UTKG

Potopis Matjaža Čampe in Tonija Vencelja: »Ultra-Trail du Mont-Blanc – 170 kilometrov teka okrog Mont Blanca«

Komaj smo se vrnili iz Dalmacije, že sem dobil povabilo na naslednji stezičarski dogodek, ki ga organizira Matjaž. Čeprav sem imel za preostanek leta v mislih bolj počivanje, kar se tiče stezičarskih dogodkov, sem se odzval vabilu. Z Matejo sva se odpeljala v Kranjsko Goro, da petkov večer in sobotno dopoldne preživiva v stezičarski družbi. Bistvo dogodka je obisk potopisnega predavanja, oziroma kar gledališke predstave Matjaža in Tonija o stezičenju in predvsem o UTMB-ju. Okoli tega dogodka v okviru Lavtižarjevih dnevov v Kranjski Gori, pa je Matjaž pripravil še natrpan tekaški urnik in izjemno gostoljubno druženje v domu Viharnik.

Z Matejo se ob 18-ih pripeljeva v Kranjsko Goro. Z ostalo družbo se dobimo v domu Viharnik. Že od začetka mi ni bilo jasno, kaj je ta dom viharnik, da imamo zdaj tam zastonj prenočišče in hrano. Pričakoval sem, da bomo za stroške pač pobirali denar pozneje, zato se glede tega nisem obremenjeval. Pripeljeva se tja po navodilih in zares se čudiva, ko vidiva napis ''dom za ostarele''. Viharnik je torej dom za ostarele. Malo čudno, ampak, greva notri in ničesar ne sprašujeva. Kot, da stezičarji vedno spimo po domovih za ostarele. Deležna sva izjemne dobrodošlice in kmalu tudi večerje. Zdaj se že malo sprašujem, koliko vse to košta in zakaj nam Matjaž in Helena vse to častita. Ko grem v vrsti po večerjo, me Helena dobrodušno spusti. Pravi, da imajo gostje prednost. Mislim, nič mi ni jasno. Kako, da ona ni gost. Pa saj ne more živeti v domu za ostarele. Ne, to ne. Je pa njen, oziroma njun. Pa še enega imata v Rogaški. No super. Zdaj mi ni več tako čudno, da smo se dobili tukaj.

Takoj po večerji se odpeljemo do centra Kranjske Gore in si v Ljudskem domu ogledamo izvirno odigrano potopisno predavanje v obliki predstave, v kateri sta glavna lika Matjaž in Toni, pomaga pa jima simpatična deklina, sicer zaposlena v Viharniku, v več osebni vlogi. Skratka super predstava, veliko informacij o UTMB-ju in stezičenju (trail running). Ogromno smeha, komičnih situacij in zanimivih pogovorov. Pa da ne pozabim vključevanja občinstva, predvsem najboljših stezičarjev na slovenski trail running sceni, ki nam v živo predstavijo, kaj pomeni udeležba na UTMB-ju in podobnih trailih.

Mala nočna vertikala

Po predstavi se takoj odpeljemo na start male nočne vertikale. Tečemo do vrha Tromeje, izpod zadnje strmine. Dober kilometer in dobrih 300 višincev. Startamo posamično, na pol minute. Najprej najslabši in nazadnje najboljši, glede na ITRA točke. Poleg absolutne razvrstitve imamo še dodatno tekmovanje po korekciji, glede na ITRA točke. To pomeni, da imajo na tem tekmovanju tudi najslabši veliko možnosti za dober rezultat. Ker sem se jaz letos udeležil kar nekaj trailov, kjer so podeljevali ITRA točke, sem na tej lestvici kar visoko, zato startam bolj pri zadnjih in tudi nimam najboljših možnosti za dober rezultat v korigirani razvrstitvi.

Starter je Mateja. Kakšnih deset do petnajst minut traja, da sem na vrsti jaz. Mateja mi da lubčka za doping in.. gasaaa... V počasnem tekaškem koraku se zaženem v strm klanec. Za mano starta Matej in takoj za njim njegov brat Miha Markovič, potem jih je še nekaj, čisto na koncu pa starta Toni. Moj cilj, ki se mi zdi kar težko uresničljiv, je, da me nihče ne prehiti. Kmalu postane še bolj strmo, ampak jaz se ne dam in grem na polno. Kmalu začnem prehitevat dekleta in tudi fante. Samo pozdravljamo se in drvim naprej. V temi od zadaj ne prepoznam vseh, zato šele ko se oglasijo, vem kdo so. Mimo Matjaža zdrvim z veliko hitrostjo, ravno ko se malce izravna. Karla pohvali mojo lučko, s katero sem ji razsvetlil pot. Čutim mrzel zrak, ki ga vdihavam in me je strah morebitnega prehlada. Pozimi se ponavadi izogibam dihanja na polno, da si ne prehladim dihal, ampak tekma je tekma. Pogledujem nazaj in ni videti, da bi se mi katera lučka prav hitro približevala. Še malo in sem na vrhu, kjer čestitamo drug drugemu.

Takoj si privoščim skodelico kuhanega vina in potem še dve ali tri. Hitro se preoblečem v sveža oblačila in dam na sebe vse kar imam, da tako preprečim morebiten prehlad. Samo zebsti me ne sme. Kmalu gor priteče tudi Toni. Povprašam, ga po času. Tekel je 13'44''. Pogledam na svojo uro in mi kaže 23:18. Kaj, a tolk sem bil počasnejši'. Ne, to ne more bit? Toliko je zdaj ura. Malo potipkam in vidim, da je moj čas 14:40. Vau! Samo slabo minuto za Tonijem. Ni slabo. Ko pijem tretjo skodelico kuhanega vina, mi pride čestitat Miha. Najprej sem mislil, da mi čestita samo za vzpon, tako kot pač čestitamo vsi vsem, potem mi pa le razloži, da sem drugi in da je on tretji. Ja, tega sem pa zares vesel. Čeprav, ko malo razmislim, saj sem itak vedno dober v klanec. Sploh pa med temi ultraši, ki me verjetno večina od njih prehiti na dolge proge, sem v klanec med najboljšimi in ker sem se tudi močno potrudil, mi je uspelo priti na drugo mesto. Malo še razmišljam, kateri sem v korigirani razvrstitvi. No gotovo slabši, saj imam preveč ITRA točk, korekcije so pa kar velike.

Spustimo se nazaj do avtomobilov. Tam še malo podebatiramo in pomalicamo. Toni je prinesel na novo zvarjene čelkarje (Temno pivo stezičar). Malce mu še fali pene, ampak je že zdaj odličen. Čakamo na uradne rezultate iz korigirane razvrstitve, ki pa jih žal ne dočakamo. Ali jih Leon noče izdat, ali pa mu jih ne uspe izračunat. Malo še popijemo in pojemo, potem pa se kar kmalu odpeljemo nazaj v Viharnik, kjer se kmalu odpravimo spat, saj nas čaka naporna nedelja. No, vsaj v naši sobi vsi pridno spimo. V sosednji sobi pa so pokonci do 4-ih in popijejo kar nekaj stezičarjev.

Stezičenje okrog Kranjske Gore

Zjutraj vstanemo ob sedmih. Hitro si privoščimo zajtrk in se pripravimo za na pot. Razdelili smo se v dve skupine. Eni gremo na 20 km bolj tekaško stezičenje, drugi pa na 10 km bolj pohodniško stezičenje. Jaz se pridružim tistim, ki gremo po daljši poti, Mateja pa gre raje na desetko. Vreme je bolj kislo, vendar zaenkrat še ne pada, razen kakšne kapljice. Tokrat to ni tekma, ampak prijetno sproščeno stezičenje s s starimi in novimi prijatelji.

Iz Kranjske Gore se počasi dvigujemo po južnem pobočju Karavank, najprej proti Zahodu, po kakšnih dveh kilometrih pa se obrnemo proti vzhodu. Kakšne 4 km se počasi dvigujemo po gozdni cesti, potem pa zavijemo na stezico naravnost v hrib. Kmalu se spet obrnemo proti vzhodu in se ne vzpenjamo več. Na sedmem kilometru se v vasi Srednji vrh obrnemo proti dolini. V dolino pridemo pri Gozdu Martuljku, kjer prečkamo Savo in glavno cesto. Podamo se proti Martuljskim slapovom. Počasi pričenja rahlo deževati. Skozi sotesko in mimo spodnjega Martuljskega slapa je pot zelo slikovita. Pozneje pa se po severnem gozdnatem pobočju Rušice vračamo proti Kranjski Gori. Po treh urah prijetnega stezičenja se počasi vrnemo v dom Viharnik.

V času našega tekanja naokoli je Leon končno preračunal rezultate nočne tekme po korigiranih časih, v kateri je zmagal Peter. Zdaj Leon že veselo peče kostanj in komaj čakam, da si ga privoščim, ker sem velik ljubitelj pečenega kostanja. V Viharniku ostanemo še kakšno urico ali dve. Dobimo še slastno kosilo, ki ga je začinil Borut s svojimi slastnimi pekočimi omakicami in na koncu še z dvema tortama, eno za Leona, ki je pred kratkim praznoval rojstni dan in drugo za Matjaža in Heleno, ki sta nas tako veličastno gostila. Leon še predstavi rezultate nočne tekme, Matjaž pa naredi lep zaključek našega druženja in čas je za odhod, da pustimo Viharnik temu, čemur je namenjen.

Takole. To je bil lep petkov večer in sobotno dopoldne. Pred nami je še več kot pol vikenda, pa že toliko smo doživeli. Res se mi zdi potrebno, da pohvalim odlično organizacijo in prijetno gostoljubje, z odlično hrano in nobene možnosti za dolgčas v tako odlični družbi stezičarjev.

Dalmacija ultra trail

Smo na trdnjavi Klis, pripravljeni na start 110 km ultra traila. Lep večer je. Malo je vlažno, ampak dežja ni in ga ne bo več. Fronta je šla mimo in zdaj se že bleščijo zvezde. Tukaj sem in čisto miren čakam na start tekme. Sto kilometrski trail se mi kar naenkrat zdi nekaj čisti normalnega, kar bi človek v življenju počel, zato ne čutim nobene treme ali strahu. Bom že sproti reševal morebitne težavice, če se pojavijo, zdaj pa mi res ničesar ne manjka in komaj čakam, da stečem v črno noč. Ne vem več, koliko naključnih dogodkov se je zvrstilo, da sem se znašel v druščini teh norcev. Pa ne mislim tega, da sem tu, v Dalmaciji, ampak preprosto to, da sem sploh začel razmišljat o tovrstnih tekmovanjih. Verjetno je moralo vse skupaj spati nekje v meni, tako da sem potem vsak naključni slučaj obrnil v smer, kar me je pripeljalo do tega, da sem danes tukaj. Če bi mi nekdo dve leti nazaj rekel, da se bom udeležil tovrstne tekme, bi mu rekel, da je norec.

Še zadnja fotka pred startom

Trdnjava Klis in nočni Split v ozadju

Če malo razmišljam nazaj, pa niti ni tako neverjetno, da sem danes tukaj. V otroštvu nisem bil ravno za šport, ampak to predvsem zato, ker je šport takrat pomenil igre z žogo, v čemer sem veljal bolj za nerodnega. Veliko bolje mi je šlo pozimi, ko sem bil na smučeh vsak dan, če je le še bila kje kakšna krpica snega v okolici naše vasi. Potem pa je prišlo poletje leta 1984 in Olimpijske igre v Los Angelesu. Star sem bil 9 let. Takrat sva s sosedom Gregorjem poustvarila atletsko tekmovanje iz olimpijskih iger za vse otroke iz vasi. Z improvizacijo smo naredili vse rekvizite za tehnične discipline, kar pa se tiče tekov, ni bilo nobenega problema. Ceste so bile že narejene, samo približno smo odmerili razdalje. Vse skupaj je bila predvsem igra, ki smo jo kmalu opustili. Z Gregorjem pa sva se še nekaj časa dobivala ob večerih in tekla malo daljše razdalje, tudi do tri kilometre oddaljene vasi in nazaj. Pri tem sva se vedno štopala in popravljala svoje rezultate. Zima je prekinila to navdušenje nad tekom za kakšnih dvajset let.

Nekako ob prelomu stoletja me je Viktor povabil v hribe. Popolnoma brez kondicije sem šel na Triglav in takrat me je gibanje v naravi malo bolj zamikalo. V naši domači vasi je bilo še vedno malo čudno, če je človek tekal okoli kar tako brez veze, zato sem si za nabiranje kondicije raje kupil kolo, s katerim sem nabiral kilometre. Ko sem spoznal Matejo, pa sva odkrila hribe, kot najboljše skupno preživljanje prostega časa v naravi. Za nabiranje in ohranjanje kondicije sem med tednom začel tudi malo več teči. Leta 2008 sem se udeležil prve rekreativne tekaške prireditve in potem sem toliko padel notri, da sem leta 2010 naredil celoten dolenjski pokal (22 tekem), slovenski pokal (6 tekem) + še vsaj kakšnih 5 drugih tekaških prireditev, vključno s prvič pretečenim Ljubljanskim maratonom, na katerem sem dosegel rezultat, ki ga do danes nisem več presegel. To je bil prvi vrhunec moje tekaške kariere, saj sem se že jeseni istega leta vpisal v alpinistično šolo in vsaj začasno je plezanje postalo najpomembnejši šport v mojem življenju. Seveda teči nisem nehal, oziroma sem za kondicijo tekel celo čedalje več. Prebiral sem ogromno knjig, veliko avtobiografskih, ki so jih napisali razni ultra maratonci. Ko pa sem spoznal Tonija in ostalo stezičarsko družbo, sem bil počasi pečen. In tako sem danes tukaj, na startu stotke. Polubčkamo se še z Matejo in Brino, potem pa poči pištola in stečemo v črno noč.

Startalo nas je 49 tekmovalcev. S trdnjave Klis tečemo direktno navzdol. Ko tečemo ob obzidju, slišim moji punci, kako glasno navijata za mene. Na začetku je potka precej ozka, zato je malce gneča, ampak se zadeva kmalu umiri. Po prečkanju avtoceste, do koder smo tekli po predmestju Splita, se potka strmo vzpne navzgor. Želim se znebiti družbe, ki mi dela gužvo na potki, zato prehitevam v strm vzpon in zapravljam svojo dragoceno energijo. Ko se potka poravna, tečem sam in nihče me ne ovira na polički visoko v pečinah, nekje nad Splitom. Vesel sem, da zdaj ni gneče, saj je še nekaj kilometrov ozke potke, preden se začne makadamska cesta, po kateri se zložno vzpenjam navzgor. Najtežji del današnjega traila je ravno na tem prvem vzponu, ko se dvignemo na najvišjo točko proge in naredimo kar 1200 višincev. Dolga makadamska cesta se počasi vzpenja navzgor. Zadeva mi ni preveč všeč, saj raje vidim, če je vzpon bolj strm, ker po teh zložnih vzponih ne vem ali bi hodil, ali bi tekel. Seveda zdaj na začetku, ko sem še spočit, raje tečem, in si s tem delam škodo za pozneje. Končno je konec makadama in začenja se lepa potka po planinskem travniku, ki se vleče kar nekaj kilometrov. Vzpon tukaj ni konstanten, ampak malo bolj intervalen in zato meni pisan na kožo. Po 15-ih kilometrih sledi še malo spusta po gozdu in naprej po strmi skalnati poti, ki jo moje še spočite noge dobro obvladajo. Prispem do prve KT v Sitnem, kjer srečam Kristija in Mateja, ki tečeta na 100 milj. Do tu sem bil izredno hiter. Trasa je bila do tukaj zelo lepa in nisem imel nobenih težav. Na KT na hitro nekaj pojem, dotočim bidone in odbrzim dalje.

Pogled na Split ponoči iz višine

V glavi mi šibajo misli. Zavedam se, da sem precej hiter, najbrž prehiter in bom moral to poplačati pozneje. Ampak vseeno je najtežji del trase za mano in lahko mi uspe marsikaj. Trasa od Sitnega do Gate je razgibana. Žal mi je, da je tema in ne vidim prelepe okolice, sploh ko se približam kanjonu in tečem čisto ob prepadu. Kamnita potka je na nekaterih delih precej zahtevna. Potrebno je paziti na vsak korak. Nekajkrat boleče brcnem v kamen. Čista katastrofa pa je blatna cesta, na kateri se vsak korak na mojo supergo prilepi za kakšen kilogram blata. Ne vem kaj je zdaj to, ampak bil je dež in zadeva je razmočena. Če bo veliko takšnega terena, ni šans, da pridem do cilja. Ampak ni problema, zadeva se po slabem kilometru umiri in naprej, tudi če je kaj blata, to ni lepljivo. V Gati se znajdem zelo hitro, kar prehitro glede na kilometrino, sploh pa manjka še hribček, ki je viden na profilu. No, na koncu se izkaže, da je potrebno iti še čez en hribček in se spustiti nazaj v Gato na drugem koncu vasi. Na drugo KT v Gati prispem po slabih petih urah. Še vedno držim odlično osmo mesto in kakšne pretirane utrujenosti še ni čutiti.

Iz Gate se trasa kmalu spusti po drzno speljani 'mulatjeri' globoko v kanjon. Zdaj mi je zares škoda, da je tema in ne vidim razgleda iz prepadnih pečin. Kmalu pridem do odcepa, kjer se 20 km in 60 km trasi odcepita v desno po kanjonu proti Omišu, jaz pa zavijem v levo in tečem po gozdnatem pobočju nad reko naprej. Zelo sem presenečen, ko slišim 'kašlanje' polhov. V tem gozdu jih je očitno ogromno. Seveda, tukaj rastejo nekakšni majhni hrastički, na katerih je ogromno majhnih želodkov in to je idealna hrana za polhe. Doma sem iz Suhe Krajine. Ko sem bil še otrok in tudi pozneje, smo v jesenskem času vedno lovili polhe, zato mi je to njihovo oglašanje precej nostalgično in mi je tek tukaj zelo prijeten. Malce dlje naprej, ko že zdavnaj zapustim polharski gozd in že nekaj časa tečem po kamniti pokrajini, kjer se zelo razveselim vsake bolj ravne potke ali ceste, na kateri ni treba paziti na vsak korak, se znajdem na nekakšnem nadvodnem kraškem svetu. Povsod se iz lukenj sliši, kako nekje spodaj v podzemlju teče voda, vsake toliko časa pa prikuka tudi malo na površje. Ta nenavadna vodna potka traja kar nekaj časa in ni samo prečkanje podzemne reke. Zelo mi je zanimivo. Tudi to bi si želel raziskati enkrat podnevi. Od Gate do Kostanja je najdaljši del trase, ki pa nima pretirano veliko višincev, zato mislim, da ne bom imel preveč težav. Vseeno do KT v Kostanju padem na 11. mesto. Meni so višinci bolj pisani na noge, kot ostalim in na ravnini pač izgubljam. Moj tempo je ostal enak, čeprav bi moral biti, glede na profil, zdaj precej hitrejši.

Iz Kostanja na Slime je najkrajši odsek na trasi. Lepo mi je opazovati zvezde na nebu. Spet se nostalgično spominjam noči iz otroštva, ko smo med polhanjem opazovali zvezde in sem poznal kar nekaj ozvezdij in zvezd po imenu. Danes komaj še najdem veliki in mali voz, za vse ostalo pa bi rabil že malo pomoči. Pošteno sem že sit te Dalmatinske skalnate podlage. Moji prsti in nohti na nogah si ne morejo več opomoči od stalnega brcanja v kamne. V vsak, še tako položen ali kratek klanček, hodim, saj v teku ne zmorem več toliko dvigovat nog, da ne bi brcal v kamenje. Niti me ne moti preveč, ko kakšen kilometer tečemo po asfaltu. Potem pa se zapičimo naravnost v breg, po katerem so vzpnemo do KT v vasi Slime. Ura je šest zjutraj in ljudje na KT so videti precej zaspani in utrujeni. Najbrž je počasi čas, da jih zamenja dnevna izmena. Zopet na hitro nekaj pojem in si natočim cedevite v bidone. Kar navadil sem se že, da pojem malo kruha in špeha. Čeprav tega običajno ne jem, mi tukaj, ta njihov na kocke narezan špeh, zelo paše.

Ko tečem dalje mimo hiš, ljudje že navijajo in voščijo dobro jutro in lahkoten tek dalje, do cilja. Iz Slimena se pot kmalu postavi precej pokončno. To bi bil moj teren, če ne bi bil preveč utrujen za preskakovanje teh kamnov. Ampak saj smo vsi na istem, zato lepo napredujem in zgleda, da se bom prebil do naslednje KT. Počasi se že dani, ko mi zazvoni telefon. Misleč, da je Mateja, sem presenečen, kako zgodaj sta vstali z Brino, potem pa se izkaže, da me kliče Leon. Leon teče na 100 miljski razdalji in je zdaj nekje na polovici svoje poti. Skupaj smo v mobilni hiški v kampu v Omišu. Mi smo prišli v Omiš že v sredo sredi dneva. Lepo sončno popoldne smo izkoristili za igranje na plaži in tudi kopanje v morju, ki je še kar toplo. Zvečer so prišli še Toni & Katka in Kristi. Nazdravili smo z Stezičarjem, jaz pa sem jim pekel palačinke. Toni & Katka sta dobila nastanitev v razkošnem sponzorskem hotelu, mi pa tudi uživamo v svoji hiški ob plaži. Leon, Simon, Tjaša in Meta so se nam v hiški pridružili v četrtek. Kristi pa se je preselil v svojo hiško, kjer so se mu pridružili še Janez, Miha & Joli, Matej & Lana ter Robert & Laura. Skupaj smo preživeli še dva lepa dneva. Sploh četrtkov večer je bil zelo prijeten. Na obali pred Kristijevo hiško smo vsi skupaj, pekli kostanj, ki ga je prinesla Meta. Leon in Simon sta se odlično znašla in z improvizacijo naredila odlično pečico za kostanj, ki ga je pekla Tjaša. V petek so imeli start na sto milj že ob 13-ih. Leona smo pospremili na start, ki smo ga z veliko razburljivostjo komaj pravočasno našli. Petkovo popoldne sem se šel potem še malo kopat v morje in izkoristil za počitek pred večernim startom.

Leon me zdaj po telefonu sprašuje, kje je v Gati KT. Z muko se uspem spomniti katera KT sploh je Gata in seveda, da v Gato pridemo dvakrat in da je KT šele potem. Lepo mu vse to razložim in slišati ni ravno dobre volje, ko mi pove, da se je pač zastonj vrnil iz hriba, s katerega se je vračal iskat KT. Zaželiva si srečo in se posloviva. Zdaj imam po dolgem času spet en daljši klanec. Skoraj se je že popolnoma zdanilo, ampak še vedno napredujem z lučko, ker z njo veliko bolje vidim svetleče oznake proge. Vrh vzpona je na sedlu blizu vzpetine Gradina, potem pa sledi cestni spust, kjer ovinke sekamo po težavnem kamnitem brezpotju. Na tem spustu na progi čaka svojo ženo Klaro, Matjaž Bajec. Skupaj s Klaro me potem tudi kmalu prehitita. Zdaj tudi prvič, z velike višine zagledam morje in otok Brač v daljavi. Čudovit pogled v neskončno modrino, globoko spodaj. Proti Zadvarju se spustimo po bližnjici čez globoko gozdnato dolino, kjer raste kar nekaj gob, predvsem pa sem navdušen nad marelami, ki jih žal zdaj res ne morem nabirati. Pa tako fajn bi bile za večerjo. Škoda! Ko pritečem do ceste je do KT Zadvarje, kjer imamo tranzicijo,  še nekaj km, deloma po cesti deloma po grdi kamniti potki. Pokliče me Mateja in mi sporoči, da tudi Brino že skrbi za mene. Lepo ju potolažim, da sem sicer malce utrujen, drugače pa sem super in zares zadovoljen s svojo dogodivščino.

Prvi jutranji pogled na morje

Tudi v Dalmaciji rastejo marele

V Zadvarju se spet lepo namalicam in oskrbim s tekočino. Predvsem pa iz svojega nahrbtnika odložim odvečno robo in si preobujem nogavice. Na mojih dveh palcih na nogah se lepo vidijo posledice brcanja v skale, ampak je zadeva pod nadzorom in me ne ovira pri napredovanju. Do naslednje KT v Breli, me čaka kar nekaj višincev. Izkaže se, da je to najzahtevnejši del proge. Ko sem mislil, da hujšega že ne morem doživet, se moram tukaj 10 km prebijati po kamnih in zraven pozorno paziti, da ne zgrešim trase.Trasa na tem delu je precej razgibana, in v klanec po tem skalovju zares s težavo napredujem. Pravijo, da je vse v glavi. Ampak, kje pa je glava? Noge so tiste, ki morajo delati. Sprašujem še, zakaj noge nočejo, ali ne morejo, če pa glava hoče. Ali pa se tudi glavi ne da več. Pravzaprav so v glavi samo možgani, nekakšen računalnik, ki predeluje informacije in govori nogam, kaj morajo početi. Ampak, od kje in zakaj moji možgani zdaj nogam dajejo take absurdne ukaze, da z vso muko opravljajo to dolgo pot. To prihaja iz srca. Srce je tista bit, ki hoče in ve da zmore. In ne, zdaj ne bom obupal. Gremo dalje. Zahtevnejša pot je, več je vredno to, da jo bom zmogel. Torej pogumno naprej. Po glavi še naprej šibajo misli. Kaj je sploh res. Ali sem zdaj zares tukaj. Ali je to resnica. Ali je to življenje resnično, ali pa samo sanje v vesoljskem računalniku. Resnični so samo električni signali, ki prihajajo v možgane. In kje v vsem tem zmedenem stanju je moja bit. Če je srce tisto, ki to hoče, zakaj hoče to. Ali ni smisel življenja ležanje na plaži. Zakaj si postavljamo težko dosegljive cilje. Kaj bo naslednji cilj? 100 milj ali mogoče črn pas v karateju. Uf ne, malo sem zašel. Najprej moram preteči še 30 zahtevnih km, da pridem do tega cilja. Proga se prevesi proti morju. Razgled je veličasten in razpoloženje v trenutku postane odlično. Spust, ki sem se ga močno bal, mi je zdaj otročje lahek. Tu so drobni kamenčki, po katerih se spuščam, kot po melišču. Skoraj, da bi zavriskal. Pa še moji punci me čakata pri KT v Breli. Življenje je res lepo.

Čeprav močno utrujen, veselo pridrvim v Brelo in Brina nekaj časa teče z mano. Možakar na KT je zelo prijazen in z mojima puncama se je že spoznal. Glede na teren v zadnjih nekaj kilometrih in glede na utrujenost, Mateji ne morem obljubiti zagotovo, da pridem v cilj preden se stemni. Ura je enajst, čaka pa me še dobrih 30 km. Do zdaj sem jih pretekel 80. Več kot kadarkoli v življenju. Od Mateje izvem odlično novico, da Toni teče proti cilju na prvem mestu in zagotovi zmagi naproti. Malo slabša novica je, da je zadaj Simon že razmišljal o odstopu, ampak zdaj napredujeta skupaj z Leonom. Zares občudujem oba dva, ki s tako minimalnim treningom premagujeta take mogočne razdalje. Sta pravi dokaz, kaj zmore človeška volja. Na hitro se okrepčam in oskrbim, potem pa se poslovimo in se zmenimo, da se vidimo pri naslednji KT v Pisaku. Spustim se čisto do obale, potem pa sledi prijetnih pet km po plaži. Res, da je tukaj trda, betonska podlaga, ampak je vsaj ravna. Dalmatinski kamni po stezicah zgoraj, pa so prav tako trdi in čisto nič ravni. Sploh pa morje v bližini in tudi zavedanje, da se že počasi približujem cilju, poskrbi za izvrstno počutje in vse lepo gladko poteka. Proti Pisaku se trasa sicer malo dvigne od obale in potka spet postane bolj zahtevna, na delih celo nevarna za zdrs globoko v prepad, ampak s čudovitim razgledom na morje, je vse lepše. V Pisaku se spet spustim do obale in potem po ulici malce navzgor že zagledam moji punci, ki me povedeta do predzadnje KT.

Prelepo je, da bi bilo naporno

Tukaj so spet vsi zelo prijazni. Gospa še Brini ponuja dobrote, ki imajo pripravljene za tekmovalce, Brini pa je malce nerodno. Ker sem zadnji del pretekel precej hitro, zdaj spet normalno upam na dober rezultat. Mislim, da mi bo uspelo priti do cilja v 20-urah, sploh sem pa še vedno na odličnem osmem mestu. Z Matejo se zmenimo, da se naslednjič vidimo na cilju. Od Pisaka dalje se trasa počasi dviga navzgor proti naslednji KT Lokva Rogoznica. Nekaj časa se še odlično počutim, pozneje pa me mukotrpna cesta, ki se čisto počasi vzpenja, spravlja ob pamet. Vzpon je izredno položen in konstanten. Skoraj ves čas hodim, saj je fizična in psihična utrujenost prevelika, da bi zmogel teči, tudi v še tako položen klanec. V daljavi že vidim naselje, ki se mu prav počasi približujem in močno upam, da je KT spodaj pri cerkvi in ne na vrhu vzpetine, kjer je videti še nekaj hiš. Tečem čez naselje in grem dalje proti vrhu, kamor se komaj vlečem. Opazujem, kje bi bila KT, pa jo kar še ni. Kar naenkrat je konec naselja in ni mi jasno ali sem falil, al kaj je zdej to. Tečem dalje še čez en kuceljček, pa nikjer ničesar. Ujamem enega tekmovalca iz 60 km tekme in ga povprašam. Skoraj me kap, ko mi pove da je KT kilometer in pol nazaj, spodaj v vasi pri cerkvi. Uf Madona! Popolnoma mi pade morala. Razmišljam kaj naj storim. Nič, poklical bom organizatorja in sporočil, da sem zgrešil KT, potem pa naj storijo kar hočejo. Jaz se ne bom vračal nazaj in šel še dvakrat čez tisti hribček. Ja, pa bo kar treba! Pogledam svoje bidone in vidim, da so prazni. Torej ni druge. Vrniti se je treba nazaj, da bom vsaj imel dovolj tekočine za pitje, drugače bi bila težka do cilja. Tečem v napačno smer, kar precej hitro zaradi razburjenosti, ki mi je omogočila dostop do rezervne energije v telesu. Srečujejo me sotekmovalci in se čudijo zakaj tečem nazaj. Pokličem Matejo in ji sporočim, da me v cilju lahko pričakujejo z rahlo zamudo. Natančno se pozanimam za lokacijo KT in pohitim po klancu navzdol. KT je v hiši, kjer sem šel mimo navzgor, kamor so kazale oznake za naprej, nisem pa opazil oznake, da je tukaj KT. Na hitro se grem notri počekirat, okrepčat in dotočit bidone. Tukaj so me že čakali in se čudili moji zamudi. Razložim jim, kaj se je zgodilo in da bi bilo dobro, če pazijo, da ne bo šel še kdo mimo. Zaradi te napake sem naredil 3 dodatne kilometre in kakšnih 150 višincev, za kar sem zapravil približno 40 minut in zares veliko energije in volje.

Še vzpon na Fortico in spust v Omiš

Končno se odpravim še na zadnji del današnjega potovanja. Potka je na tem delu malo gor malo dol, ni pa nobenih pretiranih vzponov ali spustov. Po nekaj kilometrih se začne naselje. Mislim da je to že Omiš, čeprav je še nekaj kilometrov do cilja in sem še visoko nad morjem. Pri eni hiši prijazen domačin ponuja mandarine. Pojem eni dve in si dve vzamem še za na pot. Spijem pa tudi dcl odličnega dalmatinskega vina, ki ga je imel. Zahvalim se mu, pa se tudi on zahvaljuje meni, da sem prišel. Vsi domačini so zelo prijazni in veseli, da smo prišli na njihovo tekmo. Malce naprej pred sabo zagledam trdnjavo Fortica, kamor se še moram povzpeti, potem pa samo še spust globoko dol do cilja. Vzpon do Fortice je precej zahteven za utrujene ultraše, ampak mi ni odveč. Prostovoljci gor mi ponujajo kozice, ki so si jih pripravili za malico. Spust je tehnično zelo zahteven, ampak drvim na polno navzdol, ker sem srečal konkurenta, ki se je vzpenjal na Fortico in nočem, da me še on prehiti. Že tako sem izgubil dve mesti zaradi zgrešene KT. Hitro prispem do starega mestnega jedra Omiša, potem pa samo še tek čez most in v cilj, kjer me vsi pričakujejo in navijajo za mene.

Prihod v cilj 

Objamem Matejo in Brino in takoj pozabim na vse napore in težave, ki sem jih imel na poti. Pretekel sem 112 km in 4450 višincev po zahtevnem Dalmatinskem terenu. To mi je uspelo v dvajsetih urah, kar je bil tudi moj cilj. Kolikokrat med tekom sem si govoril, 'danes do cilja, potem pa nikoli več', zdaj pa sem na to že pozabil. V glavi so same pozitivne misli. Sploh ne vem več, da je bilo težko. Vem pa, da je bilo izjemno. Ne gre samo za dokazovanje, kaj zmorem, ampak za nekaj več. Ne vem, ne znam povedat, ampak počutim se fajn. Ko razmišljam, kako mi je bilo med trailom, se težko spominjam muk in težav, še dalmatinsko kamenje mi je ostalo v lepem spominu. V bistvu lahko rečem, da so to trenutki, pa ne samo trenutki, ampak kar dolge ure, ko sem se počutil zares živega in želel bi si, da bi to lahko počel še dolgo naprej, da se ne bi nikoli utrudil in na ta način spoznaval nove pokrajine.

Na cilju mi vsi čestitajo. Skoraj neverjetno je, kot da sem naredil nekaj izjemnega. Jaz pa si mislim, saj sem pretekel samo 110ko. Pravi kralji so oni, ki tečejo na 100 milj. Na hitro se grem v hiško stuširat in preobleč. Tam je že bila Meta, ki je bila odlična druga na 60 km v ženski konkurenci. Samo kapo dol, lahko rečem. Potem pohitim nazaj v cilj počakat, da prideta še Kristi in Matej. Njun prihod v cilj je veličasten. Pod slavolokom se ustavita in priklonita. Dejanje je izjemno, čeprav sta onadva tista, ki se jima je treba priklanjat. V tem času je v cilj prišla tudi Tjaša, ki je tekla svoj prvi trail na 20 km.

Leon in Simon prideta do cilja v nedeljo zjutraj. Nekateri so ju šli počakat, jaz pa spim kot polhek in se zbudim šele, ko se vrneta v hiško. Takoj jima čestitam. Sta največja borca in zborbala sta do cilja. Dejanja so vredna toliko, kolikor truda vložiš v njih. In po takih merilih sta onadva zmagovalca.

Mi smo se odločili, da v Omišu ostanemo do ponedeljka, da še malo izkoristimo prijetno morsko okolje. Podelitev je v nedeljo. Veliki zmagovalec dogodka je Toni. Za več kot uro je premagal vso konkurenco. Na odru lepo pohvali organizatorje, ki so že v prvi izvedbi odlično izpeljali dogodek. Seveda jim ne bi uspelo brez prijaznih prostovoljcev in domačinov, ki so DUT-u vdahnili dušo. Ne vem, če se naslednje leto spet vrnem, vrnil pa se zagotovo še bom, ker, kaj pomeni več kot to, da se človek počuti dobrodošlega.

V ponedeljek je lep sončen dan in žal mi je, da bom moral že oditi. Dopoldne izkoristimo še za pohajkovanje po plaži in kopanje v malce ohlajenem morju. Ampak sveža voda dobro dene in človek bi kar plaval. Ja plaval. Zdaj pa je konec. Odhod domov v ustaljeni ritem, ki ubija človeka in čakanje na nove dogodivščine. Že kmalu. Čim prej.

Ob prevzemu startnih paketov

Brina in Kristi

Srart na 100 milj

https://maps.suunto.com/move/branemima/5e0b8ed310c1885b1d59b5a3

SLO100 50km - Jakob

Lansko leto je bila prva izvedba SLO100. To je ultratrail po notranjskih hribih. Jaz sem se že lani udeležil 50 kilometrske tekme. Poleg te pa je še 100 kilometrska razdalja in najdaljša na 100 milj, oziroma lani je bila kar 184 kilometrov dolga preizkušnja. Po lanski petdesetki sem se tudi letos odločil za to razdaljo, čeprav sem razmišljal tudi o stotki, ki sem jo po premisleku prestavil na malce pozneje in malo južneje. Lanskih petdeset kilometrov je bila ena najdaljših in predvsem tudi najtežjih trailov, za mene, do takrat. Letos pa sem na podobnih razdaljah že kar nekajkrat nastopil in bo to za mene predvsem dober trening. Letos so za 50 km organizatorji pripravili čisto novo traso, ki naj bi bila še veliko bolj atraktivna kot lanska, ki je bila v glavnem po makadamskih cestah in malo po planinskih poteh. Letošnja trasa pa je malce bolj divja, bi lahko rekel temu. Lani smo se počasi dvigali na Nanos, od koder je sledil divji spust. Letos pa nas čakata dva strma vzpona; Lovrenc in Veliki Javornik, oba z bolj položnimi spusti, ki so tudi deloma brezpotni. Mislim, da mi je letošnja trasa bolj pisana na kožo, predvsem pa je bolj zanimiva, kar je zelo pomembno, saj dolgočasna trasa, v kombinaciji z utrujenostjo, pomeni slab rezultat. Že lani je bilo to tekmovanje bolj slabo obiskano, čeprav ne vem za kaj, saj je vse odlično organizirano in tudi trase so zelo lepe in zanimive, letos pa je prijav še manj, tako da so morali sto miljsko preizkušnjo, zaradi premalo prijav, odpovedati. Majhna udeležba pa ima eno posebno značilnost, to je, da se tudi jaz lahko borim za najvišja mesta. Po lanskoletnem četrtem mestu, si letos drznem razmišljati o stopničkah v skupni razvrstitvi. Glede na konkurenco, se mi to zdi dosegljivo, ampak treba se bo borit.

V Postojno se pripeljem okrog pol šestih zjutraj. Hočem zaviti v bar Bor, da prevzamem startno številko in potrdim svoj prihod, pa je zastražen s policijo. Startni komplet zato prevzamem kar na mestu starta, kjer mi povejo, da so v bar Bor ponoči vlomili in je zato zaprt, dokler traja policijska preiskava. Hm, torej zadaj ne morem na kavo. Srečko mi svetuje, da grem na kavo lahko na pumpo, kar tudi naredim. Tam srečam Darinko in Petra, prijazna korošca, s katerima se večkrat vidimo na kakšnem trailu in danes bosta tudi tekla. Darinka ima po moje velike možnosti za zmago v okrnjeni ženski konkurenci. Na startni prostor pridem malo pred sedmo, kjer je Slavka vsa navdušena, da sem prišel. Pove mi, da že pet dni bolj malo spijo, vsi ki skrbijo, da tekmovanje nemoteno poteka. Vsaka čast vsem, ki se tako trudijo, da organizirajo to prijetno tekmovanje. Pred startom Srečko pove še par besed o tekmi, predvsem nam naslika potek trase in na kaj moramo biti pozorni. Potem naredimo še skupinske fotografije in čas je za akcijo.

Začetek je po stopnicah navzgor po hribu in ozkih ulicah. Tu tečemo v zaprti skupini. Vodi nas Borut. Kmalu se ulica prelije v stezico in kar naenkrat smo v gozdu. Najprej gremo čez Sovič, manjši hribček nad Postojno. Borut teče z nami do mesta, kjer se odcepi stezica, po kateri bomo pritekli nazaj. V tem skupinskem teku tečem v ospredju. Malo pogledujem po sotekmovalcih in razmišljam o svojih možnostih glede stopničk. Startalo nas je 18, od tega 6 žensk in 12 moških. Torej se kar spodobi, če bi bil med prvimi tremi od dvanajstih, oziroma kar od vseh osemnajstih. Ko Borut odvije na stran, se kmalu pokaže bolj realno razmerje moči. Najprej poizkušam teči na tretjem mestu, vendar raje popustim in tečem v svojem tempu. Kmalu padem na peto mesto in tudi šesti in sedmi sta mi tik za petami. Razmišljam, ali je to to. Se bom torej moral boriti za peto mesto, ali pa so se oni spredaj preveč zagnali in jih bom še prehitel. Do vasi Studeno je proga tekoča, v glavnem po gozdnih stezicah in poljskih poteh. Zaenkrat mi še uspeva držati peto mesto. Kmalu za vasjo se začne strm travnat vzpon na tisoč metrov visoki Lovrenc. Klanci so vedno moj teren in tudi ta je. Že daleč pred vrhom zaslišim Boruta, ki iz megle glasno navija. Do vrha se uspem prebiti na četrto mesto, ne da se bi preveč prekuril. Celo obratno, zdaj začutim dodatno energijo in na polno letim po kolovozu navzdol do prve okrepčevalnice, kjer nas oskrbita Slavka in Rafael. Od starta so morali vsi trije pohiteti do tu gor, da so pripravili okrepčevalnico in označili del proge, da mi ne bi zavili na traso stotke. Jaz jim v svoji nerodnosti celo uspem politi kokakolo po avtomobilu, zato sem kar malo vesel, da je napovedan dež, da bo to spral. Na hitro se okrepčam, potem pa že tečem dalje, saj vidim, da za mano že prihajajo ostali tekmovalci.

Naslednji del proge, med prvo in drugo okrepčevalnico naj bi bil spust do Planine, ampak je veliko več kot zgolj to. S kolovoza kmalu pritečem na makadamsko cesto, ki se rahlo spušča. Tu se že uspem v hitrem spustu prebiti na tretje mesto in potem kmalu še na drugo. Z makadama kmalu zavijemo na kolovoz in potem po zaraščenem brezpotju, kjer sicer so neke markacije, navzgor, še enkrat malo čez jurja, na vrh Špilnik. Po tem brezpotnem zaraščenem terenu se dokončno uspem znebiti zasledovalcev, predvsem Francija Sveta, ki mi je bil do tu za petami. Spust s Špilnika je najprej zelo zahteven, pozneje pa preide na pašnik in tekoč kolovoz in pozneje še na makadamsko cesto, po kateri močno drvim. Pogledujem nazaj, da vidim, če so zasledovalci slučajno kje blizu. Kar naenkrat pritečem do križišča, kjer ni nobene oznake. Ne vem v katero smer naj grem. Najprej grem preverit desno cesto, ki pripelje do lovske koče in nikjer ni videti oznak naprej. Hitro se vrnem in tečem po levi cesti dalje. Po kakih petsto metrih mi ni nič več jasno, saj še vedno ni videti nobene oznake. Raje se še enkrat vrnem nazaj. Do križišča ne srečam nobenega tekmovalca in zdaj se mi že svita, da sem falil že nekje prej. Odločim se teči nazaj, dokler ne zagledam kakšne oznake. V glavi že razmišljam, kaj sem naredil. Počasi se poskušam sprijaznit, da sem najbrž zapravil dober rezultat. Končno pritečem do klanca, kjer sem prej navzdol drvel in pri tem zgrešil zelo dobro označen odcep na gozdno vlako na desni. Malce potolažen, da sem spet na pravi poti, se poženem navzdol. Zopet je pred mano križišče z dvema vlakama, ki vodita, ena levo druga desno, obe močno navzdol. Na vsaki strani leži ena zastavica na tleh in ne vem, kam naj grem. Najprej se spustim navzdol po levi strani za kakih sto metrov, vendar ko ne vidim nobene oznake, se raje začnem vračati navzgor, da preverim še levo pot. Pa saj to ni res. S tem izgubljanjem bom zares popolnoma zapravil dober rezultat. Na desni poti kmalu zagledam oznake in končno se samozavestno in na polno spustim navzdol. Spust je tu precej hiter in kmalu čez kamnolom pritečem do asfaltne ceste in druge okrepčevalnice. Tu me postreže skupina mladih punc. Presenečen izvem, da sem še vedno na drugem mestu. Očitno tudi zasledovalcem ne gre vse po načrtih. Zelo verjetno, da so zalutali na tistem križišču na spustu, kjer sem se jaz hitro vrnil preverit še drugo pot. Punce kmalu začnejo vpiti, da še dva prihajata, zato hitro pobegnem naprej, da jim uidem iz vidnega polja.

Tretji del proge, od Planine do Rakovega Škocjana se začne po asfaltu, kmalu pa zavije na gozdno makadamsko cesto, katera je malo gor-dol, nekih pretiranih težav pa tu ni. Trasa se po razgibanem makadamu vleče kar nekaj kilometrov, vmes po krajšem asfaltnem odseku prečka avtocesto, potem pa zopet po makadamu naprej. Opazim, da mi Svet Franci sledi približno na distanci minute ali dve. V glavnem se ne vidiva, razen na odsekih, kjer se vidi malo dlje. Že blizu Rakovega Škocjana trasa zapusti cesto in zavije na gozdno vlako, pozneje pa celo na zaraščeno gozdno brezpotje. Po tem delu pridobivam sekunde, saj sem že opazil, da je Franci najboljši na makadamu, po brezpotju, pa mu ne gre tako dobro. Z brezpotja padem skoraj direktno na tretjo okrepčevalnico, kjer me pričaka skupina mladih deklet in fantov. Tu si dolijem pijačo v bidone, nekaj pojem in izvem, da sem bil na odseku od Planine do tu enako hiter kot Andi Mamič, ki teče kakšnih 20 minut pred mano. Mislim, da je predaleč in predober, zato sem zdaj skoncentriran na branjenje drugega mesta. Ko odbrzim dalje, že vidim, da Franci Svet prihaja proti okrepčevalnici.

 

Tečem po potki rahlo navzdol do glavne makadamske ceste, kjer oznake kažejo oster ovinek v desno, kamor takoj po križišču zavija cesta. Za ovinkom pa so takoj oznake na levi, kamor nas zdaj trasa vodi po učni poti skozi Rakov Škocjan. Jaz v svojem divjanju zopet spregledam odcep in tečem po makadamu dalje. Po kakšnih 500 metrih se mi zdi čudno, da ni nobene oznake, zato grem nazaj preverjat in hitro najdem pravo traso. Zdaj sem zopet pretekel en dodaten kilometer in spet ne vem več, ali me je Franci prehitel, ali ne. Trasa tukaj je zelo lepa, zato se ne obremenjujem preveč in v svojem hitrem tempu tečem po prijetni naravi in mehki, z lubjem posuti potki. V nogah imam že okoli 35 kilometrov in počasi se bo najbrž pojavila rahla izčrpanost, ki pa se v tej prelepi naravi še ne izrazi. Ko pa zapustim učno pot in tečem naprej po makadamu, začutim da je svežina v nogah pošla. V vsak lažji makadamski klanček zdaj hodim in v enem iz med njih me Franci prehiti z veliko hitrostjo, da mi pokaže, kako je še močan. Nima smisla, da ga lovim. Dobro se zavedam, da moram zdaj naprej s svojim tempom, ki pa ne sme biti prepočasen. Franci bo sigurno še upočasnil, ker če bi bil tako dober, bi bil že zdavnaj daleč spredaj. Čaka naju še vzpon čez Veliki Javornik, kjer se bo pokazalo, kdo je danes boljši. Zdaj pa je pred menoj še nekaj kilometrov makadama do zadnje okrepčevalnice in z muko se vlečem naprej s kolikor toliko spodobnim tempom. Začelo je deževati, zato si oblečem jakno v upanju, da dež kmalu preneha, saj si ne želim vzpona, še manj pa spusta v mokrem. Ko končno pritečem do okrepčevalnice, je Franci še tam, dež je že davno ponehal, deležen pa sem odlične oskrbe Boštjana Zrimška in njegove družine. Pripravili so celo lesene palice, ki si jih lahko vzamemo z pomoč na vzponu.

Skupaj s Francijem na zadnji okrepčevalnici, pred vzponom na Veliki Javornik

Vzpon na Veliki Javornik začnem s hitrim pohodnim tempom v klanec. Malce nad sabo vidim Francija, ki je precej hiter in ga ne dohitevam. Poizkušam se ne preveč obremenjevati z njim, ampak grem raje s takim tempom, da bom zdržal do vrha in da mi bo ostalo še dovolj moči za hiter spust in tek do cilja v Postojni. Franci me zaenkrat drži na distanci. Še vedno grem lepo umirjeno navzgor. Če ga ne ujamem tukaj, je pač predober za mene. Kar naenkrat opazim, da se je ustavil in da lovi zrak. Potem spet nadaljuje z istim tempom naprej. Jaz se lepo enakomerno vzpenjam, z enako hitrostjo se on vzpenja pred mano, ampak vsake toliko časa se ustavi in lovi zrak in zato sem mu vse bližje. Prehitim ga kakšnih deset minut pred vrhom, do vrha pa si priborim kakšno minutko prednosti, kar se mi zdi premalo in bojim se da bo kmalu zdrvel mimo mene. Malo se tolažim, da bo tudi tretje mesto vredu, če ne bo šlo drugače. Za prvim ovinkom grem odtočit in čakam, kdaj bo zdrvel mimo mene, pa ga kar ni. Zdaj jaz hitro odbrzim naprej. Če ga še ni, pomeni da je precej zdelan, in zdaj se potrudim, da me ne dobi v vidno polje. Pot navzdol se kmalu spremeni v brezpotje, kjer se trudim čim bolj lahkotno teči mimo vseh naravnih ovir. Po nekaj minutah pridem na makadamsko gozdno cesto. Pogledujem nazaj, ampak Francija nikjer ne vidim za sabo. Borim se za drugo mesto, katerega zaenkrat trdno držim v rokah. S tem zavedanjem na polno drvim navzdol. Pozabil sem na to, da sem utrujen in da nimam več energije. Če se tukaj ne bi boril za tako dober rezultat, bi se sigurno komaj vlekel proti cilju, zdaj pa je glava prevzela komando nad nogami in jih prepričala, da niso utrujene in da je treba dati vse od sebe. Po nekaj kilometrih iz makadama zavijem po strmem travnatem spustu z bolj slabim kolovozom navzdol. Tukaj grem na polno in prepričan sem, da spet pridobivam. Vidi se daleč nazaj in Francija ni videti za mano, ampak ne popuščam. Ko se teren zravna je zopet nekaj makadama in tudi malo klanca. Potem zavijem levo. Teren je zdaj skorajda brezpoten, malo gor, malo dol. Kmalu že slišim hrup iz avtoceste, zato vem, da se približujem Postojni. Sledi še strm spust po kamniti gozdni cesti, potem pa že asfalt in prečkanje avtoceste. Zdaj sem že prepričan, da bom drugi, pa če tudi me Franci ujame. Ga bom pa našprintal. Kakšen kilometer po ulicah Postojne mi je precej težaven, potem pa sledi še vzponček na Sovič in spust po že znani potki do cilja. Na vzponu še malo pogledujem nazaj, na spustu proti cilju pa tečem v umirjeno hitrem tempu, kot bi šel teči samo čez ta hribček.

Na cilju me pričakata Brina in Mateja. Seveda so vsi navdušeni, da sem drugi. Tudi jaz sem zelo zadovoljen. Čutim prijetno utrujenost in zadovoljstvo z rezultatom, nikakor pa nisem pretirano skurjen in zato mislim, da sem pripravljen na stotko, ki me čaka čez dober mesec v Dalmaciji. Franci pride v cilj 12 minut za mano, kar pomeni da sem bil v spustu z Velikega Javornika več kot za min/km hitrejši od njega. Zadovoljen sem, ker sem to hitrost dosegel na spustu, ki ni moj teren in da me v zadnjih kilometrih ni premagala izčrpanost.

Zadovoljen v cilju

Kmalu po prihodu v cilj je pričelo deževati. Ob štirih popoldne grem na podelitev, ki je zaradi dežja kar pod podstreškom pred barom Bor. Poleg drugega mesta sem prejel še nagrado za prvo mesto v kategoriji. Res je, da danes nisem imel veliko konkurence, ampak za svoj dosežek se se moral vseeno zelo boriti. Med ženskami je zmagala Darinka, ki je zelo lepo razporedila svoje moči. Začela je počasi in napredovala proti cilju. Čestitke za tak pameten tek. Čestitke pa tudi vsem, ki so pretekli 100 km trail, posebej tudi edini ženski; Maji Sakač Rožmanec.

Prvi trije na sto kilometrov

Maja Sakač Rožmanec - zmagovalka in edina ženska, ki je pretekla 100 km

Prve tri ženske na 50 km

Srečko mi čestita za drugo mesto

Čestitke prvouvrščenemu 

Na zmagovalnem odru

Zdaj pa še nekaj pohval največjim zmagovalcem te prireditve. Organizatorjem in vsem prostovoljcem ki pomagajo. Vem, da so nekateri iz med njih zadnji teden skoraj brez spanca skrbeli, da je vse tako, kot mora biti in prireditev odlično izpeljali. Nekatere iz med njih poznam, še več jih ne, zato ne bom nikogar omenjal, ker potem sigurno koga pozabim. Vem, koliko truda je potrebno, da se označi tako dolge proge in potem preverja, če so oznake še na mestu, ker se na žalost dogaja tudi to, da oznake pobirajo, ali iz nevednosti, ali pa tudi nalašč. Zares je samo z velikim entuziazmom mogoče s tako majhno ekipo izpeljati tako zahtevno prireditev. Škoda, da je tako malo prijav, pa ne zaradi mene, jaz lahko tečem tudi sam in tako z lahkoto zmagam, ampak zaradi organizatorjev, ki bi z več startninami dobili vsaj malo več stroškov povrnjenih. Jaz se bom še vračal sem, na to prireditev, tako da močno upam, da se bo uveljavila in postala malo bolj množična. Na svidenje prihodnje leto, sedaj pa novim ciljem naproti.

http://slotrail.si/slo50_2016/
http://sportotime.com/slv/dirka/541/skupni_rang