Kukova Špica

Ura je pol petih zjutraj in počasi se dani. Z Matejo sva prespala v avtu na majhnem parkirišču pod plazom Črlovec v dolini Vrata od koder bova počasi startala na Kukovo Špico. Kmalu bo čas, da zbudim Matejo, potem pa se zrihtava in odpraviva. Po cesti se je peljal šele en avto, jaz pa sem mislil, da bo zjutraj kolona proti dolini Vrata, ki je izhodišče za Triglav in druge očake. Vse je lepo mirno, samo ptički glasno žvrgolijo. Ko pogledam skozi okno sem obkrožen z gorami. Čisto drug pogled, kot včeraj zvečer, ko sva se pripeljala v temi. Direktno nad plazom Črlovec se visoko gor bohotita, na levi Škrnatarica in na desni Kukova Špica.

Jutranji pogled iz avta proti Triglavu

Pogled proti Kukovi Špici iz parkirišča

Cel teden je bil nekam čuden in ni bilo čisto jasno, kaj bo uspelo za vikend s sicer odlično vremensko napovedjo. Kukovo Špico sva imela z Matejo že dolgo v načrtu in končno pade odločitev za to soboto. Potem pa kar naenkrat ostanem brez glasu in nisem več prepričan, če bom za vikend dovolj zdrav za Kukovo Špico. Ne maram klimatiziranih prostorov, ker povzročajo prehlade sredi poletja. Pravzaprav me močno skrbi za ljudi, ki postajajo tako degradirani, da se normalno počutijo samo pri 22 stopinjah. Najbolj pa me čudi, da so za to udobje pripravljeni tvegati svoje zdravje. Pred petnajstimi leti nisem nikoli videl prehlajenega človeka sredi poletja, danes pa vsi nekaj kihajo, kašljajo in smrkajo. Prostor kjer delam je vroča, od sonca razbeljena kovinska škatla, v kateri piha mrzel zrak. Notri je zelo nenaraven občutek, ko ti je zelo vroče, se močno potiš, po tebi pa piha ledeno mrzli zrak iz klimatske naprave. Tako me je v sredo malce bolelo grlo, vendar sem mislil, da ne bo težav. Malo ingverja pa bo hitro bolje. Zvečer, potem, kar nekaj časa Brini glasno berem pravljice, kar je bilo, zgleda, za glasilke preveč. V četrtek nisem mogel govoriti. Glas je preprosto izginil. V petek dopoldne sem bil še hripav, popoldne pa sem že normalno govoril. Z Matejo se tako dogovoriva, da gremo v soboto na družinski pohod po peti etapi poti Prijetno domače, potem bomo pa videli. kako bo v nedeljo. Načrt je Kukova Špica, če ne pa kolesarjenje.

V soboto sem zgodaj zjutraj zbudil Matejo in Brino. Peta etapa poti Prijetno domače je ena izmed težjih. Poteka od Krke do Ambrusa z vmesnim vzponom na Korinjski hrib. Trasa se od Krke do vrha Korinjskega hriba vseskozi, v glavnem rahlo dviga, tako da niti ni čutiti pretiranega vzpona. Na poti do vrha sem našel tudi enega jurčka, ki pa sem ga potem pozabil na vrhu Korinjskega hriba. Upam, da ga je tam kdo našel in vzel. Dober tek mu želim. Na Korinju smo obiskali prijatelje, tako da smo imeli kar dolg počitek. Potem pa smo imeli s seboj do Ambrusa še povečano četico otrok, tako da smo bili dovolj razposajeni in je bili tudi za Brino lušten, čeprav kar naporen pohod. V Ambrusu pa smo dobili zasluženo kosilo.

Pozno popoldne sva se z Matejo odpravila proti Gorenjski. Sva šla na Bled, navijat za Davida in druge prijatelje, ki so nastopali na Nočni desetki. Redkokdaj grem na kakšno tekaško prireditev kot navijač, ponavadi vedno tečem, tokrat pa sva z Matejo izkoristila to priložnost in sva šla malo pogledat. David je v teku vse boljši in zopet je izpolnil svoj cilj. Teklo je veliko prijateljev in znancev. Tako da sem navijal za Davida, Sašo, Ano, Nežo, Lucijo, Nejo, Tejo, Aljaža, Jožeta, Pavleta... In sigurno je bil še kdo, ki ga nisem srečal. Takoj, ko so odtekli prvi krog, sva z Matejo odšla in se odpeljala do parkirišča pod plazom Črlovec v dolini Vrata, ki je najino izhodišče za turo. V avtu sva si na hitro uredila ležišče in zaspala. Družbo je nama delalo nekaj vešč, ki so v času odprtih vrat in prižganih luči vdrle v avto. Dobrih pet ur spanca naj bi bilo še dovolj, da se kolikor toliko spočijeva za turo.

In zdaj, ura je 5 a.m. in midva se vzpenjava po plazu navzgor. Uživava v pogledih na okoliške vršace in ni nama dosti mar, da se morava vzpenjati po sitnem melišču iz katerega kmalu zavijeva v gozd. Po gozdu je lepo zložno speljana potka navzgor, ki postane malce bolj strma na grebenčku med dvema hudourniškima plazoma Mali in Veliki Črlovec. Malce višje se greben razširi v gozdno pobočje, po katerem je potka speljana v ključih, prav pretirano zložno. Sploh nimam občutka, da hodim v klanec, vendar višince vseeno kar pridno pridobivava. Na tem delu se mnogo potk ves čas križa med sabo, ki vse, bolj ali manj, vodijo na isti cilj. Kar precej hitro prispeva na prečno pot Poldov rovt - Vtaško sleme, kjer bi morala zaviti levo in prečkati plaz Veliki Črlovec. Tam se meni še ne zdi, da sva že prišla do te poti, zato nadaljujeva desno, ker ta potka vodi navzgor. Vmes je še nekaj potk, potem pa kar naenkrat opazim, da se ta potka spušča v plaz Mali Črlovec. Postne mi jasno kje sva. Greva malo nazaj, vendar se nočem spuščati preveč v dolino, zato pri prvem odcepu zavijeva navzgor. Ta potka naju še v nekaj ključih pripelje do plazu Veliki Črlovec, ki pa ga je na tem mestu potrebno prečkati skozi strmo peščeno brežino, ki je zelo nevarna za zdrs. Znotraj plazu se morava po snegu spustiti do  prave prečne potke in zopet sva na varnem območju in na pravi poti do najinega cilja.

Prvi skalni skok

Pogled s sedla Čec Gulce proti Martuljku

Prečno potko kmalu zapustiva in se po melišču začneva dvigati navzgor proti sedlu Čez Gulce. Pozneje se izkaže, da bi bilo bolje, če bi šla navzgor kakšnih 50 metrov pozneje, za naslednjim pasom rušovja. Tukaj morava navzgor gristi po melišču. Vmes kolikor se le da iščem travnate prehode, da se izognem težavnemu napredovanju po melišču. Prideva do prvega skalnatega skoka, ki se ga skoraj da prehodit, če se ga pravilno lotiš. Od skoka navzgor se zopet vzpenjava deloma po melišču, deloma po travah in skalah. Iščem čim lažje prehode s trdno podlago. Do sedla se sedaj še kar nekaj časa vleče. Začnejo se dvigovati tudi meglice in občasno hodiva v megli. Tudi vrhovi nad nama so občasno zaviti v meglo in samo upava, da bova na vrhu deležna kaj razgleda. Zavedava se, da morava biti čim hitrejša, če želiva imeti na vrhu lepo vreme. Čisto pred sedlom je še en skok, ki je na levi zelo lahko prehoden, midva pa se odločiva za malo plezanja in ga raje preplezava čez krušljivo grapco na desni (III). S sedla se nama odpre pogled proti Martuljku in Martuljškim očakom v novi perspektivi.

Kdo bo zmagal; sonček ali megla

Mateja pleza po grapci čez skalni skok pod sedlom

Dodajanje kamenčkov na možice

Od tu naprej je do najinega vrha kakšne pol urce hoda in kakšnih tristo višincev. Najin vrh se lepo vidi na levi. Orientacija je kar težavna, saj je potka težko sledljiva, redki možici pa so zelo majhni in jih je težko opaziti na daleč. Seveda na vsakega možica dodam kakšen kamen, da bodo za druge tako bolje vidni. Vzpon je na tem delu tiste vrste, ki se ga da lepo prehoditi, če pravilno najdeš prehode, lahko pa se tudi zaplezaš, kar je posebej nevarno v megli. Midva imava srečo in megla naju do vrha ne ujame. Na vrh prispeva v lepem, malce vetrovnem vremenu. Občasno meglice zakrivajo sonce in razglede, najinega vrha pa se v času najinega obiska ne dotakne. Na vrhu opaziva tudi tisto miško, ki jo omenjajo na forumu portala hribi.net. Občudujeva razglede na vse Martuljške vrhove z vrhunske perspektive in Amfiteater, ki se sramežljivo kaže iz za Škrnatarice, ter v dolino Martuljka in oddaljene vrhove v Avstrijskih Alpah. Pogled proti Triglavu in Rjavini ter drugim vrhovom na tem območju, pa je žal zakrit z meglo, ki se dviga po južnem pobočju Kukove špice. Naužijeva se lepot vrha, malo pomalicava, spijeva pivo in se preprosto imava fajn tu gor. Prej je za nama hodilo nekaj gornikov, ki pa jih zdaj ni od nikoder, tako da je vrh samo najin in od male miške, ki se potika naokoli.

Mateja in Amfiteater v ozadju

Ooo, kaj sem najdu...

Martuljške gore in Amfiteater

Počasi se zadovoljna odpravljava navzdol. Do sedla spet lepo iščeva prehode. Vmes srečava tisto skupino gornikov, ki niso tako uspešni pri sledenju poti in vsak na svojem koncu nekaj poplezavajo, ampak zgleda da se imajo fajn. Samo da se ne izgubijo v megli, ki se počasi bliža. Čez skok iz sedla se zdaj spustiva po lažji poti, nato se po melišču na hitro spustiva do snega na dnu melišča, po snegu oddrsava navzdol in že sva pri prvem skalnem skoku. Od tu navzdol greva bolj po desni, tako da malo raziščeva področje in ugotoviva, da tukaj vodi zelo lepa potka, ki bi bila veliko primernejša za navzgor, kot melišče, ki sva ga grizla. Ampak, ni nama žal za to, sva pač imela težji trening. Plaz Veliki Črlovec prečkava zdaj tam, kjer se šika. Spust od tu navzdol pa postaja že malce odveč in pot se že malo vleče. Nižje je vse bolj vroče in soparno. Sem pa zdaj zelo vesel, da je potka tu zložno speljana in ni treba po strmini nabijat kolena.

Drsanje po snegu

Tako. Za nama je lepa gorska tura. Prva v brezpotnih Martuljških gorah in še se bova vrnila na to območje. Prelepo je tukaj in predvsem mirno, brez množice planincev, kar je skoraj največ vredno. Turo sva zaključila, tako kot se spodobi, pri Firerju na temnem pivu.