Krpan

Korakam. Samo korakam nekam naprej proti neskončnosti. Pozabil sem že, kam me vodi pot in ne vem več, kje sem. Skoraj nezavedno sledim zastavicam, ki so zanesljiv znak, da sem na pravi poti (če jih seveda ni kakšen nepridiprav zanalašč prestavil, da me spelje na napačno pot - ja, tudi to se dogaja). Poizkušam se skoncentrirati na tukaj in zdaj, da mi kilometri, ki so še pred mano, ne poberejo vse volje, pa se ta new-agevski pristop nekako ne obnese. Kako naj bom tukaj in zdaj, če pa moram vendar naprej? Kje sploh je točno ta 'tukaj' in kdaj je 'zdaj'? Življenje vendar obstaja samo, če se premikamo v času in prostoru. Namesto, da se bi skrčila v eno točko, se mi prostor in čas počasi razširjata. Nekje sredi gozda, po dolgih kilometrih korakanja, končno spoznavam, da je 'tukaj in zdaj' zelo omejen pristop do razsvetljenja. Vedno in povsod, v neskončni večnosti, se skriva skrivnost vesolja. Kako kar naenkrat to vem? Vem, ker korakam po half-kilometru proti Javorniku, po skoraj brezpotni planinski poti nekje v območju grebena in v lahkotnem drncu po hitrem makadamskem spustu do zaselka Laze. Mučim se po križevem potu proti Križni gori in od tam dol čez divji spust. Lutam nekje po notranjskih gozdovih, sam s sabo in to se mi zdi čisto kul. Korakam čez vzpon na Slivnico, ki je presenetljivo lažji, kot sem si ga predstavljal, spust pa je spet dokaj divji. Prebijam se tudi čez goščavo proti neverjetno pokončnemu vzponu na Špičko in od tam po prijetnem tekaškem spustu v dolino, kjer se izgubljam v makadamskih križiščih proti Rakeku. O tem, kaj se mi dogaja v labirintu potk po Rakovem Škocjanu, sploh ne bom izgubljal besed. Celotna pot je postala del mene in jaz sem postal del poti. Sploh ni pomembno, ali sem v prvem, drugem, tretjem ali kateremkoli krogu že, ker sem v vseh naenkrat. Pot je postala smiselna zaradi nje same in ne zaradi cilja. Tisti mali košček, ki se mu reče tukaj in zdaj se je v resnici razširil v vedno in povsod. Postal sem del večne neskončnosti. 

Ampak, to časovno - prostorsko zmešnjavo moram sestaviti nazaj v red, pa če je še tako fino biti v njenem zapeljivem raju. Počasi se zavem, da sem nekje na območju Javornika in da me je tretji vzpon do sem popolnoma izčrpal, zdaj pa nekako spet prihajam k sebi. Nekaj kilometrov korakanja po slabi potki ali skoraj brezpotju, ki pa ni nič zahtevnega, me kar nekako regenerira. Če sem prekorakal že dobrih 120 kilometrov, bom pa še teh 50. Želja priti čimprej v cilj, se zopet prebuja v meni. 

Vse skupaj se je začelo že skoraj cel dan v preteklosti. Samo sedem nas je startalo na Krpanu (171 km) in še pet na Erazmu (114 km). Z Mano sta prišli tudi Brina in Mateja, ki me ves čas lahko spremljata s pomočjo Sportotime GPS tracking-a. Krožna trasa, dolga 57 kilometrov se imenuje Uršula in na njo se bodo tekmovalci podali šele v nedeljo. Po isti trasi, samo da jo je treba preteči dvakrat je speljan 114 kilometrski Erazem, Krpan pa je dolg tri iste kroge (171 km). Lahko bi se ustavil že po prvem krogu in Uršula bi bila osvojena, ampak to bi bilo prelahko. Obstajala je verjetnost, da se ustavim po dveh krogih in se zadovoljim z Erazmom. Tega sem se zelo bal. Prav dobro sem se zavedal, kako izčrpan sem že nekajkrat končal stotke in takrat si niti predstavljati nisem mogel, da bi lahko tekel še sedemdeset kilometrov več. Moral sem izumiti psihološki trik, ki mi ne bi pustil popuščanja. Vem komu sem pripravljen darovati vse v svojem življenju in še več. Odločil sem se, da prvi krog posvetim Mateji, drugega Brini in tretjega mali, drobni, še ne rojeni Karli. Takoj, ko sem se tega domislil, sem vedel, da ne bom popustil. Bal sem se samo, da ne bi bilo kakšne poškodbe ali katerekoli druge sile, ki bi mi preprečila dosega cilja. Nikakor se ne smem ustaviti v tretjem krogu, ker bi se  počutil, kot da sem izdal Karlo.

Razgled z Javornika proti dolini Cekniškega jezera

Cerkev na Križni Gori

Prvi krog sem poizkušal čimbolj varčevati z energijo. Predvsem prvi vzpon na Javornik sem miril konje. Cilj se je zdel še nedosegljivo daleč. Skozi celoten prvi krog na cilj sploh nisem pomislil. Nekje na polovici vzpona na Javornik sem si namontiral lučko. Sledilo je dolgo nočno kolovratenje, v glavnem po gozdovih notranjske. Samo slediti sem moral rdečim lučkam, ki so se bleščale na zastavicah in pa čim manj mislit, kaj se skriva v očkah, ki se vsepovsod svetijo v temi. Čeprav je bil prvi krog, moj najhitrejši krog, se mi je vseeno na nekaterih delih zelo vleklo. Makadamski spust z Javornika pa se mi je kar nekako priljubil. Kako bi bilo lepo, če bi bil tudi v tretjem krogu čez ta spust še zmožen teči! Majhen kratek strm vzponček na Križno Goro je bil mala malca v primerjavi s spustom z nje, ki pa tudi ni pretirano dolg in sem ga skoraj pretekel. Polharji v gozdu proti Bločicam so ponujali žurko in prevoz. Seveda sem se obojemu odrekel. Nekje do Slivnice sem prehitel vse, ki so potem ostali za mano, tako da sva se samo še z Dejanom občasno srečevala. Spust s Slivnice je malce divji in dolg, ampak sem ga kar lepo pretekel. Najtežji del pa je bil že v prvem krogu vzpon na Špičko. Pa ne tisti del spodaj po goščavi, ampak zgoraj nad cesto, po strmini naravnost navzgor nekam v neskončnost. Tu gor mi je Dejan pobegnil in dolgo se nisva več videla. Ostal sem potrpežljiv, nikamor se mi ni mudilo. Spust s Špičke sem pretekel v lahkotnem drncu. Na okrepčevalnici v Bezuljaku sta me pričakali Olga in Slavka, ki sta izgledali zelo premraženi. Šele takrat sem se zavedal, da je postalo kar hladno. Še dolgih enajst kilometrov razgibane ravnine se je mogoče malce vleklo. Makadam do Rakeka in potem po začaranem gozdu proti hotelu v Rakovem Škocjanu so bili tisti neskončni zadnji kilometri. Krog posvečen Mateji sem pretekel z odliko. Umirjeno, brez pretirane razsipnosti z dragoceno energijo. Takoj sem dobil SMS od Mateje in  - presenečenje - tudi od Kristija s čestitkama za prvi krog. Mateja, ta krog je bil res posvečen tebi, ampak vseeno bi lahko spala. Kristi, tebi pa res hvala, da si med delom najdeš čas tudi za prijatelja.

Križev pot proti Križni Gori

Zastavica kaže pravo pot

Mali naravni most v Rakovem Škocjanu

Drugi krog bil je tisti, ki sem se ga najbolj bal. Če bi omagal v tem krogu, potem bi bilo zelo težko najti voljo še za tretji krog. Začetek je bil lepo počasen in umirjen že sam po sebi. Nič več ni bilo potrebe po umirjanju. Bil je čas za napredovanje v naravnem tempu, kar pomeni hojo že pred začetkom vzpona na Javornik. Strmina proti Javorniku niti približno ni bila tako lahka, kot v prvem krogu. Na uri sem lepo videl rahlo zaostajanje v tempu, glede na prvi krog, ki pa ni bilo pretirano. Brezpotje po Javorniku se mi je vleklo kot jara kača. Ko sem že mislil, da sem končno na makadamskem spustu, sem moral še enkrat zaviti v gozd. Po spustu je potem letelo še bolj kot prvič in kar naenkrat sem se znašel na okrepčevalnici v Lazah, kjer me je Srečo že vzpodbujal, da je Dejan samo dve minutke pred mano. Sploh me ni zanimalo. Nisem se še obremenjeval z uvrstitvijo, pomembno mi je bilo samo, da čim bolj svež oddelam še ta krog. Zdanilo se je. Dolgo potovanje od Laz do Slivnice zajema raznolike terene in tudi moje počutje se je ves čas spreminjalo. Spuste sem še vedno lahkotno tekel in tudi po ravninah mi ni bilo problema teč. Kljub temu pa mi je bil v tem obdobju najljubši teren rahel vzpon, po katerem sem potoval s hitrim pohodnim korakom. Že zgodaj zjutraj sta sestopali planinki s Križne Gore in me spodbijali. Hvala vama punci! Vse te stvari so dodale kamenček v mozaik k mojemu uspehu. Ubogi polharji so se mačkasti prebujali, ne zavedajoč se, da sem jaz že drugič maširal mimo njih. Vzpona na Slivnico se nisem več bal, pa čeprav je še vedno drugi najtežji na trasi. Spet je minil kar nekako lahkotno. Krog se je vse bolj bližal h koncu. Seveda se je občasno pojavljala izčrpanost in nejevolja, ampak energija se mi je potem vsakič znova spet nekako povrnila. Zloglasna Špička me je popolnoma izčrpala, ampak na vrhu je bila nagrada - navijaška družinica in kozarček piva so bili dovolj za ponovni zagon motorja po prijetnem terenu proti Bezuljaku. Krog posvečen Brini se je potem seveda še zelo vlekel v zadnjih kilometrih. Brina me je, kot da bi vedela, da sem ta krog posvetil njej, pričakala pri mostičku, malce pred ciljem v Rakovem Škocjanu in zadnje metre pretekla skupaj z mano.

Točno dvajset ur sem potreboval za dva kroga. Tretji bo počasnejši, o tem ni dvoma. Nisem imel pojma kaj me čaka. Ob dveh popoldne je bilo v Rakovem Škocjanu malce bolj živahno, kot po prvem krogu, ki sem ga končal sredi najbolj trdnega spanca normalnih ljudi - malce pred četrto zjutraj. Vsi so se posvečali meni, da se pripravim še za zadnji krog. Kar poln energije sem se počutil ob vsem tem živžavu. Pa kako sta me bili veseli Brina in Mateja! In seveda, ko sem se spomnil na Karlo, kateri posvečam ta zadnji krog, sem kar poskakoval od energije. Vedel sem, da bo še dolga. Najbolj sem se bal, kaj mi bo sredi noči povzročalo pomanjkanje spanca, ker še nikoli nisem šel v drugo noč brez spanca. Pač, mudilo se mi je, ker sem imel v glavi samo cilj. Ko sem na poti, me sama pot dostikrat prevzame, če pa se ustavim, mi cilj ne da miru in me hitro začne vabiti k sebi. Odkorakal sem, že tretjič proti Javorniku.

Za gozdom se skriva Cekniško jezero

Po 120-ih kilometrih imam še vedno dovolj energije, da lahko tečem po rahlem makadamskem spustu iz Javornika proti Lazam. Ne vem, ali je to posledica skrbne taktike, pravilnega vnašanja energije (hrane) v telo, ali pa je izvor v tem, da krog posvečam Karli. Verjetno bo držalo kar vse troje skupaj. Potem pa se pojavi še četrta motivacija. Pred sabo zagledam Dejana, ki se komaj vleče po makadamu navzdol. Kar malo hudo mi je za njega, ampak sem tudi dovolj sebičen, da sem takoj pomislil na morebitno možnost za zmago. Pred nekaj leti, ko smo navijali, ne vem več točno ali za Tonija ali Katko, mi je Brina rekla, da si želi, da bi jaz enkrat zmagal na sto milj. Jaz sem ji čisto brez razmisleka odgovoril, da se bom za to pa res potrudil. Taka želja od majhnega otroka se mi zdi tako krepostna. Ni si želela nekaj za sebe, ampak da bi jaz zmagal in bi bila potem ponosna na mene. Seveda mi je bilo kmalu jasno, da bom tako preprosto željo svojemu otroku res težko uresničil. Zdaj pa se mi ponuja priložnost. Pritečem do Dejana, da nekaj časa napredujeva skupaj. Vidim, da bo vse v redu z njim, ampak jasno mi je tudi, da me bo težko lovil, če le ne bom tudi jaz pretirano omagal. Zdaj imam še energijo, zato izkoristim kilometre makadamskega spusta za tek. Imam občutek, da so to zadnji tekaški koraki danes. V Lazah me pričaka Srečo z gospodom, ki je bil tam že včeraj. Lepo me oskrbita in spodbujata za naprej. Proti Križni Gori se trasa vseskozi v glavnem počasi vzpenja, zato sem na tej točki za danes končal s tekom. Prestavim v hiter pohodni korak. Tempo mi vseskozi počasi pada, zato na razglednih delih pogledujem nazaj, če me Dejan slučajno lovi, pa ni videti sledu o njem. Križev pot na Križno Goro tokrat opraviči svoje ime, ampak na srečo je kratek in tudi zahteven spust je dokaj hitro mimo. Kilometri po gozdu proti Bločicam se kar nekam vlečejo. Ko mi zmanjkuje volje samo pomislim na mojo Karlo, ali na to da bom Brini izpolnil željo in vesolje me takoj napolni z energijo. Pašniki nad Bločicam so v tej noči močno oroseni in v copate mi vdre vlaga. Sledi nekaj spusta, takega lahkega, ampak teči se ne da več. Samo korakam. Občutek imam, kot da nekaj manjka. Seveda - eureka - ni zastavic!!! Grem naprej. Ni zastavic po gozdni potki, ni jih naprej na makadamu in niti na začetku vzpona proti Slivnici. Nekdo si je vzel čas in odstranil oznake na skoraj treh kilometrih trase. Pokličem Srečota in ga obvestim o tem, potem pa zagrizem v klanec proti Slivnici. Karla moja, ko bom tukaj gor tebe nesel čez kakšno leto, bo sigurno veliko lažje! Klanec se je tokrat zares podaljšal in postavil bolj pokonci. Na vrhu se je nabrala še megla, tako da s težavo sledim zastavicam. Končno se znajdem pri žuristično razposajeni mladini, ki dežura na Slivnici. Na aplikaciji mi pokažejo, da je Dejan komaj začel z vzponom, zato se kar naenkrat počutim že zmagovalec. Samo do cilja moram priti, nikamor se ne mudi, razen mogoče v posteljo. Potovanje v dolino je dolgo in naporno, vzpon čez goščavo prav tako. Na vrsti pa je pokončna, neskončna, špičasta gora. Neskončno strm klanec. Pogledujem navzgor in komaj dojemam, kako visoko se svetijo oznake pred mano. Če to ne bi bil zadnji vzpon (spredaj je samo še nekaj klančkov), bi mogoče res obupal. Tudi sem te bom nesel, Karla, da boš videla, kam me je pripeljala volja, ki si jo ti vzbudila v meni. Postalo je precej hladno. Na vrhu Špičke si oblečem vetrovko in končno odkorakam iz tega neskončnega hriba proti Bezuljaku. Tudi tu se pot vleče v neskončnost in vmes se pojavljajo kar novi težki vzponi. Potem pa dol, dol, dol. Daleč v neskončnost. Začela se je že nedelja. Ob 0:30 se končno pojavim na okrepčevalnici v Bezuljaku. Olga in še en gospod me prijazno oskrbita. Potolažim ju, da sem v redu in da bom teh 11 km že še prekorakal, pa čeprav se bo še zelo vleklo. Proti Rakeku začutim rahlo bolečino spredaj nad gležnjem. Nič pretiranega, vem pa, da naznanja možnost rahle poškodbe nekje v notranjosti. Bolečine se ne bojim. Žulji in odpadli nohti me ne motijo, nočem pa resnih poškodb, ki prinašajo posledice v telesu za prihodnost. Rahel, čuden občutek bolečine me prav nič ne moti, zato vem da bom s tem z lahkoto prišel do cilja. Sem pa zelo hvaležen, da je telo zdržalo do tukaj, ker če bi se kaj takega pojavilo prej, bi bilo nadaljevanje preveč nezdravo za telo. Od Rakeka do cilja je samo še dobrih štiri kilometre, ampak ti se po labirintičnih gozdnih potkah vlečejo v neskončnost. Lepote Rakovega Škocijana me napadajo iz vseh strani in hočejo, da se za vedno izgubim v njih. Rdeče lučke na zastavicah pa mi vztrajno kažejo neskončno pot. Zadnji mostiček je bil v prejšnjih krogih tik pred ciljem, zdaj pa moram kar še nadaljevati po nekih neznanih poteh. In potem končno zagledam hotel in mojo Matejo ki me pričakuje sredi noči v tem mrazu. In v sebi nosi tudi mojo Karlo, ki me je tako tudi pričakala v cilju svojega kroga.

Totalno izčrpan končno zelo vesel dosegel cilj

Izpolnjeno je! Zmago posvečam Brini, ker si jo je ona zaželela. Jaz sem si samo želel preteči ta trail. Neka prelomnica se je s tem dejanjem zgodila v mojem življenju in prihodnost od tu naprej bo nekaj novega. Karla, zdaj lahko prideš na svet; čakamo te! Če zmorem 100 miljske traile, bom tudi tebi lahko vodič skozi življenje. Dolga je bila pot do tukaj. Začela se je že davno v preteklosti, ključno pa je bilo celo letošnje leto. Pomlad mi je naznanila Karlo in zagnal sem se proti rekordom na krajših tekih, ter se do konca izmučil čez stotke na Kozari in Pušeljcu. Skozi poletje ni bilo počitka; dopust sem izkoristil tudi za težke treninge. Začetek jeseni je minil v napetem pričakovanju. In zdaj sem kar naenkrat tu. Na cilju, tukaj in zdaj. Pa hkrati tudi vedno in povsod, nič se ni izbrisalo, vse ostaja del večne neskončnosti.

Dogodek SLO 100 2019 bo za vedno ostal del mene. Hvala Srečo, Olga in hvala celi vajini družini in prijateljem, ki so pomagali. Borut in Slavka; vidva sta prav neverjetna, kako se razdajata za nas, ko bi morala mislit predvsem na sebe. Mala organizacija z velikim srcem. Na dogodku ste uspeli pričarati tisto najlepše domače počutje. Niti za trenutek se nisem počutil ogroženega zaradi morebitne slabosti v organizaciji.  Upam in želim, da bo v prihodnosti več ljudi znalo najti veselje v udeležbi na tem prijetnem trailu, ki je nekako še najbolj značilno slovenski. Jaz sem doma iz podobnih krajev, kjer lahko tečem po gozdovih in travnikih, čez strme klance in spuste ter čez dolge razgibane terene, kjer včasih zaidem v neprehodne goščave. Tisti ki nagajate in pobirate zastavice; skoraj bi bilo preveč popolno, če vas ne bi bilo. Prav želim vam, da se nekoč nekje izgubite zaradi napačnega kažipota. Karma deluje in morali boste plačati. In če bom mogel, vam bom jaz prišel pokazat pravo pot. Ker, mi smo se zaradi vas zgubljali na poti, vi pa ste zgubljeni v sebi, zato se mi zdite zares ubogi. Vesel sem, da sem svoj prvi sto miljski trail opravil na Slo 100. Saj veste; prvega ne pozabiš nikoli.

Dejan in jaz na podelitvi                                Ponosna Brina s pokalom

8. Ultra šiht na Planini nad Vrhniko

Vsi (ajde, skoraj vsi) vemo kaj  pomeni 8 ur šihta. 8 ur garanja in znojenja ali tudi psiho-najedanja. Prodajamo se za denar, za  golo preživetje, mogoče tudi za kaj več in kdor ima srečo, tudi za luksuz. Dan za dnem, leto za letom. Malokdo ima srečo, da z veseljem hodi na šiht, pa še tega prej ali slej mine. Ampak živeti je treba. Če zaslužiš več, si z veseljem še več časa na šihtu, pa čeprav bi bilo manj dovolj. Da je svet vseeno malo lepši, so nam podarili tudi kakšen prost dan. Večina nas zato komaj čaka petek popoldne, ko se predamo dogodivščinam, za katere smo garali cel teden, da takrat zapravimo zaslužene denarce, ki se tako pretakajo nazaj k delodajalcem. Samo da kroži, pa smo vsi srečni.

Pa pride sobota, druga v septembru. Kar nekaj norcev nas je, ki se prostovoljno javimo, da gremo šihtat na 8. Ultra šiht na Planini nad Vrhniko. Zastonj, brez plačila, oziroma smo pripravljeni tudi plačati, da lahko pridemo garat. Nihče nam ne postavlja norme, pa se vseeno izmučimo, kolikor zmoremo. Ali pa tudi ne. Kakor komu paše. Kakor si kdo zastavi želje in cilje. Pomembno je, da se fajn razmigamo in da zaužijemo pozitivne vibracije s strani 'delodajalca', 'sodelavcev' in cele 'fabrike'. Kako bi bilo lepo, če bi bili vsi šihti takšne vrste. V glavnem, prišlo je veliko prijateljev in znancev in še ostalih podobno-mislečih. Z menoj so tudi moje punce, ki me bodo spodbujale. Upam in želim, da se bodo imele fajn. Sicer pa, v tej družbi, se je težko ne imeti fajn. Cilj je narediti čim več vzponov na Planino. Spodaj in zgoraj sta kontrolni točki, kjer se štempljamo, vmes pa kakor komu poželi, pomembno je samo, da smo celo pot peš.

Normo sem si postavil sam. Deset vzponov in devet spustov. 30 minut za vsak vzpon in 20 minut za vsak spust znese točno 8 ur. Časa za počitek ni. Nadure niso dovoljene. Včasih se šiht zelo vleče, ko pa je treba loviti normo, minutke bežijo z neverjetno hitrostjo. Komaj si uspem priboriti par minutk časa za rezervo. Spodaj imamo vodo in kakšen prigrizek, zgoraj pa nam pečejo tudi palačinke in kuhajo pasulj.

Ves čas po isti poti, ves čas srečujem iste ljudi. Vsi smo srečni in nasmejani, ali pa se borimo, da iz svojega telesa iztisnemo čim več energije. Najprej v klanček po potki, do kratkega asfaltnega odseka. Mimo domačije s tablo, ki opozarja, da lastnika zelo motijo pasji drekci (se strinjam, da bi jih lastniki štirinožcev morali pospravljati, če se ščene podela na njegovo dvorišče), očitno pa ga nič ne moti vonj po fekalijah iz lastne greznice. Iz območja smradu planinska pot kmalu zavije v prijetno senčno kamnito potko, ki se malce višje gor priklopi bolj tekaškemu makadamčku. Vonjave se spremenijo v mavrično paleto deodorantov, znoja in zelišč iz okolice. Pravi vzpon pa se začne pri županovi klopci, do koder je več kot polovica razdalje, ampak komaj tretjina vzpona. Od tu naprej sta dve poti, ena je malce krajša in zelo strma, druga pa gre po lažji daljšnjici. Nič ne eksperimentiram, ker poti že dobro poznam iz prejšnjih let. Gor grem po strmi, dol po položni. Pri prvih vzponih se tu mirim in šparam energijo, pri zadnjih pa iztiskam zadnje atome moči iz sebe. Ne vem, ali se na majhni kratki ravninici sredi strmine kaj spočijem, ali pa me samo vrže iz ritma, je pa dobra orientacijska točka, ki mi pomaga pot razdeliti na krajše odseke, ki so predvsem za psiho veliko lažje premagljivi od cele poti. Po zadnji strmini je vrh že zelo blizu in počasi se moram odločit, ali si bom privoščil palačinko, mogoče brovni, ali pa samo nekaj tekočine in že je treba zlavfat dol. Za pasulj in pivo ni časa, to si bom privoščil šele na koncu. 

Gor, dol, gor, dol, gor..... Pozdravčki s sodelavci in drugimi obiskovalci, pa seveda mojimi navijačicami in šiht kar prehitro mineva. Ritem enak od začetka do konca. Nobenega zidu. Mogoče, da je predzadnji vzpon malce bolj naporen, ampak norma ni ogrožena. Če mi vmes zmanjka volje, se spomnim na kolesarje na Vuelti (dajmo Primož in Tadej), in pa seveda na Planiško strmino in Red Bull 400 (vem, da bo Barbara spet zmagala). Spusti so skozi celoten šiht lepo tekoči, zadnji vzpon pa itak leti z neko nadzemeljsko energijo. 

Namen je bil dober trening, dobil pa sem polno preživet dan na šihtu, ki je namenjen življenju tukaj in zdaj. Ni garanja za denar, ki bo ali pa je že bil zapravljen nekje drugje, v nekem drugem času, je samo življenje v neskončnem tukaj in zdaj. Čas je samo iluzija, ki pa se je ne morem znebit in ponedeljek že trka na vrata.....

Petek šestnajstega

Nekako iznenada se je pojavil dodaten prost dan. Ker je na četrtek praznik, so bili v službi skoraj vsi za, da imamo prost tudi petek. Meni to najprej ni bilo preveč všeč, ker mi že primanjkuje dopusta, ampak hočeš - nočeš sem se moral s situacijo sprijaznit. Izkazalo se je tudi, da bom ostal sam doma, zato bi bilo dobro, če najdem nekaj zase. V četrtek smo bili družinsko na izletu v Kranjski Gori in tam je padla ideja, da grem lahko preteč 30 km traso Kranjska Gora Trail Run. Vse, kar sem moral naredit je, da sem si na uro s spletne strani naložil .gpx datoteko, vzel nekaj hrane in pijače ter se že drugi dan zapored odpeljal proti Kranjski Gori.

Za začetek tečem po trim stezi ob Pišnici navzgor do Jasne. Prijeten jutranji hlad reke moram kar prehitro zapustiti. Sledim poti številka 1 proti Gozd Martuljku. Tukaj je skoraj ves čas lepa hitra makadamska gozdna trasa. Nekje vmes, pri prečenju nekakšne grape makadam za kratek čas nadomesti kar zahtevna stezica. Na spolzkem lesenem mostičku oziroma nekakšnem podestu nerodno spodrsnem, potem pa mi nekako le uspe prečkati to drsalnico. Že pred Martuljškimi slapovi zavijem po cesti proti dolini. Zares škoda, ker gre trasa mimo tega lepega naravnega bisera. Najbrž je prenevarno spustiti hordo tekačev čez zahtevno pot po soteski navzdol. Zdaj je na vrsti dober kilometer teka po kolesarski stezi, v mislih pa že imam dolg počasen vzpon na greben Karavank. 

Proti Srednjemu vrhu grem po poti mimo Jermanovega slapu. Tu je vzpon precej strm in hitro pridobivam na višini. Pot ob potoku in slapovih napolni dušo in telo z energijo prvinske divjine. Po manj kot kilometru divje potke se spet priključim asfaltni cesti proti Srednjemu vrhu, od tam naprej pa dolgo počasno vzpenjanje po makadamu proti grebenu Karavank. Lep tekoč vzpon. Tu se bo na tekmi dirkalo na polno. Kakšnih šest kilometrov in šesto višincev je treba narediti po zložnem makadamskem vzponu. Vmes moram dvakrat čez ograjo z zastrašujočim znakom 'bik na paši'. Ko že visoko v hribih cesta zavije levo, nekako zgrešim odcep naravnost naprej, tako da sem naredil krajšo bližnjico do planine, kjer se pasejo ovce, pa tudi krave in biki, ki me sumljivo opazujejo. Zares mi je malce nelagodno. Oblečeno imam rdečo majico, ki lahko kakšnega bika malce razdraži. Mojo pozornost pa se kmalu preusmeri na množico žvižgajočih svizcev, ki se na žalost že na daleč odmikajo v varno zavetje svojih rovov.

Nadaljevanje poti je čisto nebeško potovanje proti zahodu ob in po grebenu Karavank. Lepe travnate stezice z razgledi na Julice in daleč v dolino na Avstrijsko stran. Traso popestri strm vzpon na Trupejevo Poldne s prepadno severno steno. Faaker See se blešči globoko v dolini. Kakšnih deset kilometrov tekanja po mejnem območju na grebenu Karavank je zagotovo najlepši del trase. Bolj na zahodu, z Vošče, se pokaže veličasten in meni do sedaj nepoznani razgled proti Jalovcu. Do cilja ni več daleč, Kranjska Gora je čisto blizu, ampak globoko dol v dolini.

Spust z grebena se začne po zelo strmih serpentinah. Tudi tu se bo odločala tekma. Po krajšem makadamu še zahtevnejši strm spust, ki lahko v mokrem povzroči ogromno težav. Vratolomen spust, ki sicer zelo lepo in tekočo traso začini z zelo zahtevnim odsekom, par kilometrov pred ciljem, lahko spremeni vse. Kar naenkrat trasa ni več tekoča in lahka. Treba se je znajti tudi po blatni strmini navzdol. Na koncu vendarle kakšne tri kilometre lepe ceste za dirkanje na polno. Jaz ne dirkam, ampak uživam v še zadnjih korakih na moji zasebni KGTR avanturi.

Pohvaliti moram traso. Hitra proga na začetku, potem dolg vzpon, uživanje na razgibanem grebenu in vratolomen spust v dolino. Še nekaj okrepčevalnic, prijetno vzdušje in dobra organizacija, pa bo tekma popolna. Eden najlepših trailov pri nas. Kakšne uživancije čakajo šele tiste ki se bojo podali na ta dolgo, šestdeset kilometrsko traso, katere prvi del je identičen tridesetki. Mene letos žal ne bo tam, zato sem vesel za ta podarjeni dan, ki sem ga izkoristil za preizkus tega novega traila, ki ima še veliko bodočnost. Ne vem kako bo septembra, ampak v avgustu na koncu zelo paše osvežitev v mrzli Pišnici.

Pušlc

Jutro v Podbrdu. Uradno je še pomlad, ampak poletje buta z vso svojo slovitostjo. Že zdaj je toplo, a na srečo zaenkrat vsaj oblačno. Vsi se bojijo napovedanega vročega in soparnega vremena. Tudi jaz sem se malce nalezel tega strahu, čeprav mi vročina ponavadi ne pride do živega. Šli bomo en krogec po okoliških hribih, da si naredimo en tak lep sto kilometrski pušlc. Malce negotovosti je v meni. Kozara pred šestimi tedni mi je dala misliti, tole pa naj bi bilo še precej težje. Čaka me lepa, dolga in naporna avantura. Pa pejmo...

Najprej je na vrsti skoraj cel GM4O. Po trasi divjega, težkega gorskega maratona se zdaj premikam v počasnem ritmu po zložnem vzponu navzgor. Vzpon iz Podbrda čez Kovce in na Koblo je lahek in tekoč. Na GM4O sem ga skoraj v celoti pretekel, danes pa se je treba šparat. Zelo me čudi, da se vsem tako mudi. Korakam čisto zadaj v skupini. Pot je še dolga in ta ležeren ritem bo verjetno postal še počasnejši. Po nekaj kilometrih v ljudeh startni adrenalin popusti in prehitevat začnem vse, ki sodijo nekam za mano. Glava premleva vse mogoče misli. Kako dolgo še? Kaj vse bom doživel na tej veličastni avanturi? Kako utrujen, izčrpan bom proti koncu? Korak za korakom počasi navzgor. Uf kakšen pogled globoko v dolino, kjer se prebujata Brina in Mateja, kjer se počasi pripravljajo na start GM4O. Čez Koblo se teren spremeni. Ni več široke mulatjere in ni več nekega konstantnega vzpona. Razgibanost se preseli tudi v mene. Kar nekaj spusta poživi korak. Energije za zadnji strmi vzpon na sedlo Čez Suho imam več kot dovolj in po dveh urah in pol je prvi iz med težjih vzponov opravljen. Kar naenkrat je potrebno teči navzdol. Daleč navzdol v bazen toplega in vlažnega zraka. Spust iz Črne Prsti je hiter in strm. Samo štiri kilometre do vasice Kal, ki leži več kot kilometer vertikalno navzdol. Potovanje od Kala proti Hudajužni je še kar dolgo in počasno. Pa saj nočem biti prehitro tam. Malo dol pa malo gor in potem že spet dol... Vonj bezga me tako prevzame, da zaplavam v osrčje naravne. Pozabim, da tečem, korakam. Letim nekam in povsod. Malo sem sam... in malo smo skup. Na koncu pred Hudajužno mi prideta naproti še Brina in Mateja. Ne nisem še daleč. Niti četrt poti ni to. Ja, hiter sem. Samo štiri ure do tu, je tempo ki ga ne zmorem speljati do konca. V Hudajužni me pričaka okrepčevalnica z največ energije. Tu se počutim kot kralj. In ta kralj mora zdaj spet zakorakati v strmino. Tisto najtežjo strmino, tisto ki je pekel GM4O-ja, tisto ki nikakor ne sme biti pekel UPT-ja. Noge je treba šparat. Tole je treba narediti z občutkom. Vsekakor se je potrebno opominjati, da imam tokrat še daleč do konca. Navijanje ZZ-topke je fenomenalno. Od kje ji vsa ta energija. Neverjetna je. Edinstvena je. In ravno prav jo je. Počasi ugotovim, da Durnik sploh ni tako težak in naporen, če se nanj spraviš z občutkom. Ko se teren nekajkrat malo poravna se zavedam da je vrh že blizu. Še zadnja travnata pobočja do Porezna, do svobode, do točke, kjer bom zapustil GM4O in odpotoval po vsaj delno neznanih poteh UPT-ja.

Zdaj sem na ultri. Prostrani travniki pod Poreznom me spominjajo na divji zahod. Ampak, jaz nimam konja, ki me bi ponesel po pokrajini od obzorja do obzorja. Noge me na srečo še ubogajo. Še najbolje mi gre na zložnih spustih. Vandranje po pokrajini med Poreznom in smučiščem Cerkno je nezahtevno. Vroče je, ampak smo še dovolj visoko da se da dihat. Sence dreves so moji zavezniki. Do Črnega vrha po smučišču navzgor. Pijem in spet pijem. Pa tudi jem. Sem pretvornik energije. Ne gre drugače. Ne znam, da bi šlo na prano. Treba je jesti. Dokler želodec sprejema hrano, je vse pod kontrolo. In spet navzdol. Zdaj po asfaltu proti trasi ene druge cvetka Pušlca. Zadnjih nekaj kilometrov pred Kopačnico pot postane poznana. Tu sem pred štirimi tedni divjal navzdol z neverjetno hitrostjo proti cilju KBK-ja. Danes sem počasen. Vročina je tukaj zares taka, ki kuha. Topim se, kuham se v sopari. Vroča in močno slana enolončnica v Kopačnici vseeno zelo paše. Okrepčam se, napijem se, osvežim se. Spet je treba navzgor. Čim prej bom višje, bolje bo. Po vroči brežini navzgor. Od sence do sence skozi Leskovico in potem končno v senco gozda. Čeprav sem šele na pol poti, se v glavi počasi pričara bližina cilja. V uri in pol pripotujem na vrh. Kljub lepemu vremenu na Blegošu ni veliko ljudi. Parček, ki se stiska v travi, se ne pusti zmotiti. Jaz moram korakati še po težavnem terenu do koče. Na tem spustu spoznam, da so noge že malce utrujene. Dolga pot od Blegoša do Železnikov je v večini rahel položen spust, vmes pa so tudi vzponi in strmi spusti. Korak za korakom. Vsak korak sem bližje, ves čas pa sem tukaj in zdaj. Zakaj hrepenim po cilju, če pa uživam na poti. Neko nesoglasje se tukaj poraja. Zakaj sem sploh odšel na to pot, če pa samo hitim proti cilju, ki je v bistvu na mestu starta. Ne vem, nimam odgovorov. Na cilju hočem biti čim prej, da me moji punci ne bosta predolgo čakali in pa da dosežem čim boljši rezultat, seveda. To sta dva tehtna razloga za hitenje. Ampak najprej moram priti do Železnikov. Malo se že vleče po tej razgibani pokrajini. V dolino pritečem pozno popoldne, že proti večeru. Vročina le počasi popušča. Kratek počitek v Železnikih mi bo prav prišel.

Pred mano je samo še dolgo potovanje od Železnikov do Podbrda čez masiv Ratitovca. V Železnikih se dobro osvežim, preoblečem in preobujem. Prijazna prostovoljka mi zmasira meča. Po asfaltu skozi naseljeno dolino Dašnjice tečem veliko lahkotneje, kot sem pričakoval. Zatiram željo, da bi na Ratitavcu ujel sončni zahod. Še predaleč sem od tam, da bi mi to uspelo, pa čeprav je korakanje navzgor precej lahkotno. V tem trenutku sem skoraj prepričan, da mi uspe priti do cilja še danes. Do polnoči so še štiri ure, jaz pa sem že na Prtovču. Še dobro uro vzpenjanja po znani poti do vrha. Dva tedna nazaj smo tukaj divjali na Teku na Ratitovec. Danes korakanje ni tako hitro. Okrepčevalnice so v zadnjih kilometrih bolj na gosto, pa čeprav je vročina popustila in ni treba več tako veliko piti. Tek po gorski pokrajini Ratitovca, v že delnem mraku, je veličastno doživetje za dušo. Zaznavam, kako se zemlja obrača stran od sonca. Nekje za obzorjem se skriva luna, skoraj polna luna, ki bo osvetljevala pot do cilja. Ravno prav hladen veter je osvežil telo. V svetlobi čelne lučke se že daleč naprej svetlikajo oznake poti. Že v popolni temi tečem proti smučišču na Soriški planini. Cilj je globoko v dolini za še zadnjim kucljem. Vzpon po smučišču je skoraj nemogoč. Ne vem kaj so naredili, ampak teren je kot da bi hodil po puščavski sipini. Gazim po nekakšnem mivki podobnem materialu. Ob 23-ih prilazim čez prelaz na Lajnarju. Cilj je devet kilometrov naprej in en kilometer navzdol. Lep položen spust po mulatjeri bi moral biti tekoč in hiter. Ampak ne gre. Ne morem teči po tem prijetnem spustu navzdol. Samo hiter pohodni korak me počasi nese proti cilju. Opustim željo da bi prišel pred polnočjo. Ne bo šlo. Dolge serpertine po mulatjeri čez Kovce se vlečejo v neskončnost. Korak za korakom se približujem proti Podbrdu. Občasno se že sliši dogajanje na prireditvi. Ali Brina in Mateja že spita? Me mogoče še čakata na cilju? Pohiteti moram. Nočem, da me predolgo čakata. Zadnji metri so po potki nad dogajanjem, kjer že dobro zaznavam pričakovanje mene v cilju. Še zadnji koraki in že mi Brina obesi medaljo okrog vratu.

''Kaj je bilo najtežje?'', me sprašujejo. Kljub vsej vročini, strmim klancem in spustom je bil meni najtežji lahkotni zadnji spust. Ni najtežje na najzahtevnejših terenih in ko so pogoji najtežji. Najtežje je preprosto takrat, ko si najbolj utrujen. Vse je v nas. Celotna pot je zdaj postala del mene. Danes sem drugačen, kot včeraj. Vsi klančki, spusti, žgoča vročina, prijetn večeren vetrič, navdušujoči navijači, veličastni razgledi, vsa neverjetna narava, vse stezice in ceste, okrepčevalnice; vse to me je nekako preoblikovalo in malce spremenilo. Nikoli nismo zares isti. Potujemo od enega jaza k drugemu jazu. Poti ki me delajo vedno boljšega so tiste, ki dajejo vrednost življenju. Ta pot je bila veličastna. Ena najlepših in najmogočnejših. Tudi najtežja od vseh, na katere sem se do sedaj podal. Hvala PTRF, da ste mi omogočili to doživetje. Veličastno je bilo. Še dolgo bo ostalo del mene.

Pomlad

Kozara utra trail

Pomlad brsti z vso svojo silovitostjo. Vse diši, zeleni in cveti. V srcu je polno hrepenenja. Življenje je na poti proti svojemu vrhuncu. Vse v naravi poje pesem materi zemlji in se ji zahvaljuje za harmonijo. Povsod je polno razvijajočega se življenja. Pesem ptic v gozdu in vonj po svežini, mahu, iglicah... Korak za korakom letim proti vzhajajočemu soncu. Ko se ozrem nazaj, zagledam čudovito mavrico. Zajčka prepodijo moji koraki s poti, fazan na travniku se ne pusti motiti, lisica pa mi pobegne že na daleč. Oglasi se še kukavica, da mi prikuka srečo. Nočno kolovratenje gor in dol po gozdovih Kozare je za mano. Spuščam se iz Lisine, najvišjega vrha Kozare. Dobrih 30 kilometrov je že za mano. S spoštovanjem do zahtevne poti in rahlo negotovostjo se veselim prihajajočega dneva in še dolgega potovanja do cilja. Ponoči je vreme zdržalo in zdaj si želim, da bi bilo tako tudi čim večji del dneva. V rahlem spustu razmišljam o prihodnosti, ki mi jo naznanja letošnja pomlad.

Mali Kraški maraton

Pomlad se je začela pred šestimi tedni. Bil je zelo lep sončen vikend. Bilo je neverjetno toplo za prvo pomladno nedeljo. Srce je bilo zmedeno in polno upanja v novo življenje, ki se je počasi plazilo proti nam. Prvi popki so se že odpirali, ptički so se ženili in vse je hrepenelo po stvaritvi novega življenja. Vedel sem, da moram dati vse od sebe. Cilj je bil osebni rekord proge. Raje imam malo pretoplo vreme, tako da narava je bila na moji strani. Poklonila mi je vse, kar je odvisno od nje. Samo jaz sem bil tisti, ki mora dati vse od sebe. Do 17. kilometra je vse teklo gladko in za čas v uri in pol. Bil pa sem že zelo izčrpan. Trudil sem se. Dajal sem vse od sebe, ampak do cilja so bili še najtežji klanci na trasi Malega Kraškega maratona. Tempo je padel zaradi klancev, jaz pa nisem hotel popustiti. Tekma sama s seboj mi je dajala upanje tudi za življenje nasploh. Predanost na tekmi je pokazatelj predanosti v življenju. Mnogi so popuščali, jaz pa se nisem vdal. Prvo pomladno tekmo sem zaključil z osebnim rekordom proge. Vedel sem, da moram za pravo  osebno potrditev to narediti tudi na ''NajNaj'' in na ''Ištrijanski maraton''. Potem bo tudi vse ostalo v življenju steklo.

Naj naj 21

Teden dni po Malem Kraškem maratonu sem bil že spet na startu. Najlepši in najtežji mali maraton se je odvijal v lepem sončnem, a dokaj hladnem vremenu. Pravega deževja že dolgo ni bilo, tako da kakšnega blata na trasi ni bilo pričakovati. Razmere so bile idealne. Vedel sem kaj moram storiti. Z zmernim enakomernim tempom preteči celotno progo in postaviti osebni rekord. Če mi to ne bi uspelo v teh razmerah, bi se počutil zguba. Na Svetem Ožboltu sem bil hitro in svež. Na spustih sem poletel, v klance tudi. Čez Tošč je še šlo, proti Osolniku pa se je pojavila rahla utrujenost. Dolg spust v dolino je bil malce z rezervo, zadnji vzpon pa na polno. Od nekje se je prebudila speča energija in v zadnji klanec sem spet poletel proti osebnemu rekordu proge. Prihodnost je bila moja. Čakal me je še Istrski maraton in zgodnje pomladni trojček bo opravljen z odliko. Navdušila me je tudi Brina, ki se je opogumila in z navdušenjem odtekla Mini NajNaj.

Istrski maraton

Najbolj sem se bal Istrskega maratona. Odličen trening tri tedne pred Kozaro ni bil samo trening. Spet sem hotel teči osebni rekord proge, kar pa nisem bil prepričan, da zmorem. Misli sem imel umirjene in v takem slogu sem se maratona tudi lotil. Nisem pričel z rahlo prehitrim tempom, tako kot prejšnja leta, ampak sem ves čas pazil, da tečem v tempu, ki prinaša cilj v času pod 3:40. Vedel sem, da je enakomerni tempo najboljši, čeprav me je bilo malo strah, ker nisem imel nič časa v rezervi. Taktika se je odlično obnesla. Utrujenost se je seveda pojavila, ampak volja ni bila načeta. Malce lažja trasa na koncu mi je bila seveda v pomoč, prepričan sem, pa da mi klanec ljubezni ne bi vzel več kot tri minute. Sploh pa mi je močan veter verjetno vzel več, kot pa mi je podarila majčkeno lažja trasa. S ponosom v srcu sem se veselil težkih a prijetnih dogodivščin v prihodnosti. Prepuščal sem se Življenju, ki ima še velike načrte.

Kozara

Na Kozaro smo prišli že v sredo 1. maja. Praznik, na katerega vsi ljudje tu iz okolice gredo nekam v naravo in imajo piknike. Kozara je bila polna. Na Mrakovici ni bilo kje parkirati. Niti približno nismo pričakovali takšne gneče. V motelčku Bijele vode so imeli obilo dela z gosti v restavraciji in so si komaj vzeli čas, da so nas nastanili. Privoščili smo si obilno kosilo v sosednji gostilni in si ogledali Mrakovico. Proti večeru se je dogajanje hitro umirilo. Preveč siti od obilnega kosila, smo si zvečer privoščili samo še pivo v restavraciji. Kljub opozorilu in obljubi, da so prižgali, pa smo prvi večer ostali brez tople vode, tako da sem bil prisiljen v osvežitev pod mrzlim tušem.

Četrtek smo določili za sprehod po trasi desetke, kjer potekajo tudi zadnji kilometri ultre in zato odlično spoznavanje trase. Na Goli planini sta nas v svoji počitniški hišici pogostila gostoljubna domačina, ki nista vajena planincev v tem okolju. Izkazalo se je, da tudi onadva živita v Sloveniji. Mož je tukajšnji domačin, žena pa Slovenka. V tem mirnem naravnem okolju sta si uredila košček raja v katerem preživljata svoj prosti čas, ki ga kot upokojenca nimata malo. Tam smo obsedeli kaki dve urci in se tudi najedli. Izvedel sem tudi, da bo prav v tej hišici okrepčevalnica Gola planina od ultre, kar je bila še ena, kot se je izkazalo, zelo koristna informacija. Spoznal sem tudi, da bo par kilometrov pred zadnjim makadamskim odsekom tudi zelo zahteven gozdni teren s strmim spustom. Na Mrakovici je bil četrtek veliko bolj umirjen od srede in tudi toplo vodo smo končno dobili.

 

V petek zjutraj me je že takoj na zajtrku prijazno pozdravila glavna organizatorka KUT-ta Nevena in mi postregla z ogromno koristnih informacij. Posebej me je opozorila, da moram biti pozoren na šestnajstem kilometru, ko se trasa ultre loči od trase dvajset kilometrskega traila, da ne bi slučajno zašel na napačno pot. Dan smo si popestrili s kratkim sprehodom do slapu Zečiji kamen in pečine nad njim, kar sovpada tudi z delčkom nočnega dela trase. Popoldne in večer pa sta minila v glavnem v pripravah in čakanjem na start. Mateja in Brina sta se odločili, da me pospremita na avtobus, ki pelje na start. Mislil sem, da avtobus pride že ob pol enajstih, pa smo ga komaj dočakali, vsi že malo prezebli, ob dvajset do polnoči. Poslovil sem se od Brine in Mateje, potem pa dvajset minut vožnje z avtobusom in ravno ujamemo start ob polnoči.

Nič ni bilo čakanja - iz avtobusa smo se zapodili direktno na start. Nervoze je bilo hitro konec. Tek po gozdni stezici je umiril dušo. Prvih par kilometrov po gozdu je bilo dokaj prijetnih za ugrevanje, potem pa je sledil strm vzpon na Kozarački kamen, kjer je zapeklo v mečih. Po strmem spustu je bil teren naprej dokaj normalen za hribovite in gozdnate terene. Bučno navijanje na prvi okrepni postojanki je obljubljalo prijetno nadaljevanje poti, vendar se je potem dogajalo marsikaj drugega. Pri slapu Zečiji kamen sem zašel na pečino nad njim, ampak to ni bilo hudega. Bolj me je spravilo v obup dejstvo, da sem se po 18-ih kilometrih že znašel na cilju na Mrakovici, pa čeprav sem ves čas sledil oznakam. Takoj mi je bilo jasno, da se je zgodilo točno tisto, na kar me je zjutraj opozorila Nevena; zgrešil sem na razcepu in sem šel proti cilju po trasi dvajsetke. Poklical sem ''emergency'' telefonsko, kjer sem dobil navodilo, da naj grem kar po trasi desetke do okrepčevalnice na Goli planini, s čimer bi izgubil najmanj časa. Na tej poti za mano kmalu pridrvijo še z avtomobilom, s katerim me odpeljejo malce naprej proti trasi, tako da je bila moja izguba zares minimalna. Takrat sem sklenil, da bom zavrnil nagrado, če se slučajno uvrstim na stopničke, ker del trase nisem pretekel. Res je, da sem naredil daljšo pot, ampak sem si zato sam kriv. Naprej so zadeve stekle tako kot morajo. Vzpon na Golo planino, dokaj globok in kar zahteven spust in potem dolga položna makadamska cesta proti Lisini, kjer sem dočakal jutro.

Proti Lisini

Dani se

Prvi žarki

Mavrica

Velik del spusta z Lisine je po makadamski cesti, kjer so oznake zelo na redko. Ko sem že zares prestrašen, če sem še na pravi poti, se končno spet pojavi oznaka. Večkrat si tudi vklopim gps navigacijo na uri, da preverim traso, cel čas pa si žal ne upam pustiti prižgane, ker mi lahko zmanjka baterije. Jutro, prebujanje dneva, sončen vzhod, cela narava, vse zgleda popolno. Tudi tek je lahkoten v bolj ali manj rahlem spustu proti dolini. Nekje na polovici dolgega spusta me končno pričaka naslednja okrepčevalnica. Ponudba na teh okrepčevalnicah je zares bogata, kot da bi bilo na trasi vsaj 200 tekmovalcev in ne samo 18.

Dopoldne mine ravno tako hitro kot noč. Tukaj, na vzhodnem koncu je teren še bolj raznolik. Manj je gozda, veliko je vasic in tudi zelo osamljenih hiš. Psov je ogromno in vsi so zelo jezni na mene, vendar se na mojo srečo nobenemu ne uspe strgati z verige. Komaj se prebijem čez globoke blatne luže ob potoku Osorna. Na tranziciji se ne zamudim predolgo; samo preoblečem si majico in odložim nekaj odvečne robe. Bolj zanimiva je okrepčevalnica v Miljevićih, ki je kar doma pri starejšem paru. Najem se odličnih slanih uštipcov, ki jih je spekla gospa. Na tem delu je tudi dolg asfaltni odsek, na katerem se učim teči s palicami, da  tako roke malo pomagajo že preutrujenim nogam. Nasploh se mi dozdeva, da bom počasi shodil, ker je tek vse bolj naporen. Zadnja okrepčevalnica je 27 kilometrov pred ciljem in še skupno okrog 1000 metrov višincev zraven, zato me kar malo skrbi, kako bo z vodo, pa čeprav jo je po Kozari vsepovsod polno.

Dolg počasen makadamski vzpon iz Mičijev proti že poznani Lisini se zares vleče. Samo še občasno malo stečem. Ugotovil sem, da s hitrim pohodnim korakom nisem bistveno počasnejši, je pa veliko manj naporno. Najprej še žge sonce, pozneje pa je nebo vse bolj zakrito z grozečimi oblaki. Vlije se kratka plohica, ki hitro preneha. Nekaj upanja še vedno imam, da pridem po suhem do cilja. Proti vrhu klanec zares postane položen klanec in ne samo počasno vzpenjanje po ravnem, ob potoku Lubina. Še enkrat se vlije in tokrat ne preneha več. Kmalu je po poti polno močeradov, vmes pa tudi mala belouška. Makadam se še nadaljuje tudi v spustu in po 15-ih urah imam občutek, da je cilj že zelo blizu. S težavo se premikam naprej. Tudi v spust skoraj ne tečem več. Ne vem zakaj, ampak sploh se ne sprašujem: ''kaj mi je tega treba?'' in niti na misel mi ne pride: ''nikoli več!'' ampak se samo sprašujem: ''kako bom zmogel 100 milj, če pa sem že na stotih kilometrih čist fertik?''

Iz makadama zavijem v zaraščen, divji, vlažen in hladen gozd. Dežuje sicer malce manj, ampak vseeno me občasno malo zebe. Kar malce žal mi je, da sem rokavice pustil na tranziciji. Kmalu spoznam, da še nisem na tistem delu gozdnega spusta, ki sem ga že prehodil v četrtek, kar pomeni, da me čaka še nekaj kilometrov te divjine. Spust ob vrvi po blatni drsalnici je izjemno naporen, temu pa sledi še potovanje po potoku navzgor in nato kmalu strm vzpon po drugi brežini, spet daleč navzgor. Zares prava divjina nekaj kilometrov pred ciljem v zahtevnih vremenskih razmerah daje temu izzivu čisto nove dimenzije. Težko je, zahtevno je in vesel sem da je tako. Vesel sem, da si lahko sam postavljam težke poti, ne pa da me v to prisili življenje, kot se je to dogajalo v zgodovini na tem delu sveta in tudi drugod seveda. Končno se znajdem na že znanem območju, kjer sem hodil v četrtek, kar pomeni, da me čaka samo še en dolg blaten strm spust in potem zadnji makadam do cilja.

    

Prekorakam še zadnje kilometre makadama. Na cilju me čakata Brina in Mateja in to v dežju. Ko me Brina zagleda, steče proti meni in potem skupaj tečeva skozi cilj. Vsi mi čestitajo. Oblijejo me solze. Neverjetno je, da me čakajo tukaj v dežju. Nevena mi obesi kolajno okoli vratu. Pozabil sem, da me zebe, pa čeprav ne tečem več. Epopeje na Kozari je konec. Čas je, da grem pod vroč tuš. Še dobro, da je voda v našem hotelčku vsak dan bolj vroča, danes pa je postal rahlo topel tudi radiator v sobi.

Res lepa in prisrčna prireditev. Vesel sem, da sem prišel na ultra trail sem na Kozaro, v to čudovito neokrnjeno naravo in med te prijetne, gostoljubne ljudi. Majhna ekipa entuziastov je uspešno spravila pod streho celoten dogodek. Tukaj ni neke velike organizacije, ampak je vse bolj domačnostno, iskreno in prijetno. Drobne pozornosti, kot je to, da sta malico dobili tudi moji navijačici, so stvari, ki dajo občutek človečnosti. Ne morem obljubiti, nič ne bom rekel, življenje gre svojo pot, ampak če bo tako naneslo, se bom na Kozaro vrnil z največjim veseljem.