu postane pot širša in teren vsepovsod lepo prehoden, pa je napredovanje v svojem tempu smiselno in lahkotno. Razgled v dolino, proti Julijcem in tudi na vzhod proti Košuti je prava pravljica. Dve uri in pol po štartu sem v dopoldanskem soncu in prijetnem višinskem zraku prikorakal do gužve na prvi okrepčevalnici pri Prešernovi koči na Stolu.

Ne da se mi prerivati za hrano. Na hitro dotočim bidone, zgrabim par piškotov in odbrzim dalje. Kratek spust do prijetne potke ob travnatem grebenu je malo neprijeten, potem pa se začne uživaško tekanje po razgledni potki na južni strani grebena Belščice. Zares me prevzame evforija pri doživljanju nebeškega stezičenja ob množici sotekmovalcev iz celega sveta, ki so navdušeni nad visokogorsko potko s pogledom proti Blejskemu jezeru z otočkom, proti Triglavu, ki kraljuje nad drugimi vrhovi v Julijcih in seveda tudi naprej po grebenu Karavank, z Golico nekje daleč spredaj, kamor se bo treba povzpeti v naslednjih urah. Sprememba terena v moker skalnat spust skozi ruševje me zopet upočasni in spravi iz evforije v popolno previdnost. Po mokrih skalah mi superge močno drsijo, zato sem iz zasanjanosti prešel v čisto prisotnost, kjer pazim na vsak korak. Zahtevnega terena je na srečo hitro konec. Srečam punco, ki vsa živčna odmika svojega kosmatinca iz poti, da mi lahko tečemo mimo. Svetujem ji, naj hodi svojo pot in se ne ozira na nas, ker drugače bo zgubila živce, preden se bo izognila kakšnim tisoč tekačem, vsak iz med nas mora pa samo enkrat mimo nje, kar bodo z lahkoto preživeli tudi najbolj nestrpni. Nadaljevanje, do Koče pod Golico, je po razgibanem in raznolikem srednjegorskem terenu. Razgledi so zdaj malo bolj skrivnostni. Pot do Golice pa se v vročem vremenu kar vleče in tekočine v bidonih počasi zmanjkuje. Rahla dehidracija bo očitno realnost današnje poti.

Okrepčevalnica pri Koči na Golici ni nič bolj nezasedena od tiste na Stolu. Tukaj je še večja gužva, ker imajo tudi kuhano hrano, zato se nekateri dlje zadržijo. Jaz ponavadi na postojankah ne izgubljam preveč časa, sploh pa ne danes, ko nisem ravno na neki ultra razdalji. Komaj se prerinem do pijače. Kakšen liter spijem na mestu, potem pa natočim bidone, vzamem velik kos kruha, ki ga močno posolim in se zapodim v klanec proti vrhu. To je zopet moj teren. Strm, ne predolg naskok na vrh, še daleč pred polovico današnje avanture, v tempu, ki zakisli noge, ni najbolj pametna poteza, ampak duša uživa v tem in zahteva od telesa ta napor v osvežujočem ozračju prevetrene Golice. Do cilja je še veliko kilometrov, ampak z višinci sem po večini že opravil. Samo ogromno spusta in ravnine, ter par kratkih vzpončkov. Takole na oko bi rekel, da sem po času nekje na polovici.


Spust v Jeklov graben je malce strm in zahteva kanček previdnosti, vzpon iz njega pa je eden iz med zadnjih naporov pred dolgim spustom do Dovjega.  Raznolik teren v planinah nad Jesenicami potem poskrbi za težave s še enim zahtevnim kratkim spustom, sicer pa je tu prava uživancija, ki se proti koncu prelevi v dolg cestni spust do Dovjega. Kilometri zdaj hitro letijo mimo, ampak v bidonih vseeno spet zmanjkuje tekočine, kar pa se da urediti ob številnih potočkih, ki prečkajo cesto in hitijo v dolino. Dovje je prva vas na poti, odkar smo, kmalu po štartu, v koloni zapustili Zabreznico. Prvič danes se pojavi množica navijačev. Okrepčevalnica je malce bolj prepustna, zato sem lahko še hitreje mimo nje.

Seveda ne sme biti prelahko. Majhni detajli, skoraj nevidni na profilu, začinijo pot z vzpončki in spusti od Dovjega do Belce, preden se končno spustimo čisto v dolino, do kolesarske poti proti Kranjski Gori. Vmes še zanimiva potka po gozdu in potem čisto zares dolgo potovanje proti Gozdu Martuljku po kolesarski stezi. Vroče je. Hodim, ko je senca, po soncu pa tečem. S takšnim pristopom sem nekoliko dlje v hladni senci, kar me bolje osveži za hitrejše napredovanje. Dolga ravnina se sicer vleče, vendar mi presenetljivo hitro mine in ne da bi se sploh zavedal kdaj sem prekorakal vse te kilometre, se znajdem na še zadnji okrepčevalnici, pri kampu Špik v Gozdu Martuljku, kjer imamo postavljen šotor. Počutim se že kot doma, v bistvu moram pa še čez en vzpon in nekaj kilometrov tavanja po gozdu do cilja v Kranjski Gori.

Korakanje proti Srednjemu vrhu, ki je čisto zares zadnji današnji vzpon, z utrujenim telesom in glavo, ki ga bodri, da zdaj pa res čisto še malo, se zaključi z veličastnim razgledom na drugo stran doline proti mogočnim očakom Martuljške skupine. Sem v majhni vasici nad dolino in sem presunjen nad stvaritvijo narave. Cilj me čaka par kilometrov naprej, ampak v duši sem danes že našel in doživel vse. Potujem dalje. Spust je lahkoten, skoraj neopazen, nadaljevanje ob hladni reki pa po razgibani potki v prijetni osvežujoči senci.  Mimo golf igrišča in v loku naokrog, da človek nima pojma, ali bo kmalu cilj, ali pa se bo trasa še dolgo vila nekje okoli njega. Kar naenkrat pa navijaška množica in cilj v centru Kranjske Gore.

Navdušen sem nad sam sabo, nad doživetji, nad izvrstno traso in odlično organizacijo. Navdušen sem nad množico izpolnjenih duš, zadovoljnih z doživetji. Navdušen sem, da smo v Sloveniji dobili to epsko prireditev, katere se lahko udeležujem. Navdušen sem nad Stezičarjem, ki mi steče po grlu. In seveda sem navdušen nad mojimi ponosnimi punčkami, ki mi čestitajo in praznujejo z mano.  in potem sem navdušen tudi nad osvežujočim kopanjem v Jasni. Skratka, navdušen sem nad celotnim dogodkom in vsemi doživetji. To je 60 kilometrski Sky Trail na Julian Alps trail run, ki se ga teče po Karavankah. 

sobota, 19. avgust 2023

Laufar

S ponosom in zanosom stojim pod startnim slavolokom, na mestnem trgu v Idriji, da se podam na edinstveno dogodivščino po čudoviti naravi okrog tega nekdaj rudarskega mesta polnega zgodovine. Odmaknjenost od večjih središč in zaprtje rudnikov to področje spreminja v oazo neokrnjene narave z bogato kulturno dediščino. Poleg rudnikov so prava znamenitost tudi klavže. Cel svet pa že pozna idrijske čipke in seveda okusne žlikrofe. 

Narava okrog doline pa je kot ustvarjena za trail tek. Takoj zagrizeno v hribe. V gozdu je precej vlage, tako da skoraj dežujejo kaplje iz dreves, še malo višje pa se skozi razkošno vejevje odpirajo fenomenalni razgledi proti zamegljeni dolini in na s soncem obsijane hribe na drugi strani. Okrepne in vodne postaje so na gosto razporejene, zato ni nobene bojazni, da bi v vročem poletnem vremenu zmanjkalo tekočine. Po začetnem vzponu sledi prijetno pohajkovanje po planoti. Nekje na dvajsetem kilometru pa končno globok spust v dolino, nazaj v Idrijo.


Prijetna senčna potka ob vodnem kanalu me spominja na levado, kot se imenujejo poti ob vodnih kanalih na Madeiri. Spodaj nižje teče Idrijca, katero zdaj že tretjič prečkam po par kilometrih razvajanja ob levadi. Za tem razvajanjem pa sledi čisto nasprotje, strm klanec direktno navzgor proti planoti na vzhodni strani Idrijce. Ne predolg vzpon me popelje proti razgledni panoramski potki visoko nad dolino. Prepadnost ob potki me spet malce spominja na Madeiro, kjer imajo levade marsikje speljane po takih prepadnih stenah. Po tem razvajanju pa me preseneti in spravlja v obup strm spust v dolino do ceste v Idrijsko Belo. Skratka dinamično in raznoliko, vseskozi zanimivo in prav nič dolgočasno.

 

Še enkrat prečkam Idrijco in potem po lažjem uvodu spet vertikalen naskok direktno v višave, kjer me čaka daljše potepanje po prijetnem svetu nad dolino. Nekako se začne pačasi slutiti pred sabo, čez dolge ovinke, še zelo oddaljen cilj. Pri koči na Hleviški planini je precej živahno, naprej pa potujem po že poznani poti. Tu se namreč priključim na Slovensko planinsko pot. Ravno po tem odseku sem pred leti spremljal Katko na njeni epski avanturi po celotni transverzali. Spominjam se, da je takrat lilo kot iz škafa, pa sem bil kljub temu navdušen nad potko in pokrajino. Od vrha Hleviške planine je pot speljana proti Vojskemu po prijetnem, z gozdom poraščenem grebenu. Danes je kljub vročinskemu valu, na tej nadmorski višini, v senci dreves in rahlem vetriču, prav prijetno teči. 

Potovanje gor dol se iz pretežno gor počasi prevesi v pretežno dol. Vsakih nekaj kilometrov me pričaka dobra volja na okrepni ali vodni postaji, potka pa iz SSP zavije, po dolgih ovinkih, nazaj proti Idriji. Bližino cilja pa omejuje še ena prepreka, globok jarek, spust in še en vzpon. Izkaže se, da je vseeno lepše kot na profilu, že marsikaj težjega smo dali čez. Vsekakor pa je tudi to potrebno prekorakati z lastnimi nogami. Nekaj strme ceste in gozdnat greben, pa se znajdem še na zadnjem vrhu današnjega potepanja.


Tu gor je tudi vodna postaja, kjer me prijazen prostovoljec na vsak način hoče hladiti z vodo. Tudi že na predhodnih okrepnih so me to spraševali, ampak ta je pa kar malo vsiljiv. Dobro prenašam vročino in tudi mraz, kadar je potrebno. Vsekakor je škoda vode iz plastenke za to nesmiselno polivanje. Razloži mi tudi, da me čaka samo še pet kilometrov spusta do cilja. V moji glavi pa gori močno upanje, da bo ta spust lep in tekoč.

In tudi je. Tekoča cesta, potka, stezica in mulatjera, ali karkoli že je ta prijetna, skoraj vodoravna zaraščena nekdanja cesta. Po takem prijetnem terenu bi človek z lahkoto tekel še dolge kilometre. Dolg, lepo tekoč spust se malce popestri samo tik pred ciljem, kjer je rahel vzponček do kapelice in spust po križevem potu navzdol. Potem pa malce labirinta po ulicah in kar naenkrat sem na cilju.

S ponosom in hvaležnostjo za lepo preživet dan prevzamem finišersko medaljo. Žlikrofi so odlični.


sobota, 1. julij 2023

Po sedmih letih spet na Soča Trail

I Feel Slovenia je tokat uradno ime najdaljše, kraljevske dirke okrog Tolmina. Dolgo sem se veselil te tekme, ker je to nek povratek k koreninam in hkrati nov začetek. Nekoč sem tu dobil krila in zdaj se vračam, da zopet vzletim. Pred devetimi leti sem bil tukaj na svoji prvi trail tekmi in potem sem se vračal še dve leti zapored. Zdaj sem po sedmih letih spet tukaj kot izkušen maček, ki je pretekel že kar nekaj ultra trailov in, ki zdaj kljub pomanjkanju treninga, misli da zmore vse. 

Nekaj dežnih kapelj se do štarta posuši in z lahkotnim tempom stečemo avanturi naproti. Prvih dvajset kilometrov je razgibanih in telo dokaj lahkotno potuje skozi pokrajino. Ta del zaznamujeta dva krajša vzpona in spusta, skupno kakšnih 1000 višincev. Naloga tega dela je, da iztrošijo telo in tako poskrbijo, da glavni vzpon ne bo prelahek. Podlaga je mokra. Po razmočeni zemlji mi superge dobro držijo, po mokrih skalah pa pač ne, zato moram na spustih paziti na vsak korak. Družbe se predvsem na drugem hribu, kjer se nam pridružijo tekmovalci iz krajših razdalj, ne manjka.

Nekje na ravnini med Sočo in grajskim hribom se ta dolga trasa zopet odcepi od ostalih in zdaj tečem sam. Tu je dolga ravnina in hvaležen sem za sveže oblačno vreme. Nekaj kilometrov ravnine je vsaj tekočih, ko pa se začne dolg položen vzpon visoko pod Krn, do planine Pretovč pa zgodba postane moreča. Preutrujen in predaleč od cilja, da bi tekel. Kakšnih deset kilometrov in tisoč višincev se zato neskončno dolgo vleče. Zgodba je še bolj moreča, ker se na vzponu ves čas geografsko oddaljujem od cilja. Neskončno korakanje navzgor me toliko utrudi, da ne verjamem več v svoje zmogljivosti. Vem da sem se pred pol leta bolje počutil na osemdesetemu kilometru, kot se zdaj na tridesetemu, vzpon pa se kar nadaljuje in nadaljuje. Ne ni težak, je pa zato toliko daljši in vem, da če bi bi bolje pripravljen bi ga dobršen del lahko pretekel, zdaj pa to počasno korakanje...

In potem končno spust. No ja, malo zapleta še mora bit. Planino Pretovč zapustim kmalu za tekmovalci pred mano in jim, nič hudega sluteč, samo sledim. Nekdo je sfalil pot in vsi smo mu samo sledili in se zato malo izgubili. Nič posebnega. Tega sem že vajen in po kakšnih desetih minutah smo spet na pravi poti. Spust je tekoč in noge so spet presenetljivo lahkotne. Samo ura kaže kruto realnost - moj povprečni tempo je daleč od najboljših časov. Ko se znajdem v dolini, tam nekje na 44 kilometrih z grozo ugotavljam da sem na trasi že skoraj sedem ur. Pred sedmimi leti pa sem bil, na takratni 45 kilometrov dolgi preizkušnji, na cilju že v petih urah in pol.

Cilj pa se tokrat še kar oddaljuje. Okoli grajskega hriba in v Tolminska korita, potem pa daleč navzgor in še malo vijuganja mimo okoliških vasic, preden se končno spustimo proti Soči in po kolesarski stezi do Tolminke.

Pred ciljem pa za mene prvič tudi znamenito prečenje Tolminke, kar malce ohladi, kljub svežemu vremenu, pregreto telo. Na nasprotnem bregu me bodrita moji navijačici, zato kar pohitim in se ne prepustim uživanju v hladni vodi.

Po malici in pivu seveda odtečem še krog na otroškem teku s Karlo. 

Pozneje na Stravi malo preverjam svoje sotekmovalce in ugotavljam, da trenirajo 2x ali tudi 4x več kot jaz in da je težko konkurirati s tako majhno količino treninga. Tako da, samo da je zabava, potem pa že nekako na silo pririnem do cilja. 




nedelja, 21. maj 2023

Spartan Race Kranjska Gora Super


Spet plezam po planiški velikanki navzgor. Nek delček mene si predstavlja, da sem na Red Bull 400. To je tisti noro vzvišen tekaški podvig, ki kot eksplozija energije sproži srca in noge z Red Bullom nafilanih teles. Ampak danes ne. Zdaj je treba počasi, ker to je Spartan Race. Še precej bolj nora preizkušnja! Velikanka je za norce, ki dirkajo tukaj z mano, mala malca in hkrati samo malce težji uvod, takoj po štartnih ovirah, v to noro špartansko preizkušnjo. Vseeno na tem super klancu nekateri proti vrhu začnejo odpadati, jaz se pa lahkotno prebijam naprej. Seveda se šparam, ampak strmih terenov sem vseeno bolj vajen, kot ti močni špartanci, ki pa so odlični na težkih ovirah, ki nas čakajo nekje naprej. Seveda bi bilo prelepo, če bi bilo na vrhu velikanke konec klanca. Pa ga ni! Korakamo naprej proti vrhu hriba in tam gor moramo preplezati še par lažjih ovir.


Tek po grebenu je precej lažji od začetnega vzpona, ampak niti približno to ne pomeni, da je najhujše že mimo. Špartanska borba je nabita z energijo in težavami skozi celo dirko, vrhunec pa bo čisto na koncu. Zaenkrat pa je največja težava strm adrenalinski spust po smučišču Macesnovc v dno doline in potem počasi po gozdni cesti nazaj navzgor na vrh hriba. Vmes pa vsake toliko časa tiste zares ta težke prepreke. Uspešno sem preplezal previsne štange in potem, ne da bi karkoli vedel, sledim tekmovalcu pred mano, nekam v čuden zahteven krog po strmem, težko prehodnem gozdnem terenu. Šele pozneje sem izvedel, da je to kazenski krog (namesto burpeejev), za tiste, ki so bili neuspešni na oviri in sem ga delal čisto po nepotrebnem. Moral bi iti samo hitro mimo naprej.  Nič hudega - bo pa za trening, zdaj že brzim dalje. Še navzgor po gozdni cesti, do naslednje ovire, ki je za mene najtežja od vseh. Kot opica ročkam po oprijemih na vrtljivi štangi. Proti koncu mi začnejo roke popuščati, ampak za las mi uspe. Tokrat brez ovinka dalje. Do vrha je zdaj lažje in tudi plezanje na naslednji oviri je bolj lahkotno.

In spet moram strmo navzdol v dolino skakalnic. Lepo mi uspejo ravnotežne ovire; najprej sprehod po gredi,  čisto spodaj pa še slack line. To me je spravilo v dobro voljo, saj sem si prišparal 2 x 30 burpeejev, ki so doleteli marsikaterega sotekmovalca. Ampak, tudi jaz jih moram delati že na naslednji preizkušnji. Viseč in z rokami po štangah mi najprej ni pretežko, ko pa štange postanejo razmaknjene za cel meter, ne gre več. Sem že ob punci, ki mi šteje burpeeje. Ni popuščanja. Saj sem na tekmi, kjer borbeni duh in neomajna volja iz tekmovalcev izvablja nemogoče. Počasi jih zborbam vseh trideset. Naslednja ovira je samo stenca za preplezati, jaz pa tako zmučen, da ne vem če jo bom zmogel. Seveda hitro ozavestim, da zdaj ni čas za predajo. Iz svojega telesa zvabim še neverjetne moči in se delam, da lahkotno plezam čez visoko pregrado. Sem že v Planici in pred mano je samo še krog, z zgoščeno postavljenimi, tudi težjimi, ovirami.



Nekaj sto metrov teka po grabnu, v katerem teče potok je kar lahkotnih in telo se uspe malce regenerirati. Amapak, sledi začetek finala! Betonska krogla!? Ne zgleda ravno lahka. Vprašam po teži, pa mi prostovoljec odgovori, da ne bom nikoli dvignil, če mi pove. V šali ga prosim, naj me prepriča, da ima pet kilogramov, pa mi punca zraven hitro pove, da je težka 60 kilogramov. Zagrabim in nekako uspem jo spraviti v naročje. Prenesti jo moram po ravnem terenu kakšnih 10 metrov v eno smer in še nazaj. Samo, da mi ne pade na noge! V bistvu to sploh ni tako zahtevna ovira, ko kroglo enkrat dvigneš, potem ni hudič, da ne prišepaš z njo predpisano razdaljo. Naslednja vreča ima samo 22,5 kg, ampak nositi jo je treba precej dlje in tudi po težjem terenu. Ufff...kje je cilj? Samo, da ne bo še več burpeejev...! Ja, v takem čudnem stanju sem zdaj; uživam v izzivih čez ovire, ob tem pa me je zares strah teh burpeejev. Drugo leto se bom zagotovo bolj pripravil na njih.


Puzanje po snegu pod bodečo žico! Že spet izziv, ki je nekaj čisto noro posebnega. Nič težkega, ampak treba je it čez in se ne bati bolečine. Samo priganjati te mora naprej. Najprej ne občutim nič posebnega, potem pa ostri, mrzli ledeni kristali zarežejo v kožo. Skoraj imam občutek, da me trga bodeča žica, skrita nekje v snegu. Potem začne delovati tudi mraz in na podlahteh se pojavi ostra bolečina. Zdaj se drsam po trebuhu in si ob tem dobro popraskam tudi kožo na trebuhu. Še par zamahov in sem čez. Malce odrevenel se poberem in odkorakam naprej.

Blizu cilja sem, ampak samo po kilometrini. Ovire so tu zgoščene in nekatere zelo zahtevne. Sem že pri kopju. Zelo preprosta ovira, ki pa grobo kaznuje neuspeh. Par sekund in samo en poizkus. Če ti uspe si zares srečen, drugače pač delaš burpeeje. Komaj verjamem, da mi je uspelo. S ponosom tečem mimo ubogih sotrpinov, ki z burpeeji mučijo svoje iztrošeno telo.


Še malo plezanja in spet prenašanje težkega tovora, nekaj nerodnega terena in končno se znajdem na ciljni ravnini. Plezanje po drseči vrvi mi ne gre. Še enkrat poizkusim, pa preveč drsi. Mislim, da nisem prišel niti do polovice, ko spet zdrsim navzdol. Škoda energije, najbolje da takoj začnem z burpeeji. Prostovoljca nekaj sprašujem, pa mi samo kaže naprej proti cilju. Šele pozneje izvem, da je tu namesto burpeejev kazenski krog, ampak mene so očitno spregledali. Zares nisem splezal do vrha, ampak zdaj sem že naprej in nekako nimam slabe vesti zaradi tega, ker sem tak kazenski krog enkrat že naredil po nepotrebnem.

Še zadnja zahtevna ovira me spravlja v dvome, ali bom zmogel. Volja je neomajna in prebijam se z rokami po štangah in obročih. Olajšanje in zmaga! Kar nekako, z veliko trme, sem se prebil tudi čez to prepreko. Še par lažjih ovir in za vratom že visi težka medalja. 



Neverjetna izkušnja. Občutki se zlijejo v vrtinec čustev. Mešanica fizične izčrpanosti, evforije, ponosa in olajšanja pričara izjemen trenutek. Spartan Race zahteva vse; moč, vzdržljivost, spretnost in mentalno trdnost ter odločnost. Epska pustolovščina polna težkih izzivov in adrenalina. Komaj čakam in me je hkrati že strah, da se drugo leto podam na tisto najzahtevnejšo Beast preizkušnjo.