Evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih 2026

 Trail 52 km - open race

Predogrevanje

Štart je v centru Kamnika, v veličastnem vzdušju, ki ga ustvarja množica navijačev. Nadaljevanje pa po prijetni sprehajalni potki ob Kamniški Bistrici. Tečem počasi, čeprav je ravnina, ker dobro vem, kaj me čaka naprej. Kakšnih 10 km/h, bolj počasi ne gre, ker me že lovi metla. To je Evropsko prvenstvo in limiti so naviti ravno tam nekje na moj tempo. Bom zmogel, ampak tisti malo slabši bodo verjetno odpadli. Tek tukaj je prijeten in lahkoten. Čeprav tečem zadnji, sem še vedno hitrejši, kot bom po zadnjih kilometrih. Tako pač je na teh tekmah - na začetku smo vedno prehitri, potem pa omagamo.

Zaresno ogrevanje

V Stahovici se obrne navzgor. Zdaj se začne pravo ogrevanje. Do Svetega Primoža za mano že zaostanejo tisti začetni navdušenci, ki so po ravnini mislili, da bo ta tekma lahka, od Primoža naprej pa je proga občasno izredno pokončna in počasi se razvrstimo na mesta kamor pašemo. Moram reči, da je tole nekaj najboljšega; par kilometrov ravnine in potem večina višincev celega dneva. Tudi na Kriška gora trail je bil glavni vzpon na začetku, ampak tam je manjkala tista ravnina za predogrevanje.

Malo spusta je vmes, potem pa spet strmo navzgor proti nebeški jasi Velike planine. Tempo je zaenkrat odličen in ni me strah, da ne bi ujel limita. Sploh ne razmišljam o tem, da sem pravzaprav skoraj na meji in da bodo za mano skoraj vsi odpadli. Sploh ni pomembno, zdaj se z nasmehom približujem pravljični pokrajini Velike planine

Nebeški tek

Mala planina in potem pokrajina Velike planine. Je nebeško in v oblaku, kar vse skupaj naredi še bolj pravljično. Za tek tukaj gor vsekakor najboljše možno vreme. Ni žgočega sonca, ravno prava temperatura in vlaga, ki poskrbi, da se ne izsušiš. Neverjetno mehka travica poskrbi za lahkoten tek. Okrepčevalnica na Gradišču je vrhunska. Najem se sadnih pit in napolnjen z novo energijo odbrzim dalje. Navzdol do planine Konjščica in še bolj navzdol do planine Dol, kjer so spet navijači z glasnim navijanjem. Na sploh je danes povsod ogromno navijačev - se pozna, da je Evropsko prvenstvo. Nazaj gor na Veliko planino je zelo pokončno, ampak spet sem nagrajen z rajskim tekom v megli in po mehki travici. Ogromno navijačev je, vmes pa so tudi turisti, ki nimajo pojma, kaj se dogaja. Proga je domiselno speljana čez eno izmed koč, okoli cerkvice in po ovinkih skozi celo planino. Nebeško vzdušje v meglici pa je treba počasi zapustiti. Zdaj se daleč v daljavi že svita cilj, kaj vse je še vmes, pa se mi niti sanja ne.

Zahteven lahek vzpon

Spust iz Velike planine do Kranjskega Raka je dokaj zahteven. Kombinacija mokrega kamenja in razmočene zemlje zdaj tu ni ravno v pomoč. Sem kar previden. Čeprav imam v glavi samo še dol, sem po razdalji šele na polovici in tudi še nekaj vzpona vsekakor bo. Na Kranjskem Raku je prva časovna zapora, vendar nihče točno ne ve, ali se je bodo sploh držali. Jaz sem kar na varnem glede tega. Potem pa vzpon. Najprej po dolgi makadamski cesti. Nekaj kilometrov korakanja po makadamu, samo rahlo navzgor in brez oznak. Na sploh je ta trail označen drugače, kot sem vajen. Na ključnih mestih je vse ograjeno, da ne moreš zaviti narobe in skoraj povsod so tudi prostovoljci, ki usmerjajo, ampak tam, ko se gre  samo naravnost, pa sploh ni oznak in potem počasi začneš dvomiti, če greš sploh prav. Na srečo imam track na uri, ki mi razblini vse skrbi. Za dolgim makadamom je še lahkoten vzpon po mehki travici. Vsaj moral bi biti lahkoten, ampak zdaj sem pa že malo utrujen in ni več tako lahkotno. Dvigam se proti Kranjski rebri. Novo odkritje, tudi za družinski izlet, saj je vmes prav prijetna kočica. Na vrhu Kranjske rebri, ki daje podoben nebeški vtis, kot Velika planina, samo da je tu bolj mir, v veselem koraku začnem spust proti Črnivcu.

Dol, ki se začne z gor

Prepričan sem, da je najtežje za mano in da me čaka samo še lahkoten spust do Kamnika. Že po tracku sem videl, da je iz Črnivca še malce navzgor, potem pa še daleč v dolino proti cilju. No, ti kratki vzpončki so ponavadi vedno težji in daljši. Na nižji nadmorski višini tudi narava postane drugačna, bolj bujna in potka vse bolj blatna. Predvsem na nekaterih odsekih spusta postane zelo drseče. Veliko bolj zaraščeno je tukaj in spet moja glava misli na to, kako se izogniti morebitnim klopom, ki pa so jih verjetno pobrali že vsi pred mano. In potem dol, pa malo gor, pa veliko dol, pa veliko gor, pa veliko dol in spet malo gor. Vse skupaj se dogaja po raznoraznem terenu, od asfalta, makadama, do kolovozov in potk. Vmes še veselica na zadnji okrepčevalnici in kilometri se še kar vlečejo, da me občasno zaskrbi, da mi ne rata v osmih urah, sem pa še vedno prepričan, da v limitu (8 ur, 15 minut) bom.

Finale

V zadnjih kilometrih pot postaja na srečo vse bolj tekoča in ravninska, čeprav se ne dajo in so vmes kar še klančki. Kar je še spusta, ni zahteven in tako mi gre po tem terenu dokaj tekoče kljub precej utrujenemu telesu. Povprečen tempo mi končno uspe znižati pod 9 minut na kilometer in če je kilometrina prava, je to jasen znak, da bom z lahkoto opravil v osmih urah. Navijačev je še vedno čez vsako naselje ogromno. Potem me tri kilometre pred ciljem preseneti prostovoljec z informacijo, da je zdaj pred mano zares še zadnji klanec, jaz pa sem že zdavnaj mislil, da samo še dol. Ampak, ko je cilj dovolj blizu, se začne sproščati tudi nekaj rezerve energije in telo dobi čudežno moč, tako da v ta klanček celo tečem. Seveda pa mora biti vse dovršeno, in v ta namen je par kilometrov pred ciljem tudi dovolj blata, ki se mu ni mogoče izogniti in na polno zagazim vanj. Vsekakor je poskrbljeno, da ne bom pritekel s preveč čistimi čevlji v cilj. Domiselno speljana pot do cilja me potem končno pripelje v središče mesta, praktično skozi skoraj divjo naravo. Čeprav pritečem na cilj skoraj zadnji, je tu še ogromno navijačev, ki me spodbujajo. Ob prečkanju ciljne črte se počutim enako kot vsi ostali. Veličastno.