Zjutraj pred štartom v starem mestnem jedru Tržiča sem zmrzoval, po petnajstih minutah vzpenjanja pa se že dušim v sopari. Klanec. Strm klanec takoj na začetku. 350 višinskih metrov naredimo v prvem kilometru in pol, in čeprav sem zadaj v koloni, za to porabim samo 22 minut. Pravzaprav je dobro, da prvih nekaj metrov po asfaltu nisem pospešil naprej in me zdaj ta kolona malo bremza – drugače bi se skuril že na tem vzponu. Obožujem take strme vzpone, ampak na začetku tako dolgega traila, ko sem še prepoln energije, bi prehiter korak lahko pomenil težave proti koncu ...
Vzpon občasno popušča, pa ne preveč. Višje gor, nad Kamnekom, je zrak postal bolj svež, veter pa prenaša oblake rumenega smrekovega cvetnega prahu. V prvih desetih kilometrih je v nogah že krepko čez jurja višincev, preden se na Kofcah proga dokončno prelije v prečenje pod grebenom Košute proti vzhodu. Prostrani pašniki na tem območju so darilo narave, ki vabi številne pohodnike, da preživijo kakšno urco v lepi gorski naravi. Prva okrepčevalnica na planini Šija mami s svojimi ležalniki, da bi kar ostal tam in užival v razgledu. Tam daleč na drugi strani se lepo vidi Tolsti vrh – zadnji strm klanec, ki me čaka proti koncu te avanture.
Panoramska pot pod Košuto je tisto, zaradi česar greš na ta trail. Razgled strmo navzgor sicer vabi, da bi raje prečil po grebenu, ampak za tekmo bi bilo to mogoče že malo preveč ekstremno. Moram pa priznati, da vzhodneje od Kladiva še nisem hodil. Ja, toliko poti tako blizu doma ostaja še neprehojenih in nepretečenih. Tudi v okolici domačega kraja vsake toliko odkrijem kakšno nepoznano potko. Ko pa razmišljam o območju dosega ene ure vožnje z avtom, je poligon za stezičenje že skorajda neomejen. Veter v prsa je na tem delu že tako močan, da malce zaustavlja. Ampak vseeno je to najlepše stezičenje po gorski ravninski pokrajini. Duša poje in telo ji z veseljem sledi. Nekaj časa tečem skupaj s Tonijem, potem pa se vseeno odločim, da bi me njegov tempo mogoče preveč zdelal, zato raje malo upočasnim in nadaljujem v ritmu, ki mi ga narekuje lastna intuicija.
Prostrana pokrajina se nato za nekaj časa nagne v desno in preraste v gozd. Proti Dolgim njivam postane okolica bolj divja in zanimiva. Gozd vsake toliko prekine razbrazdana plazovina. V par grapah je še nekaj snega, ki ga prečimo. Potem pa tam na koncu še ena odmaknjena planina – Dolga njiva. Tukaj je okrepčevalnica, kjer se nafilam na polno, ker potem dolgo ne bo ničesar. In zdaj ... po dolgih kilometrih spet navzgor, v pravi klanec proti Zgornji Dolgi njivi, planini, ki je skoraj v celoti ovita z avstrijsko mejo, visoko gor pa se greben Košute počasi zaključuje s Tolsto Košuto.
Zdaj sem globoko v srednjem delu trase. To je tisti del, ko preprosto gre. Ni več lahkotne svežine kot na začetku in tudi še ni tiste globoke izčrpanosti, s katero se je treba včasih boriti proti koncu. Za zdaj je še zanimivo. Potem se meja z Avstrijo obrne proti jugu in sledimo ji po strmi potki skozi ruševje na Plešivec. Kar nekako nepričakovan klanec, v katerega zagrizem na polno in se skoraj preveč iztrošim. Naprej pa je čas za regeneracijo. Najprej je sicer še nekaj divjega spusta in kolovratenja ob meji, potem pa dolgo popotovanje navzdol po makadamski gozdni cesti v rahlem spustu. Za pohodnike verjetno dolgočasno, za lahkoten tek utrujenega stezičarja pa idealno. Torej čisto odvisno, v kakšnem "mudu" sem. Sicer me na tem delu marsikdo počasi prehiti, ampak vseeno se mi zdi, da hitro napredujem in kilometri kar letijo. Da ni preveč enolično, je vmes še vzpon čez Javornik, ampak to je take vrste klanec, ki bi ga na krajši razdalji z lahkoto pretekel. Tokrat pa s hitrim pohodnim korakom še vedno lovim svoj povprečni tempo.
Zadnja okrepčevalnica je pri Domu pod Storžičem – čeprav ni čisto zadnja, saj nas navdušeno postrežejo tudi na Mali Poljani, pa čeprav je ta uradno namenjena samo krajšim razdaljam. Prečenje do Male Poljane je lahkotno, vendar vseeno kar počasno. Tudi tukaj se malce šparam za Tolsti vrh. Navdušene prostovoljke na Mali Poljani me z lahkoto prepričajo, da z njimi spijem kozarček piva. Ali bo zaradi tega strm vzpon na Tolsti vrh težji ali lažji, se mi niti sanja ne. Ampak ko gledam strmino, po kateri se plazijo ljudje pred mano, me prevzame spoštovanje do tega vzpona. Po štiridesetih kilometrih in 2500 metrih višincev bo tole kar resna zadeva.
Včasih me kdo vpraša, zakaj to počnemo. Tekanje po teh dolgih hribovitih razdaljah, včasih do skoraj popolnega izčrpanja organizma. Pravzaprav se tudi sam sprašujem. Odgovorov je lahko ogromno, mislim pa, da čisto pravega, končnega odgovora ni in ga niti ne potrebujemo. Če popolnoma posplošim – zakaj bi v življenju sploh karkoli počeli? Ali še bolj ekstremno: zakaj sploh živeti? Odgovorov je ogromno in ker smo že tukaj, hočemo iz tega nekaj narediti. Zaradi modernega instant življenja, ki je pogosto brez pravega smisla in cilja, si nekateri postavimo take čudne, umetne izzive. Nimam pojma, ali je to samo ego ali pa vračanje k nečemu bolj prvinskemu. Tistemu, kar smo podedovali od svojih prednikov, ki so živeli kot lovci in nabiralci in so morali za preživetje včasih prehoditi ali celo preteči ogromne razdalje.
Zagrizem v klanec na polno. Gre. Še imam energije in vem, da bom dokaj hitro gor. Vem pa tudi, da se bom izčrpal in da bo potem treba še kakšen kilometer naprej in nato strmo dol, česar se prav nič ne veselim. Dobro se počutim, ker tako lahkotno prehitevam tiste najbolj izmučene s krajših razdalj. Ja, res je, tukaj je steza zelo pokončna, ampak še vedno je to samo potka navzgor. Bolj ko je pokončna, hitreje se dvigam in prej bom gor. Noge niso ravno navdušene nad tem tempom navzgor. Strmina je neizprosna, moči tudi meni prav počasi pojenjajo, pljuča zahtevajo zrak z več kisika, vendar je vrh dokaj hitro blizu in kmalu že začnem šodrati po grebenu proti Kriški gori.
Greben je sprva zelo razkopan, po daljšem spustu pa končno pridem do mehke travice, ki me hitro popelje do zadnje uradne postaje. Tukaj me navdušeno sprejme šefica okrepčevalnic Maja s svojimi pomočniki. Borut mi ponuja še eno pivo, ampak čaka me strm spust do cilja. Potrebne bo še nekaj previdnosti. Od spodaj se že sliši ozvočenje in navijanje in vsakogar, ki se odpravi z zadnje okrepčevalnice, kmalu pričakujejo na ciljni črti.
Uspelo mi je v osmih urah. Kriška gora Trail – ena najlepših stezičarskih izkušenj. Ponuja vse: veliko višincev s strmimi vzponi, skyrunning po planinah, dolge tekaške odseke in za zaključek tudi dokaj zahteven spust. Predvsem pa je to dogodek, kjer se še vedno čuti tisto prvinsko vzdušje trail dogodkov, ki sem ga bil vajen izpred desetletja. Danes, ko je vse to postalo mainstream, je lepo doživeti in podoživljati take zgodbe.
