Sobota obveznosti v športnem udejstvovanju, je pred mano, bi lahko rekel. Zakaj tako? Ker če si štartnino za tekmovanje ne plačam sam, čutim odgovornost do sponzorja, pa čeprav je to le podjetje v katerem delam in ki nam je zaposlenim omogočilo nastop na kolesarskem vzponu na Krvavec. Saj ne, da je full pomemben rezultat, je pa fajn, če firmo častno zastopam. Seveda bom oblekel majico, ki sem jo dobil, pa čeprav ni kolesarska in bom zaradi tega brez žepov, tako da se bom moral drugače znajti glede tega, kako bom sabo tovoril vsaj nekaj denarja, ključe in telefon, če že drugega ne. Tako je to, pojaviti se moram tam in priti do cilja in ko to ne delam samo za sebe, nikakor ni več tako kul, saj je občutek svobode zdaj izgubljen. Razlika je čisto taka, kot če delaš nekaj za sebe, ali pa si samo v službi.
Potem je popoldne še prireditev v Ambrusu in 20. obletnica Športnega društva Ambrus. Itak da se hočem in se bom udeležil vsaj ene izmed športnih disciplin na tem dogodku. Načrt imam, da bi šel na kolesarjenje in potem še na tek, ampak imam občutek, da se to časovno ne bo izšlo. V Ambrusu sem preživel vse svoje otroštvo in mladost, torej večino svojega življenja do sedaj. Na otroštvo in mladost imam tako lepe, kot žal tudi bolj neprijetne spomine in vesel sem, da imam zdaj svoje življenje, stran od tam. Nikomur nič ne očitam, saj sem zdaj to kar sem prav zaradi svoje preteklosti, ki me je zgradila in v sedanjosti sem zadovoljen sam s seboj. Sploh pa, Ambrus je prav prijeten kraj in lepo se je vračati tja. Športno društvo Ambrus so ustanovili fuzbalerji in ljubiteljski obiskovalci poletov v Planici pred dvajsetimi leti in v tistih časih med to druščino jaz pač nisem pasal. Časi se spreminjajo in tudi v Ambrusu je vse več rekreativnih tekačev in kolesarjev. Že lansko leto so prvič organizirali tekaško, letos pa tudi kolesarsko rekreativno prireditev. Pred nekaj tedni sem bil na eni fešti v Ambrusu in takrat me je predsednik športnega društva povabil, če bi se včlanil. Nekaj je klobasal, kako bi bili ponosni, če bi imeli za člana takega 'ultramaratonca' kot sem jaz, kako mi bodo v prihodnosti plačevali vse startnine in podobne fore. Itak mi je bilo jasno, da hoče nabrati čim več članov, ker tako dobijo več denarja od občine in seveda od članarin, ampak vseeno sem častno sprejel ponudbo. Tako da, lepo mi je priti v Ambrus kolesariti ali teči in pa tudi lepo je če pridem.
Sobota je. Zjutraj se skupaj z Matejo in Brino odpeljemo na Cerklje na Gorenjskem oziroma v bližnjo vasico Dvorje, kjer bo start vzpona na Krvavec. Mateja in Brina bosta šli s kabinsko žičnico gor in me bosta počakali v cilju. Mislim, da se nas je prijavilo devet sodelavcev. Z nekaterimi se srečam že pred startom. Malo podebatiramo. Klemen je brez čelade in opozorim ga, da je po pravilih čelada obvezna in da ga mogoče ne bodo pustili na start, pa si tega ne žene preveč k srcu. Ura gre hitro naprej, zato se Mateja in Brina odpeljeta proti kabinski žičnici, jaz pa naredim kakašna dva kroga za ogrevanje, potem pa že na start. Postavim se čisto zadaj, kjer je zraven tudi nekaj sodelavcev. Smo pač bolj amaterska druščina med temi 'polprofesionalnimi' kolesarji, zato spredaj raje ne delamo gužve.
Takoj po startu je še slab kilometer zaprte vožnje, ko pa zavijemo v klanec se začne zares. Na tisti ravnini so vsi zelo hitri, zato me prehitijo še tisti, ki so za menoj. Takoj v klanec pa jaz začnem s prehitevanjem, počasnim a vztrajnim. Ko se cesta postavi najbolj pokonci, grem najhitreje mimo zadihanih in zariplih kolesarjev. Cesta se kmalu malo poravna in takrat še bolj pospešim. Počutim se hiter in zelo dober, ko vozim mimo ostalih, pa čeprav v resnici prehitevam samo tiste najslabše, saj najboljši so itak daleč spredaj. Potem se cesta prevesi v krajši spust, ki ga jaz izkoristim za počitek, zato me samo tukaj, na celi dirki, prehiti nekaj kolesarjev, katere že takoj na naslednjem klančku prehitim z veliko hitrostjo, da jim pokažem kdo je kralj klancev. Na svoji uri, tako kot pri tekih v klanec, tudi tukaj gledam predvsem prevožene višince in ne razdalje v kilometrih. Zdi se mi, da se hitro bližam cilju. Klanec kar ves čas vztraja, ampak vseeno se mi zdi premalo strm, da bi šel res s polno močjo navzgor. Razmišljam o tem, zakaj ni še bolj strmo, da sem tam itak najboljši. Vsi so mi govorili, kako strmina ne popušča do vrha in kako težak klanec da je, jaz pa komaj čakam, kdaj se bo že postavilo še bolj pokonci. Ta želja mi je kmalu uslišana in zdaj se moram zares potruditi, da mi uspe s svojimi težkimi prestavami, prilagojenim bolj za ravninske hitrosti, speljati v to strmino. Ampak, stoje in z vso močjo samo zdrvim mimo presenečenih zadihancev, ki me čudno gledajo, od kje neki je ta pridrvel in zakaj nisem že daleč spredaj. Ko spet malce popusti, se usedem in še pospešim z obračanjem pedalov ter ne popuščam do cilja. Tik pred ciljem se cesta poravna, jaz pa sem v skupinici z še dvema kolesarjema. Skoraj prepričan sem, da me bosta po tej ravnini nažgala, zato takoj zdrvim v samozavesten sprint, na katerega se sploh ne upata odgovoriti. Čez cilj nič ne ustavljam, ampak samo nadaljujem z vožnjo po makadamu navzgor, do smučišča, kjer je drugi cilj. Čase so merili spodaj, na koncu asfalta, tukaj gor na smučišču pa je zaključna prireditev in malica, zato smo morali odkolesariti še po makadamu do sem. Mateja in Brina me že Čakata pri brunarici in se veselita mojega prihoda.
To je prvič, da sem tekmoval na kolesarski prireditvi. Mogoče bom šel še kdaj na kakšno te vrste kot danes, to se pravi v klanec, kjer ni skupinske vožnje in zavetrja, ampak se s klancem spopada vsak sam. Na vrhu se usedemo in pomalicamo. Pojem šmorn, ki smo ga dobili, potem pa si naročim še joto, da se dobro najem in čim bolje regeneriram za popoldne. Vse skupaj sem zalil še s pivom, pa čeprav samo polovičko. Potem se dobimo s sodelavci, da se slikamo in podebatiramo. Jaz sem bil na koncu 143. kar pomeni, da sem med svojim napadanjem v klanec prehitel več kot 50 najpočasnejših kolesarjev. Sej to se mi ne zdi nič posebnega, pa čeprav ima velika večina več izkušenj in boljša kolesa, sem še vedno med slabšimi. Moj čas je bil dobri dve minutki pod uro, kar je bil tudi cilj. Klemen se je brez čelade sicer pripeljal do cilja, ampak je bil diskvalificiran. Seveda se on za to ne sekira preveč. Ker se meni že mudi in tudi Mateja in Brina sta že odšli proti kabinski žičnici, se odpeljem navzdol. Po enem izmed najhitrejših spustov v Sloveniji sem hitro v dolini in pri avtu sem prej kot onidve.
Odpeljemo se direktno proti Ambrusu. Na Ljubljanski obvoznici naletimo na gužvo, ki so jo naredili turisti, zato me je celo malo strah, da bomo zamudili kolesarjenje v Ambrusu. Pokličem Viktorja, ki me potolaži, da nas bojo počakali, ker ni veliko kandidatov, ki bi sploh šli. No, ta gužva hitro izveni in naprej proti dolenjski se nemoteno peljemo. V Ambrus pridemo še v času predavanja o prehrani, ki jo ima neki posebnež. Ravno ko pridemo mi, na vprašanje koliko jesti odgovori da malo, da je on spil tisto pivo, pa da bo še eno in, da je to to. Drugače je imel menda čisto v redu predavanje, ki reklamira predvsem maščobe in pa veliko gibanja, ki pa naj bo bolj ležerno, predvsem hoja. Zato nekateri že kujejo načrte, kako bodo šli prihodnje leto z ŠD Ambrus peš na morje. Bomo videli, če bo kaj iz tega in upam da bom uspel iti zraven. Z Matejo sva že v kolesarski opremi, nikjer pa še nobenega drugega. Če ne bi prišla midva, tega kolesarjenja sploh ne bi bilo, zdaj pa se le zmigata še Viktor in Nejc in s četrturno zamudo se le odpravimo na kolesarjenje po Ambruških gozdovih.
Kolesarimo čez vas in nato po asfaltu proti Zvirčam. V Kotrci pri bivših smučarskih skakalnicah zavijemo na gozdno cesto, ki je po zložnem klancu speljana v osrčje gozda, skoraj do vrha hriba. Klanec je res zložen, vendar dolg in konstanten. Skoraj na vrhu nekdo za nami pridrvi z terenskim avtomobilom in nas skoraj povozi. Sigurno nekdo, ki gre travo zalit, je takoj padla pripomba. Glede na to, da ni lokalen lovec ali lastnik gozda, je to res še največja verjetnost, saj gobe sedaj ne rastejo. Za kakih sto metrov se cesta malce poravna potem pa še enkrat v klanec in smo na koncu gozdne ceste. Od tu naprej je še nekaj lepega gozdnega kolovoza, potem pa sledi tisto, česar se je Mateja najbolj bala, nekateri pa tam najbolj uživajo. Spustimo se po, delno kamniti, delno blatni in malo poraščeni potki. Tega spusta je dober kilometer, potem se pa priključimo na gozdno cesto, ki je povezava med Kalom in Tisovcem. Na Tisovcu smo si že zaželeli v gostilno, ampak je žal v tej vasi ni več. Zdaj zagrizemo po makadamski cesti proti Javham in Korinju. Pred nami so najtežji vzponi in moje, že od dopoldneva utrujen noge, se zdaj pogumno spopadejo z njim. Ko pogledam na uro, mi je jasno, da ne pridemo nazaj do petih in da se teka letos ne bom udeležil. Malo mi je žal, ker bi bila tekma na deset kilometrov, po vsem tem kolesarjenju, dober trening. Odločim se, da bo treba jutri narediti malo težji trening, danes pa ostane samo še žur. Postajam tudi že lačen, saj po Krvavcu sploh nisem imel časa jesti, zato sem ob poti robutal zelo okusna jabolka. Na Korinju imamo okrepčevalnico. Dobili smo pivo in sadje. Potem pa pohitimo, da pridemo na cilj vsaj pred prvimi tekači, da bomo lahko navijali. Spust s Korinja je res hiter in okrog pol šestih smo na cilju.
Samo prislonim kolo, se usedem na tribune in čakam tekače. Vsi nestrpno pričakujemo, kdaj bo pritekel Aljaž, ki bo zagotovo zmagal . V 37-ti minuti zares priteče v cilj in vsi smo navdušeni nad njegovim dosežkom. Drugi pride v cilj šele sedem minut za njim, še minutko pozneje pa na odlično tretje mesto priteče David. Zares ponosen sem na brata, ker tako odlično napreduje. Ima dve minute slabši čas, kot jaz lani, ampak mislim, da bi ga letos, po vsem tem kolesarjenju, težko prehitel. Pravzaprav sem imel v načrtu, da bi tekel skupaj z njim in mu dajal tempo, ampak zdaj vidim, da tega ne bi zmogel, saj je preprosto predober. Ko pritečejo vsi tekači v cilj, se grem končno preobleč in potem na malico, nato pa sledi samo še zabava. Najprej je slavnostna proslava ob 20. obletnici ŠD Ambrus, potem je nogometna tekma Sever - Jug, sledi pa pravi rock festival s tremi skupinami. Do okoli enajstih, ko se odpeljemo domov, sem spil kakih pet malih piv, kar ni preveč, pa tudi ne malo. Še dobro, da imamo Brino in da smo odšli spat, ker menda se je dogajalo še dolgo v noč in če bi ostal tam, potem res ne vem, če bi bil sploh česa sposoben naslednji dan.
Naslednji dan. Nedelja. Ne počutim se najbolj svežega. Dopoldne preživimo umirjeno in družinsko. Kavica, kosilo pri babici, še eno pivce popoldne. Malo to, malo ono, vse skupaj nič, dolgčas. Okrog petih popoldne se odločim. Grem teči na Krvavec in naprej na Zvoh, uživati gor ob sončnem zahodu in potem teči dol v temi. To bi bil dober trening v klanec, potem dober trening teka v temi s čelko in seveda bila bi superska sprostitev za dušo in razstrupitev za telo. Odlično. Spakiram, usedem se v avto in odpeljem. Čez slabo urco že parkiram pri spodnji postaji kabinske žičnice za Krvavec.
Klanec se začne takoj. Kakih 500 metrov je nekakšne kolovozne gozdne poti, potem pa planinska pot zavije levo in po gozdu navzgor. Klanec je zelo strm in skoraj ves čas hodim. Imam tudi palice, ki so mi v precejšno pomoč. Edini sem, ki gre v tem času navzgor, pa tudi navzdol ne gre prav veliko planincev, saj je tukaj speljana kabinska žičnica. Planinska pot se na več odsekih prekriva ali križa s kolesarsko potjo, ki je speljana iz Krvavca navzdol, tako da sem srečal tudi dva kolesarja, drugače pa sem na celotnem vzponu do zgornje postaje bolj osamljen. Slabih tisoč metrov višincev do smučišča naredim v eni uri, potem pa brez ustavljanja nadaljujem do vrha Krvavca. V tem času se mi zdi veliko bolj strmo, kot pozimi s smučmi. Potem se po krajšem spustu vzpnem še do najvišje točke smučišča, do Zvoha. Ura mi kaže eno uro in štirideset minut iz doline do tukaj.
Vidim, da je sonce še visoko, za to ne vem, če bom tukaj dočakal sončni zahod. Sprehodim se okrog umetnega jezera na vrhu in občudujem čistočo vode v njem. Zamika me, da bi zaplaval. Ne zmenim se za četverico, ki na drugi strani jezera sedi in čaka sončni zahod. Bi bilo zares škoda, če bi si zaradi neznancev prikrajšal užitek, sploh pa mi od daleč kažejo hrbet. Pri manjšem pomolu na severni strani jezera se slečem, nag skočim v vodo in zaplavam. Voda je ravno pravšnje temperature, da se prijetno osvežim. Počutim se poln energije. Sonce gre počasi dol. Ravno, ko si oblečem, tekaške pajkice, z Vrha Korena prideta planinka in planinec. Jasno jima je, da sem se kopal. Malo me povprašata in ko jima povem, kako je fajn, tudi njiju zamika, ampak za kopanje se ne odločita. Žal nista sama, jaz pa tudi ne mislim zdaj nemudoma odteči dol. Sem se pa vseeno odmaknil stran, v samoto, se usedel v travo in malo pomalical in preprosto užival sam s sabo.
Potem kmalu začnem teči navzdol. Sonce je še gor, tako da sončni zahod opazujem v teku skozi smučišče. To so veličastni trenutki. V tekaškem koraku čutim obračanje zemlje stran od sonca. Nebo postaja temnejše. Vse skupaj se neverjetno hitro odvija. Ko pritečem do spodnjega konca smučišča, sonca že zdavnaj ni več videti in ko po planinski poti zavijem v gozd, je kar naenkrat že precej temno. Na glavo si nadenem čelno svetilko in na uri si nastavim funkcijo 'track back', za vsak slučaj, da ne bom kje v temi narobe zavil. Spust je precej hiter. Nekje vmes, ko stezica preide na prečno gozdno cesto, bi skoraj zašel, če ne bi na uri videl, da sem pozabil zavit iz te gozdne ceste levo dol. Izgubil se verjetno ravno ne bi, ampak navigacija na uri se je izkazala za koristno. Nižje doli, zdaj že v čisti temi, nekdo nekje stran od poti vpije:
''Ali gremo prav?''
''Ne vem'' odgovorim''.
''A ti tudi ne veš''?
''Jaz že vem, da sem prav, za vas pa ne vem. A greste dol, ali gor?''
''Dol.''
''Potem pa pojdite kar z mano.''
Bila je družina, starša in trije otroci. Najmlajšega je nosil. V roki je imel svetilko, s katero dvomim da so kaj videli in sled za pravo potjo se že izgubili. Me prav zanima, koliko časa bi še lutali, če ne bi jaz naletel na njih. Možakar mi je rekel, da so se otroci zgoraj zaigrali in sploh niso opazili, koliko je že ura in da se je kabinska žičnica že ustavila. Velika neodgovornost, bi jaz rekel temu. Sploh pa se v temi, brez svetilke ne rine po gozdu dol, ampak po cesti, ali pa pokličeš kakšnega prijatelja, da te pride iskat. Ampak, vse sorte ljudje so na svetu. Upam, da jih je kaj izučilo. Imeli smo še kakšnih dvajset minut hoje, in že smo bili pri avtu.
Jaz sem zadovoljen s tem Krvavško - Ambruškim vikendom. Predvsem Krvavec obakrat, s kolesom in peš je bil super trening za moje noge, v Ambrusu pa sem se predvsem imel lepo. Res že dolgo nisem kolesaril po Ambruških gozdovih, tako da je bilo to kar malo nostalgično, pa tudi zvečer, na koncertu sem užival. Najlepši del vikenda je pa sigurno Krvavec v sončnem zahodu.
Potem je popoldne še prireditev v Ambrusu in 20. obletnica Športnega društva Ambrus. Itak da se hočem in se bom udeležil vsaj ene izmed športnih disciplin na tem dogodku. Načrt imam, da bi šel na kolesarjenje in potem še na tek, ampak imam občutek, da se to časovno ne bo izšlo. V Ambrusu sem preživel vse svoje otroštvo in mladost, torej večino svojega življenja do sedaj. Na otroštvo in mladost imam tako lepe, kot žal tudi bolj neprijetne spomine in vesel sem, da imam zdaj svoje življenje, stran od tam. Nikomur nič ne očitam, saj sem zdaj to kar sem prav zaradi svoje preteklosti, ki me je zgradila in v sedanjosti sem zadovoljen sam s seboj. Sploh pa, Ambrus je prav prijeten kraj in lepo se je vračati tja. Športno društvo Ambrus so ustanovili fuzbalerji in ljubiteljski obiskovalci poletov v Planici pred dvajsetimi leti in v tistih časih med to druščino jaz pač nisem pasal. Časi se spreminjajo in tudi v Ambrusu je vse več rekreativnih tekačev in kolesarjev. Že lansko leto so prvič organizirali tekaško, letos pa tudi kolesarsko rekreativno prireditev. Pred nekaj tedni sem bil na eni fešti v Ambrusu in takrat me je predsednik športnega društva povabil, če bi se včlanil. Nekaj je klobasal, kako bi bili ponosni, če bi imeli za člana takega 'ultramaratonca' kot sem jaz, kako mi bodo v prihodnosti plačevali vse startnine in podobne fore. Itak mi je bilo jasno, da hoče nabrati čim več članov, ker tako dobijo več denarja od občine in seveda od članarin, ampak vseeno sem častno sprejel ponudbo. Tako da, lepo mi je priti v Ambrus kolesariti ali teči in pa tudi lepo je če pridem.
Sobota je. Zjutraj se skupaj z Matejo in Brino odpeljemo na Cerklje na Gorenjskem oziroma v bližnjo vasico Dvorje, kjer bo start vzpona na Krvavec. Mateja in Brina bosta šli s kabinsko žičnico gor in me bosta počakali v cilju. Mislim, da se nas je prijavilo devet sodelavcev. Z nekaterimi se srečam že pred startom. Malo podebatiramo. Klemen je brez čelade in opozorim ga, da je po pravilih čelada obvezna in da ga mogoče ne bodo pustili na start, pa si tega ne žene preveč k srcu. Ura gre hitro naprej, zato se Mateja in Brina odpeljeta proti kabinski žičnici, jaz pa naredim kakašna dva kroga za ogrevanje, potem pa že na start. Postavim se čisto zadaj, kjer je zraven tudi nekaj sodelavcev. Smo pač bolj amaterska druščina med temi 'polprofesionalnimi' kolesarji, zato spredaj raje ne delamo gužve.
Takoj po startu je še slab kilometer zaprte vožnje, ko pa zavijemo v klanec se začne zares. Na tisti ravnini so vsi zelo hitri, zato me prehitijo še tisti, ki so za menoj. Takoj v klanec pa jaz začnem s prehitevanjem, počasnim a vztrajnim. Ko se cesta postavi najbolj pokonci, grem najhitreje mimo zadihanih in zariplih kolesarjev. Cesta se kmalu malo poravna in takrat še bolj pospešim. Počutim se hiter in zelo dober, ko vozim mimo ostalih, pa čeprav v resnici prehitevam samo tiste najslabše, saj najboljši so itak daleč spredaj. Potem se cesta prevesi v krajši spust, ki ga jaz izkoristim za počitek, zato me samo tukaj, na celi dirki, prehiti nekaj kolesarjev, katere že takoj na naslednjem klančku prehitim z veliko hitrostjo, da jim pokažem kdo je kralj klancev. Na svoji uri, tako kot pri tekih v klanec, tudi tukaj gledam predvsem prevožene višince in ne razdalje v kilometrih. Zdi se mi, da se hitro bližam cilju. Klanec kar ves čas vztraja, ampak vseeno se mi zdi premalo strm, da bi šel res s polno močjo navzgor. Razmišljam o tem, zakaj ni še bolj strmo, da sem tam itak najboljši. Vsi so mi govorili, kako strmina ne popušča do vrha in kako težak klanec da je, jaz pa komaj čakam, kdaj se bo že postavilo še bolj pokonci. Ta želja mi je kmalu uslišana in zdaj se moram zares potruditi, da mi uspe s svojimi težkimi prestavami, prilagojenim bolj za ravninske hitrosti, speljati v to strmino. Ampak, stoje in z vso močjo samo zdrvim mimo presenečenih zadihancev, ki me čudno gledajo, od kje neki je ta pridrvel in zakaj nisem že daleč spredaj. Ko spet malce popusti, se usedem in še pospešim z obračanjem pedalov ter ne popuščam do cilja. Tik pred ciljem se cesta poravna, jaz pa sem v skupinici z še dvema kolesarjema. Skoraj prepričan sem, da me bosta po tej ravnini nažgala, zato takoj zdrvim v samozavesten sprint, na katerega se sploh ne upata odgovoriti. Čez cilj nič ne ustavljam, ampak samo nadaljujem z vožnjo po makadamu navzgor, do smučišča, kjer je drugi cilj. Čase so merili spodaj, na koncu asfalta, tukaj gor na smučišču pa je zaključna prireditev in malica, zato smo morali odkolesariti še po makadamu do sem. Mateja in Brina me že Čakata pri brunarici in se veselita mojega prihoda.
Odpeljemo se direktno proti Ambrusu. Na Ljubljanski obvoznici naletimo na gužvo, ki so jo naredili turisti, zato me je celo malo strah, da bomo zamudili kolesarjenje v Ambrusu. Pokličem Viktorja, ki me potolaži, da nas bojo počakali, ker ni veliko kandidatov, ki bi sploh šli. No, ta gužva hitro izveni in naprej proti dolenjski se nemoteno peljemo. V Ambrus pridemo še v času predavanja o prehrani, ki jo ima neki posebnež. Ravno ko pridemo mi, na vprašanje koliko jesti odgovori da malo, da je on spil tisto pivo, pa da bo še eno in, da je to to. Drugače je imel menda čisto v redu predavanje, ki reklamira predvsem maščobe in pa veliko gibanja, ki pa naj bo bolj ležerno, predvsem hoja. Zato nekateri že kujejo načrte, kako bodo šli prihodnje leto z ŠD Ambrus peš na morje. Bomo videli, če bo kaj iz tega in upam da bom uspel iti zraven. Z Matejo sva že v kolesarski opremi, nikjer pa še nobenega drugega. Če ne bi prišla midva, tega kolesarjenja sploh ne bi bilo, zdaj pa se le zmigata še Viktor in Nejc in s četrturno zamudo se le odpravimo na kolesarjenje po Ambruških gozdovih.
Kolesarimo čez vas in nato po asfaltu proti Zvirčam. V Kotrci pri bivših smučarskih skakalnicah zavijemo na gozdno cesto, ki je po zložnem klancu speljana v osrčje gozda, skoraj do vrha hriba. Klanec je res zložen, vendar dolg in konstanten. Skoraj na vrhu nekdo za nami pridrvi z terenskim avtomobilom in nas skoraj povozi. Sigurno nekdo, ki gre travo zalit, je takoj padla pripomba. Glede na to, da ni lokalen lovec ali lastnik gozda, je to res še največja verjetnost, saj gobe sedaj ne rastejo. Za kakih sto metrov se cesta malce poravna potem pa še enkrat v klanec in smo na koncu gozdne ceste. Od tu naprej je še nekaj lepega gozdnega kolovoza, potem pa sledi tisto, česar se je Mateja najbolj bala, nekateri pa tam najbolj uživajo. Spustimo se po, delno kamniti, delno blatni in malo poraščeni potki. Tega spusta je dober kilometer, potem se pa priključimo na gozdno cesto, ki je povezava med Kalom in Tisovcem. Na Tisovcu smo si že zaželeli v gostilno, ampak je žal v tej vasi ni več. Zdaj zagrizemo po makadamski cesti proti Javham in Korinju. Pred nami so najtežji vzponi in moje, že od dopoldneva utrujen noge, se zdaj pogumno spopadejo z njim. Ko pogledam na uro, mi je jasno, da ne pridemo nazaj do petih in da se teka letos ne bom udeležil. Malo mi je žal, ker bi bila tekma na deset kilometrov, po vsem tem kolesarjenju, dober trening. Odločim se, da bo treba jutri narediti malo težji trening, danes pa ostane samo še žur. Postajam tudi že lačen, saj po Krvavcu sploh nisem imel časa jesti, zato sem ob poti robutal zelo okusna jabolka. Na Korinju imamo okrepčevalnico. Dobili smo pivo in sadje. Potem pa pohitimo, da pridemo na cilj vsaj pred prvimi tekači, da bomo lahko navijali. Spust s Korinja je res hiter in okrog pol šestih smo na cilju.
Samo prislonim kolo, se usedem na tribune in čakam tekače. Vsi nestrpno pričakujemo, kdaj bo pritekel Aljaž, ki bo zagotovo zmagal . V 37-ti minuti zares priteče v cilj in vsi smo navdušeni nad njegovim dosežkom. Drugi pride v cilj šele sedem minut za njim, še minutko pozneje pa na odlično tretje mesto priteče David. Zares ponosen sem na brata, ker tako odlično napreduje. Ima dve minute slabši čas, kot jaz lani, ampak mislim, da bi ga letos, po vsem tem kolesarjenju, težko prehitel. Pravzaprav sem imel v načrtu, da bi tekel skupaj z njim in mu dajal tempo, ampak zdaj vidim, da tega ne bi zmogel, saj je preprosto predober. Ko pritečejo vsi tekači v cilj, se grem končno preobleč in potem na malico, nato pa sledi samo še zabava. Najprej je slavnostna proslava ob 20. obletnici ŠD Ambrus, potem je nogometna tekma Sever - Jug, sledi pa pravi rock festival s tremi skupinami. Do okoli enajstih, ko se odpeljemo domov, sem spil kakih pet malih piv, kar ni preveč, pa tudi ne malo. Še dobro, da imamo Brino in da smo odšli spat, ker menda se je dogajalo še dolgo v noč in če bi ostal tam, potem res ne vem, če bi bil sploh česa sposoben naslednji dan.
Naslednji dan. Nedelja. Ne počutim se najbolj svežega. Dopoldne preživimo umirjeno in družinsko. Kavica, kosilo pri babici, še eno pivce popoldne. Malo to, malo ono, vse skupaj nič, dolgčas. Okrog petih popoldne se odločim. Grem teči na Krvavec in naprej na Zvoh, uživati gor ob sončnem zahodu in potem teči dol v temi. To bi bil dober trening v klanec, potem dober trening teka v temi s čelko in seveda bila bi superska sprostitev za dušo in razstrupitev za telo. Odlično. Spakiram, usedem se v avto in odpeljem. Čez slabo urco že parkiram pri spodnji postaji kabinske žičnice za Krvavec.
Klanec se začne takoj. Kakih 500 metrov je nekakšne kolovozne gozdne poti, potem pa planinska pot zavije levo in po gozdu navzgor. Klanec je zelo strm in skoraj ves čas hodim. Imam tudi palice, ki so mi v precejšno pomoč. Edini sem, ki gre v tem času navzgor, pa tudi navzdol ne gre prav veliko planincev, saj je tukaj speljana kabinska žičnica. Planinska pot se na več odsekih prekriva ali križa s kolesarsko potjo, ki je speljana iz Krvavca navzdol, tako da sem srečal tudi dva kolesarja, drugače pa sem na celotnem vzponu do zgornje postaje bolj osamljen. Slabih tisoč metrov višincev do smučišča naredim v eni uri, potem pa brez ustavljanja nadaljujem do vrha Krvavca. V tem času se mi zdi veliko bolj strmo, kot pozimi s smučmi. Potem se po krajšem spustu vzpnem še do najvišje točke smučišča, do Zvoha. Ura mi kaže eno uro in štirideset minut iz doline do tukaj.
''Ali gremo prav?''
''Ne vem'' odgovorim''.
''A ti tudi ne veš''?
''Jaz že vem, da sem prav, za vas pa ne vem. A greste dol, ali gor?''
''Dol.''
''Potem pa pojdite kar z mano.''
Bila je družina, starša in trije otroci. Najmlajšega je nosil. V roki je imel svetilko, s katero dvomim da so kaj videli in sled za pravo potjo se že izgubili. Me prav zanima, koliko časa bi še lutali, če ne bi jaz naletel na njih. Možakar mi je rekel, da so se otroci zgoraj zaigrali in sploh niso opazili, koliko je že ura in da se je kabinska žičnica že ustavila. Velika neodgovornost, bi jaz rekel temu. Sploh pa se v temi, brez svetilke ne rine po gozdu dol, ampak po cesti, ali pa pokličeš kakšnega prijatelja, da te pride iskat. Ampak, vse sorte ljudje so na svetu. Upam, da jih je kaj izučilo. Imeli smo še kakšnih dvajset minut hoje, in že smo bili pri avtu.
Jaz sem zadovoljen s tem Krvavško - Ambruškim vikendom. Predvsem Krvavec obakrat, s kolesom in peš je bil super trening za moje noge, v Ambrusu pa sem se predvsem imel lepo. Res že dolgo nisem kolesaril po Ambruških gozdovih, tako da je bilo to kar malo nostalgično, pa tudi zvečer, na koncertu sem užival. Najlepši del vikenda je pa sigurno Krvavec v sončnem zahodu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar