18. Gorski tek na Grintovec

Ob pol osmih zjutraj se pripeljemo v Kamniško Bistrico. Nebo je kristalno jasno, prav pravljično modro. Vremenska napoved predvideva poslabšanje popoldne, še par dni nazaj pa je bila napoved za danes precej slabša, ampak so zdaj poslabšanje prestavili vsaj za nekaj ur. Jaz sem se letos prijavil na Tek na Grintovec z mislimi, da bo lepo vreme in ta ključni dejavnik so vremenarji pozabili upoštevat in so napovedovali poslabšanje. Seveda bo to poslabšanje prišlo potem enkrat z zamudo, mi pa bomo vse skupaj odtekli v čudovitem vremenu. Z mano sta tudi Mateja in Brina, ki me bosta počakali v Kamniški Bistrici, kjer se bosta sigurno lepo imeli. Kmalu, ko parkiram se pripelje Barbara, ki je tudi prišla na tekmo. Malo zgleda nesigurna, ampak prepričam jo, da ji bo uspelo v limitu priteči do vrha. Pripeljejo se tudi Slavka, Borut in Zdravko. Ja, očitno bo spet kar nekaj znane družbe. Hitro grem po štartno številko, potem pa se z Brino še malo igramo na igrišču. Kar naenkrat zagledam Markota Adamiča, kar me niti ne preseneti, ker že vem da je postal pravi ekstremni športnik. Vse več ljudi, ki jih poznam iz drugih okolij, se zdaj ukvarja s športom in to je res lepo videti.

Start je ob devetih. Nekaterih je strah, da bo prevroče, kar je za mene samo plus, sploh na taki tekmi, ki ni predolga in se ni bati dehidracije. Postavim se bolj zadaj, ker je prvih tri kilometre po cesti, kjer se nameravam malo šparat, potem pa na polno v strmino. Približno že vem kaj me čaka, ker sem šel pred dobrim letom na poizkusno turo. Takrat sem prišel na vrh v dveh urah in osmih minutah, zato mi je zdaj veliki cilj, da mi uspe v dveh urah. Nisem čisto prepričan, če mi to lahko uspe, malo zaradi moje kondicije, malo pa zaradi gneče na progi. Moja taktika, da grem po cesti počasi in potem po klancu na polno je za mene odlična, ima pa eno slabo lastnost; po stezi navzgor bo kolona, kjer prehitevanje ne bo ravno preprosto.

Končno startamo. Počasen začetek bolj v ozadju, je kar prepočasen, zato že po cesti prehitevam folk. Cesta se v treh kilometrih dvigne za kakih tristo metrov, kar niti ni tako položno. Tečem v takem tempu, da se ne zadiham. Tu gneča ne dela še nikakršnih problemov, tako da lahko tečem v svojem tempu in zelo hitro pritečem do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer se začne vzpon proti Kokrskemu sedlu. Od tu naprej prestavim v hiter pohodni korak. Okoli mene nekateri še tečejo, vendar so vseeno počasnejši od mene. Izkoristim vsak prostorček, kjer se da prehitevat. Zaradi tega je moj vzpon nekoliko intervalen, ampak, če želim biti hiter, ni druge možnosti, kot da v hitrih skokih prehitevam, se malo nadiham in spet prehitevam. Če bi spodaj po cesti tekel na polno, bi sicer zdaj imel več prostora, vendar vem, da bi se s tem prekuril in vprašanje, kako bi prišel do vrha. Na prvem delu vzpona, mi je malce vroče, sploh ker moram ravno po tem soparnem okolju največ prehitevati, ko pa pokukamo ven iz gozda se lepo začuti hladen vetrič in svež zrak v pljučih mi da novo energijo. Do Kokrskega sedla tako v svojih intervalnih skokih prehitim sigurno kakih 50 ljudi, mene pa ne prehiti niti eden. Očitno so vsi boljši spredaj, kar je tudi za pričakovat. Že globoko pod sedlom se sliši bučno navijanje navijačev na sedlu. Tu imajo cilj mladinci, starši pa navijajo za njih in za nas in ta navijaški val me lahkotno popelje čez najhujšo strmino pod sedlom.

Na uri gledam predvsem višince in pazim, da sem nekje na šestih minutah za sto metrov višine, v povprečju seveda. Na začetku, po cesti sem bil malo v minusu, ampak sem do Kokrskega sedla to kar dobro nadoknadil in pridobil še nekaj rezerve. Ura in sedem minut do tu je tudi za osem minut bolje, kot na lanski probi, kar pomeni, da sem že pridobil tistih osem minut, ki so me lani ločile od dveh ur. Kmalu za Kokrskim sedlom je daljša izravnava. Tukaj me prehitijo edini trije, ki so me sploh prehiteli na tej tekmi, pa nič ne de. To je moja tekma, z strmino, ki kmalu spet pride in tam jih bom že prehitel. Na tisti izravnavi sem zopet začel izgubljati svojo tekmo z višinci in na vzponu proti strehi sem kar nekaj časa lovil nazaj svoj zastavljen višinski tempo. Proti vrhu malo preverjam, ali se res pozna pomanjkanje kisika na višini, pa se mi zdi, da s tem nimam nekih problemov. Sicer postaja malce težje, ampak je to lahko tudi zaradi utrujenosti, ki se počasi pojavlja. Proti vrhu je spet ogromno navijačev in tudi tekmovalcev, ki so že v cilju. Ta navijaški val me popelje do cilja, brez da bi se zavedal kakšne pretirane utrujenosti. Moj čas je 1:54:32, s katerim sem precej zadovljen, saj globoko presega zastavljen cilj in ga zdaj postavlja na višjo raven.

Na vrhu, na okrepčevalnici, na hitro nekaj pomalicam, potem pa svoj tek nadaljujem še navzdol. Priložnost za trening je pač treba izkoristiti. Navzdol se da lepše teči, kot sem mislil, tako da lepo poskakujem po skalah in skoraj ves čas tečem. Kmalu srečam Boruta, ki se vzpenja navzgor. Malce pozneje srečam še Barbaro, ki me sprašuje koliko je še. Pogledam na uro in ji rečem, da ima še dvajset minut in da ji bo ravno uspelo v limitu, če se potrudi. V resnici se mi zdi, da ji bo uspelo z lahkoto, ampak nekaj motivacije, ji je pa treba dat. Nižje srečam še Slavko, ki je že odnehala in samo še čaka Boruta, da se vrne do nje. Do tukaj priteče navzdol tudi Lucija Krkoč, ki je bila druga med ženskami in potem oba tečeva do Kokrskega sedla kjer si privoščim malico in zasluženo pivo.

Po SMSu me Mateja sprašuje, če sem v redu, ker naj bi nekdo omedlel. Sploh ne vem, od kje ji pade na misel, da bi bil lahko to jaz. Seveda, skrbi jo za mene in takrat človek pomisli na marsikaj. Sporočim ji, da se vračam in odhitim navzdol. Potka je zdaj lepo tekoča, spominjam pa se lanskega spusta, ko je bila tu zaradi plohe prava drsalnica. Pravzaprav je bil to glavni razlog, da nisem prišel na tekmo že lansko leto. Ob potki navzdol prostovoljci že pospravljajo trakove, ki jih pomagam nesti v dolino. Na cestnem delu spusta srečam še profesorja in mojega mentorja za diplomo, ki se z gorskim kolesom pelje navzgor. Je že precej v letih in še vedno zelo športno aktiven, za sabo ima pa kar nekaj ekstremnih preizkušenj. Taki ljudje so mi zares prava inspiracija.

Kmalu zadovoljen pritečem nazaj v Kamniško Bistrico. Najprej se osvežim v ledeno mrzli reki, potem pa gremo z Matejo in Brino na sladoled. Malo se pogovarjam z drugimi tekači in vsi govorijo o ekstremni vročini. Nič mi ni jasno. Velikokrat mi je že bilo vroče med tekom, ampak tokrat je bilo vreme res idealno. Ob devetih dopoldne v Kamniški Bistrici še ne more biti vroče, ob enajstih na vrhu Grintovca pa še manj. Pravzaprav je bilo vreme zares prijazno do konca tekme. To smo lahko videli popoldne, ko so se nad gorami nabirali grozeči črni oblaki. Tako da sem zelo vesel, da je bilo vreme tako, kot je bilo in da je dež počakal do popoldneva. Lahko povem, da bom še prišel tečt na te konce, mogoče raje sam, včasih pa tudi na tekmo.