sobota, 04. september 2021

Ribnica trail

Tečem po Ribežnu. To je najdaljša razdalja na Ribnica trailu. Uživam v pristni lepoti dolenjske pokrajine in ni me strah, da se izgubim, saj so zastavice vsakih deset metrov, na vsakem križišču pa tudi velik smerokaz. Petindvajset kilometrov in večina višincev sem že prekorakal, zdaj pa bolj ali manj z užitkom do cilja. Sem na makadamskem odseku nekje pod Grmado in malce čudno mi je, da kar naenkrat ni več zastavic. Še malo tečem. Nič! Preverjam GPS na uri in opazim da je trasa nekje visoko desno nad mano. Kaj zdaj? Tudi GPS ne kaže vedno prav, ampak tukaj ni zastavic, tako da je zelo verjetno, da sem zašel. Namesto, da bi šel nazaj preverit, grem kar naravnost navzgor čez grmovje. Kolovratim po goščavi. Na uri opazim, da en del trase vodi tudi desno spodaj. Kaj, če mi spet ura kaže narobe in je bilo vse o.k? Seveda, tisto zgoraj je potka, ki sem jo že pretekel. Vrnem se nazaj na cesto in nadaljujem naprej. Vse bolj se mi zdi, da je prava trasa še bolj navzdol v desno, zato pogledujem, če je kje kakšna potka, da jo ucvrem navzdol, obenem pa se preklinjam, zakaj se nisem že zdavnaj vrnil nazaj. Pridrvi nekdo z avtom in me sprašuje, če je to prava trasa, ker da je tudi njegova žena šla tukaj narobe. Ne znam mu še točno povedat. Oddrvi navzdol, jaz pa še vedno nadaljujem pot v napačno smer. Kmalu se vrne nazaj in mi sporoči, da bi moral že daleč nazaj zaviti desno navzdol. Seveda, točno tako, kot se mi je zdelo. Gospod je toliko prijazen, da me zapelje nazaj do mesta, kjer sem zgrešil. Pove mi, da je njegova žena, Alenka Pavc, tekla za mano in zardi tega tudi ona zgrešila. To mi vzbuja zelo slabo vest, saj je bila do tam najhitrejša med ženskami. Odloži me na križišču, kjer sem zgrešil. Ogromno zastavic in še velika tabla, jaz pa čisto v svojem svetu vse spregledal. Končno z malo izgubljene motivacije nadaljujem po pravi poti naprej.

Dolenjska pokrajina je gričevnat svet, precej poraščen z gozdovi, med katerimi so posejane vasice s svojim kmetijskim okoljem. Zelo prijeten svet za tek in gibanje v naravi, je to. Strmi in dolgi vzponi so tu redkost, si pa vseskozi v gibanju gor - dol. Dolenjska je na jugozahodnem koncu omejena z Veliko goro, kjer se svet povzpne, za te konce, nezanemarljivo visoko. Pred to naravno prepreko leži dežela suhe robe, ki je na nasprotni strani omejena z Malo goro. Po območju Male gore so Ribn'čanje speljali Ribniški trail. Na drugi strani Male gore leži Struška dolina in če gremo potem še enkrat čez hribe, pridemo v Ambrus - moj domači kraj.

Začelo se je že zgodaj zjutraj, ko sem bil še svež in me je pred startom celo malo zeblo. Karla, Brina in Mateja so glasno navijale, ko smo tekli čez start. Skozi Ribnico smo se usmerili proti pobočju Male gore, prva kontrolna točka pa je bila pri sveti Ani. Vzpon je speljan zložno in v prijetnem zavetju gozda ni bilo videti nekih razgledov. Sploh nisem vedel, kdaj smo se povzpeli tako visoko. Seveda smo tekli bolj ali manj v klanec, ampak ni bilo čutiti nekega zahtevnega vzpona. Kar naenkrat sem se znašel visoko nad dolino, pri cerkvici svete Ane. Tam je bilo že ogromno navijačev. Domačini so ta trail očitno že vzeli za svoj praznik. Vse je bilo tako, kot mora biti in noge so dušo z veseljem ponesle naprej po pravljici.

Na vrsto je prišel najzahtevnejši del poti. Spust v Struško dolino in vzpon nazaj na Stene svete Ane. Strm spust vseeno ni bil tako strm, da še precej sveže noge ne bi zmogle sproščenega teka navzdol. Letelo je, kot mora. Zelo hitro sem se znašel v dolini, kjer se na okrepčevalnici ne odrečem domačim mesnim dobrotam. Iz doline pa zopet gor, tokrat pravi vertikal. V dveh kilometrih petsto metrov vzpona. Strmina je najhujša na začetku, potem pa malenkostno popušča, na koncu pa se spet postavi pokonci. Čez steno so napeljali vrv, da smo si pomagali z rokami. S čisto svežimi rokami sem skoraj poletel čez steno in vlekel izmučene noge za sabo. Na pečini me zopet pričaka množica, ki glasno navija.

Od Sten svete Ane do Grmade smo tekli po gozdnih stezicah, makadamskih cestah in brezpotju, visoko na območju grebena Male gore. Razgledi so tu zaradi gozda redkost, občasno pa so se le odprli pogledi proti domači dolenjski pokrajini. Dolenjski skyrunning je pač bolj za duše, ki rade same tavajo po gozdu in si ves čas želijo tistega, česar se najbolj bojijo in le redki tudi doživijo. Vseprisotni medvedi se pač raje umaknejo, saj so tudi oni duše, ki imajo rade mir pred podivjanimi norci na dveh nogah. Malo gor, malo dol tako kot se spodobi. Vzpon na grmado pa je spet navpičen, ampak kratek. Tam je okrepčevalnica pri koči, kjer me je počakala prava veselica. Nadaljevanje bi moralo biti prijetno in lahko in v tej brezskrbnosti sem poskrbel za že opisani zaplet.

Končno spet na pravi poti. Ko sem bil že skoraj obupan me prijetna narava in rahel spust spet spravita v pogon. Zdaj imam na uri ves čas prikazano satelitsko navigacijo, čeprav se je v tej množici zastavic nemogoče izgubiti. Tečem naravnost proti Ribnici, kilometri zdaj prav čudežno hitro bežijo in cilj postaja že preveč realno blizu. Ampak organizatorji so se odločili, da nas morajo še malo zezati, zato pri naslednji okrepčevalnici na Prdcu, še ne zavijemo proti cilju. Štiri kilometrski krog z dvesto višinci najbrž marsikomu predstavlja tisto neskončnost poti, ko se ti vleče in vleče in ti je zares odveč krožiti še enkrat po hribu navzgor, cilj pa je nekje v drugi smeri in čisto blizu. Še sam sebe hočem prepričat, da mi je to odveč, ampak mi ne gre. Preprosto uživam v teku in hoji navzgor in proti cilju hitim samo zato, ker me tam čakajo moje punce, saj mi rezultat že zdavnaj ni več pomemben. Kmalu sem še enkrat na Prdcu in potem še lahkotni zadnji trije kilometri, večinoma po senčnem gozdu, nato pa čez predmestje, proti cilju.

Jaz letim proti slavoloku iz ene smeri, Karla pa iz druge proti meni. Dvignem jo v objem, Brina mi obesi medaljo, Mateja pa vse skupaj dokumentira. Na okrepčevalnici skupaj s tekmovalci nazdravimo našim avanturam in spijemo zasluženo pivo. Lepa avantura v zelo lepem, ne prevročem vremenu nam je zadovoljila naše stezičarske duše. Vsi smo v nekakšnem zanosu in si želimo še takih doživetij. Najbolj pa sem vesel, da je Alenka kljub tavanju za mano po izgubljeni tasi, pravočasno pritekla do cilja in zmagala med ženskami. čestitke organizatorju! Zares popolna izvedba in komaj čakam, da pridem popravit svoj nastop.