Štartamo. Navijači navdušeno navijajo kljub nalivu, ki jih zaliva z vodo. Med nami tekači pa je čutiti duh mogočne vznemirjenosti, pomešane z rahlo zaskrbljenostjo. Še dolga avantura je pred nami in prepuščamo se ji. Težko je reči, kaj vse nam bo prinesla noč in potem še jutrišnji dan. Doživetja vedno prinesejo kakšno presenečenje, pa čeprav smo se pripravili na vse.
Že po dobrem kilometru in rahlem vzpončku se znajdemo pod streho. Začel se je tek skozi rudnik. Šest kilometrov pod zemljo, kar pomeni tudi pod streho, je v teh razmerah nekaj zelo odrešujočega. Ampak iz toplega dežja se znajdemo v hladnem objemu podzemlja. Kolona tekačev teče, po mojem mnenju, v precej prehitrem tempu. Seveda se moram prilagoditi tempu, čeprav se mi bo to zagotovo poznalo jutri proti koncu. Samo občasno se umaknem in jih nekaj spustim naprej. Vsekakor sem hiter tudi zato, da se ne podhladim, moker v tej hladni jami. Korakanje odmeva po jami. Počasi se mi začenja dozdevati, da sem se ujel v neskončnost. Skoraj ves čas enako napredovanje naprej. Izgubljam občutek za prostor in čas, samo korakanje v večnem tukaj in zdaj.
Prekinitev začaranosti je silovita. Iz hladne jame v popolnoma topel naliv. Občutek me kar malo zmede. Kot da sem pritekel pod topel tuš. Seveda vseeno ni ravno topel, je pa najbrž za kakšnih 10 °C toplejši od zraka v jami. Zdaj je čas za dežno jakno. Kljub temu, da sem že totalno premočen, me nekako zaščiti pred nalivom. Takoj ko zagrizemo v klanec, nastane kolona, ki jo počasi prehitevam. Je že tako, da sem v klanec jaz hitrejši od tistih, ki sem jih spuščal naprej v rovu. Pričel se je dolg, moker in temen vzpon proti Peci. V glavnem strm klanec, čeprav brez spusta vmes ne gre. Noč je v dežju še bolj temna, občasno pa kakšna strela popolnoma razsvetli območje. Glava je polna misli, ki pa jim ne dovolim, da me odpeljejo v svoj svet. Sploh ni tako hudo in se da lepo napredovati kljub divjanju narave. Vem pa, da se ne bi nikoli prijavil, če bi vedel, da bo takšno vreme. Samo korakam in to je to. Ne kompliciram. Karkoli bo prineslo nadaljevanje, tako pač bo. Vse, kar lahko zdaj naredim, je preprosto samo to, da nadaljujem svojo pustolovščino. Pri koči je okrepčevalnica, kjer se niti ne zadržim dolgo. Še vedno dežuje, vendar ne več tako močno. Je pa na tej višini čutiti malo hladnejši zrak. Hitrost prilagajam predvsem temu, da je telo ravno prav ogreto.
Spust s Pece je spet hiter. Prehiter zame. Spet bom preobremenil noge. Ampak vsem se tu spet tako mudi. Deževati je začasno nehalo. Proti zahodu je celo videti nekaj zvezd. Vmes je tudi nekaj megle, kjer sploh nič ne vidim. Raznorazne misli se še vedno podijo po glavi, vendar jim ne posvečam pozornosti. Kot da niso moje. Tudi ta, da mogoče ne bom prišel do konca, nikakor ne more biti moja. Še nikoli nisem bil DNF in tudi tokrat ne bom. Ampak cilj je še tako daleč in razmere so čisto absurdne. Nekje na koncu sveta, med Peco in Olševo, so kraji, za katere nisem vedel, da obstajajo. Teren tu ni zahteven. Je pa spet pričelo deževati. Torej bo treba zdržati z mokrimi stopali vse tja do tranzicije.
Razgiban teren se na hitro prelevi v pravi strm gorski vzpon. Začel se je naskok na Olševo. Noč postaja pozna, vendar tema še nekaj časa vztraja. Počasi, prav počasi, izginja vsa družba. Pravzaprav sem presenetljivo dolgo tekel v koloni, ta vzpon pa nas je dokončno razredčil. Na vzhodni strani se počasi začenja zaznavati malo svetlobe na nebu. Tam gor nekje na travnatem grebenu Olševe, ko tečem proti vzhodu, se skupaj s porajajočo se svetlobo začenja porajati tudi upanje na lepo nadaljevanje avanture v dnevnem delu. Sploh se mi zdi najlepši del traila ravno ta greben in tu čez grem ravno v najlepšem delu dneva, ko se začenja porajati nov dan in seveda tudi vreme začenja biti tisto pravo lepo, po dežju z meglicami v dolinah, ki se dvigajo po pobočjih.
Spust iz Olševe ni ravno lahek. Spet me prehitevajo nekateri od tistih, ki sem jih prehitel na vzponu. Ampak poln novega upanja napredujem proti Grohotu, kjer je tranzicija. Suhe nogavice in majica ter kava so stvari, za katere sem zdaj zelo hvaležen. Začenja se dnevni del pustolovščine, ki bo očitno v idealnem vremenu. Nočna nevihta nam ni delala samo nevšečnosti, ampak je tudi odpihnila vročinski val, ki je žgal nad Slovenijo. Pogled na z jutranjim soncem obsijano severno steno Raduhe samo še okrepi optimizem. Vzpon čez Durce je strm in hiter. Skupaj z vse boljšim vremenom pa se prav počasi uveljavlja tista ultra utrujenost telesa. Telo preide v neko stanje, ko konstantno napreduje v določenem ritmu, oziroma z določeno porabo energije. Vsaka težja ovira, malce bolj visoka stopnica ali izjemno zahteven teren pa v tem stanju zahteva izjemen napor. V takem stanju je zdaj spust iz Raduhe, katere vrh smo izpustili zaradi terena, prav nadležen in zelo vesel sem, ko se znajdem pri Koči na Loki, kjer nam ponujajo okrepčilo kljub temu, da tu ni okrepčevalnice.
Na Smrekovcu me kot navijač preseneti Kristi. Lepa spodbuda je srečati prijatelja, ki navija s celo družino tukaj gor. Pri domu na Smrekovcu se kar dobro najém. Še vedno pa so v moji glavi misli o tem, da nikoli več ne grem na te dolge izčrpajoče pustolovščine. 70 kilometrov, ki sem jih pretekel na UPT, so kar nekako meja popolnega izčrpanja, naprej pa gre res samo na silo. Vsaj s količino treninga, ki ga privoščim svojemu telesu, bolje in več ne gre. Misli o tem, da danes ne bi dokončal, pa so izginile; cilj je zdaj vseeno že bližje. Se pa pot po tem predelu neverjetno vleče. Rad bi že, da naskočim še Uršljo goro in potem nekako opravim z zaključkom, pa se to potovanje čez področje Smrekovca kar ne konča. Korak je vse bolj len in neroden. Najraje bi samo še hodil, ampak vsaj po ravnem še na silo vzdržujem tek. Malo je makadama na tem trailu, večinoma je speljan po planinskih poteh, ampak tu pred Uršljo goro je nekaj hitrega makadama, ki me pripelje do zadnje okrepčevalnice pred klancem. Vreme je še vedno prijetno za tek; oblački in zmerne temperature se zdijo kot opravičilo za nočne nevšečnosti.
Uršlja gora ponudi hiter, strm vzpon. To mi je všeč. Res je, da se vlečem navzgor, ampak spet gre hitreje kot ostalim. Vem, da se bom tu dokončno skuril, ampak zaenkrat me nič ne ustavi. Korak za korakom sem bližje vrhu. V moji glavi zdaj ni več niti tistega »nikoli več«, ampak se mi že pojavlja »kdaj naslednjič«. Takoj, ko je jasno, da bom speljal do cilja, pa čeprav je ta še neverjetno daleč, glava nekako iz navade že dela načrte za naprej. Zadovoljen sem z dnevom. Korak za korakom in počasi prispem na vrh, kjer se spet najem in napolnim zaloge tekočine. In potem ... je treba še navzdol ... daleč v globoko dolino. Samo v delih lepega, položnega spusta sem sposoben teči. Torej zdaj v glavnem hodim. Noge ubogajo nekako nejasno. Kot da niso moje. Samo korakajo v svojem ritmu. Mislim, da je to najdaljši spust na celotnem trailu, saj se iz drugih gora sploh nismo nikoli spustili pod 1000 metrov nadmorske višine, zdaj pa se vračamo proti mestu štarta, torej globoko v dolino.
Čez Žerjav je kakšen kilometer asfalta, potem pa sledi še en zahteven vzpon in dokončni spust proti cilju. Ta zadnji hribček vsi preklinjajo, ampak alternativa bi bila po asfaltu naokoli, kar je vsaj zame veliko slabša varianta. Končno zavijem z asfalta. Začetek vzpona je izredno strm, po pesku skozi kamnolom. Samo usmerjam se po pravi poti, noge pa same korakajo, kolikor zmorejo. Nekaj časa je še makadam, naprej pa zares prijetna potka čez gozdnati hrib. Vreme sodeluje. Zdaj je posvetilo sonce, oblaki so se razkadili, ampak v gozdni senci ni prevroče. Se pa vleče ... oziroma jaz se vlečem ... prav počasi po ovinkih navzgor. Po nekem zavitem hribu, po potki, ki ne pripelje na vrh, ampak se nekako spretno obrne navzdol proti Črni. Tam spodaj je mesto in cilj, jaz pa se spuščam neverjetno počasi.
Pridem do prvih hiš. Še kakšen kilometer je do cilja. Čeprav sem bil prepričan, da telo tega ne bo zmoglo, zadnjih 500 metrov spet tečem. Malo pred ciljem se mi priključi Karla, da skupaj prečkava ciljni slavolok. Medaljo dobim okoli vratu. Utrujenemu telesu končno dovolim pravi počitek. Ležanje na travi, vsaj za minutko, je tako prijetno sproščujoče ...
Na koncu pa ostane predvsem hvaležnost. Najprej seveda organizatorjem, ki so pripravili to neverjetno traso čez koroške vrhove, doline, gozdove in rudnik. Brez njih vprašanje, če bi kdaj tekel po teh hribih, čeprav želja po klasičnem K24 izzivu ostaja Hvala vsem prostovoljcem na okrepčevalnicah in navijačem ob progi, ki so bili tam ne glede na uro, dež, mraz ali sonce. Vsaka prijazna beseda, nasmeh ali pogled, so dodali energijo za lažje napredovanje. Posebna zahvala seveda mojim trem navijačicam, ki so me pospremile na štart in me potem pričakale v cilju. Lepo je vedeti, da nekdo verjame vate tudi takrat, ko sam za trenutek nisi več čisto prepričan, da bo šlo. In hvala sotekmovalcem, s katerimi sem si delil kilometre, vzpone, spuste, utrujenost in tiste trenutke, ko se poti srečajo in greš nekaj časa naprej skupaj.
K24 ni samo sto kilometrov in več kot pet tisoč višinskih metrov. Zame je celotna zgodba, ki se začne že pred štartom in se konča šele takrat, ko se po prihodu v cilj vse skupaj počasi usede. Tokrat je bila ta zgodba še posebej divja. Začela se je v nevihti, nadaljevala skozi temno podzemlje in čez mokre koroške vrhove, končala pa s soncem in ležanjem na travi v Črni. In čeprav sem si vmes večkrat rekel »nikoli več«, je na koncu ostalo predvsem eno: bilo je vredno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar