sobota, 14. september 2019

8. Ultra šiht na Planini nad Vrhniko

Vsi (ajde, skoraj vsi) vemo kaj  pomeni 8 ur šihta. 8 ur garanja in znojenja ali tudi psiho-najedanja. Prodajamo se za denar, za  golo preživetje, mogoče tudi za kaj več in kdor ima srečo, tudi za luksuz. Dan za dnem, leto za letom. Malokdo ima srečo, da z veseljem hodi na šiht, pa še tega prej ali slej mine. Ampak živeti je treba. Če zaslužiš več, si z veseljem še več časa na šihtu, pa čeprav bi bilo manj dovolj. Da je svet vseeno malo lepši, so nam podarili tudi kakšen prost dan. Večina nas zato komaj čaka petek popoldne, ko se predamo dogodivščinam, za katere smo garali cel teden, da takrat zapravimo zaslužene denarce, ki se tako pretakajo nazaj k delodajalcem. Samo da kroži, pa smo vsi srečni.

Pa pride sobota, druga v septembru. Kar nekaj norcev nas je, ki se prostovoljno javimo, da gremo šihtat na 8. Ultra šiht na Planini nad Vrhniko. Zastonj, brez plačila, oziroma smo pripravljeni tudi plačati, da lahko pridemo garat. Nihče nam ne postavlja norme, pa se vseeno izmučimo, kolikor zmoremo. Ali pa tudi ne. Kakor komu paše. Kakor si kdo zastavi želje in cilje. Pomembno je, da se fajn razmigamo in da zaužijemo pozitivne vibracije s strani 'delodajalca', 'sodelavcev' in cele 'fabrike'. Kako bi bilo lepo, če bi bili vsi šihti takšne vrste. V glavnem, prišlo je veliko prijateljev in znancev in še ostalih podobno-mislečih. Z menoj so tudi moje punce, ki me bodo spodbujale. Upam in želim, da se bodo imele fajn. Sicer pa, v tej družbi, se je težko ne imeti fajn. Cilj je narediti čim več vzponov na Planino. Spodaj in zgoraj sta kontrolni točki, kjer se štempljamo, vmes pa kakor komu poželi, pomembno je samo, da smo celo pot peš.

Normo sem si postavil sam. Deset vzponov in devet spustov. 30 minut za vsak vzpon in 20 minut za vsak spust znese točno 8 ur. Časa za počitek ni. Nadure niso dovoljene. Včasih se šiht zelo vleče, ko pa je treba loviti normo, minutke bežijo z neverjetno hitrostjo. Komaj si uspem priboriti par minutk časa za rezervo. Spodaj imamo vodo in kakšen prigrizek, zgoraj pa nam pečejo tudi palačinke in kuhajo pasulj.


Ves čas po isti poti, ves čas srečujem iste ljudi. Vsi smo srečni in nasmejani, ali pa se borimo, da iz svojega telesa iztisnemo čim več energije. Najprej v klanček po potki, do kratkega asfaltnega odseka. Mimo domačije s tablo, ki opozarja, da lastnika zelo motijo pasji drekci (se strinjam, da bi jih lastniki štirinožcev morali pospravljati, če se ščene podela na njegovo dvorišče), očitno pa ga nič ne moti vonj po fekalijah iz lastne greznice. Iz območja smradu planinska pot kmalu zavije v prijetno senčno kamnito potko, ki se malce višje gor priklopi bolj tekaškemu makadamčku. Vonjave se spremenijo v mavrično paleto deodorantov, znoja in zelišč iz okolice. Pravi vzpon pa se začne pri županovi klopci, do koder je več kot polovica razdalje, ampak komaj tretjina vzpona. Od tu naprej sta dve poti, ena je malce krajša in zelo strma, druga pa gre po lažji daljšnjici. Nič ne eksperimentiram, ker poti že dobro poznam iz prejšnjih let. Gor grem po strmi, dol po položni. Pri prvih vzponih se tu mirim in šparam energijo, pri zadnjih pa iztiskam zadnje atome moči iz sebe. Ne vem, ali se na majhni kratki ravninici sredi strmine kaj spočijem, ali pa me samo vrže iz ritma, je pa dobra orientacijska točka, ki mi pomaga pot razdeliti na krajše odseke, ki so predvsem za psiho veliko lažje premagljivi od cele poti. Po zadnji strmini je vrh že zelo blizu in počasi se moram odločit, ali si bom privoščil palačinko, mogoče brovni, ali pa samo nekaj tekočine in že je treba zlavfat dol. Za pasulj in pivo ni časa, to si bom privoščil šele na koncu. 

Gor, dol, gor, dol, gor..... Pozdravčki s sodelavci in drugimi obiskovalci, pa seveda mojimi navijačicami in šiht kar prehitro mineva. Ritem enak od začetka do konca. Nobenega zidu. Mogoče, da je predzadnji vzpon malce bolj naporen, ampak norma ni ogrožena. Če mi vmes zmanjka volje, se spomnim na kolesarje na Vuelti (dajmo Primož in Tadej), in pa seveda na Planiško strmino in Red Bull 400 (vem, da bo Barbara spet zmagala). Spusti so skozi celoten šiht lepo tekoči, zadnji vzpon pa itak leti z neko nadzemeljsko energijo. 

Namen je bil dober trening, dobil pa sem polno preživet dan na šihtu, ki je namenjen življenju tukaj in zdaj. Ni garanja za denar, ki bo ali pa je že bil zapravljen nekje drugje, v nekem drugem času, je samo življenje v neskončnem tukaj in zdaj. Čas je samo iluzija, ki pa se je ne morem znebit in ponedeljek že trka na vrata.....