Novoletni Knap Trail 2017 - Hajerska

Sem nekje na 25. kilometru Hajerske trase na Knap Trailu, pred zadnjim vzponom na Mrzlico. Namesto, da bi grizli v klanec pa se zdaj podimo po planoti blizu vasi Čeče, gor in dol in kar ni tistega težko pričakovanega vzpona na Mrzlico, ki se strmo vzpenja pred mano. Do tukaj mi je zelo hitro minilo in zdaj se praktično že bližam cilju. Čaka me samo še ta vzpon in potem še sedemkilometrski spust do cilja. Ampak, vzpona kar ni in ni. Tečem po tej izravnavi nekje na višini okrog 700 m.n.v.. Pred sabo gledam strmino, na katero upam, da se bom kmalu zapičil. Na nekem odcepu, tik pred strmino, kaže oznaka naravnost naprej, kar se mi zdi čudno, ampak vseeno pridno ubogam. Po kakšnih sto metrih pa raje obrnem, ker mi gpx na uri tudi kaže, da bi moral navzgor. Ravno ko pritečem nazaj do odcepa, prideta dva sotekmovalca, ki me prepričata, da je naravnost že prav, če tako kaže oznaka. Ker se velikokrat zgodi, da je dejanska trasa drugačna od gpx, ju pridno ubogam in tečemo po cesti dalje. Zdaj naredimo po cesti skoraj dodaten kilometer in nikjer ni nobene oznake, na naslednjem križišču pa opazimo oznake daljše forhajerske proge in končno je popolnoma jasno, da smo zašli. Takoj dam pobudo, da se moramo vrniti in čim bolj po bližnjici prečiti na progo, ki mi jo kaže tudi gpx na uri. Povedem ju do prave trase, potem pa grem, zdaj končno v strm klanec sam naprej, ker tukaj me pač ne moreta dohitevati.

Knap traila sem se udeležil že v prvih dveh izvedbah, obakrat na krajši Zabrujski razdalji. Že na prvi izvedbi se mi je zgodilo, da sem zašel in naredil kar kakšnih osem dodatnih kilometrov. Na razcepu, do koder sta bili trasi po isti poti, sem naredil napako in sem zavil, skupaj s še nekaj sotekmovalci, v smeri daljše Forhajerske trase. Nekdo je šel pač narobe in vsi ostali smo mu sledili. Ironija je, da so nas tudi na naslednji okrepčevalnici čisto normalno postregli. Čeprav je bila metla pred nami in so okrepčevalnico že pospravljali, ni nihče pomislil, da bi bili lahko na napačni trasi. Šele ko smo ujeli metlo, so nas čudno gledali, od kje smo prišli in nas vrnili nazaj, da smo se podali po pravi progi. Lansko leto sem šel to napako popravit in sem se uvrstil na dvanajsto mesto.

Letos pa so organizatorji pripravili kar tri trase, zato sem se modro prijavil na srednjo 37 km dolgo Hajersko, pa čeprav sem imel prvotno v načrtu najdaljšo, Forhajersko. Da je bila to dobra odločitev, mi je bilo jasno par dni pred tekmo, ko je bilo napovedano, da bo Slovenijo prekril polarni zrak, ki naj bi prinesel močne ohladitve in strupeni veter. Pravzaprav sem zadnje dneve celo razmišljal, da bi se preusmeril na najkrajšo Zabrujsko, pa na srečo tega nisem naredil.

Na prizorišče sem se pripeljal par minutk pred sedmo zjutraj, ravno toliko, da sem še ujel start tekmovalcev na Forhajerski, ki so startali eno uro pred nami. Bilo je hladno, ampak nekega res hudega polarnega mraza ni bilo čutiti. Pravzaprav se mi zdi, da je bilo lani, vsaj zjutraj, bolj hladno, kot letos. Zelo suh zrak malce omili občutek mraza, pa tudi vetra, spodaj v dolini ni bilo čutiti.

Odločil sem se, da bom tekel z nekakšnim srednjim tempom, nikakor pa ne bom dirkal na vse. Mrzel zrak je vseeno prenevaren za globoko dihanje na polno. Na Knap trailu je, odkar je start pri gostilni Brin, takoj na začetku strm klanec, kar je za zimsko obdobje zelo primerno, ker se na klanec lahko takoj dobro ugrejemo. Začetni vzpon pa ni kratek, tako da sem se do 1133m visokega Javorja zares dobro ugrel. Na Javorju sem samo občudoval razglede. Na mene je sijal sonček in ledeni, ne premočan veter, mi ni prišel do kosti. Bil sem zares vesel, da nisem podlegel medijski kampanji v zadnjih dneh, ki je obljubljala, da bomo vsi zmrznili, ko bomo pogledali ven. Tam gor na vrhu Javorja, pa sem čutil ravno obratno in užival v čistem, s sončnimi žarki prežetem, zimskem zraku, s katerega je ledeni veter končno pometel prašne delce, ki so v preteklih dneh dušili prebivalce predvsem po kotlinah.

Vmesni del, med Javorjem in Mrzlico je bil spust v dolino, z velikanskim ovinkom skoraj do pobočja Čemšeniške planine. Prva okrepčevalnica je bila na Planini, kjer nas je dobrovoljno postregla Slavka. Opazil sem, da je najbrž kljub temu, da me prav nič ne zebe, zelo mrzlo, saj so mi zmrzovale trepalnice in tudi napitek v bidonu. Bolj kot spust, se je od tu dalje vlekel dolg tek dol-gor, levo-desno, po prijetni zasavski pokrajini, in pred dolino smo šli še mimo druge okrepčevalnice v Planinski vasi, kjer smo dobili tudi štamprle žganga. Če je bila najvišja točka proge na šestem kilometru, je bila potem najnižja na dvaindvajsetem kilometru, kar pomeni da se je ta spust dol-gor vlekel celih štirinajst kilometrov, ki so mi kar nekako na hitro zbežali mimo. Potem je sledil začeten strm vzpon do tretje okrepčevalnice, Pekarna Lipa in nato že opisano tekanje gor-dol pred vzponom na Mrzlico.

Zdaj pa končno grizem v ta zadnji vzpon. Ker sem tekel do tukaj v precej zmernem tempu, nimam z njim nobenih težav. V dobrem kilometru in pol se povzpnem za štiristo metrov, kolikor je do vrha Mrzlice. Z iskanjem trase nimam več težav, čeprav pred vrhom nekaj oznak leži na tleh in ni čisto jasno kam kažejo. Ampak, če človek ve, da mora priti na Mrzlico, potem je treba samo slediti planinskim markacijam. Na vrhu Mrzlice se zopet vidi cela Slovenija. Ljudje me ogovarjajo samo s tem, da je zelo mrzlo, pa jim povem, da mi je bilo na vzponu kar malo vroče. Zadnja okrepčevalnica je v planinskem domu, malce pod vrhom, od kjer se že sliši glasno Slavkino navijanje. Povem ji o napačnih oznakah spodaj in mi potrdi, da tudi nekateri drugi poročajo o istem. Čaka me samo še sedem kilometrov spusta. Ker sem že kar malo dehidriran si vseeno natočim v bidon čaja, za na pot.

Velik del zadnjega spusta je po asfaltni cesti, kar ni najbolj prijetno za utrujene noge. Zdaj tudi čutim rahlo dehidracijo, zato mi čaja v bidonu hitro zmanjka. Suh mrzel zrak, nas med aktivnostjo kar močno dehidrira. Ne gre za izgubo tekočine s potenjem, ampak z izdihanim zrakom. Na cilj prispem v dobrih petih urah in še pred razpletom tekme na Forhajerski dirki, kjer se za zmago borita Toni in Ivi. Na hitro se grem preobleč in še na malico, med tem časom pa sem zamudil napet dvoboj za zmago med Tonijem in Ivijem.

Zares lep in odlično organiziran dogodek. Čeprav sem bil nekaj dni pred tekmo v strahu, kako bom preživel mraz, je bilo v resnici idealno za tek. Tla so bila pomrznjena in zato, razen nekaj zaplat ledu, nikjer spolzka, sploh pa ne blatna, kot v prejšnjih letih. Med preoblačenjem sem sicer opazil, da so noge precej umazane, od prahu, ki se je dvigoval s tal. Smo pač že skoraj mesec in pol brez padavin in je zato vse zelo suho. Ko sem se vozil ob Savi, me je bilo kar groza, kako malo vode je v strugi. Samo ogromno skal, ki štrlijo iz lužic. Na progi je bilo odlično poskrbljeno za vse. Okrepčevalnice super založene s toplimi in tudi žganimi napitki ter energijsko hrano. In pa, da ne bom pozabil omenit, razen tistega premaknjenega trakca pod Mrzlico, je bila trasa zares odlično označena, pa tudi tam ni bilo neke nevarnosti, da bi se človek izgubil, samo malo iskanja, pa je vse urejeno. Na koncu bi pa pohvalil še gostilno Brin, kjer so nam zopet pripravili odlično malico in nas velikodušno gostili. Tistega velikega lonca iz kruha, kot lani, sicer nismo dobili, kar pa je tudi prav, ker lani ga ni skoraj nobeden zmogel pojesti. Meni je uspelo pojesti smo pokrovko, večini pa tudi tega ne.

Hvala ekipi organizatorja in prostovoljcem.
Drugo leto, če bo le mogoče, zopet pridem...na vrsti bo Forhajerska.