GM4O

Bilo je kakih dvanajst let nazaj. Takrat sva z Matejo veliko planinarila. Tisti vikend sva šla na Porezen. Moralo je biti kar zgodaj pomladi, ker se spominjam ogromno kronc, ki so cvetele po pobočju. Ne spominjam se več prav dobro poti, po kateri sva sestopala, dobro pa se spominjam oznak 'maraton štirih občin'. Malo začudeno sem gledal, kaj to je? Ali tudi po teh hribih kdo teče maraton? Saj ga je še po ravni cesti težko preteči. Pozneje sem o tem izvedel veliko več in od takrat dalje sem na ta tek gledal s strahospoštovanjem. Seveda pa z mislijo, da enkrat bom tudi jaz pretekel GM4O.

V naslednjih letih sem kar precej tekel, še več pa hodil v hribe in plezal. Malo daljše tekaške razdalje pa so za mene novost zadnjih dveh let, če ne štejem Ljubljanskega maratona leta 2010. In počasi je dozorel čas tudi za GM4O. Začuda, zdaj kar naenkrat to ni več nekaj tako ekstremnega, saj je v okviru iste prireditve tudi 100 kilometrski ultra pušeljc trail. Pa za mano so tudi že malo daljši traili, s podobno razgibano traso. Poleg tega se je vse obrnilo tako, da je GM4O samo še zadnje opravilo pred odhodom na morje.

Teden dni pred startom sem malo pregledal moj Movescount profil. Jasno je bilo videti, da že od Vipavske petdesetke nisem tekel daljših tekov. Za nedeljo nisem imel nobenih drugih načrtov, razen mogoče kakšen tek za trening. Vremenska napoved je bila srednje slaba, to pomeni oblačno s plohami. Tako mi je padlo na um, da če ne drugega, lahko odtečem krog po PST-ju. To je sicer ravninskih 33 km z enim hribčkom, ampak se mi je zdelo kar pravšnje za teden dni pred GM4O. Vreme je bilo potem boljše od napovedanega, oziroma kar odlično za tek. Pot je sicer zelo dobro označena, na parih odsekih pa se zdi, kot da je ni. Sigurno se bi kar malo zgubljal, če ne bi imel gps tracka na uri. Dobre tri ure za lahkoten tek, ki ni prinesel pretirane izčrpanosti, malce pa, je pokazal realno sliko moje trenutne pripravljenosti. Že celo zimo in pomlad pridno tečem, ampak prekratke razdalje in premalo tekov v klanec, tako navzgor kot tudi navzdol. Tako da nekega dobrega rezultata na GM4O ni bilo pričakovati.

Petek, dan pred tekmo, je bil full naspidiran. Najprej ogromno dela v službi, popoldne pa priprave za počitnice na morju. Vse že spakiramo v avto, da se zjutraj samo še odpeljemo. Pripravim še opremo za tek in čimprej spat. Spim malo bolj slabo, pa se zjutraj vseeno zbudim svež in poln energije. Skuham si kavo in pojem dve banani. Zbudim še Matejo, Brino pa spečo v pižami odnesem v avto in gasa za Podbrdo.

V Podbrdo prispemo dovolj zgodaj, da lahko avto parkiram pri železniški postaji, v bližini prireditvenega prostora. Brina se ravno zbudi, ko parkiramo. Jaz skočim po startno številko, Mateja pa v tem času uredi Brino. Ob železnici srečam Slavko, kjer sta z Borutom postavila šotor. Povprašam jo glede palic in mi, tako kot vsi ostali, priporoči da naj jih oddam za vzpon na Porezen. Posodi mi še lepilni trak, da kar na palice nalepim gele, ki smo jih dobili. Pri avtu nas najde še Katka, ki ne bo tekla, gre pa na Porezen navijat za Tonija, ki teče na stotki. Pred startom se srečamo še z ogromno prijatelji in znanci in v zraku se čuti lep in uspešen dan.

Polubčkam še Brino in Matejo in čas je za start. Godba zaigra himno in nato kmalu startajo tekmovalci za svetovno prvenstvo in za njimi, čez par minutk, še vsi ostali. Prvih nekaj kilometrov proge mi je poznane od lanskega Graparskega trimčka. Pot se vse do Koble v glavnem zložno vzpenja, tako da ves čas tečem. Ko gledam na uro, se mi zdi tempo zelo hiter, tako da če se ne prekurim, mi pa mogoče res uspe teči pod šestimi urami, kar je bolj sanjski cilj. S Koble se spustimo na planino Kal. Potem pa kmalu sledi najstrmejši vzpon prvega dela trase. Vzpon na sedlo Čez Suho. Tukaj so tekmovalci v počasni koloni, jaz pa skačem mimo njih in jih prehitevam. Zaradi neenakomernega ritma med prehitevanjem, sem občasno zelo zadihan. Kar malo me je strah, koliko je še do vrha. Na vrhu vzpona, na sedlu, sledi presenečenje, saj se proga začne spuščati navzdol. Očitno sploh ne gremo do vrha Črne Prsti, ampak je tu najvišja točka maratona. Pogledam na uro. Dve uri za 14 km je tempo 6 ur za 42 km. Tempo je pravi, oziroma najbrž zelo prehiter, glede na to, da je bil do sedaj samo vzpon in smo trenutno dober kilometer nad startom oz. ciljem.

Gledalcev je tu ogromno. V prvem delu spusta, ki je zelo strm, leti kot pri norcih. Očitno sem kar hiter, saj me prehiti le nekaj tekmovalcev. Nekatere še jaz prehitim. Ko pa postane spust manj strm in se tudi moje zavorne mišice že malo utrudijo, me prehiti še nekaj tekmovalcev. Počasi se pokaže, da pač nisem spustaš. Okrepčevalnic ob progi je ogromno in ves čas veliko pijem, največ izotoničnih napitkov ali cedevite. Po začetnem strmem spustu s Črne prsti je trasa proti Hudajužni bolj razgibana. Malo gor, veliko dol. Malo potk, malo asfalta. Ves čas se pojavljajo navijači, sploh v vaseh. Kar naenkrat se sliši neka muzika in na daleč vidim dekle, ki pleše ob  tej muziki. Zazdi se mi, da je to Cici. Dobim zagon in v klanček prehitim vse, ki so trenutno ob meni. Ja, res je Cici in glasno navija. Malo mi je čudno, ker se mi zdi, kot da tukaj čaka na Mucki, ampak saj ona ne more bit za mano. Z Cici si dava petko in letim dalje. Pred zadnjim, asfaltnim spustom proti Suhajužni na okrepčevalnici spijem dva kozarca tekočine. Počasi tečem navzdol, da preveč ne nabijam po asfaltu, ko me prehiti Mucki. Očitno je bila res za menoj. Nekaj časa tečem navzdol z njo, ampak kmalu začutim nabijanje prej popite tekočine v želodcu,  zato upočasnim. V Hudajužni je moj čas 3 ure in pol, kar pomeni da sem v spustu malce hitrejši, kot na vzponu, ne pa veliko. Razen tega nabijanja v želodcu se počutim super in še poln energije, tako da se vzpona na Porezen ne bojim, me je pa malo strah spusta, ki pa menda ni težak. Na tej točki se mi zdi, da bo težko biti na cilju pod šestimi urami.

V Hudajužni poberem palice, ki sem jih na startu oddal organizatorju, da jih dostavi do sem. Asfaltna podlaga se kmalu spremeni v strm drseč beton, po katerem ne primejo ne palice, ne superge. Na srečo je tega betona kmalu konec in pot se nadaljuje po strmi stezi. Kmalu mi postane jasno, zakaj se je na prvem delu proge Mucki tako šparala. Vzpon proti Poreznu je zelo pokončen. No, meni je ta pokončna proga kar pisana na kožo. Na najbolj strmih delih proge prehitevam največ tekmovalcev, samo Mucki mi pobegne in jo do cilja ne ujamem več. Nekateri se še komaj vlečejo navzgor. Vzpon je najbolj strm do Durnika (1150 mnv), potem pa se za nekaj časa precej položi. Na žalost mi zdaj ravnina sploh ne odgovarja. Noge nočejo steči in rajši bi grizel v strmino. Ko malo stečem, ponovno začutim želodec in zopet me postane strah spusta. Ogromno tekočine in gela, ki sem ju pojedel na vzponu, ne vplivajo najbolje na moj želodec, ki ni preveč vajen umetne športne prehrane. Počasi mi le uspe steči. Do naslednje okrepčevalnice je trasa dokaj ravninska z nekaj bolj položnega vzpona. Tu kar naenkrat nekdo vpije 'dajmo dolenc'. Spoznam, da je to namenjeno meni. Z žganjem v roki navija Tomaž, s katerim smo dve leti nazaj kolesarili na Rekreaturu. Ko pridem ven iz gozda že vidim vrh daleč pred sabo. Trasa zopet ne gre čez vrh, ampak samo mimo koče, ki je par deset metrov nižje od Porezna. Za vzpon sem porabil uro in pol.

Z vrha pokličem Matejo, da ji sporočim, da se bližam cilju. Reče mi, da se vidimo čez 45 minut. Ne vem, od kje ji ta informacija, ampak če je to res imam še nekaj rezerve, da mi uspe priti v cilj pod šestimi urami. Spust ni pretežek in mi gre kar dobro. Če sem prehiter, začutim rahlo nabijanje v želodcu, vendar ni panike. Ne pustim se motiti. Zdaj mi je vseeno, koliko tekmovalcev me prehiti in koliko jih prehitim jaz. Imam svojo tekmo z uro. Glede na kilometrino po moji uri, se bojim, da to bitko zgubljam.  Ura mi kaže 5:45' in 38 km, kar pomeni da ni mogoče priti do 42 km pod šestimi urami. Vendar imam močno na sumu, da bo cilj že malo prej, ker se že močno sliši direndaj od tam. Zadnji del spusta mi je zopet poznan od lanskoletnega Graparskega trimčka, ko sem tu navzdol zares drvel na polno. Tudi v mojem spominu je cilj že zelo blizu. Kar naenkrat sem ven iz gozda in gozdna pot se spremeni v asfaltno cesto. Zdaj mi je jasno, da mi je uspelo. Moja ura kaže 5.54' in 40 km, na uradnem rezultatu pa je celo 5:48', ker smo imeli leteči start, jaz pa sem začel štopat že prej.

Vesel sem in zadovoljen, ampak ni časa za proslavljanje. Grem samo na hitro pod tuš in nato po šestih urah teka, za pet ur sedet v avto. Malo me je strah, kaj bodo na to, v naslednjih dneh, rekle noge, ampak na morju se bom že pocajtov. Mateja in Brina mi čestitata in me pohvalita. Pred tekmo sem jima rekel, da bom v cilju tam nekje v sedmih urah, zato se jima zdi, da sem zelo dober. Dobrih pet ur v avtu kar hitro mine. Samo enkrat smo se za deset minut ustavili na kavi, tako da smo bili že pred osmo v Šimuniju na Pagu. Potrudimo se da Brina ujame mini disco, jaz pa si končno privoščim pivo. Pa ne smo enega. Čas je za proslavljanje in uživanje na dopustu.

V nedeljo ima Boris rojstni dan, mi pa smo prvi dan na morju. Dan po GM4O. Vreme je malo bolj kilavo, tako da smo na plaži bolj malo, ravno toliko, da malo zaplavamo. Noge so še čisto normalne in razmišljam o teku na Sveti Vid, najvišji vrh Paga. Boris nas povabi na večerjo, na kateri spijemo kar nekaj vinčka, ki ga zalijemo s travarco. Tega ponavadi ne počnem, ampak če praznuje prijatelj in sem na dopustu, pa res lahko sodelujem. V noči na ponedeljek celo noč dežuje in še v občasnem dežju in vetru zjutraj tečem na Sveti Vid. Isti dan grem na Sveti Vid še enkrat z Brino in Matejo in šele s tem sem dokončno razdražil noge, da sem naslednja dva dni komaj hodil. Proti koncu tedna pa sem šel spet vsak dan odtečt kakšen kilometer. Drugače pa itak, cel teden morje, plavanje in uživanje na dopustu.

Na morju malo razmišljam o svoji prvi stotki, ki jo želim preteči v bližnji prihodnosti. Nekako imam v mislih letošnjo jesen ali prihodnjo pomlad. Variante so SLO100, Dalmacija ultra trail, Vipava valley ultra trail in pa tudi Ultra pušeljc trail in 100 milj Istre. Prvi dve sta letos jeseni, druge tri pa prihodnjo pomlad. Pa da ne pozabim, pomladi je tudi Madeira ultra trail, na katerega si tudi želim. Nisem čisto siguren, če bi šel že letos jeseni na stotko. SLO100 se bom verjetno udeležil, ampak mogoče samo petdesetko. Dalmacija me zelo mika, ampak bomo videli kako bo. Je le tolk daleč, da se je treba organizirat za malo več dni. Ker se bom moral kar zelo kmalu prijaviti na SLO100, je pravzaprav vse odvisno od trenutka, ko se bom prijavljal. Mogoče se prijavim na 50, mogoče na 100. Bomo videli. Zdaj grem najprej še na Soča Trail, kjer me čaka 46 km in 1450 višincev, potem pa se bo treba odločit glede stotke.

15151