MIA VOJO: Špik

Naša hiška v Pine Beach-u

Že nekaj let je začetek Avgusta namenjen dopustu in morju. Tako smo tudi letos čudovitih devet dni preživeli v Pine Beach-u. Odlična destinacija, ki smo jo odkrili lansko leto in kamor se bomo še vračali. Tukaj zares uživajo tako otroci kot tudi športni navdušenci. Bilo je ogromno igranja v mivki in vodi z Brino, pa tudi teka, veslanja in plavanja se ni manjkalo. Še nikoli v življenju nisem toliko preveslal v kajaku, kot na tem dopustu. Obkrožil sem vse bližnje, majhne otočke, nekatere tudi večkrat in užival na vodah Dalmacije, sam ali v dvojcu z Matejo in Brino. Po devetih dneh se morja še nisem naveličal, tako da smo se na poti domov ustavili še pri prijateljih v Starem gradu, kjer se z Viktorjem hitro zmenimo za vzpon na Špik, seveda potem, ko tudi oni pridejo iz morja. Pred nekaj tedni sva bila z Matejo na Kukovi špici, in že takrat naju je očaral svet Martuljških gora, zato zdaj nadaljujemo po tem okolišu, tokrat na bolj obljudeno goro z markiranimi dostopi.

Špik je gora, ki s svojo podobo iz Martuljka opozarja nase, da se jo človek kar malo ustraši. Velikanski stožec nad dolino, ki razkazuje svojo markantno severno steno, pač ne zgleda lahko dostopen in zato ga človek rajši prišpara za eno izmed najtežjih tur. No, saj niti slučajno ni lahko dostopna gora, pa vendarle lažje, kakor bi si mislil. Na njega vodita dve poti iz doline Pišnice, ki se malo pod vrhom združita. Za vzpon se priporoča pot mimo koče v Krnici, za spust pa pot skozi Kačji graben. Jaz sem malo razmišljal o obratni smeri, da bi imeli kočo bolj na koncu ture, vendar zaradi melišč nad Kačjim grabnom mi je bilo hitro jasno, zakaj gre večina rajši v tej smeri.

Najraje imam odhode v gore zelo zgodaj zjutraj. Še najbolje, če se starta še v skoraj temi in lahko sproti opazujem, kako se dani in kako okoliški vrhovi spreminjajo barve. No, za tako zgodnji odhod se mi ni uspelo izpogajat, tako da naju z Matejo Viktor pobere ob pol petih zjutraj. V Grosupljem poberemo še Jožeta in Mareta in odpeljemo se proti Kranjski gori. Prebujanje dneva zdaj opazujem iz avtomobila in vidi se, da lahko pričakujemo zelo lep dan, saj nikjer ni videti nobene meglice ali oblačka. Kranjska gora ni tako blizu, in potem še preden se vsi zrihtamo, je ura že skoraj sedem, ko začnemo s hojo po dolini Pišnice proti koči v Krnici. Že na izhodišču srečamo Perhajevo Matejo s svojo klapo, ki gredo prav tako na Špik po isti poti, kot mi.

Pravljična koča v Krnici

Poziranje na vrhu

Do koče v Krnici rabimo skoraj točno uro hoje in v tem času okoliški vrhovi postajajo vse nižje obsijani s soncem, tako da imamo že po dolini lepe razglede. Kolegi so že med vožnjo spraševali, kje se bomo ustavili na kavi, pa sem rekel, da ni ustavljanja, ker gremo na kavo lahko v koči. Tu se dobi tako tapravo, turško kavo in res se mi zdi čudno, da jo sedaj pijem samo jaz. Pa nič hudega, v miru popijem svojo kavico in grem za njimi. Pot se najprej zložno vzpenja po gozdu in potem ob hudourniški grapi, ki jo malce višje prečkamo. Tu dalje je gozd bolj redek, vmes je tudi nekaj ruševja, razgledi pa so veličastni. Pot se vzpenja precej zložno, ker gremo po pobočju ves čas v levo. Z Viktorjem in Matejo hodimo skupaj, Mare in Jože pa sta nekje naprej. Ko vidim, da se stezica končno usmeri bolj naravnost navzgor, se odločim za prvi interval. Take izlete je pač treba izkoristit tudi za trening, tako da grem kolikor se da hitro gor do neizrazitega sedla in še na vrh na desni strani, kjer se usedem in ob čakanju uživam v razgledih. Sploh ne morem verjet, kako lepa gorska narava me obkroža. Ko me dohitita Viktor in Mateja, se zopet odločim za interval do nekakšnega predvrha Lipnice. Tu mi sledi tudi Viktor, ki odneha šele malo pred vrhom. Zopet se počakamo, da gremo skupaj čez zavarovani del, nato pa še en kratek hiter interval do vrha Lipnice. Malo raziščem vrh in opazujem okoliške vrhove in doline. Pod mano se zdaj že vidi pot skozi Kačji graben, kjer se nameravamo vrniti v dolino in na drugi strani se končno vidi tudi Špik. Ta gora, ki se tako bohotno razkazuje proti dolini Martuljka, se po tej poti pristopniku pokaže šele čisto malo pred vrhom. Od tukaj je samo še kakšnih petnajst minut do vrha, najprej pa še kratek spust iz Lipnice. Zdaj si nadenemo čelade, ker je vzpon do vrha strm in krušljiv, ampak hiter in ne pretirano težaven. Ko pridemo na vrh, pa nas očarajo božanski razgledi v enem izmed najlepših dni v letu. Vidijo se skoraj celotni Julici, razen Triglava, ki se skriva za Škrlatico in Bohinjskih gora za njim. Tukaj gor je že kar nekaj ljudi in kar malo pogrešam tisto samoto iz Kukove špice.

Panorama s Špika

Spust navzdol je na zgornjem delu malce težaven, potem pa sledi lahkotno spuščanje po meliščih in najprej zgleda, da bomo zelo hitro v dolini. Ne bi se mogli bolj motiti. Kačji graben nižje pokaže svojo divjo naravo in spust po mokrih skalah je zelo težaven in potrebna je popolna previdnost. Bližje smo dolini bolj zahtevna postaja pot in človek bi najraje kar skočil navzdol. Pot pa se kar vleče in vleče in res ne vem, kdaj bom svoje pregrete noge lahko ohladil v Pišnici. Zgleda, kot da je ta pot užaljena, ker jo nismo izbrali za vzpon in nam zdaj svoje zobe kaže na spustu. Travnato-gozdna pokrajina iz doline nas prijazno vabi, mi pa se težavno prebijamo po vlažni skalnati poti navzdol. Tokrat sem enkrat za spremembo prav vesel, ravne ceste, do katere končno prispemo. Po cesti imamo še kaka dva kilometra do avta. Na koncu sledi še osvežitev v Pišnici.