sobota, 18. maj 2024

Spartan Race Bled

Start je ob jezeru. Energični zvoki motivacijske glasbe se mešajo z spodujevalnimi besedami napovedovalca Žige, kar dviga raven adrenalina med sotekmovalci. Jaz sem spet dokaj umirjen in osredotočen. Nekje globoko me stiska rahla tesnoba pred težkimi ovirami, še bolj pa pred kazenskimi 30 burpee- ji, za vsako neuspešno opravljeno oviro. Dolgi tek in višinci za mene tukaj niso nič kaj posebnega, pravzaprav je to skoraj da počitek med ovirami. Gledalci, med katerimi so tudi moje punce, navdušeno spodbujajo tekmovalce in prevzame me tok dogajanja.

Kmalu po startu so prve lažje ovire in potem že plavanje v jezeru. Ves premočen z mokrimi rokami potem preizkusim rahlo nihajočo vodoravno lestev. Ja saj gre, nekaj moči že imam v rokah, ampak ko je treba preskočiti na drugo lestev, cmoknem dol in takoj mi je žal, da sem sploh poizkušal, saj je kazen tukaj samo še malo plavanja v jezeru, kar sploh ni noben izziv. Samo burpeejev se bojim.

Še nekaj ovir na travniku. Predvsem sedemdesetkilsko kuglo je kar težko prenašati po razmočenem terenu. Sledi pa strm naskok na Ojstrico. Tukaj začnejo odpadati močni mišičasti bodybilderji. Zdaj je lažje nam lahkotnim atletom. Previdnost na rahlo blatnem spustu ni odveč. Nošnja bremena po blatnem terenu pa je zahtevna predvsem zaradi blatnih drsalnic na poti.

Dolg vzpon visoko proti pokljuški planoti je pravzaprav zelo umirjen. Nekaj nezahtevnih ovir in klanec v katerega ne pretiravam, ker svoje moči šparam za težje ovire in morebitne burpeeje. Zelo visoko steno nekako preplezamo skupinsko, tako da pomagamo drug drugemu, drugače bi lahko tam kar zaključil. 

Nekaj težkih ovir, ki za kazen nimajo burpeejev, ampak kazenski krog, namerno sploh ne poizkušam preročkati, ampak grem direktno v kazenski krog, ker je to bistveno lažje. 

Prenašanje težkega bremena do neverjetnega razgledišča z Blejskim jezerom in otokom v ozadju folk spravlja v ekstazo in občudovanje slovenske neverjetne pokrajine. Razgled je v današnjem vremenu še posebej spektakularen.

Počasi se spuščam nazaj v dolino. Na nekem mestu me prav prestraši veliko število sotekmovalcev ob izvajanju burpeejev. Saj ovira sploh ni zahtevna. Samo po gredi se je treba sprehoditi. Jaz že brzim dalje navzdol.

Ciljne ovire so ponavadi najzahtevnejše. Plezanje po vodoravni vrvi mi olupi kožo na nogi. Kopje sem vrgel v tarčo, ampak se je žal povesilo do tal. Kazen je kazenski krog z bremenom. Nekatera spektakularna plezala so v bistvu prav lahka, plezanje po vrvi navzgor mi za las uspe in s tem se dokončno rešim burpeejev. Zadnjo zahtevno oviro kar izpustimo in se raje odločim za kazensko plavanje.

Skok čez ogenj v cilj in veliko zadovoljstvo ob kupu železja v obliki medalj, ki mi jih obesijo okoli vratu. Vesel sem, da sem vse skupaj dokaj lahkotno zaključil. Zdaj pa bodo kmalu na vrsti še otroci...




nedelja, 28. april 2024

Emperor


V Ajdovščini na startu in v Ajdovščini na cilju, vmes pa 30 ur in pol hipnotičnega stanja. Dovolj dolga terapija, da je čisto normalno, če na cilju nisem več isti človek, kot sem bil na startu. Sem sem prišel, da opravim še z Emperorjem. Že v prvih letih dogodka sem opravil s krajšimi razdaljami, potem pa so dodali še to kraljevsko in kar nekaj let sem ostajal dolžnik. Enkrat samkrat v življenju sem naredil nekaj podobnega na takratni prireditvi SLO 100, ko sem prekorakal sto milj in postal Krpan. Takrat sem bil zares visoko motiviran, tokrat pa samo sem tukaj, kot da sem skočil za nekim ne nujnim opravkom, ki sem se ga pač odločil narediti. Čutim popolno umirjenost in skladnost duše s telesom. Duša se je odločila in telo bo to naredilo. Kako sebično se to sliši? Duša si nekaj zaželi in telo ji mora izpolniti željo, pa če je še tako nemogoča. In potem se na cilju vsa ponosna baha z opravljenim, telo pa trpi za posledicami in morebitnimi poškodbami po tem nesmiselnim izčrpavanjem. Nato pa si po nekaj dneh telo zopet opomore in zažari. Ko je duša zadovoljna, telo postane nepremagljivo in vse ranice ga samo še okrepijo. Tako postajamo boljši in močnejši.

Petnajst minut pred startom niti ne vem, kam se moram postavit, ura pa kaže da moj srčni utrip bolj spominja na umirjeno meditacijo, kot pa na visoko vznemirjenje pred startom. V množici ljudi prepoznam nekatere stare znance. Drug drugemu zaželimo lahke noge in veliko sreče. Minili so časi, ko smo se skoraj vsi poznali med sabo. Pleme stezičarjev se je močno razširilo, poleg tega pa smo Slovenci na tej tekmi v manjšini. Še vedno pa je to najlepši šport, kjer smo vsi eno in je tekmovanje za večino zelo postranskega pomena. Tisti, ki ne sanja o stopničkah vsaj v kategoriji, nima tekmovalnih ciljev. Mogoče je cilj čas, v katerem bi si želel opraviti z avanturo, ali pa je cilj zgolj priti do cilja. In tudi to je že preklemano težko in zahteva poleg izjemnega telesa tudi jekleno voljo. Prireditev so po teh nekaj letih moje odsotnosti dvignili na zares visoki nivo. Naokoli se sprehajajo Rimljani, poskrbljeno je za zabavo otrok, ki so tudi že odtekli svoje kategorije. Lavričev trg je poln ljudi in jaz se moram zares počasi posloviti od svojih deklet in ugotoviti, kje točno in v katero smer sploh bomo startali.

Po začetni ravnini ob reki Hubelj do njenega izliva v Vipavo so vsi tako hitri, da tečem med zadnjimi, pa se mi vse eno zdi, da bi moral teči veliko počasneje za doseganje enakomernega tempa na tej neskončni poti. Ponavadi me je ta začetni hiter tempo sotekačev nekako potegnil, tokrat pa mi je kar nekako vseeno, kaj počnejo drugi. Na vajah hipnoze smo, samo za hec, poizkusili nastaviti mojo podzavest, da bo že od začetka postavila optimalni tempo za tako obsežno turo. In zdaj me čudi, da to resnično deluje. Vsaj polovico poti napredujem s konstantnim tempom, če seveda upoštevam tudi konfiguracijo terena, in moje telo ostaja prijetno lahkotno skoraj tja do stotega kilometra. Kako drugače se obnaša večina sotekačev, pa pove podatek, da sem na prvi kontrolni točki šele na triindevetdesetem mestu, po najdaljšem vzponu na Nanosu, ko odpadejo tisti najbolj zagnani na začetku, sem že šestdeseti, nekje na polovici trase pa se vsidram okoli petintridesetega mesta.


Čez Planino do prve okrepčevalnice v Ložah se že precej stemni, vendar se mi nekako uspe pretihotapiti do sem brez lučke. Od tu naprej pa je prvi malo resnejši klanček čez Socerb in spust v Podnanos. V čelki imam nove baterije in vseeno imam občutek, da nič ne vidim, medtem ko imajo nekateri čelke, ki popolnoma razsvetlijo temno noč. Malo sem zaskrbljen, da ni kaj narobe z mojo čelko, ki je ena najboljših, vendar že malo v letih. Nove baterije so ponavadi še po dveh nočeh svetile s polno močjo, tako da je tole precej čudno. Res bi bilo neugodno, če bi moral odstopiti zaradi nedelujoče svetilke. Na spustu sploh ne morem slediti terenu, še težje pa vidim oddaljene oznake, čeprav so odsevne, tako slabo si osvetljujem pot. Rahlo upanje tli v meni, da so zanič čisto nove baterije in da je s čelko vse v redu. Na postaji v Podnanosu s tesnobo v srcu zamenjam bateriji in potem.... Razsvetlenje! Naredi se dan. Zdaj imam lučko, ki je skoraj močnejša od avtomobilskih in jo moram močno zmanjšati. Oddahnem si. Zanič baterije vzamem s sabo samo zato, ker so rezervne baterije obvezna oprema, ki pa meni ne bo mogla koristiti. Sem pa prepričan, da noč ne bo vzela novih polnih baterij, jutri pa mi bo Mateja že dostavila nove za vsak slučaj.

Pomirjen v duši in z novim zagonom v zmernem enakomernem tempu naskočim Nanos. Pred startom smo dobili opozorila o nizkih temperaturah in snegu na Nanosu, ampak če smo preživeli že razno razne zimske traile v bolj ekstremnih razmerah, bomo tudi s tem z lahkoto opravili. Med oblaki zasije tudi zanimivo obarvana luna. Sneg, razen na par zaplatah na spustu, ne predstavlja kakšne posebne ovire. Noč je prav prijetna. Telo ohranja razigranost s še vedno tistim idealnim tempom, ki prinaša sproščenost tudi v nadaljevanju, ne pa v neskončnost. Smo vzdržljiva bitja, ki lahko hodimo z zmernim tempom skoraj neomejeno dolgo, že rahel tek pa nas čisto počasi izčrpa. Največji izziv, vsaj za mene, pa je pomanjkanje spanja, ki na srečo v prvi noči še ne predstavlja kakšnega hudega nelagodja. Po sedmih urah in pol sem že v Vipavi. Prvi resen hrib je že za mano in samo še enkrat je potrebno na tako višino. V resnici je to samo samogovor za dvigovanje morale; sem šele na petdesetem kilometru in višince je treba narediti vse, tudi seštevek kratkih klančkov je velik zalogaj in kot se je izkazalo me do cilja čaka še točno za cel dan kolovratenja po okoliških hribih.

Na vrsti je hiter in strm vzpon na Kovk s še vedno lahkotnimi nogami in rokami - opora s palicami tukaj zelo prav pride, da se malo varčuje mišice na nogah. Počasi se stvari postavljajo na svoje mesto - za mano zaostane še nekaj tistih, ki so pretiravali na začetku. Prečenje Angelske gore po panoramski stezici, škoda da še v nočnem času, je navdihujoče potovanje po dolgih kilometrih travnate pokrajine, visoko ob robu planote. Ure in kilometri minevajo. To so dolge ure, ko sem sam sabo. Dolge ure pogovorov sam sabo, dolge ure kontemplacije in meditacije. Vse možne misli se pritihotapijo in odidejo. In ko vse misli odidejo, tisti redki trenutki, ko ni več misli, tudi časa ni. Ti brezčasni trenutki so popolnost. Ker so ti trenutki brezčasni, nimam pojma koliko so dolgi, po koliko časa se spet prikrade nova misel. So bile to ure, minute, ali zgolj kaka sekunda? Vseeno je, ker so večni. Potem se prikrade nova misel, nimam pojma od kje. Takrat se vprašam, ali jaz mislim misli, ali misli mislijo mene? Spomina na stanje brez misli pa ni nikjer, ker če ni misli, česa bi se sploh lahko spominjal? Ampak, takrat se zavem, da je tudi tu lepo. Začne se ptičje petje, ki še v globoki temi oznanja prihajajoče jutro. Med dolgotrajno intenzivno telesno dejavnostjo, katera ultra trail zagotovo je, se v možganih izločajo snovi, kot so opioidi, endorfini in endokanabinoidi. Tudi zato postane ptičje petje prijetnejše, pokrajina in razgledi neverjetni, in celo ljudje bolj prijazni. Ultra težki izzivi pa (p)ostajajo neizmerno privlačni. Lahko rečem, da sem prav prijetno zadet.


V Otlici je prva tranzicija, kjer se na hitro okrepčam in obnovim zaloge energijske hrane in... gasa dalje. Še vedno s še kar svežim telesom nadaljujem nebeško potovanje po panoramski stezici. Skozi Predmejo na Čaven in do žurerske okrepčevalnice na Mali gori. Žur je sedaj tak, kot je za pričakovati v jutru po prečuti noči. Vsi so zaspani. Nekje v tem prostoru me v velikih presledkih prehitijo prvi štirje iz stotke, ki so štartali tri ure in pol za nami. Občudujem njihovo hitrost in lahkotnost po sedemdesetih kilometrih gorskega teka.

Samo še enkrat je treba na špičko z nad jurjem nadmorske višine. Malce vzpona iz Male gore v oblačnem hladnem jutru na razgleden Kucelj mi še malo požene kri po žilah, preden se spustim v dolgo prečno spuščanje mimo Vitovske cerkve proti dnu doline. Nekaj tehničnega spusta in snega, pa široka gozdna cesta in celo plezanje po skalah na dolgi prečni stezici. Zdi se mi, da so cerkvico na gričku nad Vitovljami potisnili nekam daleč proti zahodu. Telo in noge so še vedno v dobrem stanju in delam se, kot da se že približujem cilju, ne pa šele polovici poti. V Vitovljah me pričakajo znani obrazi iz pred nekaj let, ko sva bila tukaj z Brino prostovoljca za Sportotime.

Nekje v dolini začne deževati. Dež ni nadležen. Samo, da ne bo teka po mokri travi ali blatu. Bil bi vesel, če ostanejo stopala in nogavice suhe v supergah. Punce me čakajo na naslednji okrepčevalnici pod Sveto goro na Prevali. Je takšen del dneva, da se malo potikajo naokrog in me spodbujajo na postojankah. Škoda, da dežuje in me morajo čakati v zasilnem šotoru na okrepčevalnici. Karla me je zares vesela in obljubim ji, da se kmalu vidimo na cilju.


Sveta gora je zadnja vzpetina na severni strani, potem pa me čaka dolga ravnina proti južnim gričem. Plezanje po podzemlju je še posebno zanimivo, dolg blaten spust po kolesarski progi pa je pravi izziv za varen prihod v dolino. Nimam pojma, kdaj je sploh prenehalo deževati in zdaj se celo počasi začenja jasniti. Upam, da ne bo prevroče, ker sem na tranziciji pozabil vzeti s sabo kratke hlače. Do okrepčevalnice v Rožni dolini, kjer me spet pričakajo punce je ravninski teren kar zanimiv. Počasi se začnem zavedati, da imam do cilja samo še šestdeset kilometrov. Telo sicer postaja vse bolj načeto, ampak vem da bom pregural to pot do cilja. Karla mi priteče na proti. Na tej okrepčevalnici je zares veselo, pa tudi igrišče je zraven, da se otroci pozabavajo.


Dolga ravnina naprej mi načenja voljo. Zdaj sem odločen, da se nikoli več ne bom šel kaj takega. Kako zanimivo!? Zavest in podzavest se gredo svojo igro. Ko telo ne zmore več, oziroma z muko napreduje, se ne ustavim, ampak mu samo prigovarjam, da naj se samo še tokrat potrudi, da je to zadnjič in da nikoli več ne grem na tako zahtevno tekmovanje. To prav resno mislim in verjamem sam sebi. Potem pa se že takoj po cilju zgodi, da razmišljam o prihodnjih izzivih. Zdaj tudi že po ravnini vse več hodim. Blazinice na podplatih postajajo razdražene in komaj že čakam, da se sprehodimo še čez dolgo zadnje hribovje. Na prvem hribu v stolpu na Cerjah prikorakam do tranzicije.


Malo osvežitve in hitro naprej.  Gor in dol po razgibanem terenu v območju požganih borovcev, ki so zgoreli v obsežnem kraškem požaru iz pred dveh let. Najbolj sem vesel gozdne ceste, speljane v položnem spustu, ki mi omogoča kolikor toliko normalen tekaški korak. Dandanes je že splošno znano, da je človeško telo prilagojeno za dolge teke. Dolge kite na nogah, mehanizem v vratu, ki nam stabilizira glavo, izjemno učinkovit hladilni sistem in prilagojeno srce. Vse kaže da so bili naši predniki tekači na dolge proge, drugače nam varčna evolucija ne bi priskrbela vse te prilagoditve. Postavlja se samo vprašanje, zakaj so naši predniki tekli in s tem zapravljati dragocene kalorije. Vztrajnostni lov v časih, ko še niso poznali orožja je samo eden iz med možnih odgovorov. Velika žival je bila za neoboroženega lovca zelo nevarna, razen če jo je izčrpal do takšne onemoglosti, da je ta preprosto obležala brez moči. Kakorkoli že, sem potomec tekačev, ampak na tej ekstremni razdalji pretiravam tudi s tem izjemnim telesom in zelo sem vesel naslednje okrepčevalnice na Taboru, kjer se vesela druščina pripravlja na dolgo noč, mene pa pričaka presenečenje. Zopet so tukaj moje punce, s katerimi se fotografiramo ob lesenem prašičku.


Sonce zahaja in počasi zakorakam v drugo noč. Če lahko ljudje tečemo dolge kilometre, je s hojo še precej lažje. Maščobna presnova lahko zadostuje za dneve dolgo potovanje. Tek je zdaj otežen zaradi utrujenosti telesa in predvsem zaradi razdraženih blazinic na podplatih. Leta crkljanja v udobnih čevljih nikakor niso v dobrobit za utrditev stopal, poleg tega pa lahko povzročajo napačno tehniko teka in s tem značilne tekaške poškodbe. Naši predniki so tekli bosi in po naravnem terenu. Imamo gene, ki nas ob pravilni vadbi lahko usposobijo za to, kar v svojem bistvu tudi smo. Bosonogi trail tekači. Na naslednji okrepčevalnici na gradu Branik sem srečal enega iz med njih. Ivi bo spremljal prijatelja do cilja - seveda bos. Bos je pretekel že velikanske razdalje, med drugim tudi 100 milj Istre.

Jaz pa obut in z močno razdraženimi blazinicami počasi napredujem čez zadnje gričke te epske avanture. Malo gor, malo dol. Celo večnost traja da prepotujem kilometer. Tam nekje spredaj je Planina in zadnja okrepčevalnica. Teči ne morem več - blazinice ne dovolijo. Zares me zanima, kakšno hitrost bi zdaj uspel razviti, če bi moral bežati pred medvedom. Skrite rezerve energije vsekakor so, bolečino v blazinicah pa bi telo samo odpravilo zaradi večjega privilegija. Bolečina je samo signal, da je nekaj narobe s telesom in da moramo ukrepati ali vsaj počivati, takoj pa ko se pojavi nekaj pomembnejšega za preživetje, bolečina začasno izgine. Tako mi z nekakšno samohipnozo že več ur uspeva eliminirati bolečino v rami, medtem ko se blazinice ne dajo - verjetno bi jih preveč poškodoval, če bi ta signal ignoriral in tega se podzavest dobro zaveda.

Skoraj po tridesetih urah prispemo na Planino. Zadnja okrepčevalnica in samo še pet že poznanih kilometrov. Ta del smo takoj po startu že pretekli v nasprotni smeri. To je bilo takrat, ko sem mislil, da bom zadnji, tako se je vsem mudilo skuriti dragocene kalorije. Zdaj, v nasprotni smeri pa izgleda, da je to tekma invalidov, tako nesigurno se vlečemo proti cilju. Nekaj spusta in potem samo še ravnina. Par kilometrčkov. Sem človek sposoben neverjetne vizualizacije. V teh zadnjih kilometrih se vživim v svoj dosežek, kot da sem že prikorakal skozi cilj. Čustva privrejo, mravljinci pridejo v kožo in solze se ulijejo. Nekateri mislijo, da ne znam izražati čustev, ker sploh ne vejo, da je že predhodno vse privrelo iz mene. In ko prikorakam skozi cilj grem samo še v realnosti čez to, kar sem znotraj že doživel. Seveda sem navdušen nad dosežkom, ampak telo je utrujeno, neprespano in po bitki se je treba najprej spočiti in okrepčati, potem pa šele praznovati.

Velika hvala Mateji in tudi organizatorjem in prostovoljcem. Brez vas ne bi mogel narediti tega. Veliko ljudi po vsem svetu dela te epske zgodbe na sto miljskih trailih, le redki pa se tega spostopijo izven uradne prireditve, še redkejši pa brez vsake podpore. Tako da najbrž kaj takega brez pomoči ne bi nikoli počel. In ob vsem tem mi še ploskate. Ogromno spodbud in občudovanj, ki sem jih prejel ob trasi od popolnoma neznanih oseb, so bile odlična spodbuda in imel bi slabo vest zaradi vas, če ne bi prišel do cilja. Nisem jaz tisti, ki si zasluži občudovanje. To bi bilo sebično. Zato velika zahvala vsem, ki ste nesebično pomagali in nas spodbujali.
Nekoč, nekje že čaka nova avantura.




sobota, 13. april 2024

Savinjski K6 Trail

Na pravljično lepem prireditvenem prostoru Limberk v Grižah, v navdušujočem vzdušju, zaenkrat še v jutranjem hladu, z velikim spoštovanjem pred zahtevno traso, čakam na start hribovitega traila s šestimi vzponi. Vidi se, da smo na štajerskem koncu in da tukaj nikogar ne poznam. Čisto drugi ljudje, kot pred dvema tednoma na Naj naj 21. Čaka nas vroč dan z rekordnimi temperaturami, ampak jaz se tega ne bojim. Rad imam toplo vreme; prav pretirano vroče pa aprila tudi ne more biti.

Ob devetih startamo. Po rahlo vzpenjajoči asfaltni cesti skozi vas so vsi precej hitri. Meni se nikamor ne mudi, vseeno pa nočem da bom nekje na kakšni ozki stezici ostal zadaj v gužvi, zato vzamem neki srednji tempo. Prvi vzpon na Bukovico je samo za ogrevanje. Kratek strm klanček po že ozelenelem bukovem gozdu na vrh hriba in potem tudi precej strm spust je samo za poizkušino.

Čisto druga zgodba pa je Gozdnik. Najdaljši vzpon danes. Umirjeno, pa vseeno tudi odločno in z enakomernim ritmom zakorakam navzgor. Najprej je vzpon še po asfaltni cesti, ko pa končno zakorakamo na strmo stezico, počasi postane jasno, kdo kam paše. Prehitim tiste ki odpadajo. Počasi se pojavljajo tudi zadnji pohodniki, ki so startali dve uri pred nami. Sprašujem se, kako bom po teh ozkih stezicah uspel prehiteti 350 pohodnikov. Upam, da mi ne bodo delali preveč gužve. Okrepčevalnica je že proti zgornjemu delu vzpona. Od tu naprej je na stezici zares vse več pohodnikov, ki pa ne predstavljajo nikakršne ovire, ampak so prav prijetni navijači. Sonce že počasi začenja pripekati. Na tej višini gozd še ni ozelenel, zato ne nudi kakšne prijetne sence. Je pa pobočje na gosto poraščeno s čemažem in čutiti je prijeten in spodbuden vonj, ki dodaja energijo razigranemu telesu. Zgornji del vzpona sicer že dobro poznam iz Knap traila pred leti, ko sem se tukaj gor vzpenjal precej izmučen. Danes gre veliko bolj lahkotno. Na vrhu me tokrat pričaka prijetno vzdušje z množico navijačev - pohodnikov, ki uživajo v odmoru na vrhu hriba.

Spust iz Gozdnika je na nekaterih odsekih precej zahteven in tudi nevaren. Grem precej previdno. Vidim okrvavljena tla; očitno je, da je nekdo padel in se poškodoval. Vmes je še kratek zanimiv vzponček na Mali Gozdnik. Tu prehitim precej obtolčenega sotekmovalca, ki s težavo napreduje naprej. Prepriča me, da bo vse v redu z njim in da lahko nadaljujem s svojim tempom. Spodnji del spusta je veliko bolj lahkoten in tekoč. Srečam tudi zdravniško ekipo, ki hiti na pomoč ranjenemu tekaču. Sem na prijetnem razgibanem terenu, ki se zares nedolžno vzpne do planinskega doma na Kalu. Tukaj je že približno polovica poti, pred mano pa so samo še trije strmi, vendar ne predolgi vzponi.

Mrzlica je najvišja točka tega traila. Po že precej znani trasi od Kala do Mrzlice odločno napredujem v svojem ritmu. Vzponček je kratek in strm. Navijačev - pohodnikov je ogromno. Vročina nabija bolj, kot sem mislil, da je aprila možno. Ampak, ko pomislim, kako sem zmrzoval na Velenje trailu, mi ta sonček daje prav prijeten občutek. Na vrhu navdušeno navijajo. Malce nižje pri Domu na Mrzlici je zares ogromno ljudi. Izletniki izkoriščajo zares lep sončen dan v teh čudovitih hribih. Spust iz Mrzlice je po poti, kjer sem nekoč na Knap trailu lezel navzgor. Je strm, ampak precej lepše speljan, kot tisti iz Gozdnika.

Za strmino je še nekaj kilometrov lahkotnega spusta in prijetnega tekanja v osrčju teh Zasavsko - Savinjskih hribih. Pred sabo gledam strmo špico, ki se dviga naravnost navzgor. Kamnik postreže z ne preveč dolgim in strmim vzponom. Stezica je dokaj ozka, vmes je treba skoraj malo poplezati in prav tukaj se na poti gužva največ pohodnikov, ki pa so izjemno uvidevni do tekačev in se pridno umikajo in navdušeno navijajo. Sonce sicer nabija v hrbet, ampak na srečo je gozd že dokaj ozelenel, da se da v delni senci prav prijetno splezati do vrha. In potem še spust, ki je na detajlih tudi precej navpičen in zahteven. Do plezališča, kjer sva z Matejo plezala že pred kakimi petnajstimi leti, sem precej previden. Zopet se v meni obujajo romantični časi športnega plezanja in alpinizma, ko smo takole uživali pod stenami in na stenah. Danes pa samo hitim mimo plezalne druščine navzdol do vasi Matke za Homom.

Zadnji vzponček me sicer malo straši, ker sem predzadnjega tako na hitro naskočil, da se malo bojim posledic v telesu, ampak se izkaže za lažjega od vseh pričakovanj. Hom je samo griček s cerkvico in okrepčevalnico. Vročina pa sedaj že pribija na polno in pomanjkanje tekočine za dehidrirana telesa ni ravno najboljša novica. Do cilja je samo še lahkoten spust in ravnina, vseeno pa to znese dobrih pet kilometrov po vročem sončnem vremenu. Kljub temu, da se zadnja dva vzpončka nisem šparal mi lepo uspeva proti cilju pospeševati tempo, nad čemer sem kar malo presenečen in seveda tudi navdušen. vsekakor dober znak pred UTVV Emperor. 

Malo pod štirimi urami od starta pritečem na cilj v pravljični gozdiček z amfiteatrom. Zares čarobno je tukaj. Drevesa nudijo prijetno senco. Odlična malica, prijazni domačini ter množica zadovoljnih tekačev in pohodnikov. Vsekakor ena najlepših trail prireditev, ki jo lahko nudi samo prijetno lokalno okolje. Vedno znova se na takih prireditvah počutim, kot član plemena - trail plemena - plemena stezičarjev, kjer smo vsi enaki; od zmagovalca, do zadnjega ter tudi tistih, ki jim ni uspelo priti do cilja, vsi smo si bratje in sestre.

 

sobota, 30. marec 2024

Najlepši in najtežji mali maraton 2024

Kot že nekajkrat, se tudi letos Naj naj 21 poklapa z velikonočno soboto. Seveda Naj naj praznik zaradi tega ni nič kaj drugačen, razen da se na okrepčevalnicah najde tudi kakšen kos potice in celo šunka in jajčka dobijo svoje mesto na obloženih mizah. Naj naj 21 se je malce spremenil. Ista trasa, enaka prireditev, ampak drugačni tekači. Pozna se velikanski vpliv Trail plemena. Pred leti tu ni bilo nikogar s tekaškim nahrbtnikom in le redki so imeli palice, danes pa je vse več polno opremljenih trail tekačev. Jaz še vedno ostajam minimalist in, roko na srce, tu ne rabiš nobene opreme. Res, da so tudi okrepčevalnice malo razredčili, ampak še vedno jih je dovolj, da ne rabim sabo vleči še svoje vode in hrane.

Do Tošča, najvišjega vrha Polhograjcev, gre dokaj lahkotno in zdi se mi da moram samo poleteti še do cilja. Na spustu sem še hiter, potem pa me kratki vzpončki, ki sledijo eden za drugim vse do Osolnika, počasi precej izčrpajo. Toplo je in kljub deževju iz pred nekaj dni, ni nikjer nikakršnega blata. Tudi začetek spusta iz Osolnika, ki je bil v preteklih letih velikokrat prava drsalnica, je tokrat suh in tekoč. Vseeno sem počasen in previden. Nikamor se mi ne mudi. Hitri spustaši letijo mimo mene. Še vedno imam dokaj dober čas, čeprav se bil pred leti že precej hitrejši. 

Ampak, Naj naj 21 ni eden iz med tisti trailov, ki imajo start in cilj v dolini. Tukaj se vse to dogaja tam gor pri svetem Andreju. To pomeni, da je treba zdaj še enkrat preizkusiti svoje telo in preplezati še zadnji klanec. Na delih je precej strm, sicer pa vmes veliko položne tekaške potke, ki pa jo izmučeno telo težko premaguje. Še dobro, da je cilj že za ovinkom.

Pričaka me praznik in množica navijačev. Predzadnji pripravljalni trail pred 100 milj na UTVV je odkljukan. Zdaj pa še malo navijanja za ostale tekmovalce in druženje s prijatelji. Otroci pa uživajo na igralih. Lep sončni pomladni dan je postal zares čudovit.





sobota, 17. februar 2024

Parenzana Ultra Trail

Po trasi, kjer je pred sto in več leti čihapuhal vlak, zdaj nekam v neskončnost tečemo osamljeni popotniki. Tanka vijugasta nit nas vodi iz Poreča okrog Motovuna, do Lucije. Vlak pa je včasih vozil še naprej do Trsta. Kot se za železnico spodobi, so klančki in spusti tako položni, da so praktično samo del dolge ravnine. Primerno železnim kočijam, so tudi ovinki skoraj povsod na široko zaobljeni, razen na delčkih, kjer se je trasa morala posodobiti zaradi raznoraznih novogradenj. Kot še nikoli do sedaj, me torej tokrat stezice vodijo po dolgi ravninski progi, kjer pa se vseeno pridela nekaj višincev.


Start je ob šestih zjutraj, v na nič stopinj Celzija ohlajenem Poreču, poln pričakovanja in z malce nervoze pred neznanim dolgim tekaškim potovanjem se pozdravimo s starimi kolegi, katere po dolgem času spet vidim na startu. Ponavadi nas na trailih pričakajo mučni, strmi klanci, katere se predvsem na daljših preizkušnjah večina prehodi. In prav ti težki vzponi na nek način poskrbijo za počitek, nekakšno pavzo teka, ki ga zamenja hribolazenje. Za samo telo vsekakor še večji napor, ki pa kljub temu s tem poskrbi za počitek nekaterih mišičnih vlaken in aktivacijo drugih. Danes pa 88 kilometrov čistega teka - vsaj če ne bom omagal. Začnem lepo počasi. Vsako pretiravanje s hitrostjo je zdaj popolnoma nepotrebno. Lepo tekoče in lahkotno. Nekje po petih kilometrih se počasi začne daniti in po dobrega pol ure razsvetljevanja terena pospravim svetilko. Sončni vzhod me veličastno razsvetli pod mestecem Višnjan. Izmenjavajo se gozdički in travniki, potka spominja na neko preteklost, občasno prečkanje sodobnih cest pa me vrže nazaj v sodobnost. Po tej neskončni ravnini se do Vižinade pridela kakšnih 300 višincev. Dan je lep in iz mrzlega jutra se prav počasi spreminja v zares lep, prijetno topel sončen dan.


Korakam po neskončni potki. Razgled na Motovun me spremlja skoraj 40 kilometrov, saj proga v dolgem ovinku okrog tega znamenitega mesteca preči dolino Mirne. Prijetna pot od Vižinade, okrog Motovuna, do Livade je en sam dolg položen spust, ki poskrbi za zares lahkotno tekanje, tako da telo niti po štiridesetem kilometru ni pretirano utrujeno in je pripravljeno na lahkoten naskok na Grožnjan, kjer me čakajo navijačice. To zdaj pomeni dvajset kilometrov lahkotnega vzpenjanja. Podobno kot prvih dvajset kilometrov, s to razliko, da prvega vzpona sploh nisem opazil, tega pa konstantno čutim ves čas in do vrha telo prav počasi opeša. Na tem delu je ogromno viaduktov in tunelov in večji del tudi prijeten gozdiček na pobočju nad dolino Mirne. Občasno pridrvijo nasproti hitri kolesarji, ki jih tudi tako neznaten spust zelo pohitri. Postalo je prav prijetno toplo, sploh glede na to, da je zima. Po kakih šestih urah in pol pritečem na najvišjo točke današnje avanture. V objem mi pritečejo moje navijačice in zdi se, da je pred mano samo še dolg lahkoten spust in ravnina proti cilju.



Že mora biti tako, da če nisem občutil prvega vzpona, zdaj ne občutim drugega spusta. Dolg vzpon brez klanca, me je vseeno toliko zmatral, da se zdaj vlečem naprej. Seveda tečem in si dopovedujem, da je to vseeno spust. Tek je zdaj po bolj odprti pokrajini, nekje po planoti. Ovinkov je manj, sonce pa prijetno ogreva telo. Samo tečem, kilometer za kilometrom se pomikam naprej in se približujem Slovensko - Hrvaški meji. Od Kanegre proti meji je spust nekoliko bolj izrazit, ozračje postane malce hladnejše in odpre se veličasten razgled na Piranske soline. Tam nekje, zgleda da neskončno daleč, na drugi strani solin je cilj. Čaka me še neskončno dolg ovinek okrog solin. Rahlo zamegljeno ozračje nad morjem samo še ojača občutek neskončnosti razdalje, ki jo moram še preteči do cilja. Tokrat je pogled na uro tisti, ki je veliko bolj prijazen - številke ne lažejo, vem da je do cilja samo še kakšnih deset kilometrov, z vsakim korakom pa še manj. Spust do meje je dokaj hitro mimo, cilj pa je tam nekje, skrit za ovinkom. Kako je mogoče, da tečem ob morju, meni pa se zdi, da ves čas tečem v rahel klanček? Samo pogled na morje me prepričuje, da se nikamor ne dvigam. Nekakšen občutek, da se ti kilometri zelo vlečejo, se tako zasidra v možgane, da je pravo presenečenje, ko se cilj vseeno dokaj hitro približuje.


Deset ur in sedemnajst minut po startu, ob štirih popoldne navdušeno prikorakam skozi cilj v Luciji s Karlo v naročju, ki mi je pritekla nasproti. Kako lepo je življenje! Potovanje po teh potkah vedno poskrbi za odkrivane novih pokrajin, ki postanejo priložnosti za izlete v prihodnosti. Tokrat me čaka še pet dni prijetnega dopusta z družino. Tekaška vrnitev na tole traso pa z veseljem še kdaj - tako kot vedno. Deset dolgih ur požiranja pokrajine v nekem ritmu, ki počasi postane zahtevno za telo, človeka nekako spoji s to pokrajino, tako da potem v spominu ostane kot eno doživetje, razpotegnjeno tako v času kot tudi prostoru čez celotno avanturo. In tako tudi je. Neka celota in seveda vmes posamezni prebliski, ki se čisto posebej vžgejo v spomin. 




sobota, 6. januar 2024

Knap Trail 2024

Uresničuje se vremenska napoved. Celodnevno deževje. V spominu se mi vrtijo doživetja na Velenje trailu, kjer sem se skrajno podhlajen, premočen in zares preobjeden blatnega terena, komaj prebil do cilja. Vseeno pa je tokrat nekaj bistveno drugače. Temperatura je vsaj pet stopinj Celzija višja. Dobro se spominjam, koliko topleje mi je bilo v Velenju, ko sem se spustil v dolino, pa čeprav je bilo samo dve stopinji topleje, kot na hribu. Tam je svoje dodal tudi veter, ki ga danes v Zasavju ni pričakovati. Skratka, tolažim se, da mogoče pa res ne bom zmrznil. Ob vsej množici, ki je prišla na to tekmo, bi bilo zares čudno, da se nihče ne bi zavedal nevarnosti, da bomo vsi pomrznili. Tudi ko čakamo na start, me prav nič ne zebe, kar je čisto nekaj drugega, kot v Velenju. Predvsem pa je tukaj ogromno starih prijateljev iz skoraj nekih drugih romantičnih časov trail teka. Kako lepo je spet videti stare face.

Start je v temi. V dežju in po gozdu si moramo pot razsvetljevati skoraj do osme ure. Ker je šele začetek deževja, potke zaenkrat niso preveč blatne. Tudi mraza ni. Pod dežno jakno se v bistvu ravno prav prijetno kuham, da mi ni ne mrzlo ne vroče. Ne pretiravam. To je tekma za trening in vseeno to tukaj niti slučajno ni moje vreme. Jaz se še vedno najbolje počutim na prijetnem, toplem in sončnem vremenu. Teren ni naporen. Mrzlica je na dvanajstem kilometru. Počasen vzpon od starta, s kakšnim strmim odsekom, nekaj spusti in ravnine in z okrepčevalnico na Kalu na devetem kilometru. Tudi nekaj blata se že zasluti kje vmes, ampak nikakor me še nič, razen deževja, ne spominja na velenjski trail. Z vrha Mrzlice se odpre celo nekaj razgleda globoko dol v dolino, kar me spomni na to, da smo že opravili z enim težkim vzponom.


Dolg položen spust iz Mrzlice do okrepčevalnice na Podmeji je pravi blagič. Veliko po cesti s kakšnim ovinkom na stezice v gozdiček. Še ne utrujene noge lahkotno ubirajo korake. Kmalu za okrepčevalnico opravim z nekakšno daljšnjico, ker se je nekdo poigral z oznakami, potem pa na veselo pohajkovanje proti Sveti planini. Gozdne stezice postajajo vse bolj spolzke in ponekod prekrite tudi z globokimi lužami, zato prav paše kakšen kos ceste vmes. Vidljivost zaradi megle postane omejena do ene oznake naprej. Z nekaterimi sotekmovalci se ves čas prehitevamo, ker nekaterim pašejo eni tereni drugim pa drugačni. Na Sveti planini me pričaka žurka. Seveda se morajo tudi prostovoljci z nečim zabavati. V tem vremenu je vsekakor lažje potovati po terenu, kot biti prostovoljec. To je glavna okrepčevalnica, skozi katero gredo tudi vse krajše trase in moja pot se bo počasi prevesila v drugo polovico.

Nekaj minut bi človek z veseljem ostal v takem prešernem vzdušju, po drugi strani pa se mi mudi proti cilju. Naslednjih nekaj kilometrov je najlažjih danes. Dolg prijeten, lahkoten in položen spust do vznožja vzpona na Čemšeniško planino. Kilometri se hitro nabirajo. Na sploh se mi teren zdi danes lahek, so pa razmere tiste, ki ga močno otežujejo. Čeprav bi bilo v snegu napredovanje še precej bolj počasno, sta dež in blato za psiho veliko bolj naporna. Že daleč po tridesetem kilometru se končno začne dolg vzpon na Čemšeniško planino. Pot je speljana v tako zložnih ključih, da skoraj ni občutka o vzpenjanju na tako mogočen hrib. Ampak danes, v teh razmerah, lahko rečem samo hvala prednikom, ki so speljali to potko na ta hrib v tem prijetnem sprehajalnem načinu. Se pa zato vzpon vleče. Po tako dolgem sprehodu noge pozabijo, da so na teku. Pa bo treba še teči po vsej dolgi razgibani poti do cilja tam daleč nekje v dolini, ki ni pod tem hribom. Kmalu za vrhom pa še prijetno okrepčilo pri domu na Čemšeniški planini.

Drsališče po blatnem toboganu strmo navzdol bi bilo danes še najbolj primerno poimenovanje za tale spust iz Čemšeniške planine. Z rokami se upiram na palice zapičene v blato, ki so edina opora. Superge ne držijo nič. Kakšnih dvesto višincev tega nerodnega spusta pa mi zaenkrat ne more spiti volje, saj vem da me potem čaka bolj prijetno potovanje daleč proti Trbovljam s samo dvema nezahtevnima klančkoma in potem globokim spustom, ki je še uganka. Dež neusmiljeno lije in ne preneha niti za trenutek. Tudi po gozdni vlaki so vsepovsod luže in blato. Na srečo pa še ni ne duha ne sluha o napovedani ohladitvi, tako da nekega mraza ni čutiti. Po okrepčevalnici Znojile podlaga začasno postane bolj prijazna. Makadam je v teh razmerah olajšanje, saj je napredovanje manj drseče in tudi vode je nekoliko manj v supergah. 

Zadnji spust se začne nekje pod Sveto planino. Ja, zdaj sem čisto blizu kraja, kjer sem tekel par ur nazaj in samo še nekaj kilometrov spusta in bom na cilju. Čofotanje po blatu tu dosega vrhunce, na srečo pa ni take strmine, da bi se skotalil navzdol. Nekako mi počasi uspe pričofotati do Planinske vasi, kjer me pričaka prava evforija in privoščim si šilce žganega, ki ga strežejo prikupna dekleta. Cilj že skoraj voham. Spust v dolino ni prezahteven, čisto zadnjo najtežjo strmino pa so na srečo nedavno bogato obložili z makadamom, kar je danes tukaj verjetno rešilo marsikatero težavo. Po dolgih deževnih urah potepanja se zelo na hitro znajden v mestu in takoj za tem tudi na cilju.

Počutje je precej evforično. 51 kilometrov po tem terenu in v teh razmerah ni mačji kašelj. Vesel sem, da sem premagal strah pred dežjem, ki v resnici ni noben bav bav, če je temperatura nekaj stopinj nad ničlo. Velike pohvala za odlično organizacijo Anji in Iztoku z vso prijazno, ustrežljivo in dobrovoljno ekipo. Zaradi takih ljudi radi hodimo na te dogodke. Še se vrnem! Se pa vsem opravičujem, ker mi v zadnjem času ne uspeva več zmanifestirati lepega vremena za tekme, na katere pridem. Pred leti mi je to neverjetno dobro uspevalo tudi ob najbolj mračnih vremenskih prognozah 😉.




sobota, 2. december 2023

Velenje Trail

Zadnji kilometer je ob jezeru. Ravnina. Moral bi sprintat do cilja, pa vendar komaj vzdržujem tekaški korak. Podhlajene in utrujene mišice preprosto ne zmorejo več. Če kdaj, se zdaj pozna, da veliko bolje delujem na vročini, kakor na mrazu. Pa ni pretirano mraz. Kakšna stopinja nad ničlo, v visoki vlagi in  šest ur zalivanja s hladnim dežjem. Preveč učinkovito hlajenje mišic, v mokrih tekaških pajkicah, je te toliko podhladilo, da zdaj komaj še delujejo. Tudi prsti na rokah so popolnoma otrpli, ampak oni nimajo kakšnega posebnega dela, da me privedejo do cilja. Začudeno gledam sotekača, ki lahkotno teče mimo mene. Ne vem, kako bi bilo, če bi bila takšna tekma daljša. Mogoče 50, 60 kilometrov bi še zmogel v takem ekstremnem vremenu. Kaj pa stotka? Ali pa sto milj? Kaj, če bo pomladi v Vipavi takšno vreme? Popolnoma jasno mi je, da moram trenirat tudi to in zato sem vesel, da danes ni bilo sončno in lepo. Moram pa priznati, da se niti slučajno ne bi spravil ven v tem vremenu, če ne bi bil že prijavljen na tekmo. Pravzaprav sem celo okleval, če bi sploh šel, vendar bolj zaradi razmer na cesti, če bi bilo slučajno veliko snega pri vračanja domov. 

Začelo se je ob pol osmih zjutraj. Zaradi slabega vremena je bila skoraj še tema. Dve minuti pred startom smo se še vsi skrivali pod streho. Z neba se je ulival hladen dež. Komaj sem čakal starta, ker ko enkrat tečeš, te dež ne moti več. Brez rokavic so se roke zelo počasi ogrele. Čez prve nižje klančke ni bilo pretiranega mraza, samo močan dež, luže in blato so bili ovire, ki so zahtevale stalno previdnost. Ampak, ti prvi kuceljčki so bili samo za ogrevanje. Po prvi okrepni postaji na trinajstem kilometru pa je bil čisto resen strm in blaten vzpon na Radojč, od tam pa mrzlo, mokro in tudi vetrovno pohajkovanje po grebenu proti Ramškovemu vrhu. Prsti na rokah so mi toliko otrpli, da sem si komaj uspel natakniti rokavice na njih, ogreti pa jih nisem uspel več vse do naslednjega spusta v toplejšo dolino, ki pa je bil od tu še daleč naprej. Trasa se je po hribovju obrnila proti Paškemu Kozjeku na sever in vetra tu ni bilo več. Spust v dolino reke Pake je bil dolg in raznolik. Najzahtevnejši deli so bili danes vsekakor tiste blatne drsalnice, za katere nimam pojma, kako so nekateri zmogli brez palic.

V dolini nikakor ni bilo toplo, je bila pa kakšna stopinja vseeno dovolj, da je nehalo zebst prste v premočenih rokavicah. Po kratkem odseku na kolesarski stezi se je začelo strmo konstantno vzpenjanje v enakomernem ritmu, ki me je počasi pripeljalo na Stropnik. Vrh za katerem je krajši spust do zadnje okrepčevalnice in potem še enkrat gor. Nato pa dolgo potovanje, večinoma v spustu in ravnini, po blatu in lužah. Prsti na rokah, v mokrih rokavicah so spet in dokončno otrpnili. Vmes začne padati tudi ledeni dež in malo pred ciljem se pojavijo prve snežinke. Preden sem končno prikorakal do jezera, sem se komaj prebil še čez zablatiran zadnji kuceljček. Spominjam se, kako sem pred mnogimi leti užival v blatu na Rock Otočcu, danes pa sem bil v teh okoliščinah bolj podoben invalidu. Seveda pa je bil Rock Otočec sredi poletja in takrat ni bilo sledu o mrazu, danes pa luža v supergah pomeni podhladitve. 

Presrečen, podhlajen in izčrpan prikorakam čez ciljni slavolok. Kako zelo drugače bi bilo v lepem vremenu! Mrzla, vlažna, blatna avantura je bila to. Preoblačenje v avtu je zaradi otrplih prstov zelo oteženo in počasno. Nabijem gretje do konca, ki ga ne zmanjšam v dolgi vožnji do doma. To je bila zares najzahtevnejša ekstremna avantura do sedaj. Tekel sem že v ekstremnem mrazu in vetru, ampak ta vlaga je nekaj najzahtevnejšega. Če je par stopinj hladneje, voda zmrzne in vse postane veliko bolj preprosto. Zdaj pa je bilo vse razmočeno in premočeno, telo pa kljub stalnemu gibanju, podhlajeno. Še par takih treningov in telo bo postalo neuničljivo. Zima je še dolga! Avanture Čakajo!