Lansko leto je bila prva izvedba SLO100. To je ultratrail po notranjskih hribih. Jaz sem se že lani udeležil 50 kilometrske tekme. Poleg te pa je še 100 kilometrska razdalja in najdaljša na 100 milj, oziroma lani je bila kar 184 kilometrov dolga preizkušnja. Po lanski petdesetki sem se tudi letos odločil za to razdaljo, čeprav sem razmišljal tudi o stotki, ki sem jo po premisleku prestavil na malce pozneje in malo južneje. Lanskih petdeset kilometrov je bila ena najdaljših in predvsem tudi najtežjih trailov, za mene, do takrat. Letos pa sem na podobnih razdaljah že kar nekajkrat nastopil in bo to za mene predvsem dober trening. Letos so za 50 km organizatorji pripravili čisto novo traso, ki naj bi bila še veliko bolj atraktivna kot lanska, ki je bila v glavnem po makadamskih cestah in malo po planinskih poteh. Letošnja trasa pa je malce bolj divja, bi lahko rekel temu. Lani smo se počasi dvigali na Nanos, od koder je sledil divji spust. Letos pa nas čakata dva strma vzpona; Lovrenc in Veliki Javornik, oba z bolj položnimi spusti, ki so tudi deloma brezpotni. Mislim, da mi je letošnja trasa bolj pisana na kožo, predvsem pa je bolj zanimiva, kar je zelo pomembno, saj dolgočasna trasa, v kombinaciji z utrujenostjo, pomeni slab rezultat. Že lani je bilo to tekmovanje bolj slabo obiskano, čeprav ne vem za kaj, saj je vse odlično organizirano in tudi trase so zelo lepe in zanimive, letos pa je prijav še manj, tako da so morali sto miljsko preizkušnjo, zaradi premalo prijav, odpovedati. Majhna udeležba pa ima eno posebno značilnost, to je, da se tudi jaz lahko borim za najvišja mesta. Po lanskoletnem četrtem mestu, si letos drznem razmišljati o stopničkah v skupni razvrstitvi. Glede na konkurenco, se mi to zdi dosegljivo, ampak treba se bo borit.
V Postojno se pripeljem okrog pol šestih zjutraj. Hočem zaviti v bar Bor, da prevzamem startno številko in potrdim svoj prihod, pa je zastražen s policijo. Startni komplet zato prevzamem kar na mestu starta, kjer mi povejo, da so v bar Bor ponoči vlomili in je zato zaprt, dokler traja policijska preiskava. Hm, torej zadaj ne morem na kavo. Srečko mi svetuje, da grem na kavo lahko na pumpo, kar tudi naredim. Tam srečam Darinko in Petra, prijazna korošca, s katerima se večkrat vidimo na kakšnem trailu in danes bosta tudi tekla. Darinka ima po moje velike možnosti za zmago v okrnjeni ženski konkurenci. Na startni prostor pridem malo pred sedmo, kjer je Slavka vsa navdušena, da sem prišel. Pove mi, da že pet dni bolj malo spijo, vsi ki skrbijo, da tekmovanje nemoteno poteka. Vsaka čast vsem, ki se tako trudijo, da organizirajo to prijetno tekmovanje. Pred startom Srečko pove še par besed o tekmi, predvsem nam naslika potek trase in na kaj moramo biti pozorni. Potem naredimo še skupinske fotografije in čas je za akcijo.
Začetek je po stopnicah navzgor po hribu in ozkih ulicah. Tu tečemo v zaprti skupini. Vodi nas Borut. Kmalu se ulica prelije v stezico in kar naenkrat smo v gozdu. Najprej gremo čez Sovič, manjši hribček nad Postojno. Borut teče z nami do mesta, kjer se odcepi stezica, po kateri bomo pritekli nazaj. V tem skupinskem teku tečem v ospredju. Malo pogledujem po sotekmovalcih in razmišljam o svojih možnostih glede stopničk. Startalo nas je 18, od tega 6 žensk in 12 moških. Torej se kar spodobi, če bi bil med prvimi tremi od dvanajstih, oziroma kar od vseh osemnajstih. Ko Borut odvije na stran, se kmalu pokaže bolj realno razmerje moči. Najprej poizkušam teči na tretjem mestu, vendar raje popustim in tečem v svojem tempu. Kmalu padem na peto mesto in tudi šesti in sedmi sta mi tik za petami. Razmišljam, ali je to to. Se bom torej moral boriti za peto mesto, ali pa so se oni spredaj preveč zagnali in jih bom še prehitel. Do vasi Studeno je proga tekoča, v glavnem po gozdnih stezicah in poljskih poteh. Zaenkrat mi še uspeva držati peto mesto. Kmalu za vasjo se začne strm travnat vzpon na tisoč metrov visoki Lovrenc. Klanci so vedno moj teren in tudi ta je. Že daleč pred vrhom zaslišim Boruta, ki iz megle glasno navija. Do vrha se uspem prebiti na četrto mesto, ne da se bi preveč prekuril. Celo obratno, zdaj začutim dodatno energijo in na polno letim po kolovozu navzdol do prve okrepčevalnice, kjer nas oskrbita Slavka in Rafael. Od starta so morali vsi trije pohiteti do tu gor, da so pripravili okrepčevalnico in označili del proge, da mi ne bi zavili na traso stotke. Jaz jim v svoji nerodnosti celo uspem politi kokakolo po avtomobilu, zato sem kar malo vesel, da je napovedan dež, da bo to spral. Na hitro se okrepčam, potem pa že tečem dalje, saj vidim, da za mano že prihajajo ostali tekmovalci.
Naslednji del proge, med prvo in drugo okrepčevalnico naj bi bil spust do Planine, ampak je veliko več kot zgolj to. S kolovoza kmalu pritečem na makadamsko cesto, ki se rahlo spušča. Tu se že uspem v hitrem spustu prebiti na tretje mesto in potem kmalu še na drugo. Z makadama kmalu zavijemo na kolovoz in potem po zaraščenem brezpotju, kjer sicer so neke markacije, navzgor, še enkrat malo čez jurja, na vrh Špilnik. Po tem brezpotnem zaraščenem terenu se dokončno uspem znebiti zasledovalcev, predvsem Francija Sveta, ki mi je bil do tu za petami. Spust s Špilnika je najprej zelo zahteven, pozneje pa preide na pašnik in tekoč kolovoz in pozneje še na makadamsko cesto, po kateri močno drvim. Pogledujem nazaj, da vidim, če so zasledovalci slučajno kje blizu. Kar naenkrat pritečem do križišča, kjer ni nobene oznake. Ne vem v katero smer naj grem. Najprej grem preverit desno cesto, ki pripelje do lovske koče in nikjer ni videti oznak naprej. Hitro se vrnem in tečem po levi cesti dalje. Po kakih petsto metrih mi ni nič več jasno, saj še vedno ni videti nobene oznake. Raje se še enkrat vrnem nazaj. Do križišča ne srečam nobenega tekmovalca in zdaj se mi že svita, da sem falil že nekje prej. Odločim se teči nazaj, dokler ne zagledam kakšne oznake. V glavi že razmišljam, kaj sem naredil. Počasi se poskušam sprijaznit, da sem najbrž zapravil dober rezultat. Končno pritečem do klanca, kjer sem prej navzdol drvel in pri tem zgrešil zelo dobro označen odcep na gozdno vlako na desni. Malce potolažen, da sem spet na pravi poti, se poženem navzdol. Zopet je pred mano križišče z dvema vlakama, ki vodita, ena levo druga desno, obe močno navzdol. Na vsaki strani leži ena zastavica na tleh in ne vem, kam naj grem. Najprej se spustim navzdol po levi strani za kakih sto metrov, vendar ko ne vidim nobene oznake, se raje začnem vračati navzgor, da preverim še levo pot. Pa saj to ni res. S tem izgubljanjem bom zares popolnoma zapravil dober rezultat. Na desni poti kmalu zagledam oznake in končno se samozavestno in na polno spustim navzdol. Spust je tu precej hiter in kmalu čez kamnolom pritečem do asfaltne ceste in druge okrepčevalnice. Tu me postreže skupina mladih punc. Presenečen izvem, da sem še vedno na drugem mestu. Očitno tudi zasledovalcem ne gre vse po načrtih. Zelo verjetno, da so zalutali na tistem križišču na spustu, kjer sem se jaz hitro vrnil preverit še drugo pot. Punce kmalu začnejo vpiti, da še dva prihajata, zato hitro pobegnem naprej, da jim uidem iz vidnega polja.
Tretji del proge, od Planine do Rakovega Škocjana se začne po asfaltu, kmalu pa zavije na gozdno makadamsko cesto, katera je malo gor-dol, nekih pretiranih težav pa tu ni. Trasa se po razgibanem makadamu vleče kar nekaj kilometrov, vmes po krajšem asfaltnem odseku prečka avtocesto, potem pa zopet po makadamu naprej. Opazim, da mi Svet Franci sledi približno na distanci minute ali dve. V glavnem se ne vidiva, razen na odsekih, kjer se vidi malo dlje. Že blizu Rakovega Škocjana trasa zapusti cesto in zavije na gozdno vlako, pozneje pa celo na zaraščeno gozdno brezpotje. Po tem delu pridobivam sekunde, saj sem že opazil, da je Franci najboljši na makadamu, po brezpotju, pa mu ne gre tako dobro. Z brezpotja padem skoraj direktno na tretjo okrepčevalnico, kjer me pričaka skupina mladih deklet in fantov. Tu si dolijem pijačo v bidone, nekaj pojem in izvem, da sem bil na odseku od Planine do tu enako hiter kot Andi Mamič, ki teče kakšnih 20 minut pred mano. Mislim, da je predaleč in predober, zato sem zdaj skoncentriran na branjenje drugega mesta. Ko odbrzim dalje, že vidim, da Franci Svet prihaja proti okrepčevalnici.
Tečem po potki rahlo navzdol do glavne makadamske ceste, kjer oznake kažejo oster ovinek v desno, kamor takoj po križišču zavija cesta. Za ovinkom pa so takoj oznake na levi, kamor nas zdaj trasa vodi po učni poti skozi Rakov Škocjan. Jaz v svojem divjanju zopet spregledam odcep in tečem po makadamu dalje. Po kakšnih 500 metrih se mi zdi čudno, da ni nobene oznake, zato grem nazaj preverjat in hitro najdem pravo traso. Zdaj sem zopet pretekel en dodaten kilometer in spet ne vem več, ali me je Franci prehitel, ali ne. Trasa tukaj je zelo lepa, zato se ne obremenjujem preveč in v svojem hitrem tempu tečem po prijetni naravi in mehki, z lubjem posuti potki. V nogah imam že okoli 35 kilometrov in počasi se bo najbrž pojavila rahla izčrpanost, ki pa se v tej prelepi naravi še ne izrazi. Ko pa zapustim učno pot in tečem naprej po makadamu, začutim da je svežina v nogah pošla. V vsak lažji makadamski klanček zdaj hodim in v enem iz med njih me Franci prehiti z veliko hitrostjo, da mi pokaže, kako je še močan. Nima smisla, da ga lovim. Dobro se zavedam, da moram zdaj naprej s svojim tempom, ki pa ne sme biti prepočasen. Franci bo sigurno še upočasnil, ker če bi bil tako dober, bi bil že zdavnaj daleč spredaj. Čaka naju še vzpon čez Veliki Javornik, kjer se bo pokazalo, kdo je danes boljši. Zdaj pa je pred menoj še nekaj kilometrov makadama do zadnje okrepčevalnice in z muko se vlečem naprej s kolikor toliko spodobnim tempom. Začelo je deževati, zato si oblečem jakno v upanju, da dež kmalu preneha, saj si ne želim vzpona, še manj pa spusta v mokrem. Ko končno pritečem do okrepčevalnice, je Franci še tam, dež je že davno ponehal, deležen pa sem odlične oskrbe Boštjana Zrimška in njegove družine. Pripravili so celo lesene palice, ki si jih lahko vzamemo z pomoč na vzponu.
 |
| Skupaj s Francijem na zadnji okrepčevalnici, pred vzponom na Veliki Javornik |
Vzpon na Veliki Javornik začnem s hitrim pohodnim tempom v klanec. Malce nad sabo vidim Francija, ki je precej hiter in ga ne dohitevam. Poizkušam se ne preveč obremenjevati z njim, ampak grem raje s takim tempom, da bom zdržal do vrha in da mi bo ostalo še dovolj moči za hiter spust in tek do cilja v Postojni. Franci me zaenkrat drži na distanci. Še vedno grem lepo umirjeno navzgor. Če ga ne ujamem tukaj, je pač predober za mene. Kar naenkrat opazim, da se je ustavil in da lovi zrak. Potem spet nadaljuje z istim tempom naprej. Jaz se lepo enakomerno vzpenjam, z enako hitrostjo se on vzpenja pred mano, ampak vsake toliko časa se ustavi in lovi zrak in zato sem mu vse bližje. Prehitim ga kakšnih deset minut pred vrhom, do vrha pa si priborim kakšno minutko prednosti, kar se mi zdi premalo in bojim se da bo kmalu zdrvel mimo mene. Malo se tolažim, da bo tudi tretje mesto vredu, če ne bo šlo drugače. Za prvim ovinkom grem odtočit in čakam, kdaj bo zdrvel mimo mene, pa ga kar ni. Zdaj jaz hitro odbrzim naprej. Če ga še ni, pomeni da je precej zdelan, in zdaj se potrudim, da me ne dobi v vidno polje. Pot navzdol se kmalu spremeni v brezpotje, kjer se trudim čim bolj lahkotno teči mimo vseh naravnih ovir. Po nekaj minutah pridem na makadamsko gozdno cesto. Pogledujem nazaj, ampak Francija nikjer ne vidim za sabo. Borim se za drugo mesto, katerega zaenkrat trdno držim v rokah. S tem zavedanjem na polno drvim navzdol. Pozabil sem na to, da sem utrujen in da nimam več energije. Če se tukaj ne bi boril za tako dober rezultat, bi se sigurno komaj vlekel proti cilju, zdaj pa je glava prevzela komando nad nogami in jih prepričala, da niso utrujene in da je treba dati vse od sebe. Po nekaj kilometrih iz makadama zavijem po strmem travnatem spustu z bolj slabim kolovozom navzdol. Tukaj grem na polno in prepričan sem, da spet pridobivam. Vidi se daleč nazaj in Francija ni videti za mano, ampak ne popuščam. Ko se teren zravna je zopet nekaj makadama in tudi malo klanca. Potem zavijem levo. Teren je zdaj skorajda brezpoten, malo gor, malo dol. Kmalu že slišim hrup iz avtoceste, zato vem, da se približujem Postojni. Sledi še strm spust po kamniti gozdni cesti, potem pa že asfalt in prečkanje avtoceste. Zdaj sem že prepričan, da bom drugi, pa če tudi me Franci ujame. Ga bom pa našprintal. Kakšen kilometer po ulicah Postojne mi je precej težaven, potem pa sledi še vzponček na Sovič in spust po že znani potki do cilja. Na vzponu še malo pogledujem nazaj, na spustu proti cilju pa tečem v umirjeno hitrem tempu, kot bi šel teči samo čez ta hribček.
Na cilju me pričakata Brina in Mateja. Seveda so vsi navdušeni, da sem drugi. Tudi jaz sem zelo zadovoljen. Čutim prijetno utrujenost in zadovoljstvo z rezultatom, nikakor pa nisem pretirano skurjen in zato mislim, da sem pripravljen na stotko, ki me čaka čez dober mesec v Dalmaciji. Franci pride v cilj 12 minut za mano, kar pomeni da sem bil v spustu z Velikega Javornika več kot za min/km hitrejši od njega. Zadovoljen sem, ker sem to hitrost dosegel na spustu, ki ni moj teren in da me v zadnjih kilometrih ni premagala izčrpanost.
 |
| Zadovoljen v cilju |
Kmalu po prihodu v cilj je pričelo deževati. Ob štirih popoldne grem na podelitev, ki je zaradi dežja kar pod podstreškom pred barom Bor. Poleg drugega mesta sem prejel še nagrado za prvo mesto v kategoriji. Res je, da danes nisem imel veliko konkurence, ampak za svoj dosežek se se moral vseeno zelo boriti. Med ženskami je zmagala Darinka, ki je zelo lepo razporedila svoje moči. Začela je počasi in napredovala proti cilju. Čestitke za tak pameten tek. Čestitke pa tudi vsem, ki so pretekli 100 km trail, posebej tudi edini ženski; Maji Sakač Rožmanec.
 |
| Prvi trije na sto kilometrov |
 |
| Maja Sakač Rožmanec - zmagovalka in edina ženska, ki je pretekla 100 km |
 |
| Prve tri ženske na 50 km |
 |
| Srečko mi čestita za drugo mesto |
 |
| Čestitke prvouvrščenemu |
 |
| Na zmagovalnem odru |
Zdaj pa še nekaj pohval največjim zmagovalcem te prireditve. Organizatorjem in vsem prostovoljcem ki pomagajo. Vem, da so nekateri iz med njih zadnji teden skoraj brez spanca skrbeli, da je vse tako, kot mora biti in prireditev odlično izpeljali. Nekatere iz med njih poznam, še več jih ne, zato ne bom nikogar omenjal, ker potem sigurno koga pozabim. Vem, koliko truda je potrebno, da se označi tako dolge proge in potem preverja, če so oznake še na mestu, ker se na žalost dogaja tudi to, da oznake pobirajo, ali iz nevednosti, ali pa tudi nalašč. Zares je samo z velikim entuziazmom mogoče s tako majhno ekipo izpeljati tako zahtevno prireditev. Škoda, da je tako malo prijav, pa ne zaradi mene, jaz lahko tečem tudi sam in tako z lahkoto zmagam, ampak zaradi organizatorjev, ki bi z več startninami dobili vsaj malo več stroškov povrnjenih. Jaz se bom še vračal sem, na to prireditev, tako da močno upam, da se bo uveljavila in postala malo bolj množična. Na svidenje prihodnje leto, sedaj pa novim ciljem naproti.
http://slotrail.si/slo50_2016/
http://sportotime.com/slv/dirka/541/skupni_rang
Ni komentarjev:
Objavite komentar