23. gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst

Startamo direktno v klanec po strmi asfaltni cesti navzgor. Tokrat sem se na startu postavil čisto v ospredje, da mi višje ne bo treba preveč prehitevat po kakšnih ozkih stezicah. Zdaj pa so se po asfaltu vsi tako zagnali v breg, da me skoraj zgazijo. Sploh ne vem, ali naj grem v svojem ritmu, ali naj sledim pobesneli množici. Tečemo skozi vas Trtnik, ki je v bistvu strma ulica iz Podbrda navzgor proti Črni prsti. Z asfalta kmalu zavijemo na bližnjico po ozki stezici in postane mi jasno, zakaj so se tako zagrebli. Tukaj je namreč nastala gneča, zato se težko prebijam mimo, zdaj precej upočasnjenih sotekmovalcev. Še enkrat se za kakšnih sto metrov vrnemo na asfalt, kjer ne dovolim nikomur več, da me prehiti. Potem pa po stopnicah in po strmi travnati brežini navzgor. Tukaj gre stezica skoraj naravnost po strmini navzgor, brez ključev, zaradi česar je to najbolj strm odsek proge. Potem kmalu pridemo v gozd, kjer strmina večkrat popusti za par korakov. V teh kratkih manj strmih odsekih se odločim za tekaški korak, v strmino pa v glavnem hodim. Tako po manj strmem delu ne izgubim preveč časa, pa tudi za mišice se mi zdi v redu, če malo spremenim način gibanja. Je pa res, da s to taktiko ni nikjer nič počitka, vendar se mi proga zdi dovolj kratka, da bi moral zdržati. Gledam tempo vzpona, ki ga držim približno pet minut za sto metrov vzpona, kar zadostuje za uro in šest minut do vrha. To sem si tudi zadal za glavni, realno dosegljiv cilj, za katerega se pa moram kar precej potrudit. Pritečem do gozdne ceste, ki je precej položna in tu začnem malce izgubljati svojo borbo z višinci. Preden to cesto zapustimo, se še okrepčam na prvi okrepčevalnici.

Od okrepčevalnice navzgor se strmina neusmiljeno vrne. Zopet sem na svojem terenu. Kmalu prepoznam, da sem po tej stezi tekel navzdol pred nekaj meseci na GM4O. Od tu dalje progo že poznam. Prav dobro se spominjam strmega spusta iz Črne prsti, zdaj pa tukaj grizem navzgor. Moj vzpon ostane konstanten. Stezica ima še vedno kratke, manj strme odseke. Vsake toliko časa koga prehitim, mene pa ne prehiti nihče, saj so boljši od mene že daleč spredaj. Ko prehitim Mihaelo, že razmišljam, če sem za sabo pustil vse punce, ampak kmalu zagledam daleč pred sabo še eno postavo s čopom, ki mi maha. To je Tina, ki jo prehitim malce pod gozdno mejo. Takoj, ko pritečem ven iz gozda, se pokaže Črna prst pred mano, nesramno blizu, ampak daleč zgoraj. Od tukaj pa do vrha je ob poti precej navijačev, ki dajejo vzpodbudo. Pogled na uro mi pove, da še vedno malce zaostajam za svojim zastavljenim tempom. Druga okrepčevalnica je že precej visoko. Popijem kozarec vode, več pa do vrha ne bom rabil. Bi bila zdaj vsaka dodatna obtežitev čisto odveč.

Po travnat brežini navzgor je potka najprej speljana v ključih, višje gori proti sedlu, pa poševno po pobočju navzgor. V želodcu mi kruli, kar se mi zdi kar malo čudno, saj se mi to med tekom ni še nikoli dogajalo. Zjutraj sem pojedel štručko s semeni in banano pred startom. To kruljenje imam za znak, da prebavila še dobro delujejo in da ni vsa kri v nogah, kar pomeni, da imam še rezerve. Mogoče pa je to samo zaradi vode z veliko magnezija, ki jo imajo na okrepčevalnicah. Zdaj se ne šparam več in prestavim v malce višji tempo, kolikor pač gre. Ko prehitevam druge, se vedno počutim močan in to mi da še dodaten pospešek. Pred sabo zagledam dva tekmovalca, približno enako stara, kot jaz. Lahko da sta iz moje kategorije, zato se potrudim in enega za drugim prehitim ravno do sedla. Od sedla do vrha je manj kot sto višincev, za razdaljo pa ne vem, saj cilja od tu ne vidim. Na vzponu ob grebenu navzgor zopet na polno prehitevam še dva tekača podobne starosti. Na vrhu strmine opazim kočo in cilj, do njega pa še dolga ravnina in kratek vzponček. Uf, zdaj pa moram šprintat po tej ravnini, saj me eden od prehitenih z vso močjo lovi. Šprintam kolikor se da. Navijači vpijejo 'daj, daj, daj!' in pa 'pazi zadaj!', jaz pa sploh ne gledam nazaj in poganjam noge kolikor se da. Pritečem na cilj, zadihan in izčrpan grem naravnost naprej do ciljne okrepčevalnice. Pogledam na uro in ugotovim, da mi je s tem dirkanjem proti vrhu uspela tudi moja dirka z višinskim tempom. Moj čas je ura, pet minut in trideset sekund.

Proti vrhu, visoko nad Baško Grapo

Ko se malo nadiham in napijem, vzamem sadno kupo in se usedem malce stran, na travi in čakam ostale tekmovalce. Pogledat grem še razgled iz vrha proti Bohinjski strani. Med tem časom sta v cilju tudi Borut in Zdravko. Skupaj čakamo še na Slavko, ki kmalu vsa zadovoljna pride do cilja. Potem nazdravimo na uspešen tek s pivom in pojem še eno okusno sadno kupo. Organizator je do tu gor dostavil opremo, kdor jo je oddal, ampak jaz nimam ničesar, zato me v prešvicani majici že malce zebe in se raje odpravim navzdol. Nikamor se mi ne mudi, saj me v dolini nihče ne čaka, razglasitev rezultatov bo pa šele po 13-ti uri, zato grem tokrat v dolino počasi, v pohodnem koraku, tako da za dol porabim več časa kot za gor.

Na razglasitvi rezultatov

Pri avtu se preoblečem in grem na izvrstno malico. Kmalu so bili na oglasni deski rezultati. Bil sem štiriindvajseti, v kategoriji pa šesti od šestindvajsetih. Zadovoljen sem, saj končno nisem več čisto v povprečju, ampak malce bolj proti vrhu, v hudi konkurenci gorenjskih in primorskih gorskih tekačev. Vidim, da mi je za tretje mesto v kategoriji zmanjkalo samo tri minutke in razmišljam, ali bi bil zmožen teči toliko hitreje. S pravo taktiko mogoče, z več treninga pa sigurno. Na koncu vseh podelitev smo na vrsti še tisti ki smo naredili cel pušeljc gorskih tekov. To so KBK, Tek na Ratitovec, GM4O in današnji, Tek na Črno prst. Vsi udeleženci vseh štirih tekov smo deležni še posebnega priznanja in majice z logotipom pušeljca gorskih tekov.

Podelitev nagrade vsem ki so naredili pušeljc štirih gorskih tekov.

Pohvalit moram še organizatorje v Podbrdu, ki so se zopet izkazali in na tem težkem terenu izvrstno izpeljali še eno prireditev. Včasih mi je bil Podbrdo kraj nekje v Baški grapi, težko dostopen in neugledno izhodišče za hribe v okolici, zdaj pa se tja vedno raje vračam. Tu živijo ljudje, ki delajo s srcem, zato jim prireditve odlično uspevajo. Poleg Podbrdo trail running festivala v začetku poletja, ki je vrhunec trail teka v Sloveniji je zdaj, konec poletja tu še najstarejši gorski tek v Sloveniji, Tek na črno prst.