Sava

Že pred kakšnim letom sem na spletu slučajno odkril portal gremonapot.si, in potem smo kmalu družinsko prehodili vse štiri opisane poti ob reki Savi, ki potekajo v bližini našega glavnega mesta. To so neoznačene poti z obširnim opisom in z gpx sledjo, tako da ni bojazni, da bi se izgubili. Za ta vikend sva se z Davidom zmenila, da pretečeva vse štiri poti naenkrat, tako da jih skleneva v dvojno osmico. Vse skupaj naj bi bilo okoli 32 km z ne omembe vrednimi višinci. Za to sem rezerviral nedeljo, sobota pa je bila namenjena družinskemu kolesarjenju. Že dolgo sem imel namen kolesariti po poti druge etape tretjega Tektonik teka, ki sem ga v celoti pretekel lani. Brina in Mateja ali pa tudi jaz, smo vedno našli kakšen izgovor in smo to kolesarjenje kar odlašali. To soboto pa sem se odločil, da ni demokracije in sem rekel gremo, zdaj ali nikoli. Brina bo namreč kmalu prevelika za otroški sedež in bomo tako zamudili priložnost, da gre z nami na to pot.

Z Davidom parkirava v Tacnu na parkirišču, ki je tudi glavno izhodišče za Šmarno Goro. Tukaj se križata poti Sava 1 in Sava 2 in tu je tudi najin start in cilj. Namen je, da najprej pretečeva pot Sava 1, potem pa greva navzdol čez polovico poti Sava 2 in Sava 3, obkroživa celo Sava 4 in se vrneva po drugih polovicah poti Sava 3 in Sava 2 do najinega izhodišča v Tacnu. S sabo imava nekaj vode in malo hrane za vsak slučaj, sicer pa je ob najini poti kar nekaj okrepčevalnic, tako da ne bi smelo biti težav. Vreme je vedro, ampak med nočnim in popoldanskim poslabšanjem imava ravno prav časa, da v miru odtečeva traso, če bova imela srečo. Za Davida bo to najdaljši tek do sedaj in potem se bo tudi odločil, če bo šel letos na Ljubljanski maraton (42 km). Jaz pa sem danes mogoče malce že utrujen od včerajšnjega klesarjenja, 73 km z 1100 višinci in seveda z Brino, v otroškem sedežu.

Včeraj smo z kolesarjenjem startali kar doma in s tem našo pot podaljšali za kakih 20 km. Zjutraj je bilo kar precej oblačno in kar malo sem podvomil v lepo sončno vreme, ki je bilo napovedano. Iz Višjne Gore proti Ivančni smo bili precej hitri in Brino je v zadnjem sedežu, kljub temu, da je bila skoraj zimsko oblečena, začelo zebsti, zato smo prvo pavzo naredili že v Sončku v Ivančni. Med pitjem kavice in čaja smo upali, da se bo sončku uspelo prebiti čez oblake, ampak iz te moke ni bilo kruha še celo dopoldne, je pa vseeno postajalo topleje.

Pri kajakaškem centru
v Tacnu

Z Davidom tečeva iz parkirišča pod Šmarno Goro skozi Tacen po ulici proti policijski akademiji. Kmalu sva med velikimi drevesi pri akademiji. Tukaj so se otroci lansko leto prav veselo skrivali in seveda sem v igri sodeloval tudi jaz. Savo 1 smo prehodili skupaj z Natašo in njenimi tremi otroki. Mlajša dva, Luka in Max sta bila stara še ne dve leti in pol in sta že z veseljem prehodila to pot. Midva tečeva naprej čez glavno cesto in skozi Vikrče. Savo prečkava čez znameniti leseni most, ki povezuje Medno in Vikrče. Nazaj tečeva po desnem bregu Save po travnikih in potem mimo kajakaškega centra, po nekakšnem pomolu med dvema kajakaškima progama. Pot Sava 1, ki je tudi najkrajša je zelo hitro pri koncu. Teh dobrih 4 km, za še spočita tekača res ni še nič. Sva se pa odločila preteči ta del najprej, ker nisem prepričan, če se bi nama na koncu res dalo preteči še ta krog, ko bi bila po tridesetih km nazaj pri avtu.

Hiška iz stekleničk na Bakrcu

  Kolesarjenje smo včeraj kljub oblakom kmalu nadaljevali in zelo hitro smo bili do Krke in naprej proti Javham. Ko smo zavili dol iz asfalta pa so nas zaustavljale slastne robide. Najboljši sadeži, kar jih obstaja in v tem letnem času jih je pri nas kolikor hočeš, samo v naravo se je treba podati. Naprej proti Javham se pot postavi kar precej pokonci in tudi ni pretirano lepa. Za Matejo, ki bi se najrajši vozila samo po asfaltu, to ni bilo nič kaj prijetno, pa tudi za mene  z Brino v sedežu je bila ta pot kar težavna in v klanec sem kolo skupaj z Brino rajši rinil. Prihod na makadamsko gozdno cesto skozi Javhe je bilo olajšanje, ki je prineslo lepo gozdno vožnjo do Korinja in potem spust po asfaltu navzdol. Brina vedno uživa v hitrem spustu, ampak tukaj je cesta precej ovinkasta in malo prenevarna za velike hitrosti. Ko pridemo do Ambrusa naredimo še en krog skozi Brezovi dol, Bakrc, kjer smo občudovali hiške iz steklenic, ki jih za preganjanje dolgčasa gradi domačin, Višnje in Primčo vas. V Ambrusu pa smo končno pri moji mami naredili daljšo pavzo za kosilo.

  Tečeva po Poti Sava 2 navzdol po levem bregu Save. Hitro sva mimo hiš v Tacnu in se znajdeva na lepi gozdni poti ob Savi. Že tukaj se pojavljajo prve luže, od katerih so nekatere prave poplave, ki jih komaj obideva po suhem ampak zaraščenem terenu. Nočni dež in pa tudi padavine iz prejšnjih dni so torej tu ob reki pustile posledice in prav strah me je, kaj naju čaka nižje, kjer so bile lani poplave v precej sušnem jesenskem obdobju. Na tem delu pa poplave niso prehude in uspeva se prebiti do asfaltnega odseka, po katerem tečeva do ribiškega doma. Tu je čudovita obsavska pokrajina z ribniki in otočki. Ob domu imajo ribiči ogromen plac za veselice, kjer zdaj obratuje lokalček. Midva sva še sveža in se ne ustavljava. Tečeva naprej po gozdni stezici, ki se za manjši odsek prelevi v betonsko brežino ob vodi in nadaljuje do parkirišča kitajske restavracije ob cesti za Gamelje. Se vidi da je Sava 2 najdaljša izmed teh poti, saj se kar vleče in kar nekaj časa porabiva, da pritečeva do Ježice, kjer greva čez most. Tukaj smo lansko leto startali s to potjo in nismo čisti vedeli, če bo naša štiriletna Brina sposobna sama prehoditi celo pot, ampak ni bilo nobenih večjih problemov in od takrat dalje gremo večkrat na celodnevne družinske sprehode. Pretekla sva polovico poti Sava 2. Z drugo polovico opraviva na koncu, zdaj pa greva po desnem bregu Save naprej po poti Sava 3. To je lepa urejena sprehajalna potka z otroškimi igrišči in fitnesom na prostem. Na prvem delu je še precej gozdnata, nižje pa jo obkroža travnata pokrajina. Tu je območje konjeniškega centra Stožice. Lansko leto smo to potko prehodili moja mami, Brina in jaz. Takrat smo po eni stezici zavili čisto do reke, ampak smo se hitro obrnili zaradi odvrženih igel, ki so ležale tam. Čez ta del zelo hitro pritečeva do Črnuške vpadnice, kjer greva zopet čez most na desni breg Save. Pod tem mostom je urejena umetna plezalna stena. Lani smo se tu kar za nekaj časa ustavili, saj je zraven tudi otroško igrišče. Tukaj je za naju tudi že konec prve polovice poti Sava 3.

Luštno nam je

Ob Krki

Po odličnem babičinem kosilu in daljši pavzi smo včeraj takoj zagrizli v klanec proti Kamnemu vrhu. Klanec je kratek ampak izjemno pokončen. Z Brino sva komaj speljala klanec, Mateja pa je tudi prisopihala za nama. Od tu naprej smo kolesarili čez pravo gozdno pravljico. Zelo lepa makadamska cesta po gozdni planoti v senci dreves, je bila čistokrvni užitek kolesarjenja po neokrnjeni naravi. Samo čakal sem, kje bom zagledal Sedem palčkov, ali Rdečo kapico. Ravnina se je počasi prevesila v spust proti Drašči vasi, od koder je bilo spet nekaj lepe asfaltne vožnje do Šmihela in naprej do mosta čez Krko, kjer se nam je zdelo tako lepo, da smo si spet privoščili pavzo. Z Brino sva se še malo sprehodila po kamnih med tekočo reko. Opazovali smo nekoliko nerodnega ribiča, ki se mu je nazadnje še vrvica zapletla v veje dreves nad reko, potem pa je rajši odkolovratil za rečni ovinek, da ga nismo mogli imeti na očeh.

Đungla ob Savi

Obvozna potka mimo poplave se
izkaže za slepo ulico

Z Davidom zdaj zagrizeva po poti Sava 4. Od tu naprej ni več vrnitve, oziroma vrnitev je skozi celotno pot. Utrujenosti za zdaj še ni, ampak čez 11 km, ko bova spet na tej točki, zagotovo ne bova več tako sveža. Levi breg Save poti Sava 4, oziroma potka na tem delu najinega teka je najbolj zaraščena in najbolj poplavljena. Spominjam se, kako sem lani Brino prenašal čez velikanske luže. Tokrat je še veliko huje. Ponekod je tudi po pol metra vode. Nekaj časa se tej poplavi izogibava po zaraščeni goščavi, ampak ko to ne gre več, veselo stečeva čez vodo in ko sva enkrat mokra, ni več problema. Tečeva po lužah oziroma poplavi, žabice veselo poskakujejo pred nama in se nama odmikajo. Poplavljeno področje zapustiva šele, ko pot odvije levo, stran od reke, skozi, po moje, zapuščen rudnik savskega peska in proda. Pokrajina zdaj postane savanska in niti slutiti ni, da sva sredi Slovenije, v bližini oziroma že na področju glavnega mesta. Če bi se tu znašel, ne da bi vedel, od kje sem prišel, bi mislil da sem nekje sredi Afrike, daleč stran od civilizacije. Ta prvinska pokrajina pa ne traja dolgo in kmalu so ob najini poti pojavijo sledi človeškega življenja. Njive, ki se zdijo, kot da na njih gojijo okroglo kamenje, dajejo slutiti, da je v bližini mogoče kakšna vasica, potem pa nama kar naenkrat široka cesta pokaže, kje v resnici sva. Splezava do ceste in tečeva skozi Sneberski most, potem se pa po drugi strani Save vračava nazaj. Tu je nekoliko več civilizacije in tudi potke so, razen enega obhoda zaradi manjše poplave, v glavnem normalno prehodne. Ta del poti Save 4 zato kar hitro mine. Oba počasi ugotavljava, da nama bo počasi zmanjkalo vode in da bi bilo fajn, če bi kje malo dotočila. Kar malo nama je žal, da sva šla mimo okrepčevalnice pri piknik placih na Tomačevem.

Po počitku ob Krki nas je včeraj najprej čakal klanec do Pajčne. Ta ni bil prehud in nekaj oddiha po ravnini smo zdaj izkoristili. Potem pa je sledil izredno strm, najprej asfaltni in naprej makadamski klanec skozi Velike Rebrce do Valične vasi. Pred najbolj strmim asfaltnim delom klanca smo našli manjši izvir, kjer sva z Matejo dotočila bidone z svežo hladno vodo. Na tisti strmini potem z Brino v sedežu niti nisem poizkusil speljati, ampak sem kolo rajši rinil. Višje, za zadnjo hišo je konec asfalta in ob cesti so se zopet pojavile robide, tako da se z veseljem malo posladkamo. Strmina se je kar vlekla in do Valične vasi sva bila z Matejo kar precej utrujena. Od tu dalje smo kolesarili proti Seli-Šumberk. Dva kilometra makadama z še malo klanca je kar hitro mimo in kmalu smo se znašli na lepi planoti posejani z vasicami. Brina se je že malo naveličala celodnevnega sedenja v otroškem sedežu in si je zaželela hoditi. Seveda to ne gre, sem ji pa obljubil sladoled v lokalu, kjer bomo ustavili. Ker smo hoteli lokal z otroškim igriščem, se v Seli-Šumbrek nismo ustavljali. Sledil je hiter spust, pri čemer je Brina veliko bolj uživala. Na kolesu vedno komaj čaka, kdaj bova drvela po klancu navzdol. Po spustu je bilo še kar nekaj kilometrov skozi Bič in Radohovo vas po gričevnati dolenjski pokrajini, preden smo končno naredili pavzo na zasluženem pivu in sladoledu v Ivančni Gorici.

David sredi nasada konoplje

Končno je pred Davidom in mano samo še zadnji del poti. V Ježici greva spet čez most in potem gasa do cilja, od koder sva oddaljena še kakih 6 km. Preveč sva žejna in malce dehidrirana, tako da nujno rabiva tekočino za dotočit. Malo me skrbi, da sva šla mimo vseh okrepčevalnic in da tukaj ni nobene več. V Kitajsko restavracijo ne greva in upava, da se bo še kje dalo dotočit. Kmalu tečeva mimo njive s konopljo, ampak itak da ni tista taprava. Industrijska konoplja je, diši pa ravno tako in za slikat se, je tudi dobra. Malce naprej ob tenis igriščih pritečeva do manjše okrepčevalnice, kjer si kupiva vsak pol litra izotoničnega napitka in končno naju več ne skrbi glede dehidracije. Od tu dalje je nekaj kilometrov res lepe gozdne trase, najprej po makadamski cesti, dalje pa po stezici. Konec gozda in prehod v nekakšno industrijsko cono je brutalen. Tečeva po stezici, ob nama je na eni strani reka, na drugi ograja izza katere na naju krvoločno lajata dva hudo razdražena psa. Spominjam se ju že od lanskega leta, ko sta grozno prestrašila Brino. To je bil edini del poti, kjer sem Brino nesel. Zdaj se kar malo odmikava s stezice proti reki, kolikor se da in prav oddahneva si, ko sva mimo in zopet za krajši čas v gozdu. Kmalu pritečeva na ulico ob Savi v naselju Brod, skozi katerega naju čaka samo še slab kilometer do mostu in končno sva na cilju. Nad Šmarno goro se že zbirajo oblaki, ampak dež naju ni ujel.

Dolgo kolesarjenje, najdaljše do zdaj za Matejo, kot tudi za mene, skupaj z Brino je bil dober trening in predvsem, lepo smo se imeli in luštno je bilo, zato smo si v Princu (lokal v Ivančni Gorici) privoščili kar dolgo pavzo in skorajda proslavljanje, potem pa smo odkolesarili še do doma. Teh zadnjih nekaj kilometrov mi ni bilo nič odveč in zadovoljen sem bil s preživetim dnevom.

Z Davidom sva na koncu zadovoljna z opravljenim in seveda tudi vesela, da sva na cilju pred dežjem. Za okrepčilo in da nazdraviva uspešno pretečeni poti se ustaviva v Kicbilu. Med tem ko pijeva pivo je zunaj močan naliv, pravo neurje, midva pa kujeva nove načrte. Zdaj mi je že jasno, da David postaja vse boljši in da maraton za njega ne bo noben problem. Še več, zdaj ne razmišlja več, ali bi šel, ampak kako hiter bo. Jaz imam letos druge načrte, tako da bom v Ljubljani ob cesti navijač.