Zadnji pomladni dan 2026. Vrnitev v Podbrdo. Po sedmih letih spet stojim tukaj na štartu. Baje da smo sredi prvega letošnjega vročinskega vala. Tolažim se s tem, da imam raje vroče kot dež. Neka nostalgija po starih časih je v meni. Kar naenkrat je že celo desetletje od mojega prvega GM4O. Nadaljnjih nekaj let pa je bilo zame prava ultra trail eksplozija. Pa ne samo v meni, ultra trail eksplozija se je v bistvu dogajala po celem tekaškem svetu. To so bili časi, ko so se premikale meje. 100-kilometrski in 100-miljski traili so postali vsakdanjost, v svetu pa so postali množično obiskani tudi večstokilometrski ultra traili. Jaz sem svojo mejo, vsaj zaenkrat, zakoličil pri dobrih sto miljah.
V Podbrdu je še vedno tako, kot mora biti; vrhunska organizacija brez pretirane komercializacije. Danes ne grem na GM4O, niti ne na stotko, danes grem na 70-kilometrski ultratrail. Peti vikend zaporedoma sem na podobni tekmi, samo da je ta daleč najtežja in tudi najdaljša od vseh. Moje telo občuti že dobro uglašenost in mogoče rahlo utrujenost. Vsekakor sem že dobro padel not in tole bo samo še pika na i za moje pomladne priprave na K24. Mislim, da je prav zato tudi vreme danes odlično za te priprave. Veliko starih obrazov je tukaj, še več pa novih navdušencev. Kakorkoli že, pejmo ...
Tako, kot je v zadnjih časih že realnost, sem na začetku precej zadaj. Saj vemo, kako se v Podbrdu začne. Izjemno lahkoten vzpon do Petrovega Brda. Spočite noge bi tu z veseljem tekle in zdaj moram delati ravno obratno, kot bo to pozneje. Zdaj je glava tista, ki mora umirjati konje. Grem po pameti. Ampak saj veste, včasih smo preveč pametni, zato moram umirjati tudi svojo pamet tam v tisti strmini proti Poreznu, ko si pametujem, da naj prehitevam vse po vrsti. Tokrat gremo na Porezen po tisti poti, po kateri se spušča proti cilju, če greš na GM4O. Dobro se spominjam dirkanja navzdol iz preteklih dirk. Pozna se, da je bilo tisto proti koncu in se je zato navzdol zelo vleklo. Danes mi ta pot na Porezen izjemno hitro mine in kar naenkrat je prvi glavni klanec že za mano. Neki lažni občutek v meni, da je zdaj za mano že polovica poti, skoraj s težavo odganjam. Fant, umiri se, šele na začetku smo.
Dolg tek po hriboviti pokrajini od tu in vse do Železnikov. Sonce krepi svojo moč, vendar je visoko nad dolino dokaj znosno, sploh v gozdni senci, ki je kar nekaj. Ja, še so vzponi, ampak ne tisti dolgi in izčrpavajoči. Črni Vrh in Blegoš ponujata nekaj sto višincev, sicer pa ves čas malo gor, malo dol. Do Črnega Vrha je zdaj naša pot skupna s stotko in vmes prehitim tudi nekaj zadnjih med njimi. Prav na Črnem Vrhu se pozdravimo s Teo in Borutom. Ona dva morata zdaj daleč v dolino, do Kopačnice, mi pa gremo po bližnjici do Blegoša, od koder pa imamo skupno pot vse do cilja. Od Blegoša do Železnikov je še tista dolga, dolgočasna pot, ki ubije vso svežino, da slučajno ne bi bil potem vzpon na Ratitovec prelahek. Po odsekih brez gozda žge sonce na polno. Nimam sončne kreme, zato si vrat namažem z labelo, ki sem jo sam naredil. Mešanica čebeljega voska in kokosove maščobe z dodatkom čajevca. Nisem prepričan, ali me bo to kaj zaščitilo ali pa bo zaradi čajevca mogoče še slabše. Dolgo, dolgo v neskončnost zavito potovanje po teh hribih se enkrat končno vda, ampak spust v dolino ne prinese nič dobrega. Razbeljena kotlina pospešeno izsušuje že tako dehidrirano in utrujeno telo. Želim si samo čim prej nazaj gor.
Po razbeljenem asfaltu se priplazim do okrepčevalnice v Železnikih. Tankam vodo v bidone in telo. Hočem čim prej zapustiti to pregreto dolino. Tečem po cesti naprej. Proti koncu naselja že od daleč slišim glasove znanih navijačic, ki me vedno spravita v dobro voljo. Drejka team. Bili sta na Ratitovcu in zdaj se spuščata po trasi in navijata. Srečali smo se ravno pri hiši prijazne gospe, ki ponuja osvežitev. Lepo je bilo poklepetati, jaz pa moram dalje.
Zavijem v gozdno senco in strmino. Takoj se lažje diha. Zdaj pa korak za korakom. Z vsakim korakom sem višje. Kakih 1200 višinskih metrov višje od Železnikov je Ratitovec. Gre. Dokaj dobro mi gre. Skoraj uspešno sledim Valeriji. Vzpon je bolj kot ne ves čas strm. Ne ponuja kaj dosti ravninskega počitka. Ampak gre. Vabi me tista višina, tista prijetna svežina tam gor in telo sodeluje. Čeprav se matra, ve, da bo vse lažje, ko bo enkrat gor. Do Prtovča že vse spijem in spet si napolnim zaloge. Kar dobro sem hidriran. Gremo. Gozd mi daje senco visoko gor, šele proti vrhu se odpre in od tu naprej je treba po sončnem pobočju, ki ga rahel vetrič uspešno hladi. Pravljična pokrajina tu gor me vedno znova navduši. Ena najlepših gorskih pokrajin pri nas. Visoki gorski travniki, posejani s kamenjem, obdani z dolinami, globokimi dolinami. Po vrhu pa prijetna stezica. In v koči okrepčevalnica z najbolj prijaznimi ljudmi. Tu se počutim kot kralj.
Po panoramski potki nadaljujeva spet skupaj z Valerijo, vendar mi ona kmalu pobegne. Ta pravljična panoramska stezica za te moje utrujene noge ni prav nič primerna za tek. Vsak korak je drugačen. Kamenje je posejano vsepovsod. Napredujem lepo počasi in uživam. Ti kilometri so najlepši. Vmes mi dan polepšajo se konji, za katere sem pomislil, da so mogoče divji, ker ne vem kaj bi drugače delali tu gor, ampak njihovi zvončki govorijo, da jih je nekdo privedel sem. Dolga je pot do Soriške planine. Tudi malce nižje v gozdu potka ostaja zahtevna, neprimerna za tek v tem utrujenem stanju. Potem pa končno kakšen kilometer makadama, preden se pojavim na predzadnji okrepčevalnici.
Naprej, naprej. Še zadnji klanec. Čez Lajnar. Tako sem se ga bal, pa gre dokaj lahkotno čez. Samo dvesto višincev in pred mano se odpre globok pogled dol v dolino proti cilju v Podbrdu. Kilometer nižje in po vseh ovinkih še deset kilometrov. Zadaj za gorami se sliši grmenje in strašijo črni oblaki. Spust je zares lep. Lepo speljana mulatjera vodi navzdol. Ampak sem še daleč in nevihta vse bolj grozi. V gozdu postane zelo temno in veter piha vse močneje. Na trenutke tako piha, da se ne počutim varnega med temi zibajočimi se drevesi, ki pa uspešno kljubujejo vetru. Pojavijo se prve dežne kapljice. Tam čez, na bohinjski strani se čuti prava nevihta, ki poskuša splezati čez gorsko pregrado. Takrat začnem prepevati pesem soncu in to kmalu zares naredi luknjo v oblakih in mi posveti. Naprej proti Primorski se vidi jasnina. Kilometri prav počasi minevajo in iz prepričanja, da me bo ujela nevihta, se prižge upanje in nato vera v lep zaključek te avanture. Nevihta še ves čas grozi, vendar zavije naokoli in gre proti jugu tam daleč na vzhodu. Ko sem pri oznaki 3 km do cilja, mi je že jasno, da sem spet popeljal svojo dušo na eno tako lepo avanturo in jo bom tudi uspešno zaključil. Hvala ti, telo, da mi to omogočaš.
Zadnji kilometer. Prihod v Podbrdo in potem tisti klanček tam čez breg, ko je ciljno dogajanje čisto pod mano in me že opazijo ter začnejo navijati, da je prihod še bolj veličasten. Zaključeno je še eno lepo doživetje, ki bo za vedno ostalo vtisnjeno v dušo. Dušo, ki se je tu spet naužila tistega, kar je tu doživljala pred desetletjem. Vesel sem, da je tu še vse tako, kot je nekdaj bilo. Vse deluje iz srca za tekače. Trudijo se, da doživimo vrhunsko izkušnjo. Komercializacije je samo toliko, da se vse lepo spelje. Občuti se tisto prvinsko vzdušje, ko si vsi želijo samo to, da se imamo lepo. Kot pleme, ki drži skupaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar