5. Tektonik 3-dnevni etapni tek ULTRA 100/50km

Pot Prijetno domače povezuje in obkroža celotno občino Ivančna Gorica. Speljana je v krogu, okrog občine, s tem da povezuje tudi vsa središča krajevnih skupnosti, kjer so tudi informativne table in kontrolne točke z žigi.  Dolžina poti je dobrih sto kilometrov in je zelo slikovita. Speljana je skozi najvišje vrhove občine, mimo kulturnih, arheoloških in naravnih zanimivosti, skozi gozdove, travnike, vinograde, vasice, kmetije, po cestah, gozdnih poteh in stezicah. Prve tri izvedbe Tektonik teka so bile speljane po drugi, bolj cestni trasi okrog občine in še čez vse sosednje občine, že lani in pa tudi letos pa je trasa Tektonik teka večinoma po poti Prijetno domače. Bistvena razlika teh dveh tras je, da se Tektonik tek iz cestnega teka prelevi v trail.

Prvič sem se Tektonik teka udeležil pred dvema letoma, takrat še po stari trasi. Kljub temu, da do takrat nisem nikoli tekel dlje od maratona, pa tudi to samo dvakrat do takrat, sem bil na koncu edini, ki je 120km traso pretekel v celoti. To je bil zame nekakšen uvod v daljše teke, saj sem takrat in še pozneje, spoznal veliko ljudi, ki tečejo ultra dolge teke. Videl sem, da so to čisto navadni, preprosti ljudje in ne nekakšni nezemeljski ultra tekači s posebnimi naravnimi danosti. Če zmorejo oni, bi mogoče tudi jaz lahko. Pa še dobra družba so, tako da dolgčasa ni pričakovati. Takrat sem si zastavil približen plan, kako lepo počasi napredovati in pri tem ne pretiravati. In to obdobje še traja, Tektonik tek pa vsako leto ostaja del tega.

Petek

ob 17-h se dobimo v klubu Tektonik v Šentvidu, pred katerim je start in tudi cilj prve etape. Dobrih dvajset se nas je zbralo na tem večernem uvodu v ta tekaški vikend. Na startu je tudi Mateja, dva moja sodelavca, veliko prijateljev in znancev, pa tudi nekaj novih obrazov. Glavna spremljevalka v avtu, ki ima na skrbi tudi okrepčevalnice, pa je Katja, ki je v zadnjih tednih nosečnosti. Pred startom se še poslikamo pri kontrolni točki, to je pri informativni tabli prijetno domače v Šentvidu pri Stični, kjer je, kot sem že omenil, start in cilj današnje etape, pa tudi cilj obeh preostalih etap.

Poženemo se po asfaltni cesti proti Dobu. Še vedno je dan, ampak se hitro mrači. Tukaj je dokaj prometna cesta, zato smo oblečeni v svetla oblačila in imamo prižgane čelke. Tečemo mimo letališča in postaje ter počasi v prvi klanček skozi gozd. Čeprav do Doba zelo hitro pritečemo, je tam skoraj že temno. Pri informativni tabli v Dobu se zopet vsi zberemo, in se približno razporedimo v počasne in hitre skupine, da se ne bi slučajno kdo izgubil. Do tukaj je bla povezovalna pot od Šentvida do Doba, od tu dalje pa bomo tekli po poti prijetno domače, v krogu nazaj do Šentvida. Naslednja kontrolna točka bo v Temenici, kjer nas čaka Katja z okrepčevalnico.

Od Doba naprej tečemo po zaledeneli poljski poti proti Radohovi vasi. Na ledu je potrebna popolna previdnost, ampak kljub temu kmalu pride do padca. Boštjan je spodrsnil in padel nazaj na glavo, pri tem pa udarec rahlo ublažil z komolci. Posledica so bolečine v komolcu in kar malo omotična glava, ampak s tekom lahko nadaljuje. Končno iz te ledenice pritečemo do Radohove vasi, kjer se poženemo po zasneženi potki skozi travnike in naprej v gozd. Skupina počasi postaja močno razvlečena in razdrobljena na manjše skupine, jaz pa zaenkrat še tečem nekje v sredini. Na koncu skupine teče Mateja in ostali, ki nameravajo po krajši 14 km dolgi trasi. Do Japa pritečemo po snegu, potem pa zopet sledi ledeni spust v dolino Temenice, kjer nas pri informativni tabli že čaka Katja. Napijemo se toplega čaja, ki zelo paše, ker je zelo mrzlo. Napovedana je izredno hladna noč, tako da me kar malo skrbi, kako bo jutri zjutraj. Seveda si privoščimo tudi kozarec Stezičarja, saj smo na Tektonik teku in paše zraven. V Temenici se od nas loči skupina z Matjažem, ki gre po krajši progi. Po tej poti gre tudi Mateja, pa mislim da še Helena, Ljuba in Ksenja. Vilma pa se le opogumi in priključi naši skupini, ko ji obljubim, da jo bom spremljal, če bi slučajno zaostajala.

Iz Temenice se poženemo v klanec proti Debelemu hribu. Poledenelo asfaltno cesto kmalu zapustimo in plezamo navzgor skozi gozd. Ker zadaj ni več Matjaža s svojo počasno skupino, ki je poskrbel za morebitne zaostankarje, zdaj jaz sprejmem vlogo metle in tečem čisto zadaj. Zanimivo je videti, kako nekateri zaostajajo v klanec, drugi po ravnini in tretji na spustih. Zares smo si zelo različni po različnih terenih. Na Debelemu hribu se zopet priključimo na cesto, ki je mestoma zopet zelo poledenela in je potrebna popolna previdnost. Jaz tečem ves čas zadaj, tako da je tudi Vilma občasno bolj naprej. Z Debelega hriba zavijemo po gozdni cesti v smeri Mišjega dola, vendar kmalu zavijemo levo navzdol proti Sobračam, kjer nas zopet pri informativni tabli čaka Katja z okrepčevalnico. Spust proti Sobračam je mestoma zopet prava drsalnica, zato zelo pazim, da slučajno ne bi kdo ostal sam zadaj in bognedaj zdrsnil na ledu, ne da bi ostali to opazili. Na okrepčevalnici se zopet okrepčamo, potem pa samo še zadnji kos poti do cilja. Občutek imam, da bo kar prehitro konec lepega večernega teka.

Sobrače zapustimo direktno v strm klanec. Kmalu začne zaostajat en fant, ki mu je še čelka crknila, zato ga jaz spremljam, priključi pa se nama še Andrej, ki mu tudi da rezervne baterije za čelko. Vilma gre tukaj raje s svojim tempom in nas zato na tem delu malce prehiti. Na vrhu pri kapelici se vsi štirje že ujamemo in do Čagoških zidanic ujamemo tudi celo skupino, ki pa nas kmalu spet prehiti. Naprej nadaljujemo v tempu najpočasnejšega. Jaz terena ne poznam najbolje, zato jih vodim po gpx.-u na uri. Nekateri ne zaupajo najbolje moji navigaciji, vendar jim zatrdim, da če Rusi ravno nocoj ne zbijejo dol Ameriških satelitov gps, potem bomo zagotovo prišli pravilno do cilja, saj sem gpx sled že doma preveril na zemljevidu in vem kje in kam nas pelje. Ovinek v gozd, ki smo ga naredili v Češnjicah, se tudi meni zdi malo čuden, ampak se kmalu spomnim, da smo tudi lani tekli po tej poti. Še nekaj teka po gozdu in poljskih poteh pred Šentvidom, potem prihod v Šentvid mimo tovarne Zmaj in po nekih nepoznanih ozkih ulicah zmagoslavno, kot zadnji v cilj. Tekaški del nocojšnje etape je s tem končan.

Zdaj pa nas čaka še stezičarsko druženje v klubu Tektonik. Paše družba, paše žur, potrebno pa je poskrbeti tudi za čim boljšo regeneracijo, ker nas jutri čaka nova, težka etapa. Najprej si privoščim malico in pijem veliko tekočine. Malo goljufam in pijem veliko kokakole, ki zgleda, kot temno pivo. Nalašč čakam, da grem pod tuš čisto zadnji, ker se bom tako lahko privoščil malo več časa pod vročo vodo. Ko se uredim, si končno privoščim tudi pivo, ki ga še naprej mešam z vodo. Slišim, da me punce nekaj obrekujejo, pa nič hudega, to samo pomeni, da sem jim zanimiv. Ko jih večina odide domov, ostanemo sami stari znanci in pa tisti, ki bodo prespali tukaj. Dejansko sem mislil, da bom zvozil z enim pivom in veliko kokakole, ko Toni preseneti z izjavo, da še nikoli nismo šli, ne da bi še enega spili. No pa dajmo. Živi se enkrat in če se imamo fajn, ni nič narobe, dva piva pa tudi ne bosta preveč. Jutri mi tudi ni treba ne vem kako zgodaj vstat, tako da se bom že naspal. Okrog enajstih sem vseeno že doma, tako da na hitro še nekaj pripravim za jutri, potem pa si privoščim krepčilen spanec. Jutri bo spet akcija.

Sobota

V klub pridem ob pol devetih. Kar preseneti me, koliko ljudi se je zbralo in še prihajajo. Udeležba na sobotni etapi ni bila še nikoli tako množična. Ko smo se že hoteli posest po avtomobilih, da se odpeljemo do starta, nam je jasno, da manjkajo še Korošci, ki so se najavili, da pridejo. Pripeljejo se pet do devetih in potem še trdijo, da niso zamudili, čeprav v razpisu jasno piše, da je odhod na start ob 8:40, start pa ob 9:00. Po vseh teh kolobocijah nam uspe priti na Krko, na start s kakšno polurno zamudo, ampak to nikogar ne moti. Mraz je zares Sibirski, zato komaj čakam, da se poženemo v klanec in se čimprej dobro ugrejem. Seveda je pred startom obvezno še slikanje pred informativno tablo Prijetno domače. Pri -16°C nam sonce sveti direktno v oči, tako da vsi malo mežikamo, Katja pa je dobila kar nekaj telefonov, da nas z vsemi poslika. Ko je to končano, je končno čas za tek, za kar smo tudi danes tukaj.

Zares je fajn, da je začetek v klanec, ki se zložno vzpenja prav do Korinja in ki hitro poskrbi za ogretje premraženih teles. Z Hermanom sem se zmenil, da nam na Korinju pripravi okrepčevalnico. Danes ga sicer ni doma, ampak pomembno je, da je doma njegova žena Beti, ki nam bo z veseljem pripravila odlično okrepčevalnico. Pokličem jo in ji sporočim, da se vidimo čez dobro uro. Danes je Slavka tista, ki jo je strah, da bo najpočasnejša v skupini in sem ji obljubil, da bom itak jaz zadaj kot metla, če bo potrebno. Prvi kilometer tečemo po asfaltu, potem pa že zavijemo levo v gozd in po zasneženi stezici tečemo dalje. Gremo mimo domačije, malo naprej pa zapustimo pot Prijetno domače in zavijemo proti Javham. Današnjo traso je Toni speljal malce po svoje in ne sledi ves čas poti Prijetno domače. Prav tukaj v okolici Korinja se tej poti precej izogibamo. Čez Javhe je speljana cesta, ki je na srečo že toliko zvožena, da se da teči po kolesnicah, drugače bi imeli tukaj zaradi obilice snega precej težav. Tečem bolj v ozadju, da pazim na najpočasnejše, čeprav moram biti pozoren tudi na najhitrejše, da ne bi šli slučajno mimo okrepčevalnice na Korinju. Slavka niti približno nima nobenih težav in teče nekje v sredini. Po zasneženi pokrajini čez Javhe kmalu pritečemo do Korinja, kjer nas potem pri zadnji hiši čaka odlična Betina okrepčevalnica, ki je deležna velikih pohval.

Iz Korinja tečemo navzdol po cesti do Boveljskih vinogradov, kjer se priključimo na spodnjo varianto poti Prijetno domače. Danes imamo zelo hiter tempo in nekateri malo zaostajajo, meni se pa tudi nikamor ne mudi. Dragan se odloči, da ne bo več dirkal za ponorelo skupino in raje po bližnjici odteče proti domu, ostali pa en za drugim capljamo proti Ambrusu, kjer je prva kontrolna točka današnje poti. Iz Ambrusa pa je potem akcija proti Kamnemu vrhu. Izpustimo dolg ovinek, ki ga na tem odcepu naredi pot Prijetno domače in gremo direktno na Kamni vrh. V enem kilometru naredimo 130 m višincev. Dobro smo zagrizli v klanec in mislim, da zdaj ni nikogar, ki bi ga zeblo. Za Kamnim vrhom pa sledi prijetna gozda cesta proti Drašči vasi. Tukaj gor je gozdna planota z zelo lepo tekaško cesto, ki je še lepša v zelenih letnih časih, ampak tudi v tej zimski idili ji nič ne manjka. V Drašči vasi nas čaka druga okrepčevalnica, ki jo pripravlja moj sodelavec Frenk. Z vrha kar naenkrat zavijemo strmo levo navzdol in v nekaj minutah smo v Drašči vasi. Na okrepčevalnici nas poleg drugih dobrot pričaka tudi kuhano vino, žganje, čaj in odlične domače mesnine. Človek bi kar ostal na tako prijetno pripravljeni okrepčevalnici, ampak nekatere že malo zebe in hitro je čas, da odtečemo naprej.

Naslednja okrepčevalnica ne bo več domača, bo pa še vedno prijetna, ker od tu naprej za nas skrbi Katja, ki nas bo pričakala v Zagradcu, do tam nas pa čaka še dolg ovinek skozi Valično vas. Na mostu čez Krko se nam pridružita še Leon in Simon. Leon je pred kratkim tekel svojo epsko dogodivščino na ''Burja Trailu'', kjer je zaradi slabe organizacije in zares težkih vremenskih razmer odstopil malo pred ciljem. Mislim, da je čisto primerno, da po taki dogodivščini še malo počiva in danes ne preteče cele etape. Tečemo ob Krki, kjer se malce izgubljamo, ampak nekako uspemo slediti pravo pot in prispemo do znamenite jame, kjer nas presenetijo ledeni kapniki, ki rastejo iz tal. Od tu dalje pa zopet zelo strm vzpon proti Valični vasi, kjer raste tudi ena najstarejših vaških lip v Sloveniji. Iz Valične vasi sledi asfaltni spust in potem še malo gor, dol po poljskih potkah do Zagradca, kjer nas pri kontrolni točki čaka Katja z okrepčevalnico.

Smo na 28. kilometru in do cilja je samo še trinajst, ne preveč zahtevnih kilometrov, pretežno po zasneženem gozdu. Najprej pa po zaledeneli poti do Kitnega vrha. Kmalu za Kitnim vrhom prispemo do znamenite rimske ceste in od tu dalje tečemo po gozdu. Jaz sem zopet zadaj, kot metla. Leon in Simon sta skupaj z mano, Slavka pa v svojem tempu občasno pobegne naprej. V Lučarjevem Kalu nas Katja še enkrat pričaka z okrepčevalnico, potem pa samo prečkamo cesto in zopet v gozd. Jaz vodim skupinico najpočasnejših in zopet si pomagam s gpx.om na uri. Zadnje kilometre zapustimo pot Prijetno domače, da ne bi tekli po isti poti, kot včeraj, ampak zavijemo skozi Male in Velike Pece. Ta del poti je asfaltirana cesta, brez težavnejšega klančka, mi pa lepo počasi hodimo proti cilju. Druga etapa je končana po šestih urah in pol.

Ker smo danes startali že zjutraj, ura še ni tako pozna in zdaj bo veliko več časa za regeneracijo, pa tudi za kakšno pivo. Odločim se, da naredim enako, kot včeraj. Najprej se grem malo okrepčat, spit kakšno pivo, potem pa grem pod tuš čisto zadnji, ko imam dovolj časa za uživanje pod vročo vodo. Jutri me čaka še ena težka etapa, zato je potrebno poskrbeti za dobro regeneracijo, kar ob suhi hrani in pivu ni ravno najlažje. Ko se vsi zrihtamo in okrepčamo sledi odlično Katjino potopisno predavanje o trekingu po Nepalski Himalaji. Po potopisu pa sledi še žur. Nekateri so se precej sprostili. Seveda, kdor jutri ne teče, si ga lahko privošči, nas pa čaka še Kraljevska etapa. Pazim, da ne spijem preveč piva in zraven pijem še veliko druge tekočine in poskrbim tudi za kar se da kvalitetno hrano. Ura kar prehitro mine in potrebno bo iti spat, če hočem jutri odteči etapo v normalnem stanju.

Nedelja

Nedeljsko jutro vse poteka malo bolj tekoče, kot včeraj. Udeležencev je precej manj, tako da se vsi stlačimo v kombi in odpeljemo do Krke. Starta nas devet. Zopet se poslikamo pri informativni tabli potem pa odtečemo proti izviru Krke. Danes je zopet precej hladno, pa tudi sončka ni na vidiku. Obeta se hladen dan, ampak saj tega smo že vajeni in nas nič ne moti. Pri Krški jami je zopet ogromno ledenih kapnikov, ki so postali prava jamska znamenitost tega mrzlega obdobja. Do Muljave je le nekaj kilometrov, zato zelo hitro prispemo do kontrolne točke na Muljavi. Tukaj nimamo okrepčevalnice. Katja nas bo pričakala v Višnji Gori.

Naslednji odsek današnje poti je Jurčičeva pot, ki poteka iz Višnje Gore proti Muljavi in ima svoj podaljšek do Krke. Pot prijetno domače na tem odseku v celoti sledi Jurčičevi poti. Podaljšek med Krko in Muljavo smo že pretekli, zdaj pa smo na poti iz Muljave proti Višnji Gori. Mi tečemo v resnici v napačni smeri, saj Jurčičeva pot poteka iz Višnje Gore proti Muljavi in je tudi označena na ta način, da ji je v drugo smer kar malo težje slediti. Toni se je odločil, da zaradi snega nekoliko spremeni traso in gremo do vasi Vrhe kar po glavni cesti in se tako izognemo težki, zasneženi poti skozi gozd. Po poti čez Vrhe in Polževo se počutim precej zdelan, brez energije in pobesnelim sotekačem kar težko sledim. Rajši grem lepo počasi s svojim tempom, ker vem da je do cilja še zelo daleč. Na Polževem tečemo po smučišču, kjer vse polno otrok uživa v svojih snežnih vragolijah. Današnjo traso zelo dobro poznam, zato me ni strah, da bi sam ostal kje zadaj, pa tudi gpx. imam na uri. Veliko pijem in pojedel sem že dve energijski ploščici, čeprav sem tudi že dobro zajtrkoval. Mislim, da se mi bo počasi povrnila energija. V Višnjo Goro prispemo v dveh urah. Na Katjini okrepčevalnici si v flaški dopolnim čaja in privoščim še malo hrane, potem pa mislim da sem nared za nadaljevanje prijetno domačega tekaškega potovanja.

Iz Višnje Gore gremo skozi dolino Kosce. Prav zanima me kakšen je zdaj slap Kosca in če je primeren za ledno plezanje. Ko gremo mimo slapa, sem kar razočaran. Sicer je vse zamrznjeno, ampak je ledu bolj malo, ker večina vode teče po obvozu mimo slapu, tako da žal tu ne bi bila najboljša plezarija. Mimo slapu se povzpnemo v vas Vrh in naprej na hrib Gradišče pri Višnji Gori. Počutim se poln energije in nič več mi ni težko. Na cesti nad Leskovcem nas bo pričakala Katja z naslednjo okrepčevalnico. Kar naenkrat imam občutek, da bom z lahkoto pritekel do cilja in da sem že čisto blizu, kar pa pravzaprav še zdaleč ni res. Z Gradišča se spustimo do Zgornjega Brezovega, potem pa mimo Kuclja, ki spada pod Grosupeljsko občino, do Katjine okrepčevalnice nad Leskovcem. Tam opazimo, da ima Borut čisto krvavo glavo. Menda se je z glavo zaletel v deblo, ki je viselo nad potjo že pri slapu Kosce. Ima prebito kožo na glavi, ampak ni hudega, kapa je dobro zadržala krvavitev, ki je do zdaj že ponehala. Tukaj z etapo končata Bogo in Boštjan, ki menita da je za njiju 23 km dovolj za danes.

Zdaj nas čaka tek do Obolnega in dalje do Metnaja. Do Obolnega je pričakovati zasneženo gozdno cesto, ki pa je na moje presenečenje splužena, ampak žal tudi poledenela. Na zaledenelem spustu bi enkrat skoraj padel in samo svoji spretnosti se imam zahvaliti, da cel nadaljujem s tekom. Ko se pot zopet prevesi v vzpon si oddahnem, saj je zaledenela pot navzgor precej manj nevarna, kot navzdol. Do Obolnega je samo nekaj kilometrov in zdaj občudujem zasnežena pobočja, katera si želim obdelati s svojimi turnimi smučmi. Komaj čakam da se enkrat lotim tega. Zdaj so razmere odlične, bojim se pa, da do naslednjih vikendov ne bo več tako. Iz Obolnega se spustimo navzdol po travnatem pobočju, ki je sedaj seveda zasneženo. Izpustili smo velik ovinek v dolino in nazaj na hrib, ki ga na tem odcepu naredi pot Prijetno domače, ampak smo se proti Metnaju spustili po precej krajši in lažji poti. V Metnaju nas še zadnjič pričaka Katja z okrepčevalnico. Zdaj že vsi čutimo energijo cilja, ki ni več daleč, ampak tudi ne prav blizu.

Zavijemo v gozd in zopet v klanec proti Pristavi. Po snegu je videti sledi smuči in jaz še kar sanjam, da bi ta pobočja obdeloval na smučeh. Skozi gozd do Pristave ni daleč in cilj je zares vse bližje. Malo se počutim zmeden. Po eni strani komaj čakam, da pridem v cilj, po drugi strani pa nočem, da se vse skupaj prehitro konča. Želim si, da bi to trajalo še naprej, vsaj še nekaj dni, in da bi imel dovolj energije in volje, da bi zmogel še precej daljše poti. Počutim se prvinsko, kot del narave, po kateri tečem. Spust iz Pristave je deloma zaledenel, drugače pa precej hiter in energičen. V Stični nas čaka še zadnja kontrolna točka pred ciljem, še prej pa nas čaka strm vzponček skozi Kačje rede na Gradišče, kjer si v planinski koči privoščimo še zadnjo okrepčevalnico. Začetni spust iz Gradišča je zaledenela drsalnica, ki jo na srečo vsi varno speljemo. V Stično nas pride poslikat Mateja, ki je z Brino že na poti v Šentvid. Nas pa čaka še zadnji odsek poti, od Stične do Šentvida.

Proti cilju tečem tako lahkotno, da se počutim,  kot da sem že v cilju. Prav ne morem verjet, kako sem bil dopoldne čisto brez energije, potem pa sem se počutil vseskozi bolje. Saj ne, da nisem izčrpan in da ne bom rabil nekaj dni regeneracije, ampak danes bi z lahkoto še nadaljeval. Seveda se cilja vseeno veselim in skozi gozd kmalu veselo pritečemo v Šentvid in do cilja pri že znani informativni tabli poti Prijetno domače.

V cilju nas pričaka nekaj prijateljev, ki so tekli minula dneva, da skupaj proslavimo uspešno izvedbo 5. Tektonik teka. Kar šest nas je, ki smo pretekli celotno pot na vseh treh etapah, kar je, mislim da največ do sedaj. Pred dvema letoma sem bil edini, ki sem pretekel celotno traso, zato je to znak, da se zadeva razvija in raste. V klubu še malo proslavimo naše dosežke in Toni podeli tudi praktične nagrade pokroviteljev. Za regeneracijo pa spet Stezičar, tako kot minula dva dneva. Vikend je zelo hitro minil, kar prehitro. Vse prehitro mineva. Pot je cilj in cilj je pot, zato gremo dalje skozi življenje, novim dogodivščinam naproti.

Novoletni Knap Trail 2017 - Hajerska

Sem nekje na 25. kilometru Hajerske trase na Knap Trailu, pred zadnjim vzponom na Mrzlico. Namesto, da bi grizli v klanec pa se zdaj podimo po planoti blizu vasi Čeče, gor in dol in kar ni tistega težko pričakovanega vzpona na Mrzlico, ki se strmo vzpenja pred mano. Do tukaj mi je zelo hitro minilo in zdaj se praktično že bližam cilju. Čaka me samo še ta vzpon in potem še sedemkilometrski spust do cilja. Ampak, vzpona kar ni in ni. Tečem po tej izravnavi nekje na višini okrog 700 m.n.v.. Pred sabo gledam strmino, na katero upam, da se bom kmalu zapičil. Na nekem odcepu, tik pred strmino, kaže oznaka naravnost naprej, kar se mi zdi čudno, ampak vseeno pridno ubogam. Po kakšnih sto metrih pa raje obrnem, ker mi gpx na uri tudi kaže, da bi moral navzgor. Ravno ko pritečem nazaj do odcepa, prideta dva sotekmovalca, ki me prepričata, da je naravnost že prav, če tako kaže oznaka. Ker se velikokrat zgodi, da je dejanska trasa drugačna od gpx, ju pridno ubogam in tečemo po cesti dalje. Zdaj naredimo po cesti skoraj dodaten kilometer in nikjer ni nobene oznake, na naslednjem križišču pa opazimo oznake daljše forhajerske proge in končno je popolnoma jasno, da smo zašli. Takoj dam pobudo, da se moramo vrniti in čim bolj po bližnjici prečiti na progo, ki mi jo kaže tudi gpx na uri. Povedem ju do prave trase, potem pa grem, zdaj končno v strm klanec sam naprej, ker tukaj me pač ne moreta dohitevati.

Knap traila sem se udeležil že v prvih dveh izvedbah, obakrat na krajši Zabrujski razdalji. Že na prvi izvedbi se mi je zgodilo, da sem zašel in naredil kar kakšnih osem dodatnih kilometrov. Na razcepu, do koder sta bili trasi po isti poti, sem naredil napako in sem zavil, skupaj s še nekaj sotekmovalci, v smeri daljše Forhajerske trase. Nekdo je šel pač narobe in vsi ostali smo mu sledili. Ironija je, da so nas tudi na naslednji okrepčevalnici čisto normalno postregli. Čeprav je bila metla pred nami in so okrepčevalnico že pospravljali, ni nihče pomislil, da bi bili lahko na napačni trasi. Šele ko smo ujeli metlo, so nas čudno gledali, od kje smo prišli in nas vrnili nazaj, da smo se podali po pravi progi. Lansko leto sem šel to napako popravit in sem se uvrstil na dvanajsto mesto.

Letos pa so organizatorji pripravili kar tri trase, zato sem se modro prijavil na srednjo 37 km dolgo Hajersko, pa čeprav sem imel prvotno v načrtu najdaljšo, Forhajersko. Da je bila to dobra odločitev, mi je bilo jasno par dni pred tekmo, ko je bilo napovedano, da bo Slovenijo prekril polarni zrak, ki naj bi prinesel močne ohladitve in strupeni veter. Pravzaprav sem zadnje dneve celo razmišljal, da bi se preusmeril na najkrajšo Zabrujsko, pa na srečo tega nisem naredil.

Na prizorišče sem se pripeljal par minutk pred sedmo zjutraj, ravno toliko, da sem še ujel start tekmovalcev na Forhajerski, ki so startali eno uro pred nami. Bilo je hladno, ampak nekega res hudega polarnega mraza ni bilo čutiti. Pravzaprav se mi zdi, da je bilo lani, vsaj zjutraj, bolj hladno, kot letos. Zelo suh zrak malce omili občutek mraza, pa tudi vetra, spodaj v dolini ni bilo čutiti.

Odločil sem se, da bom tekel z nekakšnim srednjim tempom, nikakor pa ne bom dirkal na vse. Mrzel zrak je vseeno prenevaren za globoko dihanje na polno. Na Knap trailu je, odkar je start pri gostilni Brin, takoj na začetku strm klanec, kar je za zimsko obdobje zelo primerno, ker se na klanec lahko takoj dobro ugrejemo. Začetni vzpon pa ni kratek, tako da sem se do 1133m visokega Javorja zares dobro ugrel. Na Javorju sem samo občudoval razglede. Na mene je sijal sonček in ledeni, ne premočan veter, mi ni prišel do kosti. Bil sem zares vesel, da nisem podlegel medijski kampanji v zadnjih dneh, ki je obljubljala, da bomo vsi zmrznili, ko bomo pogledali ven. Tam gor na vrhu Javorja, pa sem čutil ravno obratno in užival v čistem, s sončnimi žarki prežetem, zimskem zraku, s katerega je ledeni veter končno pometel prašne delce, ki so v preteklih dneh dušili prebivalce predvsem po kotlinah.

Vmesni del, med Javorjem in Mrzlico je bil spust v dolino, z velikanskim ovinkom skoraj do pobočja Čemšeniške planine. Prva okrepčevalnica je bila na Planini, kjer nas je dobrovoljno postregla Slavka. Opazil sem, da je najbrž kljub temu, da me prav nič ne zebe, zelo mrzlo, saj so mi zmrzovale trepalnice in tudi napitek v bidonu. Bolj kot spust, se je od tu dalje vlekel dolg tek dol-gor, levo-desno, po prijetni zasavski pokrajini, in pred dolino smo šli še mimo druge okrepčevalnice v Planinski vasi, kjer smo dobili tudi štamprle žganga. Če je bila najvišja točka proge na šestem kilometru, je bila potem najnižja na dvaindvajsetem kilometru, kar pomeni da se je ta spust dol-gor vlekel celih štirinajst kilometrov, ki so mi kar nekako na hitro zbežali mimo. Potem je sledil začeten strm vzpon do tretje okrepčevalnice, Pekarna Lipa in nato že opisano tekanje gor-dol pred vzponom na Mrzlico.

Zdaj pa končno grizem v ta zadnji vzpon. Ker sem tekel do tukaj v precej zmernem tempu, nimam z njim nobenih težav. V dobrem kilometru in pol se povzpnem za štiristo metrov, kolikor je do vrha Mrzlice. Z iskanjem trase nimam več težav, čeprav pred vrhom nekaj oznak leži na tleh in ni čisto jasno kam kažejo. Ampak, če človek ve, da mora priti na Mrzlico, potem je treba samo slediti planinskim markacijam. Na vrhu Mrzlice se zopet vidi cela Slovenija. Ljudje me ogovarjajo samo s tem, da je zelo mrzlo, pa jim povem, da mi je bilo na vzponu kar malo vroče. Zadnja okrepčevalnica je v planinskem domu, malce pod vrhom, od kjer se že sliši glasno Slavkino navijanje. Povem ji o napačnih oznakah spodaj in mi potrdi, da tudi nekateri drugi poročajo o istem. Čaka me samo še sedem kilometrov spusta. Ker sem že kar malo dehidriran si vseeno natočim v bidon čaja, za na pot.

Velik del zadnjega spusta je po asfaltni cesti, kar ni najbolj prijetno za utrujene noge. Zdaj tudi čutim rahlo dehidracijo, zato mi čaja v bidonu hitro zmanjka. Suh mrzel zrak, nas med aktivnostjo kar močno dehidrira. Ne gre za izgubo tekočine s potenjem, ampak z izdihanim zrakom. Na cilj prispem v dobrih petih urah in še pred razpletom tekme na Forhajerski dirki, kjer se za zmago borita Toni in Ivi. Na hitro se grem preobleč in še na malico, med tem časom pa sem zamudil napet dvoboj za zmago med Tonijem in Ivijem.

Zares lep in odlično organiziran dogodek. Čeprav sem bil nekaj dni pred tekmo v strahu, kako bom preživel mraz, je bilo v resnici idealno za tek. Tla so bila pomrznjena in zato, razen nekaj zaplat ledu, nikjer spolzka, sploh pa ne blatna, kot v prejšnjih letih. Med preoblačenjem sem sicer opazil, da so noge precej umazane, od prahu, ki se je dvigoval s tal. Smo pač že skoraj mesec in pol brez padavin in je zato vse zelo suho. Ko sem se vozil ob Savi, me je bilo kar groza, kako malo vode je v strugi. Samo ogromno skal, ki štrlijo iz lužic. Na progi je bilo odlično poskrbljeno za vse. Okrepčevalnice super založene s toplimi in tudi žganimi napitki ter energijsko hrano. In pa, da ne bom pozabil omenit, razen tistega premaknjenega trakca pod Mrzlico, je bila trasa zares odlično označena, pa tudi tam ni bilo neke nevarnosti, da bi se človek izgubil, samo malo iskanja, pa je vse urejeno. Na koncu bi pa pohvalil še gostilno Brin, kjer so nam zopet pripravili odlično malico in nas velikodušno gostili. Tistega velikega lonca iz kruha, kot lani, sicer nismo dobili, kar pa je tudi prav, ker lani ga ni skoraj nobeden zmogel pojesti. Meni je uspelo pojesti smo pokrovko, večini pa tudi tega ne.

Hvala ekipi organizatorja in prostovoljcem.
Drugo leto, če bo le mogoče, zopet pridem...na vrsti bo Forhajerska.

Srečno novo leto 2017

Pravijo, da se po jutru dan pozna. Če je to vsaj približno res, potem je mogoče reči tudi, da se po prvem dnevu, leto pozna. Za tiste, ki se danes prebujajo mačkasti po tej prvi noči letos, je to bolj klavrna spodbuda za začetek leta. Nas je pa kar nekaj zagnancev, ki želimo vzpodbuden začetek leta in se že zgodaj zjutraj prvi dan podajamo na specialne avanture. Tudi jaz nisem imel ravno mirno noč, ampak toliko sem se pa le prišparal, da bom zjutraj lahko poln energije zakorakal v nov dan in v novo leto. Iz tople postelje ni ravno luštno vstati, ampak ko pljuča zajamejo mrzel sveži zrak, se zelo razveselim pozitivnega začetka dneva in leta.

Kranjska zimska tekaška liga je sklop prireditev, ki se odvija čez zimo ob nedeljah dopoldne. Organizira jo skupina rekreativcev in je povsem brezplačno, neuradno tekmovanje, kjer najbolj nadebudni zbirajo točke za skupno uvrstitev. Med te sodi tudi moj sodelavec Damjan, ki me je tudi povabil, če se udeležim katerega iz med tekov in zato je on tudi glavni krivec za moj športni začetek leta. Letos je novo leto na nedeljo, zato je tudi tek na Krvavec, ki je danes na vrsti, ravno na novega leta dan. Ne vem, koliko je udeležba okrnjena zaradi datuma, ampak vseeno se nas je na startu pojavilo skoraj 80 nadebudnih tekačev, ki v mrzlem jutru komaj čakamo starta, da si čimprej dobro ogrejemo svoja, zaenkrat še prezebla telesa.

Prvič sem se tekme Kranjske zimske tekaške lige udeležil prejšnji teden, na božični dan, ko se je teklo na Jošt nad Kranjem. Takrat sem tekel v zelo zmernem tempu, lepo počasi za trening. Iz mrzle meglene doline, se je bilo prav prijetno povzpeti na s soncem obsijani Jošt. Takoj so me vpisali med udeležence lige in zato me je že prevzel tekmovalen duh. Vedel sem, da bo tudi za novo leto najboljše, če grem na tekmo, ker drugače tako ali tako ne bi bilo nič od dopoldneva. Na tej tekmi sem pa tudi spoznal, da so udeleženci te lige sami dobri gorski tekači, in da tudi na naslednjih tekmah ni pričakovati lahke konkurence.

Točno ob devetih se zaženemo v klanec. Danes se ne nameravam preveč šparat in grem malo bolj na polno. Vseeno malo pazim, da ne diham pregloboko tega zelo mrzlega zraka. Že zelo kmalu spoznam, da ni šale in da je konkurenca zelo močna. Po uri sodeč, se mi zdi, da sem zelo dober, ampak glede na konkurenco, pa niti ne. Ko me prehiti Marko Adamič, mi ni nič več jasno. Verjetno je že on toliko napredoval, ker še vedno se mi ne zdi, da sem slab. Potem me prehiti še Damjan, ki je danes očitno odlično razpoložen. Že zjutraj je rekel, da ima dober občutek. Jaz napredujem s svojim tempom, ki se mi zdi še vedno dober. Po kakšnih dveh tretjinah proge, imam občutek, da me malo zmanjkuje. Verjetno so naporen teden, krvodajalska akcija in pa tudi današnja noč pustili posledice in vseeno nisem tako dober, kot bi moral biti. Do cilja se uspem prebiti v kolikor toliko spodbudnem tempu. Še nekaj tekmovalcev me je sicer prehitelo, ampak sem zato tudi jaz nekatere prehitel.

57 minut do plaže se mi pravzaprav zdi odličen rezultat. Damjan me je prehitel za dve minuti in mu za tako odličen rezultat iskreno čestitam. Zares pa me je presenetil Marko, ki je bil gor v 51-ih minutah, kar se mi zdi skoraj neverjeten dosežek, glede na to, da sem ga pred pol leta, na Grintovec nažgal za skoraj pol ure. Na vrhu še malo podebatiramo, se poslikamo in popijemo nekaj toplih napitkov, pa tudi kaj žganega se ne manjka.  Potem pa hitro v dolino, da se preveč ne ohladimo. 

Tako! To je lep začetek dneva in še lepši začetek leta.

Malce gneče na začetku vzpona

Utrujen proti cilju

Skupinska fotografija udeležencev

Pa še ena slikca iz teka na Jošt