Kočevsko

Štiri leta so že minila, odkar sem izmučen prikorakal na cilj dolge gozdne avanture po Kočevskem Rogu, in prišel je čas, da se vrnem v to divje okolje. Napovedan je vroč dan, čeprav je jutro zelo hladno. Jezero še počiva in vodna gladina je popolnoma mirna, gladka kot ogledalo. V tem hladnem jutru me voda še ne mika preveč, popoldne pa bo najbrž druga zgodba. Dogodek je profesionalno organiziran. Jutranja rutina pred tekmo, od prevzema številke, priprave opreme pa vse do samega štarta, je zelo hitro mimo in kmalu v ritmu množice tečem proti divjini kočevskih gozdov.

Začetek po mokri travi ni ravno v slogu vročega dne, ki se obeta. Z malce pazljivosti se uspešno izognem mokroti v supergah in pogumno zakorakam v temačnost gozda. Vijugamo po stezicah, vlakah in gozdnih cestah v vseh mogočih smereh. Sploh mi ni jasno, kako traserjem uspe začrtati traso v tem labirintu. Začetni kilometri so lahkotni in zelo podobni treningom po domačih gozdovih. Telo je še spočito in ob sebi imam kar nekaj družbe. Vmes se zgodi precej nenavaden pripetljaj, saj se mi sredi gozda v podplat napiči žebelj. Uspešno ga hitro odstranim in naprej je vse v redu. S tem se je nekako zaključilo prekletstvo številke 13, ki je danes moja startna številka in ki je v resnici srečna, če v to verjameš. Trinajstica je prvo dvomestno število v Fibonaccijevem zaporedju. Če sešteješ 1 + 3, pa dobiš 4, ki je prvo število po vrsti, ki ne sodi v Fibonaccijevo zaporedje. Zato je trinajstica precej posebna, ampak ker so nam vcepili vraževerje, se je to verjetno malce skrilo tudi v mojo podzavest. Vendar s tem žebljem sem danes zaključil z nesrečami in zdaj radostno potujem dalje s svojo trinajstico.

Levo, desno, gor in dol ter raznolik teren – vse skupaj se ponavlja v neskončnost, vključno z občasnimi nebeškimi jasami, kjer se ponoči pasejo jeleni in druge divje živali. Pot nas vodi vse bolj proti najvišjemu vrhu planote, Velikemu Rogu, z nadmorsko višino 1099 metrov. Čeprav je vtis, razen zadnjega vzpona, dokaj ravninski, po tej razgibani ravnini do vrha naberemo že 1400 višinskih metrov. Veliko vzponov je dolgih in položnih in človek tam ne ve, ali bi tekel ali hodil. Razlika v hitrosti je velika, v porabi energije pa še večja. Pri spustu do naslednje okrepčevalnice pri Žagi mi je jasno, da je v nogah še nekaj energije.

Počasi, počasi se je po najvišjem vrhu v glavi začel svitati cilj. Vmes pa še ogromno gozda, mehkih stezic, hitrega makadama ter spet gor in dol, vendar nikoli prav strmo. Tam nekje, že proti koncu, pa vendar še daleč od cilja, je Rib'nška okrepčevalnica. Poleg piva tu strežejo tudi čevapčiče, če le komu pašejo po petdesetih kilometrih. Enega si iz prijaznosti in hvaležnosti privoščim in obljubim, da se vidimo na Ribnica trailu, ampak ne vem, če že letos. Prvi vikend v septembru je pač precej zaseden. Potem pa sledi še dolga pot proti cilju. Ne, ni še konec vzponov. Še se dvigujemo in potem končno samo še pretežno navzdol. Vroče je postalo, ampak v senci gozda kar gre, na koncu na odprtem pa oblak poskrbi za senco.

Po skoraj devetih urah zakorakam skozi ciljni slavolok in se takoj zatem vržem v prijetno jezero. Rezultat izpred štirih let sem precej izboljšal, čeprav je zaradi rahlo spremenjene trase neprimerljiv. Luštno je bilo. Medveda nisem srečal. Bolj kot medvedov se bojim klopov in tudi ti so se me danes izognili. Niso pa se mi izognili čudovite soborke in soborci, s katerimi smo v skupni avanturi lažje prekorakali to dolgo razdaljo. Čestitke vsem in hvala za skupne trenutke. Hvala tudi organizatorjem in prijaznim prostovoljcem.