sobota, 22. maj 2021

Viridina pot

Pred več kot šesto leti je v svojen gradiču na Pristavi nad Stično preživljala svoje umaknjeno življenje Virida Visconti. V ljudskih srcih je znana kot dobrotnica, ki je pomagala revnim in ubogim. Bila je premožna in zagotovo je pomagala okoliškemu revnemu prebivalstvu, še najbolj pa je pomagala tedanjemu razsipnemu opatu stiškega samostana Albertu Lindeškemu, verjetno zato, da si je kupila čim boljši sedež v nebeškem kraljestvu. Kakor koli že, njej v spomin so tukajšnji prebivalci po šeststotih letih naredili krožno pot po krajevni skupnosti Metnaj, po kateri vsako leto tudi organizirajo pohod.

Proti Pristavi

Pristava

Že spet v spremenljivem vremenu z grožnjo dežja parkiram na parkirišču pod Gradiščem, ki sem si ga izbral za štart moje krožne ture po Viridini poti. Gradišče z Lavričevo kočo ta pot izpusti, nimam pojma zakaj, sumim pa da ne sodi pod krajevno skupnost Metnaj. Začnem se vzpenjati po gozdu proti Dobravi in Pristavi, v nasprotni smeri, kot sem po tem območju tekel že prejšnji teden po Lavričevi poti. Kljub bolj ali manj deževnemu vremenu pot ni več tako blatna, kot prejšnji teden, zato je tek po gozdni potki zelo prijeten. Na Dobravi malce zavijem na asfalt potem pa zopet v gozd, ki je letos prav pravljično zelen in me zelo hitro pripelje na Pristavo. Vetrovno in oblačno vreme deluje nekako osvežilno in daje pridih divjine, ki naredi to pokrajino še bolj pristno in odmaknjeno od sodobne civilizacije.

Mlin na potoku Bukovica

Zakaj se je treba tepsti, če pa je svet tako lep

Mimo cerkvice sv. Lamberta, v bližini katere je imela svoj gradič Virida Visconti, se hitro spustim globoko v dolino potoka Bukovica in jo mimo domačije z  nekdanjim mlinom ucvrem v novi klanec proti cesti, ki pelje od gradu Bogenšperk skozi Javorje in Debeče na Obolno. Na cesti končno zapustim Lavričevo pot in zavijem levo proti Obolnemu. Spust iz Pristave je tako hiter, da imam občutek, da tudi vzpon do Obolnega ne more biti nekaj velikega. Ne bi se mogel bolj motiti. Do Obonega, ves čas po cesti, moram še nekajkrat gor in dol, preden prispem do najvišje točke občine Ivančna Gorica.

Obolno

Obolno

Obolno je na polovici poti, po višinskih metrih pa že na treh četrtinah. Od tu me čaka prijetno tekanje po hriboviti pokrajini in spust skozi Poljane v dolino Stiškega potoka. Poznana pokrajina in pot iz premnogih tekov in sprehodov po tem območju. Najlepši mesec maj jo je obdal v pravljično zelenje. Z zahoda se podijo grozeči deževni oblaki, katerih kapljice veter posuši še preden padejo na tla. V Poljanah me napadejo kar trije psi. Na srečo ja najbolj grozen privezan na debeli verigi. Mimo nasada breskev se spustim v gozd in kmalu sem na makadamski cesti ob Stiškem potoku, ki me spremlja naslednji kilometer poti. 

Razgled proti Pristavi iz Obolnega

V čarobnem gozdnem vzponu proti Metnaju

Iz doline se je treba povzpeti nazaj na planoto do Metnaja. Ko gledaš te hribe iz doline, si ne predstavljaš da tam gori leži taka prostrana skoraj ravninska pokrajina. Zadnji vzpon na poti doda sto petdeset strmih višinskih metrov skozi prijeten gozd, ki zadrži nekaj dežnih kapelj, ki se ravno ta trenutek spustijo iz oblakov proti zemlji. Metnaj je že skoraj na koncu moje poti. Preseneti me prijetna gozdna potka do Mekinj, malce nad cesto pod Brezovcem, edini meni še nepoznani delček današnje poti. Kar prehitro sem v Mekinjah in krog je zaključen.

Lepo speljana potka v osrčju hribovite pokrajine nad Stično je celovito doživetje narave, divjega gozda in prostranih travnikov hribovite kmečke pokrajine z dvema spustoma v divjino potoka Bukovica in na drugi strani Stiškega potoka. Najbolj adrenalinsko doživetje na poti pa so še neukročeni nešolani psi, ki ponosno varujejo domačije svojih lastnikov, pogumni pa so samo do konca svoje verige. 


nedelja, 16. maj 2021

Lavričeva pot

Vozim se proti Šentvidu pri Stični, kjer se ravno zdaj bohoti črn nevihtni oblak, ki se pomika proti vzhodu. Občutek imam, da bom moral še nekoliko počakati v avtu, da gre nevihta mimo, preden se poženem v tek. Spremenljiva majska nedelja, ko se ves čas izmenjavata dežne kaplje in sonce, se je izkazala prav primerna, da se končno spravim na Lavričevo pot. Pogledam na uro... opa.. ni ure! Očitno sem doma pozabil GPS uro, na kateri imam naložen GPX sled poti, kar mi bo olajšalo navigacijo. Tudi zaradi nevihte se odločim, da se vrnem domov po uro. V tem času se nevihta poleže in vsaj začetek poti bo po suhem.

Hribovje nad Stično dobro poznam. Tamkajšnje poti sem že precej prehodil, pretekel in tudi prekolesaril. Kljub dobremu poznavanju območja, pa še vedno nikoli nisem pretekel nobene vezne poti v celoti. Tri znane poti so speljane po teh hribovjih. Ravno prav dolge za dvo ali tri urni tek oziroma tak prijeten pohod. Trojček o katerem govorim so Lavričeva pot, Viridina pot in Romanova pot. Po vseh treh poteh so vsako leto tudi organizirani pohodi. Danes bo moja najvzhodnejša iz med njih, to je Lavričeva pot.

Nekdanja tovarna Zmaj v Šentvidu pri Stični

Začnem v centru Šentvida. Mimo nekdanje tovarne Zmaj zapustim naselje in že uživam v naravi. Nekako mimo Češnjic in Malega Kala zapustim Šentvidsko dolino. Ves čas se sliši brnenje motokros motorjev iz Cukarce pri Velikem Kalu. Zdaj mi je jasno, zakaj tukajšnji prebivalci časovno močno omejujejo dovoljenja za treniranje motokrosistov na tem poligonu. Hrup preveč moti mirno podeželsko življenje. Del poti iz Šentvida do Bukovice se pokriva tudi s Potjo Prijetno domače, ki sem jo že nekajkrat pretekel in prehodil, zato ta del poti dobro poznam, ampak prvič grem v tej smeri.

Markaciji Poti Prijetno domače in Lavričeve poti, katerih uradni potek je v nasprotni smeri
Markaciji Poti Prijetno domače in Lavričeve poti, katerih uradni potek je v nasprotni smeri

Iz Bukovice proti Felič vrhu je prvi resen vzpon, ki pa je precej razvlečen in raznolik. Izmenjujejo se asfalt, makadam in planinske poti. Še vedno sem na že poznani poti, saj smo pred nekaj leti že obiskali Felič vrh družinsko. Razgledi proti dolenjski razkrivajo posamezne deževne celice, ki predstavljajo morebitno grožnjo suhemu potepanju. Največje razočaranje je, da na Felič vrhu ni več razglednega stolpa. Po kilometrini je tukaj že polovica poti, čaka me pa še strm vzpon na Pristavo in prav tako strm, vendar kratek vzponček čez Kačje rede na Gradišče.

Ostanki razglednega stolpa na Felič vrhu

Razgled proti dolenjski pokrajini iz Felič vrha

Spust iz Felič vrha proti Debečam je, razen kratkega strmega odseka, hiter in tekoč. Tudi ta del poti ni nekaj novega, saj smo po tem odseku tekli pred leti, ko smo praznovali Katkin 30 rojstni dan. Pri Debečah se spustim zopet v dolino do potoka Bukovica, kjer me pri domačiji ozmerja pes na verigi. Pristava je blizu, ampak nekje visoko gor proti nebu. Vzpon je čisto drugačen, kot na Felič vrh. Tukaj grizem direktno v strmino, zato zelo hitro pridobivam na višini. To je tudi edini košček poti, ki ga še ne poznam. Na Pristavi obiščem še cerkev sv. Lamberta in park Turistična vas Pristava. Kar naenkrat se počutim že zelo blizu cilja, dežne celice pa se me še vedno izogibajo. 

Pristava nekje visoko nad dolino Bukovice

Turistična vas Pristava

Cerkev sv. Lamberta

Pot od Pristave do Gradišča je sestavljena iz dolgega položnega spusta in kratkega strmega vzpona. Spust je najprej po razgledni cesti, ki se ji pod vasjo Dobrava z veseljem umaknem v gozd, ker mi razgled preveč grozi z dežjem. Potka po gozdu čez Srednji hrib bi morala biti prijetna, vseskozi v rahlem spustu. Vsaj tako imam v spominu od že premnogih tekanj po tem območju. Tokrat pa se moram prebijati po pravi blatni drsalnici. Nič drugače pa ni na strmem vzponu čez Kačje rede proti Gradišču. Poligon za intervale je tokrat prebijanje po drsečem ovinkastem blatnem toboganu navzgor. Ampak do Gradišča ni daleč in kmalu sem pri cerkvici sv. Miklavža. 

Cerkev sv. Miklavža

Pohodniki na organiziranem pohodu imajo ponavadi pri Lavričevi koči na Gradišču zaključek poti in pogostitev, jaz pa se moram spustiti še do mojega izhodišča v Šentvidu. Ja, uganili ste. Spet drsam navzdol po blatu in mokrem kamenju. Zadnji del poti pa končno začini nekaj dežnih kapljic, ki pa nit švic ne sperejo iz mene.

Bom dodal samo še to, da Lavričeva pot ponuja lepo krožno turo in prijetno potepanje po dolenjski pokrajini. Mogoče je malce dolga za majhne otroke, ampak prave avanturistične družine jo sigurno zmorejo. Na koncu ali pred koncem pa seveda pripada tudi zasluženo kosilo in pivo, pa da ne pozabim okusne pite, na Lavričevi koči.













sobota, 17. april 2021

Pot dveh slapov

Pot dveh slapov je krožna pot, ki se začne in konča v Višnji Gori, kraju kjer trenutno živim. Pretekel sem jo že neštetokrat. Poznam jo že na pamet. Pa vendar bo kmalu minilo dve leti, odkar sem jo nazadnje pretekel v celoti. Danes pa, kot da gre za neki nov začetek, spet tečem v smeri skozi Dedni dol. Nimam pojma zakaj sem startal v tej smeri. Mogoče zaradi dolge asfaltne ravnine, ki jo raje pretečem na začetku, kot na koncu. 

Minilo je že leto in pol odkar sem pretekel Krpana. Cca 170 km. Takole na pamet sem v tem letu in pol pretekel ravno nekaj takega, kot takrat v dobrem dnevu. Vmes pa je bilo ogromno prehojenih kilometrov z vozičkom in tudi otroško nosilko. Danes pa sem začutil, da sta telo in duša pripravljena, da spet začnem na polno. Popolnoma jasno mi je, da so dolgi samotni teki v naravi tisto, kar me poleg družine najbolj izpolnjuje v življenju. Mogoče je danes nek posebni dan tudi zaradi tega, ker sem končal z bolniško zaradi Covida. Težavno obdobje, ki omejuje našo svobodo nekako preveč vpliva na mojo duševnost. Tega se moram znebiti in uživati v svodi, v naravi in z družino. Covid sem prebolel kot rahel prehlad, zato so bile to bolj počitnice, kot bolniška. Vseeno smo bili zaprti doma, zdaj pa štart proti življenju na polno.

Dolga asfaltna ravnina skozi Dedni dol

Čebelji park

Kapelica

Stara zapuščena domačija

Mostički na poti ob Višnjici

Mistični slap Višnjica s svojo ''feratko''

Dedni dol je hitro za mano in zdaj že tečem ob prijetnem potočku Višnjica proti prvemu slapu. Mistična dolina Višnjice je poleg Kosce najlepša divja dolina v okolici Višnje Gore. Pri slapu Višnjice se rad malo zadržim, ker tam čutim nekakšno posebno energijo. V zelo mrzlih zimah smo tudi že plezali po tem slapu. Brez vrvi, kot po nekakšni zaledeneli bolderci. Ampak na žalost so take zime vse redkejše.

Od slapu dalje se počasi začne vzpon. Najprej je treba mimo slapu splezati po lojtri, kot po nekakšni feratki. Potem pa bolj ali manj ob potoku, dokler se ta ne razcepi na dva kraka, proti dvema izviroma, pot pa se pa nadaljuje v klanec, nekje vmes. Tukaj ponavadi pijem vodo iz potoka. Ne razmišljam veliko o tem, če je onesnažena. Vem da so nad izviri kmetije, ki v zemljo spuščajo marsikaj, zato mogoče ni najbolj čista, ampak ker jo ne spijem na hektolitre in ker je to kljub vsemu prava živa izvirska voda, si z veseljem privoščim nekaj požirkov.

Nad potokom se pot priključi na gozdno cesto iz Blečjega vrha proti Kuclju, ki je najvišja točka poti. To je dolg počasen makadamski vzpon, zaradi katerega bi pot raje tekel v nasprotni smeri, saj imam raje strme vzpone in položne spuste. Po drugi strani pa so taki dolgi počasni vzponi odličen trening vzdržljivosti v klanec. Cesta je lepo vzdrževana in speljana skozi mistični bukov gozd z občasnimi opozorilnimi tablami, da tukaj nisem sam, ampak se sprehajajo tudi divje živali, oziroma table namigujejo kar direktno na medvede. Jaz tukaj v resnici še nisem opazil sledi medvedov, sem jih pa že večkrat na drugi strani, tam okrog Polževske planote. Ker je vmes avtocesta, ki jo bolj neradi prečkajo, je tukaj manj možnosti, da me preseneti kakšen kosmatinec.

Po gozdni cesti proti Kuclju

Kucelj

Skoraj eno uro sem že na poti, ko pridem na Kucelj. Veliko počasneje kot v mojih najhitrejših časih. Mislim, da je moj rekord Poti dveh slapov uro in osemnajst minut, danes pa sem v eni uri komaj na pol poti. Pa ne gre toliko za izgubo kondicije. Danes grem tudi zavestno počasi in z užitkom. Kucelj ni preveč izrazit vrh, ampak bolj spominja na malce dvignjen plato nad Leskovško planoto. S Kuclja s spustim po divjem spustu proti Gornjem Brezovemu. Tokrat se spuščam počasi in previdno, v najhitrejših časih pa je tle zares letelo divje in na polno. In nato, po kratkem asfaltnem odseku, kmalu vzpon na drugi najvišji vrh na poti, Gradišče, s kratkim strmim vzponom s severne strani, po katerem sem v najboljših časih delal intervale. Gradišče je iz Višnje gore dostopno tudi kot direkten kratek izlet. Domačini so ga kar preimenovali v Križ, po znamenju, ki stoji na vrhu. Tukaj gor je tudi arheološko najdišče s prazgodovinskim naseljem. In pa seveda, da ne pozabim; tukaj je tudi priljubljeno odskočišče jadralnih padalcev za hitre kratke polete. 

Križ (Gradišče)

Po kratkem prijetnem pogovoru s prijetnim gospodom, edini duši, ki jo srečam na celi poti se moja pot ne nadaljuje direktno proti Višnji Gori, ampak se iz vasi Vrh spustim v dolino Kosce. Pri izviru si zopet privoščim nekaj požirkov vode, potem pa se spustim globoko v dolino, mimo znamenitega slapu in naprej ob potoku. Čista divjina zelo blizu urbanega okolja. Velikokrat se podam v ta konec. Tudi s Karlo grem velikokrat na sprehod v to divjo dolino. Z vozičkom seveda samo do konca ceste, zdaj pa ko je že večja, z nosilko vse do slapu. Komaj čakam, da se skupaj podamo na celotno Pot dveh slapov. Karla zares uživa zunaj, tako v vozičku, kot v nosilki, najbolj pa ko se sama sprehaja po naravi in nabira kamenčke. Tečem še mimo ''mojega tolmunčka'', v katerem si včasih privoščim ''ledeno kopel'' za krepitev duše in telesa, potem pa se počasi divjina prepusti civilizaciji in mimo prvih hiš kmalu pritečem do viška našega ''napredka'', avtoceste.
Kosca se izlije v Višnjico v Višnji Gori in do doma imam samo še par sto metrov. Moja današnja dogodivščina se počasi zaključuje. Že čakam, kam me bo odpeljala naslednja.



Kosca

Naslednji dan pa...


Že spet sem na poti. Na isti poti. Pa vendar tako drugače doživeti. Vreme je drugačno, narava je za odtenek bolj ozelenela, srečam kar nekaj nedeljskih izletnikov, tudi petje ptic, luže... vse je za malenkost drugače. Predvsem pa sem drugačen jaz.. In pa, seveda saj res, danes tečem v drugo smer, kar tudi spremeni marsikaj.
Danes je začetek bolj dinamičen, ob Kosci tečem proti toku. Mimo slapu, po strmem vzponu, ki je tudi odličen poligon za intervale, se hitro vzpenjam vse do Križa in potem po kratkem spustu še vzpon na Kucelj. Spust iz Kuclja pa je tisti prijetni drnc po ne prestrmem makadamu navzdol. Tudi po dolini Višnjice je prijetno in divje, zadnja dva asfaltna kilometra pa se tokrat zares kar vlečeta nekam v neskončnost...

Telo je ravno prav utrujeno in se krepi, duša pa nestrpno čaka na nove avanture💓