Soča trail tretjič

V okviru Soča Outdoor Festivala je letos že četrtič na sporedu tudi Soča trail, ki je tokrat dobil povsem novo, daljšo traso in novo komercialno ime. Nič nimam proti, če neko podjetje da denar, da se potem zadeva imenuje po njihovi znamki, ampak ker meni ni nihče plačal nič, jaz za njih pač ne bom delal reklame. Zame je to še vedno Soča trail. V preteklih letih sem se že dvakrat udeležil Soča Traila. Obakrat smo šli v Tolmin družinsko, na daljše počitnice, enkrat za podaljšan vikend, drugič pa celo za cel teden. Malo smo planinarili, kolesarili, plezali in se kopali v Soči in precej bolj topli Nadiži. V preteklih letih je bil Soča Trail 28 kilometrov dolg tek z 800 višinci. Trasa je bila izredno lepa, zato sem se kar malo bal, da letos ne bo več tako lepa. Obakrat sem s traso opravil v približno treh urah, enkrat malo bolje, drugič malo slabše. 

Letos se v Tolmin odpraviva skupaj z Davidom, v petek popoldne po službi. Prvič grem v Tolmin brez družine. Čeprav nam je tam zelo všeč, se ne izplača samo za en dan, vsem skupaj voziti tako daleč. Ker nisem imel rezerviranega prenočišča, sem si doma že dan prej, uredil ležišče v avtu, ki se je izkazalo za odlično, in ga bom lahko še večkrat uporabil. Do prizorišča na Sotočju se pripeljeva ravno prav zgodaj, da si najdeva super lokacijo za avto in šotor, ki si ga David postavi poleg avta. Kmalu je že čas, da dvignem startno številko. Tam srečam Kristija in Anžeta, ki bosta tudi tekla.

Zvečer se odpravimo na Sotočje, da si ogledamo nekaj oudoor predstavitev ali bajke za outdoor freeke. Takoj, ko zaide sonce se poletna pripeka spremeni v prijeten hlad, in kmalu nas začne zebsti, nad Tolminko in naprej po Soči pa nastanejo meglice. Najprej kajakaš Rok Rozman zares izvrstno predstavi njihovo kajakaško potovanje po Balkanu z namenom, da protestirajo proti uničenju rek, torej proti gradnji jezov. Zares izvrstna predstavitev požanje bučen aplavz in vsem je jasno, da ostali štirje nimajo šans, da naredijo tako dobro predstavitev. Drugi je na vrsti jadralni padalec Primož Suša, ki je s prijateljem jadral nad Balkanom. Potem pa Anže Česen predstavi svoj tek iz Goričkega v Piran. Ker vse skupaj precej dolgo traja, sem med tem časom popil tri pive, kar je že preveč, glede na to, kaj me čaka jutri. Je tudi že kar pozno in se zato odpravim spat.

Ležišče v avtu je res boljše, kot bi človek pričakoval, vendar zaradi popitih piv moram ponoči dvakrat lulat, kar mi že tako kratek spanec še skrajša. Zjutraj vstanem okrog petih in se počasi pripravljam za tek. Nikjer ni videt še nobenega folka, čeprav bo ob šestih že odpeljal avtobus na start v Bovec. Jaz izkoristim čas, da se v miru pripravim in se šele malo pred šesto odpravim proti prizorišču. Tam srečam še kar nekaj prijateljev in znancev in kaže da bo kar močna konkurenca. Avtobus odpelje z rahlo zamudo, tako da v Bovec prispemo komaj malo pred sedmo, ko bi moral biti start. Start zato prestavijo za pet ali deset minut.

Končno startamo. Na začetku tečemo v zaprti skupini, da nas iz centra Bovca varno povedejo na traso. Najprej je na vrsti 25. etapa Alpe Adria Traila, ki se izkaže za zares lepo in zelo lahko, skoraj brez klancev. Okrog petdeset tekačev, kolikor nas je startalo, se na začetku nekako razdelimo v dve skupini. Jaz tečem na repu hitrejše skupine, ki pa se mi zdi kar malo hitra. Na nekaj manjših strmih klancih so zame seveda vsi prepočasni in tam jih prehitevam. Začetni kilometri meni zelo hitro bežijo in tukaj se mi zdi, da bo to zelo hiter in lahek tek. Ko prečkamo glavno cesto in tečemo ob Soči, vse skupaj postaja samo še lepše in v tem trenutku zares uživam v teku. Tempo je hiter in zdi se mi, da bom, če se malo potrudim, lahko končal v petih urah. Kmalu spoznam, da so tudi drugi zelo hitri, saj me kar nekaj tekačev prehiti. Proti vasi Drežnica, me ujme velika skupina Korošcev, med katerimi sta tudi Kristi in Anže. Zdaj tečemo po asfaltu. Nekaj časa tečem z njimi, potem pa raje zaostanem in tečem s svojim tempom. Proti vasi je vzpon in tam se njihova skupina precej razbije, jaz pa enega za drugim ujamem in prehitim. 

V vasi Drežnica se konča 25. in začne 26. etapa AAT, kar je zame prehod v drugi del teka in v mislih že imam cilj. Takoj za vasjo se začne vzpon proti planini Kuhinja. Vzpon je tisti smotani, ko ne vem ali bi hodil ali bi tekel. Glede na utrujenost, ki se počasi pojavlja, velik del tega vzpona prehodim, zato me Korošci počasi, eden za drugim, ujamejo in nekateri prehitijo. Na srečo vzpon proti koncu postane bolj pokončen, kar imam rajši, ker je pridobivanje na višini tako hitrejše. Tudi glede na ostale sem tu boljši. Na vrhu se trasa poravna in kar nekaj časa tečemo po planoti, malce po gozdu in nato po prelepi travnati pokrajini pod Krnom. Krn je na žalost zavit v meglo, vseeno pa so razgledi veličastni.

Vzpon me je toliko utrudil, da vem, da bo spust težaven in ne bom mogel dirjati navzdol. Do vasi Krn je spust po asfaltu, kar me dokončno utrudi in zbije moralo. Korošci mi vsi pobegnejo naprej in do cilja bom tekel sam. Od vasi Krn naprej je zelo dolg spust, po prijetni gozdni mulatjeri, z občasnimi veličastnimi razgledi. Če bi imel več energije, bi tu letelo na polno, zdaj pa ravno toliko, da tečem s počasnimi koraki. Na zadnji okrepčevalnici me v malo boljšo voljo spravi prijeten starejši prostovoljec. Kmalu pridem v dolino in vidim, da me čaka kakih šest ali sedem kilometrov ravnine po vročem, soparnem vremenu, kjer je le občasno malo sence. V tolažbo mi je samo še to, da je cilj relativno blizu. Vročina, sopara in sonce, ki pribija v glavo, onemogočajo karkoli več, kot da se vlečem proti cilju. Tekaški korak občasno zamenja hoja. Ko se pojavi kakšno drevo, grem po njegovi senci čim bolj počasi, potem pa se skušam čimprej privleči do naslednje sence in tako dalje. Ti zadnji kilometri postanejo pravo preizkušanje volje, ampak ni druge, kot da se privlečem do cilja. Dobra dva kilometra pred ciljem, se trasa končno malo bolj približa hladni Soči, zato postane za odtenek prijetneje. Neka navijačica ob poti mi reče, da zgledam poln energije in da so vsi ostali zgledali veliko slabše. Ne vem, kaj na si mislim na to, ker se počutim komaj živ. Najbrž sem tako zgledal samo zato, ker sem se nasmejal njenim otrokom, ki so glasno navijali. Otroci, navijači me vedno znajo spraviti v dobro voljo.

V cilj pritečem po dobrih petih urah in pol, brez ciljnega finiša. Pravzaprav cilj komaj najdem, saj ga je organizator zopet prestavil. Čisto vsako leto je drugje. Letos so ga postavili kar na plažo na Sotočje, kar je super ideja. Seveda, jaz sem jaz, čist skurjen in vajen da je cilj gor na prireditvenem prostoru, zato tečem kar mimo. Seveda ne ovinkarim preveč, ker me hitro spravijo na pravo pot. Z rezultatom pet ur in pol sem zadovoljen, z uvrstitvijo pa sigurno ne. Ne vem, ali so danes prišli sami dobri, ali pa je trasa vseeno lažja in bi tudi jaz moral biti hitrejši. Seveda, slaba regeneracija po GM4O in tudi nikakršnih resnih priprav, pa še preveč piva dan prej, ni bila najboljša popotnica. Na cilju se počutim čist fertik, zato se grem v avto takoj preobleč v kopalke in se vržem v ledeno hladno Sočo. Osvežitev je takojšna. V trenutku se počutim odlično. Bil sem pač pregret in tudi dehidriran. Zadovoljen z opravljenim si privoščim še malico, nato pa se vrnem na plažo, kjer si z Davidom privoščiva še kakšno pivo, Tudi David je dobro tekel na 15 km progi.

Naslednje leto upam da se spet vrnem na Soča Outdoor Festival. Je eden najboljših dogodkov na najlepšem prostoru. Če bodo organizatorji uresničili idejo o tridnevnem Alpe Adria Cros Run-u, bom tam. Trasa Soča Traila je hkrati tudi zadnja etapa predvidenega tridnevnega tekmovanja, zato je bil letošnji Soča Trail tudi izvidnica za predvideno etapno tekmo.